On 15 July 2025, I was on “Judging Freedom” talking with the Judge mainly about President Trump’s decision to get tough with Putin, giving him 50 days to cut a deal that ends the Ukraine war. Of course, we agreed that Trump is handling this matter in the most ham-fisted way and his strategy (if you can call it that) is not going to work. Trump is making empty threats, which is not a recipe for success.

Donald Trump je povedal in napovedal marsikaj. In potem povsem povozil stare napovedi z novimi. Preveč za naštevanje, zato se je treba lotiti samo najnovejših, in še to samo tistih, ki se zdijo, da bodo imele resne implikacije. Prva izmed njih je napoved univerzalnih carin proti celemu svetu v začetku aprila, nato njihova hibernacija za 90 dni in napoved da bo roku 90 dni z 90 državami dosegel nove trgovinske sporazume. Nato se je hvalil, da ga voditelji držav kličejo za začetek pogajanj. 90 dni je minilo in Trumpa nihče ni poklical. No, skoraj nihče. Z dvema državama (V. Britanija in Vietnam) je bil dosežen nekakšen sporazum. V resnici na ljubo skice sporazumov. Ki pa sta tako slabi, da bi bilo bolje, če ju ne bi bilo.

Toda Trumpa to ne moti. Hvali se, da je zelo uspešen pri sklepanju trgovinskih sporazumov, kar naj bi se po njegvem izražalo v rekordnem gibanju tečajev na ameriških borzah – za razliko od poloma v začetku aprila. No, kot pravi John Cassidy v New Yorkerju, je pravi razlog za rekordne tečaje povsem drugačen – borzni špekulanti namreč stavijo na to, da Trump itak zgolj blefira in da bo spet izvedel svoj TACO —Trump always chickens out. In Trump je državam dal nov ultimat glede datuma, do katerega morajo urediti trgovinske zadeve z ZDA. To je do 1. avgusta. Pri čemer ta datum “naj ne bi bil 100-odstoten”. TACO.

The White House’s tariffs have been well received, Donald Trump told Kristen Welker, of NBC News, last week, adding that the stock market had just hit a new high. Trump was right about the market, but he didn’t mention why investors were bidding up the S. & P. 500 and Nasdaq to unprecedented levels despite his threats, yet again, to impose punitive tariffs of up to fifty per cent on goods imported from all over the world: they don’t believe he’ll ever go through with it. Or, as the acronym that has become an article of faith on Wall Street goes, “TACO”—Trump always chickens out.

After Trump first announced his global tariffs with great fanfare, in the Rose Garden, on April 2nd, the value of stocks, bonds, and the U.S. dollar plummeted. Within a week, he announced a three-month pause on his most punitive levies, which ranged up to fifty per cent. Trump’s adviser Peter Navarro said the Administration would use the ninety-day extension to make ninety new trade deals. When the period came to an end last week, just two deals had been reached—with the U.K. and Vietnam—and those were only rough outlines. Rather than let the tariffs kick in, Trump postponed them again, this time to August 1st. He also told reporters that this new deadline may be “not one-hundred-per-cent firm.” TACO, TACO, TACO. That, at least, is Wall Street’s take.

Vir: John Cassidy, New Yorker

Predvsem pa je pomembno, da Trumpove grožnje s carinami več nikogar ne ganejo. Niti držav izvoznic. Zato stavijo na TACO:

Nadaljujte z branjem→

Tako, da se je nesramno preselila na meje Nata. Poglejte video.

Ups, tako da se je Nato preselil na njene meje.

No, podobno nesramno Kitajska napada Ameriko. Tako, da je svoje meje nesramno premaknila v bližino ameriških vojaških baz.

Včasih so se to zdele teorije zarote, toda točke 2, 3 in 4 glede vrednot so onstran tega. Realnost je hujša od teorij zarot.

Za Rusijo, ki sile Nata v Ukrajini vidi kot eksistencialno grožnjo, kot varnostno grožnjo za obstoj Rusije, seveda politične igrice v obliki začasnega premirja, ne morejo priti v poštev. Ker za Rusijo to ni politična igrica, kot se jo igrajo ZDA od leta 2000 naprej. Minsk 1 in 2 sta dokončno razbila to iluzijo. Edina sprejemljiva rešitev za Rusijo je, da v Ukrajini, desno od Dnjepra ne bo sil in orožja Nata. Dokler ta rešitev ne bo na mizi in dokler ZDA niso sposobne vojaško premagati Rusije, se bo ta vojna nadaljevala. 

Vsak od razumnih ljudi, ki se bori za interese svoje države, bi – če bi bil na čelu Rusije – ravnal enako. In Američani to vedo od znane depeše Williama J. Burnsa, ameriškega veleposlanika v Rusiji, iz februarja 2008, ki je dva meseca pred vrhom Nata v Bukarešti, kjer sta Ukrajina in Gruzija bili navedeni v sklepnem dokumentu kot bodoči članici Nata, opozoril State department, da je to jasna “rdeča črta” tako za Putina kot za kateregakoli ruskega politika.

