Ko sta leta 1994, v času najbolj clintonovsko sproščene klime v prid prosti svetovni trgovini, Gene Grossman s Princetona in Elhanan Helpman s Harvarda v American Economic Review objavila članek Protection for sale (Zaščita naprodaj), sta v strokovni javnosti sprožila plaz teoretičnih in empiričnih strokovnih razprav o tem, kako prosta je dejansko svetovna trgovina. Grossman in Helpman, poenostavljeno povedano, teoretično dokazujeta, da je stopnja sproščenosti oziroma zaščitenosti posameznih panog dejansko rezultat učinkovitosti lobističnih akcij ter prispevkov lobijev k financiranju volilnih kampanj. Natančneje, politiki maksimizirajo svoje koristi glede na razmerje med vrednotenjem blaginje volilcev ter finančnimi prispevki lobijev. Kasnejše empirične študije predvsem za ZDA (denimo Goldberg in Maggi, 1999; ter Gawande in Bandyopadhyay, 2000) potrjujejo te teoretične ugotovitve. Busheva uvedba carin na uvoz nekaterih jeklenih izdelkov leta 2002 je le še brutalno občevidno potrdila moč lobijev pri zaščiti domačih sektorjev. Kot je denimo vojna v Iraku razkrinkala ekonomske interese ameriškega naftnega lobija na Bližnjem vzhodu kot ključnega dejavnika tega spopada.

Zgornje navedbe kažejo ujetost politikov/strank med blaginjo volilcev in interesi močnih lobijev. Politiki so pripravljeni slediti interesom lobijev, dokler to ne ogrozi njihove priljubljenosti in izvolitve pri volilcih. In obratno, politiki so pripravljeni zagovarjati interese volilcev, dokler to ne ogrozi njihovih finančnih prilivov, iz katerih se napajajo volilne kampanje in zasebne rente (korupcija).

V Sloveniji ni nič drugače, le razmerja so se v zadnjih letih nekoliko spremenila. Zelo poenostavljeno povedano, dokler je politika lastniško obvladovala gospodarstvo, je bila relativno avtonomna in je dokaj samozavestno predvsem črpala rente iz podjetij – v manjši meri (zaradi zakonodaje) v obliki predvolilnih finančnih prispevkov, večinoma pa v obliki zasebnih rent politikov, dobro plačanih služb v gospodarstvu za znance in svojce itd. Vpliv gospodarstva na politiko je bil, toda relativno majhen. Ko je vlada LDS v njenem zadnjem mandatu v španoviji odlično zrežiranega javnomnenjskega in medijskega pritiska klonila pod nastajajočim monopolom okrog Pivovarne Laško in ko se je Janševa vlada zelo nerodno in neprevidno lotila netransparentne razprodaje državnih deležev (v velikih deležih namesto razpršeno prek borze), se je situacija obrnila. Noben politik nima na voljo toliko orodij in ne more predvideti toliko kombinacij, kot jih lahko spretni finančni inženirji, zato je bilo samo vprašanje mesecev, kdaj se bodo kapitalsko osvobojena podjetja tudi osvobodila politike.

Če je Jelinčičeva SNS vedno slovela kot prijazna do interesov lobijev, Podobnikova SLS pa kot – oprostite izrazu – »kurba kapitala«, se s Šrotovim prevzemom SLS, s prevzemom bankrotirane LDS s strani odvetniške pisarne Mire Senice ter kapitalskim zaledjem novonastale Zares, tudi v Sloveniji začenja obdobje zahodnega tipa parlamentarno-lobistične demokracije. Načeloma s tem ni nič zelo hudo narobe, saj politiki kot lutke na vrvici v dolgoročnem ravnotežju nekako uravnotežijo blaginjo volilcev in interese kapitala. Toda problem je, prvič, v tem, da do tega ravnotežja pride šele po dokaj dolgi učni dobi demokracije in da v vmesnem času običajno trpijo volilci kot potrošniki zaradi nesorazmerne izrabe moči s strani monopolnih gospodarskih združb. In drugič, sistem je občutljiv na nenadne šoke, denimo na prihod nenormalno nekompetentnih in/ali koruptivnih politikov na oblast, ki še bolj očitno dovolijo kapitalu teptanje pravic potrošnikov. Zahodna Evropa in ZDA imata za seboj vsaj stoletno obdobje demokratične tradicije, zato njihovi politični sistemi še kar dobro delujejo, toda še vedno se pojavljajo tovrstni nenadni šoki.

V Sloveniji se je razprodaja strank kapitalu v zadnjih letih večinoma že zgodila. Vprašanje je le še, če bo Cerkvi uspelo popolnoma obvladati NSi že pred naslednjimi volitvami, koliko časa bo Janša še lahko obvladoval jastrebe, ki jih je sam nastavil po državnih podjetjih in komu se bo prodala Pahorjeva SD. Naslednje parlamentarne volitve se bodo odločale v bitki med različnimi kapitalskimi bloki ter prek njihovih medijskih in piarovskih hiš. Politiki bodo bolj ali manj sledili vonju denarja.

Zanimivo vprašanje, ki se je porodilo včeraj z najavo, da bodo »mladi ekonomisti pisci programa LDS«, je le še, kakšna bo vloga strokovne in načeloma neodvisne javnosti v tej predvolilni zgodbi. O kakšni prevladujoči neodvisnosti stroke že do sedaj ni bilo mogoče govoriti, če zanemarimo osebno levo ali desno ali liberalno profiliranost posameznih strokovnjakov. Širši javnosti morda manj znan toda dobro delujoč mehanizem »kupljenih strokovnjakov« je v Sloveniji vedno deloval. Ogromno je strokovnjakov, ki v javnosti goreče zagovarjajo določena stališča ne zato, ker se čutijo tako goreče poklicane k temu, ampak ker so v ozadju ustrezno honorirane tajne svetovalne pogodbe. Ogromno je strokovnjakov, ki se glede posameznih vročih tem ne oglašajo, čeprav so strokovno izzvani, pač zato, ker so plačani, da so o konkretni temi tiho. Marsikomu se ta mehanizem ne zdi problematičen, meni pač. Ker je v nasprotju s strokovno etiko in osebno poštenostjo. S tega vidika bolj cenim tiste strokovnjake, ki se transparentno postavijo v strokovno ozadje programa posameznih strank, denimo Jožeta Mencingerja nekoč pri Demokratih, njegovega kolega Franceta Križaniča pri SD ali mojih mlajših kolegov sedaj pri LDS. Ne da bi to početje posebej odobraval, ga pa lahko spoštujem, ker je transparentno. Pri transparentno izraženih preferencah ali svetovalnih pogodbah vsaj vem, pri čem sem.

Toda ne glede na transparentnost ali netransparentnost tega početja, se s tem vnaša dvom v kredibilnost javno izraženih stališč posameznih strokovnjakov. S tem ko se strokovnjaki tajno prodajo ali javno postavijo naprodaj politiki ali kapitalu, pride do erozije zaupanja v stroko. Izgublja se iluzija neodvisnosti stroke. Vse večja pa je tudi nevarnost, da ob podreditvi medijev bodisi politiki bodisi kapitalu kmalu ne bo več nikogar, ki bi avtonomno in neodvisno v skladu z zgolj strokovnimi kriteriji nadziral delovanje politike in kapitala. Kmalu bomo priča le še konkurenčnim plačanim izvedenskim mnenjem. Toda tudi to je očitno cena tržnega gospodarstva.