Kapitalna poteza Kitajske: Izrinjanje ZDA, IMF in zasebnih skladov

Če morda niste bili pozorni v prejšnjih dneh, ste spregledali novico, da je kitajska banka v Saudski Arabiji izdala obveznico, denominirano v dolarjih. Čeprav je šlo za izdajo majhne vrednosti (2 milijardi $), je zadeva zanimiva iz večih vidikov. Obveznica je denominirana v dolarjih, povpraševanje je bilo 20-krat večje od vrednosti izdaje, obrestna mera je bila zgolj za dlako (1-3 bazične točke) višja kot pri ameriških državnih obveznicah (Nemčija plačuje 10-20 bazičnih točk več za svoje obveznice) in odpira vprašanje, kaj želi Kitajska s tem doseči ter kaj sporoča ZDA in svetu. Ena izmed razlag je, da Kitajska s tem Ameriki sporoča, da se lahko zadolžuje po isti obrestni meri kot ZDA in da lahko ustvari paralelni dolarski finančni sistem, na drugi strani pa državam globalnega juga sporoča, da jim – če imajo težave pri refinanciranju dolga po bistveno višjih obrestnih merah – pomaga s cenejšim denarjem v zameno za izvoz surovin in jih s tem še bolj naveže na svoj trgovinski in finančni sistem. Kitajska s tem signalizira, da lahko zruši monopol ameriškega finančnega sistema in ustvari večjo dovisnost držav globalnega juga od Kitajske.

Spodaj sta dve zanimivi razlagi. Z nobeno se ni treba strinjati, splača pa se ju vzeti na znanje. Najprej Arnaud Bertrand:

At first glance, the mechanics are straightforward: China issued bonds, denominated in US dollars, that investors eagerly snapped up. The bonds were oversubscribed nearly 20 times, with over $40 billion in demand for just $2 billion in bonds. This level of interest dwarfs the typical 2-3x oversubscription seen in US Treasury auctions.

Even more striking is the interest rate. China secured rates just 1-3 basis points (0.01-0.03%) higher than US Treasuries—essentially matching the borrowing cost of the US government. For perspective, even AAA-rated countries like Germany or Japan typically pay at least 10-20 basis points above US Treasuries when issuing USD bonds.

The venue for this issuance—Riyadh—adds another layer of intrigue. Sovereign bonds are typically issued in established financial hubs like London or New York, not in the heart of the petrodollar system. By choosing Saudi Arabia, China appears to be subtly challenging the status quo, showcasing itself as an alternative player in the global dollar ecosystem.

A Subtle Signal to Washington

The timing and nature of this bond issuance seem less about financial necessity and more about strategic signalling. By successfully issuing dollar-denominated bonds in Saudi Arabia, China demonstrates it can compete directly with US Treasuries as a destination for dollar investments.

For decades, the US has enjoyed an “exorbitant privilege,” with countries like Saudi Arabia recycling their surplus dollars into US Treasury bonds, effectively subsidising US government spending. Now, China is introducing a rival option. The bonds give countries like Saudi Arabia an alternative, enabling them to park their dollar reserves with Beijing instead of Washington.

Nadaljujte z branjem

Did The Latest BRICS Summit Achieve Anything Of Tangible Significance At All?

Andrew Korybko

Over a week has passed since the latest BRICS Summit in Kazan so it’s possible to assess what exactly it achieved now that the dust has settled. The primary takeaway is the Kazan Declaration, which Director General of the prestigious Russian International Affairs Council (RIAC) Andrey Kortunov described as “a manifesto for the new world order”. His praise shouldn’t be taken lightly since he’s an archetypical realist who also earlier tempered expectations about what BRICS was capable of agreeing to.

Titled “What BRICS Cannot and What It Can Deliver”, Kortunov explained that: “BRICS cannot become a global economic integration project”; BRICS will not turn into a multilateral political or security alliance of an anti-Western nature”; BRICS is not likely to contribute a lot to resolving disputes between its members or disputes between its members and third parties”; and “BRICS will never become an analogue to G7.”

