Francoski predsednik Macron je za Financial Times govoril o elektrošoku, ki ga je povzročil Trump Evropi, na katerega se mora Evropa odločno odzvati (in bla bla) ter da je monetarni in fiskalni okvir v EU v luči sedanje situacije “zastarel”.

Torej zdaj, ko je Evropa efektivno ostala brez ameriške vojaške zaščite in ko je treba izgraditi lastne vojaške kapacitete, je obstoječi monetarni in fiskalni okvir EU nenadoma postal preveč omejujoč. Ko se je evrsko obdobje skoraj polno desetletje po finančni krizi dušilo v stagnaciji in ko je morala posredovati Draghijeva ECB z nekonvencionalno monetarno politiko masovnega odkupovanja državnih obveznic, da države niso bankrotirale, noben politik iz velikih EU držav članic ni protestiral proti omejujočemu fiskalnemu okvirju, ki je bil krivec za stagnacijo in skorajšnji razpad evro območja. Ko je Mario Draghi pred enim letom v poročilu o (ne)konkurenčnosti evropskega gospodarstva govoril o tem, da so potrebne letne naložbe v razvoj na ravni EU v višini 800 milijard evrov in da bilo smiselno v ta namen razmisliti o izdaji skupnih evropskih obveznic, ne samo, da ni dobil podpore od političlnih voditeljev članic EU, pač pa so ga v istem trenutku družno napadli zdaj že nekdanji nemški minister za finance Lindner in bodoči nemški kancler Merz.

Torej, ko je problem gospodarska stagnacija (bodisi zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja bodisi zaradi globalne nekonkurenčnosti), se nihče ne sekira, da prevladujoči neživljenjski (predvsem) fiskalni okvir preprečuje državam, da bi stimulirale gospodarstvo. Ko je problem razvojno zaostajanje in deindustrializacija Evrope, neživljenjski fiskalni okvir ni identificiran kot ključni problem. Šele ko ni dovolj orožja, postane neživljenjski fiskalni okvir problem.

Nadaljujte z branjem→

Še kakšen dan se bodo analitiki spraševali, kaj je bilo Zelenskemu, da je šel v napad na ameriškega podpredsednika, ko ga je ta pozval k diplomatski rešitvi vojne. Zgolj jezni izbruh zaradi akumuliranih frustracij po treh letih vojne ali evropsko sponzoriran izbruh, da bi zminirali sporazum z ZDA? Če je šlo za prvo, bo Zelenski še dolgo časa obžaloval svoj karakter. Če pa je šlo za slednje, bo kmalu obžaloval, da umik ameriškega sponzorja vojne vsled njegovega izbruha evropski sponzorji nimajo nadomestiti z ničemer razen z odločno retoriko. Odločnih besed podpore in odločnih govorov se ne da streljati.

___________

The first 40 or so minutes of yesterday’s oval office press talk (vid) went quite normal. Questions were asked and replies were given in general form, addressing the public. There was some mild banter. But then a breakdown (vid) occurred:

It was all destroyed when JD Vance, the US vice-president entered the conversation to declare: “The path to peace and the path to prosperity is maybe engaging in diplomacy.

“We tried the pathway of Joe Biden of thumping our chest and pretending the Potus’s words counted more than Potus’s actions,” he declared.

To anyone who has spent time in or around the Ukraine war, such airy talk of “diplomacy” – as if it means anything without hard force to back it up – is exasperatingly naive.

Mr Zelensky should probably have let it slide. But he was not taking it.

“Can I ask you?” he asked, leaning towards Mr Vance.

“Sure,” replied Mr Vance.
…
“What kind of diplomacy, JD, are you speaking about? What do you mean?”

It was a mistake.

There followed a barrage of invective about Ukrainian ungratefulness – in front of the world’s media.

For anyone who remembers how the whole Ukraine conflict was initiated by the U.S., the hypocrisy played out here is overwhelming.

How can one, as Trump and Vance do, lament that the war has destroyed Ukraine and led to countless people dying for no good cause and, at the same time, demand that Ukraine be thankful for all the ‘advice’, weapons and money the U.S. has given in first place to drag Ukraine into a war and to wage it.

