Komentar je v originalu objavljen v Financah.
Ste se kdaj vprašali, zakaj je prav toskanščina postala uradni knjižni jezik Italije? Ste se kdaj vprašali, zakaj se je Silicon Valley razvil prav tam, okrog univerze Stanford? Ste se kdaj vprašali, od kod Nokia? In ali ste ob tem pomislili na naključje ali na načrtovano akcijo?
Gre za oboje. Oboje hkrati. Toskanščina je postala tako pomembna zaradi pomena Danteja Alighierija za italijansko književnost, toda Danteja ne bi bilo brez tedanje ugodne ustvarjalne klime v Firenzah in literarnega gibanja Dolce Stil Novo. Silicon Valley je nastal kot slučajna ideja Freda Termana, tedanjega rektorja univerze Stanford, da finančne težave univerze reši z lizinško oddajo v najem dela zemljišča univerze high-tech podjetjem. Toda ta podjetja ne bi prišla, če Stanford ne bi imel vrhunskih znanstvenikov. Nokie, nekoč lesno-predelovalnega podjetja, nato proizvajalca različnih proizvodov – od koles, gum, telekomunikacijske opreme za vojsko, do televizijskih sprejemnikov in računalniških monitorjev – ne bi bilo brez hude finančne krize zaradi težav s prodajo televizijskih sprejemnikov ter nujne odločitve za specializacijo v samo enem proizvodnem segmentu – telekomunikacijah. Toda Nokia brez nabora inženirskega kadra tega preskoka ne bi bila sposobna narediti.
Kaj je skupno tem trem primerom? Genialni izdelek? Ja, toda še bolj pa ustvarjalno okolje, v katerem so lahko nastali Divina Commedia (1308-1321), Silicon Valley (1951) in Mobira Talkman (1984), prvi mobilni telefon. Kakorkoli se njihov vzpon zdi slučajen, pa je do tega slučaja lahko prišlo zgolj znotraj ugodnega ustvarjalnega okolja, ki po svoji naravi stohastično generira nove zamisli na podlagi interakcije med nadarjenimi posamezniki.
Danes ni nobene vlade na svetu, ki ne bi želela imeti svojega Silicon valleya in svoje Nokie. Toda večina med njimi se ne zaveda, da je oboje skorajda nemogoče z dekretom ustanoviti, ker pač ne vemo, kako bo trg reagiral na te nove proizvode, ampak da je pot do njiju veliko bolj posredna in negotova – zgolj preko ugodnega ustvarjalnega okolja. Preko nečesa, kar ameriški ekonomist Richard Florida v knjigi The Rise of the Creative Class (2002) imenuje ustvarjalna družba. Gre za preskok iz industrijske družbe v družbo, temelječo na znanju – ustvarjalno družbo. Medtem ko so bili za industrijsko proizvodnjo pomembni fizično delo in naravni viri, so za ustvarjalno družbo pomembni človeški intelekt in ideje. Edini pravi vir razvoja danes so človeški možgani in edina prednost, ki jo imamo, so naše ideje, naše znanje in naša ustvarjalnost, pravi Florida. Toda ideje se lahko razvijajo zgolj znotraj ustvarjalnega okolja, ki ga opredeljujejo t.i. 4 T (talent, tehnologija, toleranca in teritorij). Florida z analizo različnih okolij ugotavlja, da je za ustvarjalno okolje ob koncentraciji nadarjenih posameznikov na nekem področju potrebna raznolikost, tako rasna, kulturna, svetovnonazorska kot tudi glede spolne usmeritve ter medsebojna toleranca. Še več, Florida stopnjo ustvarjalnosti nekega okolja celo meri s kazalcem deleža gayevske in lezbične populacije v celotni populaciji. Kajti to pomeni, da je neko okolje odprto za drugačnost, zato bo toliko bolj odprto tudi za nove ideje, ko se bodo pojavile.
