Bine Kordež

Dvig davkov seveda ni nikoli sprejet z navdušenjem, a vsekakor drži, da manjši popravki davčnih stopenj povzročijo precej manj nasprotovanj. Odstotek ali dva višja obdavčitev se pri izdatkih praktično ne pozna. S tega vidika je odločitev vlade, da ne bo z višjo stopnjo DDV za več kot deset odstotkov obremenila nekaterih trenutno »subvencioniranih« storitev (najbolj izpostavljen je bil tisk), vsekakor bolj sprejemljiva. Z manjšim dvigom trošarin bo zaradi večje osnove in zaradi večjega obsega izdatkov za goriva, elektriko ter alkohol, dosegla podoben priliv v proračun z le za okrog odstotek višjimi cenami tega blaga.

Zakaj je bilo sicer potrebno toliko napora in časa za to ugotovitev, zakaj je bilo potrebno izzvati toliko negativne energije s prvotnimi predlogi selektivnega dviga DDV, je seveda drugo vprašanje in ga bodo obravnavali bolj kompetentni pisci za to področje. Pri tem je zanimivo tudi to, da bi isti učinek še lažje, bolj razpršeno in manj boleče dosegli tudi z dvigom splošne stopnje DDV za npr. pol odstotka, a tudi ta dilema oziroma alternativa ima verjetno druge razloge.

Bom pa v tem prispevku nekoliko bolj podrobno pogledal, kaj se pravzaprav dogaja s trošarino na goriva. Izjave vladnih predstavnikov se da razumeti, da so se za dvig trošarine na goriva (samo) za en cent odločili, da ne bi pretirano dvignili cen. In da je bila to premišljena in preračunana odločitev, koliko dviga trošarin si lahko privoščimo. V tem kontekstu je zanimivo analizirati gibanje trošarine na goriva v letošnjem letu. Na spodnjem grafikonu je prikazano gibanje  trošarine za bencin in dizel gorivo v centih na liter za lansko in letošnje leto. Črtkane črte označujejo povprečno trošarino v posameznem letu.

V letu 2011 je prejšnja vlada s trošarino do določene mere nevtralizirala gibanje nabavnih cen goriva, tako da končna cena na trgu ni preveč nihala. To je lepo razvidno, če gibanju trošarine dodamo tudi graf gibanja nabavne cene bencina brez dajatev, a v obratnem vrstnem redu (da je na vrhu nižja cena). Kadar je nabavna cena porasla, se je trošarina znižala in obratno, ob znižanju nabavnih cen, je vlada dvignila trošarino. V letošnjem letu te povezave ni več. Trošarina je postopno naraščala ne glede na gibanje nabavnih cen goriva.

Trenutna trošarina na pogonska goriva je tako za 4 do 5 centov višja kot na začetku leta, primerjalno z lanskim letom za vsa goriva pa v povprečju 6 centov na liter. Prvo zvišanje je bilo v maju/juniju, v septembru oz. oktobru pa še enkrat za 2 do 4 cente, odvisno od vrste goriva. V okviru zakonskih pooblastil je torej vlada dvigala trošarine, kljub v povprečju višjim nabavnim cenam goriv. Glede na lansko povprečje, smo torej letos doživeli povišanje trošarine za 6 centov v povprečju na liter, tako da je napoved dodatnega dviga za en cent pravzaprav relativno nepomembna. Ključno je, kakšne ima vlada načrte mimo tega centa – namerava drugo leto dvigniti trošarine ponovno za enak znesek, manj, več? Manevrskega prostora je pravzaprav še dovolj. Avstrijske cene smo sicer ujeli, a do Italijanskih je še 40 centov na liter!

Slika: Dinamika trošarin v letih 2011-2012

Vir: MF; lastni preračuni.

In kako je ta dvig vplival na proračunske prilive? Ob približno enaki potrošnji goriv, bo letos kakih 70 milijonov evrov več proračunskih prihodkov iz tega naslova v primerjavi z lanskimi. Ker pa se je povišala tudi nabavna cena in s tem osnova za DDV, bo več tudi davka na dodano vrednost (kakih 35 milijonov, ker je potrebno odšteti DDV na goriva za tovorni promet, ki ga podjetja dobijo povrnjenega).

Bo pa letošnja rast cen in trošarin vplivala na višje prihodke tudi v prihodnjem letu. Tudi če ne pride do dodatnega povišanja trošarin in cen, so trenutne cene toliko višje od letošnjih povprečnih, da že to zagotavlja blizu 80 milijonov evrov dodatnih proračunskih prihodkov (55 milijonov trošarin ter 20 milijonov DDV). Brez omenjenega in široko obrazloženega dviga trošarin za en cent, ki naj bi prinesle v proračun še 20 milijonov evrov.

