V peklu mora obstajati posebno mesto za izraelske voditelje
Britanska vlada je poceni – izrelski lobi jo je kupil za pol milijona funtov
- 180 out of 650 MPs (110 Conservatives + 41 Labour + others) have accepted over £1.2 million in total from pro-Israel lobbyists, including travel, donations, and hospitality org+13declassifieduk.org+13morningstaronline.co.uk+13.
- Among Conservative MPs, 126 have received over £430,000 in travel and hospitality funded trips, across 187 visits org+7declassifieduk.org+7ciiradio.com+7.
- Conservative Friends of Israel (CFI) alone funded £330,000+ for 160 separate trips for 118 Tory MPs com+15declassifieduk.org+15morningstaronline.co.uk+15.
- Labour Friends of Israel (LFI) sponsored 32 Labour MPs on visits, contributing £64,000+
- Total funds received by current cabinet ministers (Labour government): £581,350
Izraelske smrtonosne pasti s hrano za sestradane Palestince
To, kar Izraelci počnejo s Palestinci, je neizgovorljivo grozljivo. Primerja se lahko samo s tem, kar so nacisti počeli v koncentracijskih taboriščih.
Ni mi jasno, kako lahko evropski voditelji mirno spijo ob tem genocidu. To se mora nehati in v novem Nürnbergu morajo biti izraelski klavci ustrezno obsojeni in kaznovani. Evropske politike, ki podpirajo ta genocid, pa bomo kaznovali volilci.
In vendar se premika: Razsodba, da kritika cionizma ni antisemitizem
Federal Court finds criticising Israel, the IDF, and Zionism over the genocide in Gaza, is NOT antisemitic.
Sensational findings by judge:
- “Political criticism of Israel, however inflammatory or adversarial, is not by its nature criticism of Jews in general or based on Jewish racial or ethnic identity.”
- “Disparagement of Zionism constitutes disparagement of a philosophy or ideology and not a race or ethnic group.”
More:
‘The Federal Court found passages in an interview and sermon by Mr Haddad contained critical and disparaging things about the actions of the Israel Defense Forces in Gaza and about Zionists.
‘However, the judge found the “ordinary, reasonable listener” would not understand those things to be about Jewish people in general.
“That person would understand that not all Jews are Zionists and that disparagement of Zionism constitutes disparagement of a philosophy or ideology and not a race or ethnic group,” Justice Stewart said.
“Also, political criticism of Israel, however inflammatory or adversarial, is not by its nature criticism of Jews in general or based on Jewish racial or ethnic identity.”
Vir: Peter Cronau
Čas za ukinitev sankcij proti Rusiji: Ker škodujejo Evropi in koristijo Rusiji in Kitajski
Ob evropskih sankcijah proti Rusiji se velikokrat spomnim na anekdoto prijatelja, kako je sankcioniral ženo. Anekdota gre tako: Z ženo sta imela enega otroka, on je želel še enega, ona pa ne več. Zato se je v obupu odločil za drastične sankcije proti ženi: naznanil ji je, da se bo vzdržal seksa z njo, dokler ne spremeni svojega stališča glede drugega otroka. Mineva prvi teden, žena se ne zdi nič kaj prizadeta zaradi pomanjkanja seksa. Teče drugi teden, še vedno nobenih znakov nemira s strani žene. Teče tretji teden, on je bil že čisto hin zaradi pomanjkanja seksa, žena pa še naprej lahkotno brezbrižna. In reče prijatelj: po treh tednih sankcij sem ugotovil, da v bistvu kaznujem samega sebe, in klinc, pa sem ukinil sankcije.
No, tako je približno s sankcijami Evrope proti Rusiji. Kljub 17. paketom v treh letih in 4 mesecih evropske sankcije niso uspele stresti stališča Rusije glede vojne v Ukrajini (prek kolapsiranja njenega gospodarstva) niti za milimeter. Nasprotno, Rusija ima še naprej visok zunanjetrgovinski presežek, devizne rezerve so se še povečale in Rusija že tretje leto dosega stopnje rasti BDP med 3 in 4 %. Rusija nafto in plin prodaja v Azijo, od tam pa po višjih cenah prihajata v Evropo. Evropski izvoz v Rusijo je nadomestila Kitajska. Zaradi sankcij se je Rusija začela ponovno industrializirati. Sankcije so prizadele izključno Evropo, ki je zaradi visokih cen energije in izpada izvoza v Rusijo (oboje zaradi sankcij) že tretje leto v stagnaciji, Nemčija pa v recesiji. Evropska industrijska proizvodnja je v upadu.
