Fokusiranje na strah pred imaginarno invazijo in na oboroževanje, namesto da bi se soočili z razlogi za gospodarski zaton Evrope in na akcijski načrt za oživitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva, seveda ne samo, da ne more rešiti problema, pač pa ga z ignoriranjem še potencira. S fokusiranjem na oboroževanje Evropa ne more izboljšati konkurenčnosti svojega gospodarstva, ker pač teh proizvodov in povečanega števila vojakov ne more izvažati. Nasprotno to preusmerja proračunska sredstva in investicije podjetij v neproduktivne namene. Takšno strategijo “orožje namesto razvoja” lahko predlagajo samo povsem nori politiki, ki so povsem izgubili kompas. Zaradi te strategije bo EU še pospešila zaostajanje za Kitajsko in ZDA in zaradi te strategije in posledičnega gospodarskega upadanja se bo zaostrila socialna in s tem tudi politična situacija v Evropi. Nacionalizem se bo razširil kot rak v vse države. 

Strategija “orožje namesto razvoja” razbija Evropsko unijo in njen uspešen razvojni recept po drugi svetovni vojni. EU je bila ustanovljena kot mirovni projekt na strategiji “razvoj namesto oboroževanja“. Sedanje vodstvo EU in politični voditelji EU držav zdaj to strategijo opuščajo in Evropo vračajo v miselno in politično okolje izpred 2. svetovne vojne. In rezultat te strategije “orožje namesto razvoja” bo, da bodo bolj oborožene članice začele izsiljevati eno drugo in se za dosego svojih ciljev tudi vojaško spopasti.

Na oblasti imamo vodtelje z noro in nevarno strategijo.

Alastair Crooke, nekdanji britanski diplomat:

Europe’s elites—France, Germany, Britain—are trapped in a dangerous delusion: preparing for war with Russia out of desperation, not necessity. They see their system collapsing, their power slipping, and the middle class sinking into poverty. The crisis is no longer confined to the margins; now, the majority struggle to afford basic comforts while governments pour money into militarization instead of their people.

A storm is brewing—a clash between the ruling class and the 60-70% of Europeans pushed into deprivation, anger, and helplessness. With no solutions left, the elites cling to the oldest trick in the book: rally the masses behind a war, distract them with nationalism, and salvage their dying order.

But this is madness. War won’t fix their failures—it will only deepen the chaos. Europe isn’t on the brink of invasion; it’s on the brink of revolt. And if the elites keep pushing this suicidal path, the real explosion won’t come from foreign tanks—it will come from within.

Gre za kontrolo arktičnega kroga, ki s topljenjem ledu postaja ploven. In ZDA imajo kontrolo zelo majhnega delčka tega kroga.

ZDA želijo nadzor nad Arktičnim oceanom, ker gre za regijo, kjer se prepletajo energetski viri, nove prometne poti, vojaški interesi in globalna geopolitična dinamika. Arktika ni več “zamrznjena meja sveta”, ampak nova vroča točka globalnega tekmovanja.

Glavni razlogi za “boj za Arktiko”:

1. Geostrateški pomen

• Varnost in vojaška prisotnost: Arktika postaja pomembna strateška regija, saj taljenje ledu odpira nove morske poti in dostop do prej nedostopnih območij. ZDA si prizadevajo za vojaško navzočnost, da bi nadzirale pomorski promet in uravnotežile vpliv Rusije in Kitajske.
• Ruska militarizacija Arktike: Rusija je znatno povečala svojo vojaško prisotnost v regiji (zračne baze, jedrske podmornice, radarji). ZDA to dojemajo kot varnostno grožnjo in zato želijo okrepiti svojo prisotnost.

2. Naravni viri

• Nafta in plin: Po ocenah Ameriške geološke službe (USGS) se pod Arktičnim oceanom skriva okoli 13 % še neodkrite svetovne nafte in 30 % zemeljskega plina.
• Redke zemlje in minerali: Arktika je bogata tudi z dragocenimi kovinami, ki so ključne za sodobne tehnologije (električna vozila, pametne naprave).