Temeljno razvojno vprašanje danes ni, katere proizvode in storitve proizvajati, da bomo lahko dolgoročno konkurenčni v svetu, ampak kako ustvariti pravo ustvarjalno okolje, ki bo takšne inovativne proizvode in storitve generiralo po svoji inherentni logiki. Zato se morajo ustvarjalci ekonomske politike tudi in predvsem v Sloveniji vprašati ne ali »Lahko?« ampak »Kako?« ustvariti ustvarjalno družbo. Torej, kako? Z aktivnim ustvarjanjem ugodnih pogojev za razvoj in koncentracijo talentiranih posameznikov na določenem geografskem prostoru. Ugodne pogoje pa lahko ustvarimo samo z vlaganji – v znanje in spremljajočo infrastrukturo. Z vlaganji v znanost in raziskovanje in razvoj. Vsak evro, vložen v vojaško opremo, v finske patrije, če hočete, je vržen stran, od njega ni nobenih koristi. Vsak vložen evro v znanost in R&R pa prinese v perspektivi nekaj sto-odstotni donos. Neposredno prek koristi za podjetja, ki izkoriščajo inovacije in prek večje produktivnosti visoko izobraženih diplomantov ter posredno prek na prvi pogled nemerljivih učinkov intelektualnega vrenja v ustvarjalnem okolju. Vrenja, iz katerih – v nekem nepričakovanem trenutku – eksplodirajo fantastične ideje, projekti, proizvodi in procesi. Nekaj nenačrtovanega. Ki pa se ne bi zgodilo, če ne bi obstajalo ugodno ustvarjalno okolje.
Zato se splača vsa razpoložljiva sredstva nameniti vlaganjem v ustvarjalno okolje, v šolski sistem, v informacijsko in tehnološko opremo, v znanost in v znanstvenike. Vzeti denar nekoristnim naložbam v orožje in ga preusmeriti v spodbujanje ustvarjalnega okolja. Če bi imel to moč, bi razpolovil vojaški proračun in tako pridobljen 1% BDP namenil šolstvu in znanosti. Načrtno spodbujal ustvarjalnost že od vrtca naprej. Naredil dva ali tri velike campuse (Maribor, Ljubljana, Koper), v njih združil sedaj geografsko razslojene fakultete na enem mestu. Dal univerzam finančno avtonomijo, da sami namensko razporejajo alocirana sredstva. Da vrhunsko plačujejo vrhunske domače znanstvenike, da »kupujejo« vrhunske znanstvenike v tujini, da dajejo štipendije najbolj nadarjenim domačim in tujim študentom, da vabijo vrhunske tuje znanstvenike na raziskovalne seminarje in predavanja. Vsakemu učencu in študentu bi podaril prenosnik in omogočil prost dostop do interneta, dal na voljo infrastrukturo za raziskovanje (od opreme do prostega on-line dostopa do literature in podatkov). Ter jih pustil naj delajo, kar hočejo. Dobesedno. In verjemite mi, da bi se iz stohastičnih procesov na podlagi interakcij med posamezniki v tem ustvarjalnem okolju zelo kmalu rodile fenomenalne zamisli, projekti, procesi in proizvodi. Uporabni za gospodarstvo. In vsak vložen evro bi nam prinesel najmanj 5 evrov v prihodnosti.
Ne verjamete? Preverite, koliko stotin milijard dolarjev se je ustvarilo v štirih desetletjih v Silicon Valleyu zaradi preproste ideje Freda Termana, da del zemljišča Stanfordske univerze z lizinško pogodbo da v uporabo high-tech podjetjem! Od Hewlett-Packarda, Eastman Kodaka, General Electric, Lockheeda in tisočev drugih podjetij do Appla.
DAMIJAN blog 
Ni kaj dodati, vse je povedano in tudi predlogi so konkretni. ne morem si pomagati, da predvsem predzadnjemu odstavku, kjer je govora o fakultetah v vsaki vasi, ne bi prikimaval.
Mogoče samo še malo po Dantejevo za zaključek, pot v pekel je po njegovem tlakovana z dobrimi nameni.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ustvarjalna družba?
Da.