S sankcijami Evropa kaznuje izključno samo sebe, pomaga pa Rusiji in Kitajski. Toda za razliko od prijatelja v zgornji anekdoti, ki je po treh tednih sprevidel svojo zmoto in prekinil s sankcijami, se je vodstvo Evropske komisije odločilo za vztrajanje v norosti in za še 18. paket sankcij. V skladu z Einsteinovo definicijo norosti:
“Norost je delati vedno znova eno in isto stvar in pričakovati drugačen rezultat.”
Sedanje evropske komisije in sedanje evropske politične garniture očitno ne bo srečala pamet in bodo do bridkega konca vztrajali v svoji norosti. Dokler ne uničijo evropskega gospodarstva.
Toda pametnim je bilo jasno od prvega paketa sankcij, da ne bodo delovali. In pametni kličejo k njihovi ukinitvi. Ker škodujejo izključno Evropi in koristijo Rusiji in Kitajski. Spodnji predlog je sicer malce naaiven, da bi Rusija v zameno za ukintev sankcij pristala na pogajanja in drugačen mirovni sporazum, kot si ga je zamislila. K temu je nihče ne more prisiliti. Ne s sankcijami in ne brez njih.
Ukinitev sankcij koristi predvsem Evropi. Ne Rusiji. In tega se v Rusiji zavedajo. Zato se jim nikamor ne mudi.
Kitajska zmaguje. Toda “at what cost?”
Pravkr sem prebral knjigo “House of Huawei” (napisala jo je novinarka Washington Posta), ki ob portretu ustanovitelja Huaweija, Rena Zhengfeija, in kako je zgradil razvejan korporativni imperij z največjim R&R oddelkom na svetu in prvaka z največ patenti na leto, katerega vzpon na vse kriplje poskušajo zaustaviti v zahodnih državah, vzporedno opisuje evolucijo kitajskega tehnološkega in gospodarskega vzpona po letu 1979. Knjiga sicer ni literarni presežek, je pa dobra v prikazu razlike med kitajskim in zahodnim poslovnim modelom, ki se kaže tudi v Huaweijevi prvi “delničarski pogodbi”. Zahodni poslovni model temelji na maksimi “vrednosti za delničarje” (kar vodi v aberacije glede napihovanja borznih cen, da bi menedžment obdržal službe in čim več zaslužil z opcijami). Kitajski poslovni model pa temelji na maksimi “vrednosti za deležnike”, ki pa so predvsem zaposleni in kar vodi predvsem v reinvesticije dobičkov v razvoj in v razdelitev med zaposlene (ki so v primeru Huaweija edini delničarji).
Kitajski model temelji na povečevanju blaginje ljudi, kar se med drugim kaže tudi v tem, da je Kitajski v 40 letih uspelo iz vasi izgraditi več kot 100 milijonskih mest (mesta z več kot 1 mio prebivalcev). Natančneje, uspelo ji je izgraditi stanovanja za prebivalce v teh sto novih milijonskih mestih, skupaj z moderno prometno in družbeno infrastrukturo (vrstci, šole, zdravstveni domovi, bolnišnice, upravne stavbe). Si predstavljate kakšen socialni transfer je to in kakšna je vrednost tega nepremičninskega portfelja, če bi ga ovrednotili po zahodnih cenah?
In kitajski poslovni model se kaže tudi v enormni gospodarski rasti – Kitajska danes ob 4.5 % rasti BDP uspe vsaka 4 leta povečati svoj BDP za eno Nemčijo. Si predstavljate – vsaka 4 leta gospodrasko zraste za eno Nemčijo!
No, ob tem pa zahodni mediji zadnjih 30 let neumorno vodijo propagandno kampanjo proti Kitajski v stilu, da bo zdaj zdaj kolapsirala (zadnjič sem objavil listo naslovov teh člankov). Kar se pa nikoli ne usresniči. In vsak kitajski dosežek, na kateremkoli področju, od izboljšanja blaginje do manjših izpustov CO2, opremijo s vprašanjem v naslovu članka: “ampak s kakšnimi stroški?” Tile članki sicer spominjajo na basen o lisici in kislem grozdju.
Spodaj je ena lista takšnih člankov.
________
- Global Markets – 1st quarter 2007 : China powers ahead – but at what cost?
– Fin Law, Feb 09, 2007 - China pumps up the Cambodian economy, but at what cost?
– Taipei Times Apr 07 2011 - Luxury Property in China: Boom, but at what cost?
– Spears, Oct 18 2011
- Tibet: Tourism Rises, But At What Cost?