3. Nove pomorske poti

• Skrajšane trgovinske poti: Zaradi podnebnih sprememb se arktični morski led topi, kar omogoča dostop do Severozahodnega prehoda (prek Kanade) in Severne morske poti (prek Rusije). Te poti lahko bistveno skrajšajo pomorsko pot med Azijo in Evropo ali vzhodno obalo ZDA.
• Nadzor nad logistiko: ZDA želijo imeti vpliv nad prihodnjim prometom blaga po arktičnih poteh, da ne bi ostale odrezane od tega novega geopolitičnega prostora.

4. Mednarodni vpliv in tekma za Arktiko

• Krepitev vpliva v Arktičnem svetu: Arktični svet je sestavljen iz osmih držav (ZDA, Kanada, Rusija, Norveška, Danska/Grönland, Islandija, Švedska in Finska). ZDA želijo imeti močnejšo vlogo v tem klubu, tudi zaradi vse bolj ambiciozne politike Kitajske, ki se razglaša za »bližnjo arktično državo«.
• Arktični svet kot novo prizorišče globalne tekme: Arktika postaja nova “geopolitična fronta” med ZDA, Rusijo in Kitajsko.

5. Podnebne in okoljske spremembe

• Vpliv taljenja ledu: ZDA želijo sodelovati in voditi mednarodne raziskave in nadzor nad okoljskimi spremembami, hkrati pa zaščititi svojo obalo in interes Aljaske.
• Dostop do ribolova: Taljenje ledu odpira tudi nova območja za gospodarski ribolov, kar ima pomen za prehransko varnost in komercialni sektor.

Bine Kordež

Kot spremljamo v medijih, se pogajanja o pokojninski reformi prevešajo v zadnjo fazo in v kratkem naj bi na mizo dobili osnovne rešitve nove pokojninske zakonodaje. Osnovni cilj sprememb zakonodaje je zagotovitev čim bolj dostojnih pokojnin ob zagotovljeni javno-finančni vzdržnosti. Pri tem socialni partnerji zagovarjajo višje zneske pokojnin in možnost upokojitve nekje med 65 in 67-tim letom starosti, partnerji na podjetniški strani pa predvsem opozarjajo, da bi previsoke pokojnine in s tem povezane višje davčne obremenitve ogrožale konkurenčnost našega gospodarstva.

Pokojninska zakonodaja seveda pokriva zelo široko področje z ogromno podrobnostmi, ki jih je potrebno uskladiti, a pri tem sta ključna predvsem dva parametra. Prvi je predvidena višina pokojnin (določitev prve pokojnine preko določitve pokojninske osnove ter odmernega odstotka in kasnejše usklajevanje pokojnin). Drug ključen parameter pa je čas, ki naj bi ga bodo starejše generacije v povprečju preživele v pokoju ali določitev starosti ob prehodu iz zaposlitve v pokoj. Zaradi tega v nadaljevanju teksta prikazujem glavne posledice nekaterih predlaganih sprememb na višino pokojnin. V zadnjem letu priprave zakonodaje poslušamo predvsem predlagane rešitve, te pa praviloma niso nikoli podprte s podatki, kako bi te spremembe vplivale na konkretno višino pokojnine nekega povprečnega upokojenca. Nedvomno so predlagane spremembe podprte z natančnimi izračuni in preverjanjem konkretnih učinkov in samo upamo lahko, da bo to dostopno tudi javnosti. Zaenkrat podatkov o konkretnih učinkih popravkov zakonodaje na višino pokojnin nismo zasledili in nekaj ključnih predstavljam v tem tekstu.

Nadaljujte z branjem→

Medtem ko vas FDV-jevski  diplomanti – bodisi kot svetovalci ali celo nosilci ključnih političnih funkcij v državi ali kot novinarji – dnevno bombardirajo s svojim intelektualno podhranjenim narativom glede vzrokov za vojno v Ukrajino, njenega poteka in njenega ultimativnega konca, imate spodaj vpogled top diplomata z izjemnim poznavanjem geoplitike. Singapurski diplomat in profesor Kishore Mahbubani je v svoji karieri med drugim dvakrat vodil singapursko delegacijo v Varnostnem svetu in dvakrat je bil predsednik Varnosstnega sveta OZN. Mahbubani pravi, da se je bilo vojni v Ukrajini mogoče izogniti, da je vojna posledica geopolitične nekompetentnosti evropskih politikov in da so bili ti politiki izjemno naivni, ko so svojo geopolitično prihodnost stavili samo na ZDA.