Skupno letošnje povečanje obdavčitev goriv (bencin, dizel, kurilno olje) je torej zagotovilo približno 180 milijonov evrov višje proračunske prihodke na leto (105 milijonov že letos, drugo leto pa bo viden celotni učinek). In to praktično brez, da bi se o tem sploh razpravljalo. Gre za enak finančni učinek, kot če bi letos v aprilu dvignili splošno stopnjo DDV za 2 odstotne točke na 22 %. S spremembo trošarin ter dviganjem nabavne cene goriv in s tem višjim davkom na dodano vrednost za goriva, je vlada dosegla pravzaprav enak priliv, kot če bi dvignila splošno stopnjo DDV. Čemur se sicer na vsak način poskuša izogniti, ker naj bi to preveč negativno vplivalo na življenjski standard ljudi.

Zato sem poskušal še ugotoviti, kako sprememba obdavčitve goriv ali na drugi strani dvig splošne stopnje DDV vpliva na obremenitev prebivalstva, posebno posameznih dohodkovnih razredov. Izhajal sem iz strukture potrošnje prebivalstva po dohodkovnih kvintilih (pet razredov glede na višino prihodkov), strukture porabe goriv in prilivov davščin ter poskušal vse te podatke povezati. Marsikje so bile potrebne tudi ocene, kak podatek je nelogičen, a da se sestaviti celotno sliko potrošnje in vplačil davkov iz nje.

Pri DDV je potrebno navesti, da ga plačujejo samo končni potrošniki ter država, medtem ko je DDV za podjetja nevtralna kategorija in na njihove bilance ter dohodkovni položaj ne vpliva. Kar podjetja dobijo plačanega davka, ga odvedejo državi, kar pa ga plačajo drugim, jim ga država vrne. To navajam, ker se ta princip pogosto spregleda. Zanimiv pa je tudi učinek splošne davčne stopnje. Od 3 milijarde evrov vplačanega DDV lani, je približno 400 milijonov po nižji stopnji, 2,6 milijarde evrov pa po višji. Iz tega izhaja ocena, da 1 odstotna točka pomeni približno 120 milijonov dodatnega priliva. Vendar pa se pozablja, da pomemben del DDV plača država sama sebi (od vsega nakupa blaga in investicij v javnem sektorju), tako da je neto učinek ene odstotne točke splošne stopnje le 90 milijonov evrov.

Dve odstotni točki višja splošna stopnja DDV bi torej pomenila približno 180 milijonov evrov višje stroške domačega prebivalstva (plačila tujcev so relativno majhna) ali 1,1 % glede na njihove celotne izdatke. Glede na strukturo potrošnje bi bile nekaj manj obremenjene družine z nižjimi prejemki (1,0 %), relativno več pa premožnejši (1,2 %).

Pri davkih na goriva, pa precejšen del bremena nosi podjetniški sektor oz. tovorni promet s plačevanjem trošarin na dizel (DDV dobijo povrnjen). Od skupnega učinka dosedanjega povišanja 180 milijonov evrov, prispevajo približno 50 milijonov, okoli 20 milijonov pa verjetno tudi tuji kupci bencinov. Prebivalstvo je tako za isti proračunski učinek obremenjeno manj, dobrih 100 milijonov evrov ali 0,7 % glede na njihove skupne izdatke (0,4 % manj kot pri dvigu DDV). Struktura po dohodkovnih razredih pa kaže nekaj večjo obremenitev srednjega razreda (0,8 %) in manjšo v najvišjem dohodkovnem razredu (0,6 %). Ne gre za velika odstopanja, vseeno pa jih je smiselno navesti.

Tabela: Učinek dviga DDV in trošarin na izdatke gospodinjstev

Vir: Prihodki državnega proračuna (MF); podatki o strukturi potrošnje gospodinjstev ter drugi statistični podatki o vozilih, porabi goriv (SURS); lastni preračuni.

Napovedano povečanje trošarin na goriva v naslednjem letu za en cent torej ne predstavlja kake posebne obremenitve, glede na to, da jih je letos vlada nekako po tihem dvignila že kar za 6 centov v povprečju in dobila še dodatne prilive zaradi povišanja osnove za DDV. Bolj pomembno je, kakšno politiko bo zastavila poleg tega enega centa. Načeloma ima pri tem še kar nekaj manevrskega prostora in s dodatnim dvigom bi pravzaprav dosegla boljše učinke kot s kakim nepotrebnim in neučinkovitim krčenjem izdatkov.

Primerjalno pa je bil dosedanji dvig obdavčitve goriv za proračun enako učinkovit kot dvig splošne stopnje DDV za 2 odstotni točki, a manj obremenjujoč za prebivalstvo. Pomemben del davščin na goriva namreč bremeni tuje kupce in neposredno gospodarstvo (seveda lahko potem odpremo diskusijo o konkurenčnosti gospodarstva),. Analiza dohodkovnih razredov pa pokaže, da višji DDV sicer nekoliko bolj bremeni premožnejše, davki na goriva pa srednji razred, a razlike so le desetinka odstotka.