Prva kitajska hitra železnica je začela obratovati leta 2008 med Pekingom in Tianjinom. Leta 2008 je skupna dolžina omrežja hitrih železnic (HSR) znašalo 672 kilometrov. Leta 2009 je znašalo že 2,699 kilometrov. Do konca leta 2024 se je kitajsko omrežje hitrih železnic razširilo na 48.000 kilometrov, s čimer je Kitajska utrdila svoj položaj kot država z najobsežnejšim sistemom hitrih železnic na svetu. To omrežje predstavlja približno dve tretjini svetovne infrastrukture hitrih železnic.

Kitajska vlada načrtuje nadaljnjo širitev tega omrežja do 60.000 kilometrov do leta 2030, z namenom izboljšanja povezanosti po vsej državi. Samo v letu 2024 je Kitajska v železniško infrastrukturo vložila približno 850,6 milijarde juanov (okoli 118,3 milijarde ameriških dolarjev), pri čemer je bilo odprtih več kot 3.100 kilometrov novih železniških prog, vključno z 2.457 kilometri hitrih železnic.Ta hiter razvoj je močno izboljšal učinkovitost potniškega prometa – kitajske železnice so v letu 2024 prepeljale več kot 4 milijarde potnikov, kar je rekordna vrednost.

Seveda pa tako ambiciozna širitev prinaša tudi velike finančne izzive. China State Railway Group, državni upravljavec, je akumuliral skoraj 1 bilijon ameriških dolarjev dolga. Kljub tem izzivom ostaja kitajsko omrežje hitrih železnic temeljni steber njene infrastrukturne strategije, katere cilj je spodbujati gospodarski razvoj in regionalno povezovanje.

No, medtem ko se ZDA ukvarjajo s carinami, EU pa s sankcijami proti Rusiji, je Kitajska lansirala projekt super hitrega vlaka. Vlaka, ki naj bi postal hitrejši od Boeinga ali Airbusa. Vlaka, ki naj bi postal hitrejši od zvoka.

Nadaljujte z branjem→

Grenlandija

Antarktika

Nadaljujte z branjem→

Temperatura površine oceanov se je po iznihanju šoka zaradi podvodnega izbruha Hunga Tonge spet začela ohlajati

Nadaljujte z branjem→

Svet za človekove pravice pri Združenih narodih je objavil poročio o izraelskem genocidu v Gazi s povednim naslovom “Anatomija genocida“. To poročilo je dodatna dokumentacija največjega zločina proti človeštvu, ki se dogaja v zadnjih desetletjih, ki so ga že obsodile najvišje instance mednarodnega prava, kot je Mednarodno kazensko sodišče. Višjih instanc mednarodno pravo nima.

Kdor je ob poročilih vseh najvišjih instanc mednarodnega prava in mednarodne multilateralne ureditve tiho, kdor ob teh poročilih in obsodbah še naprej podpira izraelsko politiko, kdor vzdržuje diplomatske odnose z izraelskimi oblastmi in kdor celo dobavlja orožje Izraelu za nadaljevanje genocida, je udeleženec v tem genocidu. In mediji, ki so ob tem genocidu in največjem zločinu proti človeštvu pohlevno ali oportuno tiho, so tudi udeleženci v genocidu. In intelektualci, ki so ob tem genocidu in največjem zločinu proti človeštvu pohlevno ali oportuno tiho, so tudi udeleženci v genocidu. 

Genocid v Gazi je ekvivalenten holokavstu v drugi svetovni vojni. Zakaj je Izraelu dovoljeno, da pred očmi celotnega sveta, v realnem času in pred prižganimi TV kamerami, počne to, za kar danes brez izjeme najodločneje obsojamo, da so počeli nacisti v drugi svetovni vojni?

John Mearsheimer je ob Yanisu Varoufakisu eden redkih pokončnih zahodnih intelektualcev, ki ob tem  genocidu ni oportuno tiho:

Nadaljujte z branjem→

Just two days ago I stated that the U.S. had lost its war against Ansar Allah in Yemen:

The Houthi can not be defeated. Soon a U.S. ship will get hit. From there the war could easily escalate into a war against Iran. There is a good chance that the U.S. would lose it.It is high time for the Trump administration to pull back from its Yemen campaign.

Last night Trump conceded that the campaign was lost. He order the U.S. fleet to retreat:

Trump Says the U.S. Will Cease Strikes on Houthi Militants (archived) – NY Times, May 6 2025
It was unclear whether the Houthis were going to stop impeding international shipping, which was the objective of the American bombing campaign.

The United States and Houthis in Yemen reached a deal to halt American airstrikes against the group after the Iranian-backed militants agreed to cease attacks against American vessels in the Red Sea, President Trump and Omani mediators said Tuesday.
…
“They just don’t want to fight,” Mr. Trump said. “And we will honor that and we will stop the bombings. They have capitulated, but more importantly, we will take their word. They say they will not be blowing up ships anymore.”But despite his claim of success, it remained unclear whether the United States had achieved its objective of stopping the Houthis from impeding international shipping after a costly seven-week bombing campaign.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški volilci bodo hvaležni za povečanje uvoznega davka, britanski pa za njegovo zmanjšanje.