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija je dvakrat počepnila pred Trumpom. Najprej s popolno kapitulacijo glede obrambnih izdatkov. S tem, ko je pristala na to, da bo za orožje dajala 5 % BDP, je preprosto žrtvovala evropski razvoj in prihodnost za ameriško orožje. Drugič pa je počepnila še s popustljivostjo v pogajanjih s Trumpom glede carin. Taktika, da bo s popuščanjem Trumpu in iskanjem komprpmisa, Komisija dosegla boljši pogajalski izkupiček, se ji seveda ni splačala. Trump ne ceni šibkih, na šibkih se izživlja. Zato je na uvoz iz EU kljub popuščanju nabil splošne 30 % carine, čemur bo dodal še specifične sektorske carine. S tem pa bo Komisijo prisilil v ponovna popuščanja.

Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist IMF, pred tem pa profesor makroekonomije na MIT, katerega učbenik vsi uporabljamo, ima podobno mnenje glede trgovinskih pogajanj z ZDA, kot sem pisal jaz na začetku Trumpovega mandata. Glede Trumpovih izsiljevanj ne sme biti popuščanja. Potrebno je narediti koalicijo držav in Trumpa družno udariti, kjer ameriško gospodarstvo najbolj boli, to pa je predvsem pri prodaji tehnoloških storitev, orožja in plina. Tukaj imajo države največji vzvod za izsiljevanje Trumpa. In Trump bi stopil nazaj, tako kot je pri Kitajski.

Na žalost Komisijo vodijo popolni šarlatani ali, alternativno, ameriška »sredstva«. Zdi se, da tako kot je ameriška politična elita popolna talka izraelskega lobija, je evropska politična elita popolna talka ameriškega lobija.

Nadaljujte z branjem→

Kdor je pristal na povečanje obrambnih izdatkov na 5 % , je izdajalec evropskih interesov. To so ljudje, ki so namenili 20 % proračuna za (večinoma ameriško) orožje, namesto za vlaganja v domač razvoj (spodbujanje R&D, vlaganja v šolstvo in infrastrukturo) in za zmanjšanje sredstev za socialne transferje.

Spodaj je izjemno dober komentar Briana McDonalda na komentar, ki ga je nedavno objavil Peter Frankopan v Financial Timesu o kitajsko-ruskem “zmajevskem medvedu”. Slednji naj bi bila nova “os zla” dveh zlobnih, nenačelnih zaveznic. McDonald pravi, da gre seveda zgolj za mit, ki so si ga narisali v zahodnih državah, da tu ni nobene nočne more o »Zmaju in Medvedu«, da nihče v Pekingu ali Moskvi ni napisal tega scenarija. Da gre zgolj za zahodno pravljico, izmišljeno zato, da bi omilila šok ob izgubi nadzora. Resnica je preprostejša. Dve veliki državi z različnimi zgodbami sta našli skupni jezik, ker nočeta, da jima sistem, ki še vedno želi voditi igro, narekuje, kako naj živita in koliko se lahko razvijata. Če na zahodu trdijo, da gre zgolj za zakon iz strahu, je tudi prav. Toda na stepah in v pacifiških pristaniščih nastaja drugačna pripoved – zgodba, utemeljena na pravici, da stojiš na lastnih nogah, ne glede na to, kaj si misli stari imperij. Dela se nova zgodovina.

_________________

Say what you like about Peter Frankopan — he can spin a grand yarn. In the Financial Times this weekend, he dusted off the old silk banners of Eurasia, wrapped them around some talk of empire, and gave us a sprawling picture of Russia and China — two predators, he says, forging a new world order to keep the West awake at night.

But look closer and you see less a calm history lesson than a sermon on Western fears. That whole “Dragon-Bear” tag? You’ll never hear that from a Russian or Chinese official. It’s pure Western fantasy, a think-tank label designed to scare up budgets and keep the worry-pot boiling. Nobody in Moscow or Beijing talks about themselves like that. They see a partnership of sovereign equals — no myth, no monster. It’s the West that needs a villain, so it builds one.

Nadaljujte z branjem→

EU je licemerna tvorba, mentalno zataknjena v preteklosti. Zataknjena v času, ko je bila še velesila in v pridiganju “vrednot”, v katere ne verjame niti sama, ki jih zelo selektivno uporablja in ki jih ne more implementirati, tudi če bi hotela. Ker je njena politična moč v zadnjih desetletjih vsled gospodarske stagnacije izpuhtela. Vojaško pa je irelevantna.

Licemerje EU se najbolj očitno kaže v odnosu do vojne v Ukrajini in Gazi. Rusijo zaradi napada na Ukrajino sankcionira od prvega dneva, izraelskega napada na Gazo pa po skoraj dveh letih ni bila sposobna niti verbalno obsoditi. Nasprotno, kljub izraelskemu genocidu v Gazi, kot ga je prepoznalo tudi Mednarodno kazensko sodišče pri OZN, najvišji predstavniki EU ves čas ponavljajo, da »se ima Izrael pravico braniti«. Posamezne države pa Izraelu dostavljajo orožje za nadaljevanje genocida. Za ruskega predsednika Putina, za katerim je Mednarodno kazensko sodišče razpisalo tiralico, članice EU zagotavljajo, da ga bodo aretirale, če bo v dosegu njihove pravne jurisdikcije. Z izraelskim predsednikom vlade pa se nekateri EU voditelji srečujejo in mu dovoljujejo prelet njihovega ozemlja. Popolno licemerje, ki EU dela nekredibilno v očeh celotnega sveta.

Nadaljujte z branjem→