Mahbubani pa v spodnjerm pogovoru diskutira predvsem o speminjanju globalne geopolitične situacije, vlogi Kitajske in napakah, ki sta jih naredili ZDA in EU, ki sta poskušali zaustaviti kitajsko globalno infrastrukturno strategijo BRI (En pas Ena pot), namesto da bi uporabili enak pristop in državam globalnega Juga namesto pridig o človekovih pravicah raje gradili infrastrukturo ter investirali v njihove vire.

Tisti, ki spremljajo slovenske mainstream medije, tiskane in elektronske, kot svoj glavni vir informacij, so podobno nevedni in podobno naivni kot FDV-jevci, ki jim interpretirajo realnost v skladu s svojo nevednostjo in naivnostjo. Živijo v Kusturičevem Podzemlju.

Kishore Mahbubani PPA (born 24 October 1948) is a Singaporean diplomat and geopolitical consultant who served as Singapore Permanent Representative to the United Nations between 1984 and 1989, and again between 1998 and 2004, and President of the United Nations Security Council between 2001 and 2002.

After stepping down, he remained serving as a senior advisor at the National University of Singapore while engaging in a nine-month sabbatical at various universities, including Harvard University‘s Ash Center for Democratic Governance and Innovation. He is currently a Distinguished Fellow at the Asia Research Institute. In 2019, Mahbubani was elected as a member of the American Academy of Arts and Sciences.

Between 2004 and 2017, he served as Dean of the Lee Kuan Yew School of Public Policy at the National University of Singapore.

Vir: Wikipedia

Bržčas sta edini koristi Trumpove vladavine 2.0 za Evropo v tem, da, prvič, utegne ameriški predsednik v njemu lastnem »kšeftarskem« slogu končati vojno med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju in s tem končati trpljenje Ukrajincev in evropsko stagnacijo, in drugič, da je države EU z brutalno brco prisilil, da se morajo osamosvojiti od ZDA. Ko sem pred letom in pol pisal o nujnosti evropske suverenosti, je bilo še prehitro. Takrat sem pisal, da je čas, da v Evropi odrastemo. Da postanemo suvereni in avtonomni v vodenju naših politik. In da bo Evropa suverena šele takrat, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila od ZDA.

Izvirni greh: evropska nesuverenost

Vendar so bili evropski voditelji takrat še tesno v postelji z Bidnovo administracijo. Živeli so v iluziji večnega evroatlantskega zavezništva, v katerem bodo evropske države večno uporabljale ameriške tehnološke in komunikacijske storitve in da jih bo ameriška vojska večno in zastonj varovala. V zameno za to iluzijo so se bili evropski voditelji po drugi svetovni vojni pripravljeni odpovedati tehnološki, vojaški in zunanjepolitični suverenosti.

Toda Donald Trump je z eno potezo to iluzijo razblinil. Pokazal je, da je Evropska unija vojaško nebogljena skupinica političnih voditeljev, ki med seboj tekmujejo, kdo se bo bolj vehementno petelinil pred TV kamerami, pri čemer pa nima nikakršnih realnih sposobnosti, da bi vojaško zaščitila napadeno državo na svojih mejah. Ker brez ameriškega jedrskega ščita in ameriške pripravljenosti na vojaško pomoč še sebe ne more zaščititi. In s samostojnimi pogajanji z Rusijo o usodi Ukrajine je Trump brutalno demonstriral, da je Evropska komisija v najboljšem primeru nevladna organizacija, katere mnenje nikogar v svetu ne zanima. Trump je pokazal, da je EU v geopolitičnem oziru irelevanten subjekt. Svojo relevantnost so evropske države, vendar le peščica njih, črpale iz sodelovanja v skupini G7. Kadar in dokler je bilo to v interesu ZDA.