Da bi človek lahko bil ustvarjalen, mora biti ljubimec/ljubimka Sophie, prve družice Očeta – torej mora biti filozof. Bolj mora ljubiti njo kot stvar, osebo, stranko, idejo, domovino … Da bi človek lahko postal ustvarjalno bitje, mu mora biti tak način razmišljanja položen v zibko, oziroma mora biti narojen v okolje/dom, ki ga pri tem ne ovira in ga nasprotno k ustvarjalnosti vzpodbuja. Od vsega je najpomembnejše postavljanje pravih vprašanj, kajti v pravem vprašanju je že pol pravilnega odgovora. Najpomembnejše je zato prav vprašanje zakaj. In zanimivo je, da otrok, ko se prvič začne razgledovati po čudežnem svetu okrog sebe, nenehno sprašuje: zakaj. Takemu otroku v tem obdobju rečemo tudi zaradi tega: zakajček! Sčasoma to preneha, ker začne operirati z odgovori in “znanjem” iz tuje roke.
Leta 2001 se mi je v nekem posebnem stanju, v goreči zaljubljenosti v Sophio zapisala dalšja “tkanina ali tekst” o mojem razmišljanju o stanju v svetu in otroku, ki se v ta svet narodi. Dovolim si tukaj objaviti odlomek, ki je tak kakršen se je zapisal: filistrom in scientifistom bo videti zmeden, a kdo ve…
Pisma prijatelju
c: Ana M. Mayerhold
“Morda je rešitev v tem, da bi se naj v nas, v vas znova rodil otrok. Morda ga še niste pozabili, saj iščete, in ker bi se želeli vrniti k izvoru, k izviru, potrebujete vrača, ki vrača stvari na njihovo mesto, tistega vrača, da se z njegovo pomočjo vrnete k izvoru. Sicer ne vem, komu naj to povem. Morda sem se zmotila, do sem sem prišla, zato se do tu ne motim. Sem otrok. Iz mene se je znova oglasilo “ma”. Iščem, da bi se nekdo prav tako odzval z “ma” in nato odšel po svoji poti. Morda je moje pisanje nedosledno v porazdelitvi. Potrebujem sogovornika, dialog, ali ste to vi, dragi prijatelj? Nekoga, ki bo strnil moje védenje; mi pomagal operacionalizirati, shematizirati, formulirati, oformiti moje védenje, védenje žene.
Novorojenček ve, ker ve; pride iz kozmosa. Mora se utelesiti, ker je to njegova nuja in nuja sveta. Zelo, zelo ga je strah; vsak novorojenček/dojenček/otrok vselej tvega, ko pride v naš svet, da ne bo mogel povedati, pojasniti, kar ve. Želi le, da bi se ob njem spomnili tudi mi, ki smo pozabili. Česar ne zna, da bi lahko samostojno zaživel na Zemlji, se bo naučil sam z našo pomočjo. Najprej nam želi povedati vse o svetu, v katerem je še nedavno bil, o kozmosu, o njegovi urejenosti in mestu Zemlje v njem, povedati svoji mami, ker pričakuje, da ga bo slišala. Ko ga nihče ne sliši, ne mama, ne oče, nihče na tem svetu, omaga in se vda ter se prilagodi. Otrok v njem, tisti ki ve, umre. In koliko otrok na svetu nam je že poskušalo znova povedati, kaj pomeni MA? Tudi vi ste bili nekoč otrok, dragi prijatelj.
Morda pomeni MA, da je materija končno neskončna, “m na a”, ali m krat a, da je a neskončno velik ali pa neskončno majhen, a je še vedno “a”, v glasbi je to “la”, zvočna vibracija, čisti “a”, tako smo ga definirali tukaj na Zemlji, je definirana zvočna vibracija, ima s precej natančno določeno valovno dolžino in frekvenco nihanja. Vendar je le približna entiteta tistega abstraktnega, nedefiniranega, nedefinirano definiranega zvoka kozmosa. Ali pa se otrok morda ne oglasi z MA, ampak z AUM-a? Kar pomeni a v m, kakovost zvoka v materiji, ki definira materijo …..
A otroci se omamljajo, ker nimajo mam.
Mame so odsotne, četudi so navzoče niso prisotne.
Zakaj se mami reče mama?