But Zelenski wasn’t upset about U.S. hypocrisy. He was upset that he was told to make peace.

Nadaljujte z branjem→

In bi šel domov z ameriško podporo koncu vojne in obnovi Ukrajine. Tako pa ima samo tri izbire:

1. Da hibernira sebe in Ukrajino in čaka, da EU zažene vojaško industrijo in čez 5 let začne proizvajati podobne količine orožja kot Rusija, da bi njegova vojska dobila kaj orožja čez 5 let, ko se zbudi iz hibernacije (in upa, da Rusija prej z nekaj orešniki ne uniči evropskih vojaških kapacitet in tovarn orožja),
2. Takoj kapitulira pred Rusijo, da ohrani človeška življenja in ne izgubi še več ozemlja (in upa, da bo sporazum z Rusijo bolj ugoden od ameriškega), ali
3. Po vseh kanalih moleduje Trumpa, če se lahko vrne na kolenih in podpiše sporazum (kakršenkoli že bo takrat).

Kaj menite, katero opcijo bo Zelenski izbral?

(če bo politično preživel naslednje dni in tedne)

Potrebno je pogledati celoten pogovor (vseh 50 minut) med Zelenskim in Trumpom oziroma celotnim ameriškim vrhom, ne samo zadnjih 10 minut prepira, preden so Zelenskega dobesedno vrgli iz Bele hiše. Prvih 40 minut je bilo zelo vljudnih, prijaznih in nasmejanih.

Potem pa, kot sta govorila moja nečaka, ko sta bila še v osnovni šoli: “Vse je blou vredi, te pa smo šli na burek“, se je zgodilo. Zelenski se je na neki točki odločil, da bo izkoristil prisotnost medijev in pod njihovim okriljem poskušal izsiliti več od “partnerskega sporazuma” z ZDA, kot je bila Trumpova administracija pripravljena dati v zadnjih treh tednih pogajanj in kot je pisalo v sporazumu, pripravljenem na podpis. Zelenski se je odločil kockati s Trumpom in Vanceom na vse ali nič.

Zelenski je bil 10 minut oddaljen od tega, da bi šel domov s sporazumom, ki Ukrajine efektivno ne bi veliko stal (ker pač Ukrajina teh mineralov redke zemlje nima več kot za vzorec). Zelenski je bil 10 minut oddaljen od tega, da bi imel dogovor o ameriški podpori in implicitne zaveze Trumpove administracije. Vendar se je po 40 minutah in 30 sekundah odločil nenadoma napasti podpredsednika J.D. Vancea in diplomatsko pot za dosego miru. Podvomil je, da je s Putinom mogoče doseči diplomatsko rešitev vojne in z vprašanjem Vanceu – “What kind of diplomacy are you talking about?” – podvomil, da Trumpova administracija ve, kaj počne.

In v tisti minuti je zakockal ameriško podporo.

.

Takrat je izbruhnil prepir, ki bo odpihnil Zelenskega. In odprl pot k diplomatski rešitvi vojne. Trump je sicer na X napisal, da se Zelenski lahko vrne, ko se bo pripravljen pogovarjati o miru. Toda malo verjetno je, da bo on tisti, ki bo trasiral pot miru.

Takoj po tem, ko so Zelenskemu rekli, da mora takoj zapustiti Belo hišo, so iz Bele hiše sporočili, da ZDA prekinjajo finančno podporo za obnovo ukrajinskega električnega omrežja in da preknjajo vso financiranje sil Nata. Malce kasneje pa še, da prekinjajo vso vojaško pomoč Ukrajini.  S čimer so dali jasen signal, da se Evropska unija ne more več skrivati za ameriško vojaško močjo in da tega ščita ne more uporabiti pri forsiranju nadaljevanja vojne v Ukrajini.

Kajti ne vem, kako naj si drugače razlagam, da so vsi najvišji predstavniki Evropske komisije po prepiru Zelenskega s Trumpom in vodstvom ameriške administracije in propadu sporazuma med Ukrajino in ZDA, prek X družbenega omrežja vsi anenkrat poslali natanko enak tekst podpore Zelenskemu. Morda so krivi Muskovi programerji. Če ne, se poraja vprašanje, kdo kontrolira račune družbenih omrežij najvišjih predstavnikov Evropske komisije in v njihovih imenih objavlja identične tekste na družbenih omrežjih.