Kitajska je v enem mesecu po Trumpovi uvedbi astronomskih carin preusmerila izvoz drugam in nadomestila ameriški trg.

Če zapreš industrijo, seveda potrebuješ manj elektrike in manj zaposlenih. Evropa je na dobri poti v predindustrijsko dobo.

Over the last weeks U.S. President Donald Trump has broken links between U.S. foreign policy issues in the Middle East and considerations for Israel’s interest.

Last month the prime minister of the ‘Zionist entity’ Benjamin Mileikowsky Netanyahu visited Washington DC to push Trump towards bombing Iran’s nuclear installations. Trump instead announced new talks with Iran. Netanyahu’s attempt had failed:

U.S. President Donald Trump blindsided Israeli Prime Minister Benjamin Netanyahu last month with a gamble on immediately opening negotiations with Iran.
…
The pivot to negotiations with Iran in April was a shock for Netanyahu, who had flown to Washington seeking Trump’s backing for military strikes on Iran’s nuclear facilities and learned less than 24 hours before a joint White House press event that U.S. talks with Iran were starting within days, four sources familiar with the matter told Reuters.

Next came the Trump pivot on Yemen about which Netanyahu had not been informed:

Barak Ravid, a political analyst for the Zionist media outlet ‘Walla’, said that Trump’s agreement with Yemen has severely constrained Israeli Prime Minister Netanyahu and Ron Dermer, a close advisor to Netanyahu.Pointing out that Trump has bypassed the Zionist regime by reaching an agreement on a ceasefire with Yemen’s Ansarallah, he stated it seems that Israel’s ability to influence the US-Iran negotiations to reach a new nuclear agreement has so far been very restricted.

The senior Israeli official said that he knew nothing about Trump’s decision. “Trump surprised us,” he added.

US President Donald Trump said on Tuesday evening during a meeting with Canadian Prime Minister Mark Carney in the White House that Yemen’s Ansarullah announced that they will no longer fight against the United States, and the United States will also stop its attacks on Yemen.

Nadaljujte z branjem→

Dve zanimivi sliki iz mojega včerajšnjega predavanja. Prva kaže produktivnost držav EU glede na ZDA. Značilno je, da so države EU po letu 1945, tudi po zaslugi proste trgovine v okviru evropske integracije, kolektivno dohitevale ZDA glede produktivnosti in jih do začetka 1990-ih tudi skoraj ujele. Potem pa pride do nenadnega preokreta in do zasuka trenda navzdol ter nato sistematičnega trendnega zaostajanja EU v rasti produktivnosti za ZDA, ki traja že več kot 30 let.

To isto sliko lahko prikažemo tudi na spodnji način, tako da prikažemo ločeno trenda rasti produktivnosti EU in ZDA od skupnega izhodišča (leto 1995). Slika pokaže dve stvari:

• Prvič, v manj kot 30 letih so države EU glede produktivnosti za 35 % zaostale za ameriško rastjo produktivnosti.
• In drugič, japonska rast produktivnosti je bila v teh 30 letih vedno sistematično višja od evropske, razen v zadnjih treh letih po Covidu.

Kaj nam to pove? To pomeni, da če smo doslej o japonski gospodarski rasti v zadnjih 30+ letih govorili kot o treh “izgubljenih desetletjih”, smo Japonski naredili krivico. Dejansko bi morali govoriti o evropskih treh  izgubljenih desetletjih.

Kaj so države EU začele delati narobe, da so nenadoma začele rasti počasneje kot prej in bistveno počasneje od ZDA ter celo počasneje od Japonske? Moja teza je, da gre za politične napake na ravni EU. Države EU so v začetku 1990-ih let začele transformirati carinsko unijo (prostotrgovinsko območje s skupno tarifo do tretjih držav) v enotni  trg (1993) in monetarno unijo (1999). Hkrati so prav zaradi obstoja monetarne unije uvedle najprej Pakt o stabilnosti in rasti (SGP) in konec leta 2010 še fiskalno pravilo, da bi omejile fiskalne politike držav, pri čemer je bilo slednje v veljavi vse do začetka Covid leta 2020. Nakar je februarja 2022 prišla še ukrajinska vojna in zaradi napačnega odziva držav članic (sankcije za uvoz energentov, prepoved izvoza v Rusijo).

S temi skupnimi politikami – od politike konkurence, politike državne pomoči, energetske politike, skupne monetarne politike, …, – do fiskalnega pravila je Evropska komisija z regulacijio zatrla vse poskuse, da bi si države pomagale glede konkurenčnosti in razvoja z uporabo subvencij, z relaksirano politiko konkurence, z menjalnim tečajem itd. Da ne bi podjetje iz ene države dobilo prednosti pred podjetjem iz druge države zaradi bolj ambiciozne vladne politike ene države. Evropska komisija je naredila vse, da ne bi katera država pospešila svojega razvoja. Kar pomeni, da so razvojni tempo določale najmanj in ne najbolj ambiciozne države. S fiskalnim pravilom, energetsko politiko in politiko razogljičenja  pa je Evropska komisija nato razvoj povsem ubila. Enotni evropski trg in monetarna unija sta ubili razvoj v EU.