He then juxtaposed these assessments with his expectations that “BRICS can promote trade and investments among its members, as well as contribute to economic and social development of these members”; “BRICS could help to shape common non-Western approaches to global problems”; “BRICS is capable of contributing to the dialogue of civilizations”; and “BRICS can become an important source of ideas and proposals for UN, G20 and other universal bodies.”

Nadaljujte z branjem

Kaj prinaša nov BRICS plačilni sistem?

Spodaj je odlična ocena sklepov zadnjega srečanja skupine BRICS+, ki se je končalo ta teden v ruskem Kazanu. Francoski ekonomist Jacques Sapir ocenjuje, da bi nov plačilni (klirinški) sistem (imenovan BRICS Clear), ki bi zajemal bilateralno trgovino med 22 BRICS partnerskimi državami, in nova družba za zavarovanje trgovinskih tokov vodili k večji medsebojni trgovini med BRICS državami in diverziji trgovinskih tokov stran od zahodnih držav (podobno se je zgodilo z evropsko trgovino: v začetku 1950-let je bilateralna trgovina med šesterico EGS držav znašala eno tretjino skupne zunanje trgovine, nato pa je v 50 letih narasla na dve tretjini). Če danes trgovina med BRICS državami pomeni okrog 30 % svetovne trgovine in če bi v nekaj letih 80 % te trgovine šlo prek sistema BRICS Clear, bi se dobra petina svetovne trgovine de-dolarizirala. Hkrati to pomeni, da BRICS države več ne bi potrebovale toliko dolarskih rezerv, kar bi močno zmanjšalo povpraševanje po ameriških obveznicah in dolarskih imetjih. To pa lahko zamaje globalni trg z ameriškimi obveznicami in povzroči težave za ameriško finančno ministrstvo pri refinanciranju dolga Združenih držav. Temu ustrezno je treba razumeti grožnje Donalda Trumpa, da bo sankcioniral vse države, ki bi svoje mednarodne transakcije prenesle v ne-dolarske valute.

The conclusion of the 16th BRICS summit held in Kazan from October 22-24 resulted in important decisions.

It should be noted that BRICS (Brazil, Russia, India, China, South Africa), joined by 4 new countries (Egypt, Ethiopia, Iran, United Arab Emirates), now represent more than 33% of global GDP compared to the G7’s 29%.

Among these decisions, three stand out: the institutionalization of a “partner countries” category within BRICS, the creation of the BRICS-Clear system to facilitate exchanges between members and partner countries, and the establishment of the BRICS (Re)Insurance Company.

The consequences of these decisions will be very significant, not only for BRICS and their associates but also for the Western world. The movement toward global “de-Westernization” is accelerating.

One of the most emblematic decisions taken at the Kazan summit was the institutionalization of the “partner countries” category within BRICS. This creates a “BRICS zone” around the core members.

The presence of Indonesia, Malaysia, Thailand, and Vietnam in this “partner” category implies that BRICS, already dominant in Asia due to China and India’s membership, could become hegemonic in this region.

The second essential decision of the 16th BRICS summit is the creation of BRICS Clear, a settlement and clearing system for both intra-BRICS trade and trade between BRICS and “partner” countries.

One of BRICS Clear’s key objectives is to create an alternative to the SWIFT system. Within the BRICS Clear system, the use of national currencies as instruments for settling international transactions will be prioritized.

Transaction clearing will be handled through a “stablecoin” managed by the New Development Bank. The clearing issue is important since trade will be multilateral (22 countries: 9 BRICS members and 13 partner countries).

Nadaljujte z branjem

Zakaj je Nemčija glasovala proti uvedbi carin na uvoz kitajskih električnih avtomobilov?

Včeraj so članice EU (z 10 glasovi za, 12 vzdržanimi in 5 proti) sprejele ukrep o uvedbi 45 % carin na uvoz kitajskih električnih avtomobilov. Nemčija je glasovala proti (tudi Slovenija, Slovaška, Madžarska in Malta). Ukrep je bil kljub temu sprejet. Zakaj je Nemčija kot avtomobilska velesila glasovala proti? Preprosto, ker bodo te carine prizadele nemška podjetja. Prvič, podražili se bodo električni avtomobili, ki jih nemška podjetja izdelujejo na Kitajskem in se nato uvažajo v Evropo.