Ko se otrok oglasi z ma ali aum, se mama odzove z ma, če je mama. Otrok je pomirjen. Dobil je potrditev.
ma (je) enačaj = ma. Materija je neskončna a končna, da, materija je neskončna v svoji končnosti, m krat a, a v m, m krat a na n. A osnova je zvok, je glas, glas otroka MA, AM MA in glas mame MA-MA, mama, in očeta pokliče otrok TA, TA-TA, A-TA, tata, ata …..
Ko se otrok oglasi s TA, se mama oziroma oče odzove s TA, če je mama, če je oče. Potrdi. Vprašati jo je hotel, ali je ta ta? Kaj pomeni ta? Očeta? Morda TA pomeni t na a, ali a v t, ali a krat t? Morda je t čas? t na a je neskončno, ko deluje. Ali je tudi čas neskončen? Ko pa je a 1, je t na 1 t. Kateri čas je ta t? En t v neskončnem t je neskončen čas. En t v času O (nič), ali v vseh časih, je O (ničla), ker je ničla hkrati najbolj polno in/ali najbolj prazno. t je istoveten sam s seboj. Čas je čas. To je ta TA-TA, to je takšnost, ono takšno kot je v času O (nič), to je v katerem koli času, v vseh časih, to je v vsakem hipu znova. Breza je breza, oče je oče, mati je mati, bog je bog. Vijolica je vijolica. Svet je svet. Vse ostalo je odveč in ni to, kar je. Otrok je: a(mt) na n, n, ki določa(i) prav tisto enkratnost, neponovljivost vsega posameznega – 1. V vsakem hipu je 1 (ena), istovetna sama s seboj. Ves, a ničen. Res-ničen. Je čisto hotenje po biti, zato bije, je bitje, ima neizmerno voljo do biti, do môči, da more in zmore – sam. To so nekateri napačno prevajali z VOLJO DO MOČÍ, a gre za hotenje biti, delovati, za delovanje delovanja, machen, mag, magija, to make na-rediti/iz-delati/delovati, da je, ko se a izrazi(ža) skozi m v t. Tako se vsak hip izrazi(ža) – manifetira in izniči(uje) svet. Je – ni, ni – je, dam – daš, (v)dih – (iz)dih, dih-dah. Panta rei. In temu moramo reči: da. Da, tako je, otrok moj. Da, da, da. Časa ni, je le dogajanje v prisotnosti. Oče se daruje, ko ničnost, kar je vse, žrtvuje za takšnost. Daruje se tisto, ker se iz ničnosti z mankom in/ali presežkom – ostankom, ki definira strukturo, izrazi kot takšno, da bi kot takšno bilo skozi proces v-res-nič-i/tve nično, res – nično, zgolj tisto, kar je, kakršno je – količina je nepomembna, saj je vselej 1. Breza je breza in svet je svet in človek je človek, manifestacija z-notranjega delovanja – energije, čisto bivanje, čista prisotnost tukaj in zdaj v svetu. Časa ni, je le do-godek/do-gajanje. Bolj si prisoten v ničnosti, bolj ko si istoveten s praznostjo v sebi, s samim seboj, ki te ni, bolj si več en – več si en, že si en, že si I (ed-en, en-a, več-en, večen. Svet se vije, se vijet zato je sevijet, svijet, svet, a se tudi lije, lijet: in se vijet-a, lijet-a oba = (enačaj) svetloba. Se vije-ta, se lije-ta se vije-ta, itd. Ali pa je v slovenščini pravilno vset, vse to, sveto-vset-o! Potem pa amen pod kamen, je dejala Pika Nogavička. A to je nevarno. Pika na koncu stavka je pomembna.
Neverjetno domišljen sprehod skozi človekovo dojemanje “časa/časov” je naredila gospa Marie Luise von Franz. Rada bi vam poslala prevod njenega besedila Čas – ritem in mirovanje. To
zmore le žena, po svoji naravi “selektivna nabiralka”.