Nadaljujte z branjem→

Iskanje konca vojne v Ukrajini je v tipičnem limbu:

• Obe primarni vojskujoči se strani (Rusija in ZDA) sta pripravljeni nehati svojo vojno na ozemlju Ukrajine,
• Toda žrtev te vojne (Ukrajina) ni pripravljena sprejeti cene te vojne (da bo plačevala v nedogled za ameriško dosedanjo “pomoč” in za implicitno zaščito pred Rusijo (prek ameriške zaščite svojih gospodarskih interesov / vložkov / donosov v Ukrajini)),
• In najbolj glasne čivave v Evropi (Francija, V. Britanija, Poljska, Baltske in Skandinavske države) niso pripravljene sprejeti mirne rešitve v Ukrajini, ker …  Ja, zakaj? Ker bi bilo to v nasprotju z dosedanjim narativom, da je Putin nesprovocirano napadel Ukrajino? Da je treba Rusijo poraziti, sicer mir ne bo pravičen? Da je bolje, da se Ukrajina še naslednjih 5 ali 10 let vojskuje z ruskimi silami, dokler se evropska obramba ne postavi na noge v takšni meri, da bi lahko nadomestila umik ZDA iz Nata in s tem ameriške zaščite Evrope?

Toda dejstva so neizprosna: Ukrajina se ne more bojevati 5 ali 10 let, saj se ne more bojevati niti naslednjega pol leta, (1) ker ji je zmanjkalo vojakov, (2) ker bi ZDA umaknile svojo pomoč v orožju, obveščevalnih podatkih in koordinaciji vojaških akcije in (3) ker države EU ne morejo nadomestiti ameriške vojaške pomoči in ker nimajo vojakov, niti se jih ne upajo napotiti v Ukrajino. In države EU, tudi če vsako leto vložijo 800 milijard v orožje, v 10 letih ne bodo varne pred rusko jedrsko nevarnostjo. Ker tudi ZDA niso varne pred njo, saj ima Rusija nedosegljivo prednost v nosilcih te nevarnosti (hipersonične rakete). Torej?

Torej vojna v Ukrajini je efektivno končana za primarna nasprotnika (ZDA in Rusijo). Ker sta se obe državi tako odločili. Koliko časa se lahko Ukrajina in države EU še oklepajo iluzije, da je mogoč drugačen izid te vojne, kot so si ga domišljali zadnja tri leta? Koliko časa se lahko wishful thinking še bojuje proti realnosti?

Ne prav dolgo. Realnost bo kmalu prevladala, ker pač temelji na trdih dejstvih. Zelenski se bo prejkoslej moral umakniti in države EU bodo morale narediti svojo lastno vojaško unijo.

V spodnjem pogovoru so te stvari samo še bolj kruto predstavljene.

V članku v New York Timesu ni sicer nič dramatično novega in česar nismo vedeli že vsaj dve leti in pol. Gre zgolj za počasno in postopno konvergenco med uradnim narativom in dejansko situacijo zadnja tri leta v Ukrajini.

Die-hard FDV-jevci bodo sicer do konca zanikali ameriško vpletenost v vojno v Ukrajini in poudarjali, da ZDA zgolj pomagajo napadeni državi, ki se bori proti agresorju. To me spominja na definicijo žene, kot jo je podal moj prijatelj pravnik: Žena je tista oseba, ki ti pomaga pri reševanju težav, ki jih ne bi imel, če ne bi bil poročen. No, ZDA so tisti zaveznik, ki Ukrajini pomaga v boju proti ruski agresiji, do katere ne bi prišlo, če ne bi ZDA sprovocirale te vojne (z vabljenjem Ukrajine v Nato in obljubo članstva, če premaga Rusijo). S to razliko, da ima žena (običajno) resne namene z zakonsko zvezo, medtem ko so se ZDA samo malce igrale v Ukrajini, da oslabijo Rusijo.

Spodaj je uporaben kratek povzetek članka v NY Timesu, če se vam ne da brati originala.

Nadaljujte z branjem→

Trumpovsko. Ja, v.čeraj sem si ogledal Vajenca, kasneje pa še dokumentarec o tej osebi. In tale pesem mi je padla na misel ob gledanju.