– UNPO, Dec 28 2011 - China brings jobs to Ethiopia but at what cost?
– Horn Affairs, May 31 2012 - China: smartphone market domination…but at what cost?
– GFK, Feb 27 2014 - China wants the Gold but at what Cost? – Disturbing Road to Olympic Stardom
– Linkedin, Aug 14 2016 - Podcast: China Aims for Bluer Skies Ahead, But at What Cost to Commodity Demand?
– SPGlobal, 2017 - Peter Bart: Hollywood Has Appetite For China’s Big Bucks, But At What Cost?
– Deadline, Mar 2 2017 - China is driving a boom in Brazilian mining, but at what cost?
– China Dialogue, Jul 27 2017 - Chinese Tech Firms Are at the Cutting Edge of Artificial Intelligence — But at What Cost?
– Global Voices, 28 Aug 2017 - China Invests in Environment – but at What Cost?
– US News, Apr 20 2018 - China’s Belt and Road poised to transform the Earth, but at what cost?
– Mongabay, Apr 24 2018 - China’s Belt and Road poised to transform the Earth, but at what cost to the environment?
– Eco Business, Apr 25 2018 - China May Become the World’s Leader in AI. But at What Cost?
– China File, Jul 30 2018 - President Xi pledges $60 Billion to African Countries, but at what Cost?
– Medium, Sep 8 2018 - Vatican–China relations are warming up, but at what cost?
– East Asia Forum, 23 Oct 2018 - Gene-edited babies: China wants to be the world leader, but at what cost?
– The Conservation, Nov 26 2018 - China’s economy looks to be stabilising, but at what cost?
– France24, Apr 17 2019 - China’s Big Cities Get Cleaner Air, But at What Cost?
– Caixing, Oct 26 2019 - China’s Experimental Cure for Cancer
China’s curing cancer faster and cheaper than anywhere else. But some worry they may be going too fast.
– Bloomberg, Dec 12th 2019 - China is getting smarter – but at what cost?
– BBC, Dec 24 2019 - Hou Jianbin wants to educate China. But at what cost?
– Protocol - A better, stronger China after the epidemic? But at what cost?
– Think China, Feb 21 2020 - China May Forge Ahead of the Us in AI Chip Race, but at What Cost to Both?
– CIGI, Apr 9 2020 - China’s Three Gorges Dam may be safe for now, but at what cost?
– Dams, Rivers and People, 27 Jul 2020 - Serbia has rolled out the red carpet to China – but at what cost?
– Euronews, Oct 08 2020 - The BRI’s Footprint in the Lower Mekong Region Myanmar, Thailand, Laos, Cambodia, and Vietnam all need infrastructure—but at what cost?
– RosaLux, Dec 15 2020 - Chinese PD-1s secure broad reimbursement, but at what cost?
– Pharmaletter, Dec 28 2020 - Green Transition in China: At What Cost?
– Green Europe Journal, 16 Jan 2021 - Wuhan one year on: The city that appears safe from Covid – but at what cost?
– Telegraph, Jan 23 2021 - China’s economy grows, but at what cost? (vid)
– SCMP, Jan 27 2021 - China Is Imposing Strict Lockdowns To Contain New COVID Outbreaks. But There’s A Cost
– NPR, Sep 2 2021 - China keeps virus at bay but at what cost?
– Sioux City Journal, Sep 21 9 2021 - China keeps virus at bay at high cost ahead of Olympics
– ABC News, Sep 21 2021 - China celebrates Meng Wanzhou’s return as a victory — even at the cost of its global image ´
– CNN, Sep 28 2021 - Clean Air at What Cost? The Rise of Blunt Force Regulation
– US China Dialogue, Oct 21 2021 - China Rewriting Economic Narrative – But At What Cost?
– BMF, Oct 27 2021 - China’s ‘Zero Covid’ Efforts Come With a Cost
– New York Times, Nov 12 2021 - China is now controlling the weather. What’s the environmental cost?
– Euronews, Dec 9 2021 - Ultra-leftist voices are making themselves heard in China, but at what cost?
– SCMP, Dec 24 2021
Vir: Moon of Alabama
Ameriške tehnološke investicije v preteklost (fosilni viri) in kitajske v prihodnost (čisti viri)
Tole spodaj je resnično dober graf iz New York Timesa, ki kaže diametralno različne strategije ZDA in Kitajske glede investicij v tehnologije za proizvodnjo elektrike in tehnologij za uporabo elektrike namesto fosilnih goriv (baterije, EV). Katera strategija bo zmagovalna v tej tekmi?