Dragi prijatelj, a Mesec je mesec, ker mesi Zemljo in zor je zor, zor zori zrno ob zori, ki zre, ko zor zre, da vse zori, do-zori: so(l)nce = zor, itd., zato po-zor, a brez po-nos-a … a kaj, ko je do-nos-no …
Morda sem izgubila “nit”, a nadaljujem …
Po tem enačaju, po tem “= “ je stekla, steče ljubezen, po pristni vezi med dvema prisotnima: med otrokom in mamo, med trokom in očetom, med možem in ženo, med soprogo in soprogom … Ta “=“, ta enačaj, ta je, je ta “zamrznjeni, izkristalizirani svet, manifestiran svet, izražena materija, je čisto raz-merje, manifestirano, vidno, je prav to raz-merje. Poteka med slišati in odzvati se na slišano, tako da kakšnost/takšnost vznikne, se udejani, se izrazi – najprej skozi zvok in izgovorjeno besedo – a ne katerikšnost. Konec bi moral biti s kateri Francelj, gre za to: kakšen Francelj. Vsaka izgovorjena beseda je mantra, zato previdno z besedami!
Pogovor med otrokom in mamo:
Otrok: Mama, zakaj rečemu Mesecu Mesec?
Mama: No, kaj dela Mesec?
Otrok: Ne vem, a ti veš?
Mama: Mesec vendar mesi Zemljo.
Otrok: Da, mama. Mesec mesi Zemljo, zato mu rečemo Mesec.
Mama: Kako Mesec mesi Zemljo?
Otrok: Ziblje jo, mama.
Mama: Saj, res, Mesec ziblje Zemljo.
Otrok: Mama, zakaj Mesec sveti?
Mama: Ne vem. Mesec sveti zato, ker sveti.
Naj se ga šele kasneje, na ustrezni stopnji pouči, da “morda” sveti zato, ker ga osvetluje Sonce – a kljub temu Mesec sveti, saj “odbija” svetlobo prav on, takšen kot je – če je ne bi, če bi jo “použil”, ne bi svetil ….
Ampak otrok to že vse ve, le nas sprašuje, če vemo tudi mi, če nismo pozabili.
To je vsa igra tega sveta: imenovati reči/stvari po njihovem delovanju. Razumeti svoj jezik, materin jezik, ker je v njem zapisan postanek sveta – kozmogonija – gnanje sveta. Kaj žene svet? Žena. Kdo čuva ženo? Mož. In je soudeležen pri dogajanju sveta skozi ženo. Je prisoten, je pristen, če je pri-seben, če je res-nič-en. Zgolj to in tako in vsako edinstveno, neponovljivo človeško bitje, ki za svoj obstoj potrebuje zgolj nekaj predmetov in nekaj hrane in nekako streho nad glavo, kadar močno vlije. Drugega nič. Pri ženi je mož. Prisluhne naj ji, kaj mu ima povedati, ker ona ve …
Kaj dela mama, ki je pri otroku?
Hrani ga, da se otrok hrani.
Ohranja ga pri življenju, da se otrok ohrani pri življenju.
Posluša ga, da se otrok sliši.
Čuje ga, da se otrok čuje.
Opazuje ga, da se otrok opazi.
Itd.
In kaj dela oče? Oče čuva in varuje mamo, da je lahko pri otroku.
O, če bi oče bil u nas?!
Oglasite se mi, prosim, bilo s čim.
Ana
Všeč mi jeVšeč mi je
Korektna in konkretna pobuda za vsak pameten vladni program. Morda še dodatek k misli o infrastrukturi. Slovenija pridobiva s cestno infrastrukturo “prepih” in zagotovo bo ta učinek daljnosežen. Vendar danes obstajajo regije, ki so še vedno “odrezane od sveta”. Ko bo cestno “ožilje” tako preleteno da bo Slovenija eno veliko srce lahko pričakujemo učinek. Zavedati se je potrebno, da smo premajhni, da bi lahko bili majhni, zato potrebujemo vsak delček naše dežele v projektu razvoja.
Dodal bi še to, da se danes v naši domovini ne bi smel delati noben poseg v cestno infrastrukturo brez vgradnje optike. Vsaka obrtna ali podjetniška cona bi morala imeti obvezen optični priključek. To bi moralo biti vsaj tako samoumevno kot elektrika in voda.