Druga možna razlaga pa je, da je bila akcija Zelenskega za miniranje sporazuma z ZDA in s tem celotnega mirovnega sporazuma, vnaprej dogovorjena in tekst vnaprej pripravljen. Ker EU ne želi miru.

Takšne “izmenjave vljudnosti” običajno vidimo samo v zakulisju, ko dva subjekta nista pripravljena skleniti dogovora. Javni resničnostni šov Trumpa in Zelenskega pred novinarji pa lahko pomeni zgolj to, da so šle stvari zelo narobe in da se je Trump – po trmoglavljenju Zelenskega – odločil Zelenskega in Ukrajino javno vreči pod avtobus.

Zelenski bo s tem šovom sicer pridobil na simpatijah pri njegovih simpatizerjih doma in pri evropskih politikih. Toda oni mu ne plačujejo položnic. No, evropski politiki z našim denarjem sicer (delno) plačujejo položnice ukrajinski vladi, sicer bi bankrotirala pred dvema letoma, toda ne morejo mu dati orožja za nadaljevanje vojne, ker so do sedaj (po zgodnji izpraznitvii svojih vojaških skladišč) plačevali Američanom za dobave ameriškega orožja. In brez dobav orožja, brez ameriških obveščevalnih informacij in brez ameriškega satelitskega usmerjanja ukrajinskih raket in dronov na ruske cilje, bo Ukrajina v roku meseca ali dveh prisiljena v kapitulacijo. Evropska unija je polna velikih besed, vendar vojaško irelevantna. Kot je rekel ameriški minister za obrambo Pete Hegseth: “ne morete streljati vrednot, ne morete streljati odločnih govorov, šteje le hard power“.

Zelenski bo morda pred simpatizerji izpadel frajer, ker ni hotel podpisati ameriškega izsiljevalskega sporazuma z implicitnimi varnostnimi garancijami in brez eksplicitnih vojaških varnostnih garancij. Toda s tem šovom je postal “dead duck” in Ukrajina ruska provinca. Še tretja zapravljena priložnost Zelenskega, da bi rešil svojo državo pred vojnim uničenjem.

Prva priložnost je bila, da se ne bi spustil v vojno z Rusijo s spoštovanjem obeh sporazumov iz Minska in da ne bi nasedel Bidnu, da ga bodo ZDA obvarovale pred vojno. Njegova država bi ostala celovita (vendar brez Krima) in neporušena.

Druga priložnost je bila v Carigradu marca 2022, ko bi lahko dosegel zelo ugoden mirovni sporazum. Njegova država bi ostala celovita (vendar brez Krima) in neporušena. Vendar je nasedel Bidnu (prek Johnsona), da mu bodo ZDA pomagale zmagati vojno proti Rusiji.

Tretja priložnost je bil podpis “partnerskega” sporazuma s Trumpom, kjer bi za 500 milijard dolarjev za izkoriščanje fantomskih nahajališč mineralov redke zemlje, nafte in plina dobil ameriške (implicitne) varnostne garancije (ker bi ZDA garantirale, da Rusija ne bi ogrozila interesov ameriških podjetij). Ukrajina bi se rešila krvave vojne in dobila priložnost, da začne z obnovo pod ameriško zaščito. Toda nasedel je evropskim politikom, da mu bodo oni pomagali, če ne popusti pred Trumpom.

Četrta priložnost bo bistveno slabša. Če ZDA popolnoma prenehajo vojaško podpirati Ukrajino, bo Zelenski moral kapitulirati pred Putinom (če bo preživel do takrat). Morda upa, da bo to za Ukrajino ceneje ali pa da bo Trump vmes omilil svoje zahteve. Vso srečo pri tem. Trump ga bo čakal s slabšim predlogom sporazuma.

Vsak naslednji predlog sporazuma je bistveno slabši od prejšnjega.

