Medtem ko se članice EU opotekajo in padajo pod težo fiskalnega posta za vsako ceno, so vodilni evropski in ameriški makroekonomisti že zdavnaj prišli do konsenza, da je izvajanje fiskalne konsolidacije v času gospodarske depresije podobno samomoru. Strošek zniževanja javnega dolga je bistveno bolj preprost in cenejši, če države fiskalno konsolidacijo izvedejo, ko je kriza mimo. Zato je edina “življenjska” alternativa za EU, da fiskalno konsolidacijo odloži na čas po krizi.

Tudi najbolj ortodoksni makroekonomisti, tudi tisti, ki ne verjamejo v fiskalne multiplikatorje, se danes strinjajo, da je fiskalni post (fiscal austerity) v Evropi šel predaleč. Eden izmed teoretskih očetov evra, ekonomist Paul de Grauwe (London School of Economics), že tri leta stalno ponavlja, da bodo s forsiranjem strogega fiskalnega posta države težko odpravile javnofinančne deficite in spravile javni dolg na vzdržno raven. Še huje, kot je povedal dve leti in pol nazaj, samomorilska deflacijska dinamika bo kot okužba zajela celotno evro območje. Zgodilo se je natančno to. Krog držav v recesiji se je razširil in letos bo celotno evro območje zašlo v recesijo.

Lani in letos sta bili organizirani dve prestižni konferenci najbolj vidnih svetovnih makroekonomistov na temo fiskalne konsolidacije. Prvo je pod naslovom Austerity: Too Much of a Good Thing? organiziral Giancarlo Corsetti (University of Cambridge) v okviru VoxEU, razprave pa so dosegljive tudi v knjižni obliki. Drugo sta pod naslovom Fiscal Policy after the Financial Crisis organizirala Alberto Alesina (Harvard) in Francesco Giavazzi (Bocconi) pod okriljem ameriškega National Bureau of Economic Research (NBER). Zbirka razprav vodilnih ekonomistov s tega področja bo izšla naslednje leto v knjižni obliki, vse razprave pa lahko že danes najdete na spletni strani NBER.

Nenazadnje je letos tudi slovenski Bančni vestnik organiziral posebno številko publikacije, kjer so vodilni slovenski makroekonomisti razpravljali o smiselnosti strogega posta (tudi moj prispevek k debati je tam objavljen). In seveda smo tudi slovenski makroekonomisti konnsenzualno zavrnili strogo varčevalno politiko vlade kot nesmiselno in kot škodljivo.

Nihče ni proti fiskalni konsolidaciji. Ta je nujna, toda pomemben je timing, torej kdaj se je lotiti. Kot pravi John Van Reenen (London School of Economics): “timing is everything“,  pri čemer misli na to, da se bolečim gospodarskim stroške fiskalne konsolidacije ni mogoče izogniti, lahko pa jih bistveno zmanjšamo. Pravi, da bi tudi danes morali upoštevati standardni recept ekonomske politike in zmanjševanje deficita prestaviti na čas po krizi, s čimer je mogoče izpad BDP bistveno zmanjšati.

Z namenom, da bi pokazal, koliko Velika Britanija izgublja s fiskalnim postom, je Van Reenen s prilagojenim makroekonomskim modelom NiGEM ocenil razliko v dinamiki rasti BDP z upoštevanjem dveh scenarijev: prvič, z upoštevanjem fiskalne konsolidacije v času depresije, in drugič, z upoštevanjem fiskalne konsolidacije po koncu krize. Kot kažejo rezultati v tabeli, naj bi Velika Britanija do leta 2015 zaradi prestrogega fiskalnega posta letno izgubljala med 0.8% in 3.4 % BDP, pri čemer se letna izguba (razlika med depresijskim in dejansko dosegljivim BDP) močno povečuje. Skupno pa naj bi Velika Britanija v desetih letih zaradi strogega posta izgubila kar šestino BDP (16.6%).

Vir: Fiscal Consolidation during a Depression, 2012

Situacija je resnično paradoksalna. Pričakovali bi, da bodo ekonomisti kritizirali vlade, da so premalo ambiciozne pri kleščenju javnih izdatkov in zmanjševanju proračunskega deficita. Namesto tega pa ekonomisti vlade kritizirajo, ker so preveč ihtave in enostranske glede uvajanja strogega posta.