Viri od kje bi se financiralo pa so poleg ne zapravljanju na kontu vojaške opreme tudi, zmanjšan koeficient “Zidarja” pri cestah, racionalna in bistveno produktivnejša javna uprava itd.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dodajam k svojemu besedilu – kako je zvok osnova.
http://www.youtube.com/watch?v=hF4SFNDBAVE&feature=related
http://www.rumormillnews.com/cgi-bin/forum.cgi?read=125468
Všeč mi jeVšeč mi je
Malo za šalo, malo zares. Kdo vam je preprečeval uresničevanje zgoraj predlaganih idej?
Všeč mi jeVšeč mi je
V Sloveniji imamo veliko znanstvenikov in znanstvenih inštitucij, če me spomin ne vara, na IJS dela cca. 800 znanstvenikov, ki so v zadnjih dveh desetletjih ustvarili le par omemebe vrednih podjetij, ki skupaj ustvarijo nekaj milijonov evrov prometa. Brez veze. Več denarja za IJS in druge podobne ustanove je samo še več stran vrženega denarja. Ne pozabite, da večino teh ustanov vodijo kadri, ki jih je na površje spravila negativna selekcija, značilna za totalitarne družbe. Vse, kar zares dobro obvladajo, je intrigiranje, PR in ustvarjanje vtisa, da nekaj pomembnega počnejo. Pozitivnega outputa pa ni.
Slovenija je glede ustvarjalnosti popolnoma zavožen primer. Ne glede na to, kako se trudimo, najbrž nikoli ne bomo postali ustvarjalna družba, toleranca do istospolne usmerjenosti nam pri tem ne bo nič pomagala, to je samo puhlica iz repertoarja politične korektnosti. Kajti ujeti smo v mehanizem pozitivne povratne zanke, ki preko vzgoje v družini, dresure v šoli, katastrofe na fakulteti in manipulacije v medijih proizvaja vedno večje ovce in perpetuira do neskončnosti. Neverjetno npr., kako veliko Slovencev misli, da je posedovanje SUV-ja dobra ideja – edina stvar, ki pri nas šteje, je STATUS, ne pa ustvarjalnost. Temelj skrbi za status pa so KOMPLEKSI ki jih s statusnimi simboli hranimo in prav kompleksi so največja ovira na poti do ustvarjalne družbe.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dober članek.
To, da bi lahko v Sloveniji ustvarili “ustvarjalno družbo” bi lahko verjel še kakšnih 15 let nazaj, danes pa ne več. Kajti smo v obdobju, ko ljudje spet vse bolj verjamejo v pravljice (verstva itd.), ki jim ožijo širino razmišljanja; smo v obdobju, kjer znanost velja vse manj, ampak je važna etična/moralna primernost; smo v obdobju ustvarjanja otroške družbe (začuda že vse škodi otrokom), namesto družbe, kjer ustvarjamo odrasli za dobrobit otrok. V takih pogojih ni mogoče ustvariti na znanosti temelječe ustvarjalne družbe.
Všeč mi jeVšeč mi je
z Beduinom se lahko strinjamo, lahko pa si privoščimo še malo manj črnogledosti. Stvari je treba pravilno razložiti. V Slveoniji je toliko in toliko raziskovalcev (največ na univerzah in institutih) – osnova za razumevanje in prenos tehnologij v hitro razvijajočem tehnološkem svetu. pa ja, da nekateri v obrtniški preproščini ali pregovorno podrepni uradniški drži mislijo, da je koncentracija znanja in predvsem vložek v znanje (gre v glavnem za plače in vzdrževanje stavb in ne za sofisticirano in drago raziskovalno opremo) v dvamilijonski državi lahko tako velika, da jutri gremo na Mars? Bo le treba več vlagati v znanje – povrne se tudi obrtnikom, ki tako radi obidejo zakonodajo in potem pozitivnim povratkom (uf, kako sem pameten) pljuvajo po neumnih titlnih
Všeč mi jeVšeč mi je