Obširnejši 10-minutni video resničnostnega šova:

Izgleda, da se je ljubezen ameriških potrošnikov in investitorjev do novega predsednika Donalda Trumpa precej ohladila. Problem implementacije Trumpove strategije “Make America Great Again” je v tem, da gre njena pot skozi ameriški izolacionizem. Zahteva, da se ameriško gospodarstvo (prek uvedbe visokih carin) izloči iz povojnega multilateralnega trgovinskega sistema in da z uvedbo carinske pregrade privablja v Ameriko tuje korporacije. Toda Trumpovo lomastenje s carinami straši potrošnike, da bo prišlo do povišanja cen (kar definitivno bo), na drugi strani pa straši ameriška podjetja, ki upravičeno pričakujejo povračilne ukrepe preostanka sveta. Prvi znaki upada zaupanja potrošnikov so tukaj, prav tako so upadli tečaji tehnoloških podjetij (ne zgolj zaradi učinka kitajskega DeepSeek).

Spodaj je nekaj indkatorjev, ki kažejo na ohlajeno ljubezen ameriških potrošnikov in investitorjev do Trumpa. Pa tudi stopnja podpore Trumpu med volilci je drastično upadla. Bomo videli, ali bo to Trumpovo lomastenje v procesu “ustvarjanja Velike Amerike” ameriško gospodarstvo dejansko poslalo na jug (v stagnacijo).

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

*Golem : In modern Hebrew, golem is used to mean ‘dumb’, ‘helpless’, or ‘pupa’. Similarly, it is often used today as a metaphor for a stupid man or other entity that serves a man under controlled conditions, but is hostile to him in other circumstances. Glej več v Wikipediji.

Včerajšnji Jožetov prispevek Jeffrey Sachs: EU je v paniki, ker bi lahko izbruhnil mir, ki je povzel intervju z Jeffrey Sachsom, je lepo pokazal situacijo, v kateri in zakaj se je znašla Evropa. Prof. Jeffrey Sachs je s svojim pojavljanjem in analizami v času ukrajinske krize vsekakor postal moralna sila Zahoda.

Mogoče bi dodal samo naslednje:

EU je v paniki, ker je izgubila svojega Golema*. Oz. moral bi reči drugače: bančna globalistična elita, ki je dosedaj obvladovala tako Ameriko kot EU, je izgubila svojega Golema (ZDA). In to ravno v času, ko EU kot bivša globalna izvozna velesila izgublja konkurenčno bitko s Kitajsko, njen ogromni tradicionalni izvozni trg, t.j. Amerika pa se zapira.

EU nima niti lastnih surovin niti energije. Ogromna plinska polja (Groeningen) v Nizozemski so prazna, praznijo se nahajališča v Severnem morju, tista nahajališča, ki bi jih lahko dosegla s frackingom, si je EU zaprla z okoljsko zakonodajo sama. No, ni čisto tako, da nahajališč mineralnih rudnin nima. Litij na primer. Poleg litija v Baltiku (Latvija), Srbiji (Jadar), so nahajališča še v Avstriji pri Wolfsburgu (bivše mesto v posesti grofov Celjskih). Ampak si lahko zamislite, da bi v turistični Koroški odprli ogromen odprti kop?

Nadaljujte z branjem→

The fact that some people are getting outraged by this shows how ignorant of geopolitics and history so many folks are.

What Trump is saying has actually been the historical policy of the United States for decades until the Biden administration…

It’s called strategic ambiguity: not commit to defend Taiwan one way or the other, which was put in place to deter war: if Taiwan doesn’t know if the US will come to their defense or not, they won’t declare independence and thereby trigger war.

Biden broke this by stating multiple times that he would in fact defend Taiwan, which was unprecedented since the reestablishment of diplomatic relations between the US and the PRC. The outrage should have been with him: it was a very provocative move, made war much more likely and committed the US to participate in it!

But no, the guy who goes back to the previous more reasonable policy – promoting peace – is somehow to blame… Really makes you wonder what people want: would they prefer increasingly rising tensions and even war between great powers? Any initiative that reduces the temperature and promotes peaceful exchanges should absolutely be applauded.

Vir: Arnaud Brtrand via X