Drugič, Kitajska bo uvedla povračilne ukrepe. Kitajska je pri tem subtilna – ker kontrolira ne samo proizvodnjo vseh “čistih tehnologij” (njen globalni delež proizvodnje vseh komponent za sončne in vetrne elektrarne in elektrolizerje znaša med 67 in 80 %), ampak tudi veliko večino kritičnih in strateških materialov, potrebnih za proizvodnjo sodobnih proizvodov visoke tehnologije (pri redkih zemljah celo 100 %), lahko samo prepove izvoz teh materialov v Evropo. Na prvo napoved Evropske komisije o uvedbi carin se je kitajska vlada takrat odzvala s prepovedjo izvoza germanija in galija.

In tretjič, carine ne bodo rešile nekonkurenčnosti evropske avtomobilske industrije pri e-avtomobilih. Evropske cene energije so zaradi napačne energetske politike in zaradi vojne v Ukrajini (ter pohlepnih ameriških ponudnikov utekočinjenega zemeljskega plina) previsoke, hkrati so evropska podjetja zaspala pri razvoju in uvajanju proizvodnje baterij in električnih avtomobilov in na koncu skorajda vse prenesla v Kitajsko. Carine bodo, kot vam pokaže vsak učbenik mednarodne ekonomije in življenjska praksa, samo dvignile cene električnih avtomobilov v Evropi. S tem pa se bo stopnja elektrifikacije prometa samo upočasnila.

Ampak, če modro vodstvo Evropske komisije in “voditelji” nekaterih EU držav mislijo, da so bolj pametni… Mene električni avtomobili ne zanimajo niti pod razno in se ne sekiram.

Spodaj je dober komentar Arnauda Bertranda.

Nadaljujte z branjem

Ameriška weaponizacija človekovih pravic

John Mearsheimer v brilijantni knjigi “The Great Delusion” (2019) trdi, da je v mednarodnih odnosih enopolarni sistem liberalne demokracije inherentno bolj nestabilen od multipolarnega sistema ravnotežja moči. Liberalni hegemon se bo namreč nenehno vpletal v druge države z namenom, da jim vsiljuje svoje liberalne vrednote, na čelu s človekovimi pravicami in demokracijo, kot univerzalne vrednote. In to bo počel z vsemi sredstvi, v končni instanci z orožjem, posledica česa so vedno novi inscenirani konflikti in vsiljene vojne namesto mirnega sožitja.

No, točno to počnejo ZDA po vsem svetu, pri čemer pa zlorabljajo institut človekovih pravic kot sredstvo za dosego svojih pravih ciljev (geopolitični vpliv, nadzor nad ključnimi resursi itd.). Glede Kitajske ZDA weaponizirajo institut človekovih pravic na primeru pokrajine Xinjiang, kjer kitajskemu vodstvu očitajo kršenje človekovih pravic ujgurske manjšine oziroma celo, da kitajska podjetja uporabljajo Ujgurje kot suženjsko delovno silo. V ta namen so ZDA uvedle trgovinske sankcije proti Kitajski, kjer je prepovedan uvoz izdelkov, ki je bil popolnoma ali deloma proizveden v pokrajine Xinjiang. Problem pri tem je, prvič, da se ZDA sploh niso potrudile dokazati kršenja človekovih pravic in prisilnega dela ujgurskega prebivalca. In drugič, da s tem, ko prepovedujejo uvoz izdelkov iz pokrajine Xinjiang, dejansko škodijo ujgurski manjšini, ki naj bi jo ščitile s svojimi sankcijami. Ta prepoved uvoza namreč vpliva na zmanjšane razvojne možnosti in povečano brezposelnost v pokrajini Xinjiang. Toda ujgurska manjšina tukaj za ZDA služi zgolj kot orožje proti Kitajski zaradi ameriške geopolitične agende, Ujgurji pa plačujejo ceno za to.

Spodaj je dober komentar Arnauda Bertranda na to temo.

Nadaljujte z branjem