This absolutely stunning chart comparison by the NYT might prove to be the most important geopolitical visualization of the 21st century.
The two major superpowers are each cornering a competing energy platform. China bets everything on clean energy, the US on fossil fuels.
It’s incredibly rare, probably even unprecedented in history, to see 2 superpowers making completely opposite trillion-dollar bets on the underlying technology that literally powers the world.
Let’s see how it plays out… One interesting related statistic: 87% of the Global South’s new energy investments go to clean tech, so it’s pretty crystal clear which future they back.
Vir: Arnaud Betrand
From economy of occupation to economy of genocide – Report of the Special Rapporteur on the situation of human rights in the Palestinian territories occupied since 1967
Summary
This report investigates the corporate machinery sustaining Israel’s settler-colonial project of displacement and replacement of the Palestinians in the occupied territory. While political leaders and governments shirk their obligations, far too many corporate entities have profited from Israel’s economy of illegal occupation, apartheid and now, genocide. The complicity exposed by this report is just the tip of the iceberg; ending it will not happen without holding the private sector accountable, including its executives. International law recognizes varying degrees of responsibility – each requiring scrutiny and accountability, particularly in this case, where a people’s self-determination and very existence are at stake. This is a necessary step to end the genocide and dismantle the global system that has allowed it.
Trumpov načrt je iz umirajoče Evrope prek prodaje plina in orožja izsesati zadnje kaplje krvi
Marko Golob
Vsa zadeva s povečanjem obrambnih izdatkov je v svojem bistvu »Reverse Marshall Plan«. Če je bil originalni Marshallov plan namenjen okrevanju Evrope po 2. svetovni vojni, je ta namenjen okrevanju Amerike po katastrofalnem neoliberalnem pohodu. Ta iniciativa bo zelo malo prinesla Evropi. Večina orožja oz. tri čertine je kupljeno v Ameriki, velik del preostalih evropskih kapacitet vojaške industrije je v ameriških rokah. Pozabite na narodnogospodarski multiplikator. Evropska oboroževalna industrije je senca nekdanje, pa tudi tisti sektorji, ki še imajo znanje in potencial, so na tak ali drugačen način vezani ali odvisni od Američanov.
Kaj pa vojaški aspekt? Pozabite! Jedrske velesile ne morete premagati, ker ima ultimativni »escalation potential«. Če bodo Rusi preveč ogroženi, bodo uporabili jedrsko orožje. V zadnjih desetletjih so Rusi popolnoma prenovili svoje jedrske sile in danes le-te niso samo največje, so tudi kvalitetno vodilne.
Kje je tu Evopa? Ostane pešajoča Francija z zelo ostarelim jedrskim potencialom, angleški pa je popolnoma pod ameriško kontrolo. Mislite, da bodo Američani žrtvovali svoja mesta za odgovor na ruski napad na evropska? Če to mislite, ste neskončni naivni (tako kot evropski politiki).
Teze za prihodnje volitve
Nekaj tez o tem, kaj bo odločalo na prihodnjih državnozborskih volitvah:
- Volitve bodo referendum proti ali za Golobovo koalicijo (predvsem za ali proti stranki Svoboda), nekakšna repriza volitev leta 2022, le da z zamenjanimi akterji;
- Drugi poudarek bo na ločnici med pro-vojnimi in pro-razvojnimi strankami, pri čemer bodo volilci razklani med podporo pro-vojni in anti-razvojni Golobovi koaliciji in podporo pro-vojni in pro-razvojni Janševi SDS;
- Glavne teme bodo: nasprotovanje povečanim izdatkom za obrambo, nasprotovanje ali podpora izraelskemu genocidu nad Palestinci, suverenost Slovenije in razvojne prioritete Slovenije;
- Golobova Svoboda je out (maksimalni potencial je enak volilnemu rezultatu SMC v drugem mandatu), glavna bitka bo med SD+Levica+Nova stranka na eni in SDS+NSi+Logarjevi na drugi strani;
- Odločilna bo vloga Nove stranke; njen potencial je v zagovarjanju anti-vojnih, anti-genocidnih in pro-razvojnih prioritet in večji suverenosti Slovenije. Ob jasno artikulirani drži je njen volilni potencial med 20 in 30 %.
- Ključ za zmago bo spet karizmatično “novo ime” Nove stranke s statusom žrtve. Jaz ga sicer trenutno ne vidim, ampak do volitev je še daleč. Dovolj časa, da se “ustvari žrtev”.

You must be logged in to post a comment.