Obvezno branje

Izjemna simbolična animacija spodaj.

Nauk: Premislite o vojni, preden si čestitate za zmago v bitki.

O tem sem pisal pred dnevi v komentarju nemškega energetskega dogajanja:

Narativ je, da se je nemška industrija z zapiranjem jedrskih elektrarn preveč naslonila na fosilne vire, kar jo je naredilo odvisno od Rusije. Vendar je ta narativ napačen – elektrika in plin v večini panog nista substituta, določene panoge potrebujejo plin kot surovino, druge kot primarni energent. Proizvodnje BASF konglomerata (kemija, plastične mase) ne moreš s plina prestaviti na elektriko. Papirne industrije tudi ne, nekatere pa le delno. Nemčija je bila konkurenčna prav zaradi poceni ruskega plina in to kljub rasti cen elektrike (ta slednji efekt je bil postopen od 2010 naprej). Nemčijo sta dejansko sesula dramatičen tehnološki dvig kitajske konkurence (ki je izrinila Nemce s trga) in energetska kriza (izguba ruskega plina). Za zraven pa seveda še izguba ruskega trga, zavračanje digitalizacije itd.

Ključni faktorji, ki ubijajo nemško gospodarstvo.

1. Tehnološki šok, ki ga nekateri imenujejo tudi “drugi kitajski šok” (prvi je prizadel ZDA). Glejte spodaj upad nemškega izvoza v Kitajsko. Tehnološki šok je posledica nemškega zavračanja novih tehnologij in potrebe po digitalizaciji. V spregi med politiko in gospodarstvom so zavračali potrebo po tehnološkem razvoju. Wolfgang Münchau to izvrstno opiše v letošnji knjigi Kaput (kmalu bo izšla v slovenskem prevodu). Na platnicah je moj citat:

Münchau v Kaput pokaže, kako je fatalna simbioza politike, bank in starih industrijskih velikanov, skupaj z iluzijo o analogni prihodnosti, pahnila Nemčijo z evropskega vrha na rob gospodarske irelevantnosti v 21. stoletju.

2. Energetski šok. Tukaj glejte najprej šok pri plinu, ki je je prišel nenadno leta 2022. Plin je za nemško industrijo bolj pomemben od elektrike, ker je hkrati surovina in energent.

… medtem ko so cene elektrike stalno rasle po 2007 (+60 % do 2022) in počasi “kuhale žabo”. Poglejte razliko glede na francoske odjemalce.

Vem, da je o tem blasfemično že razmišljati, kaj šele govoriti. Toda objektivna, racionalna analiza kaže, da se je pot navzdol in začetek trenda relativnega zaostajanja EU začel aredi 1990-ih let – z začetkom poglobljene integracije. Do takrat je bila EU (tedaj Evropska gospodarska skupnost – EGS) dejansko zgolj prosto carinsko območje z nekaj koordinacije na področju monetarne politike (mehanizem ERM 1 glede koordinacije medsebojnih valutnih tečajev). Leta 1993 je bil lansiran Skupni trg (European Single Market) (mimogrede, na to temo sem takrat naredil svoj prvi ekonomski model za simulacijo učinkov skupnega trga) z ambicijo prek skupnih evropskih politik doseči 4 svobode (prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi), leta 1999 pa evropska monetarna unija (EMU).

To so bile nobel iniciative, ki se še danes zdijo izjemne v svojem cilju – oblikovati enotno evropsko gospodarstvo s podrtjem vseh fizičnih in administrativnih meja s končnim ciljem oblikovati Združene države Evrope po ameriškem zgledu. Evropa naj bi s to poglobitvijo integracije postala močnejša in v končni instanci najmočnejše gospodarstvo na svetu.

Problem ambiciozne iniciative pa je v tem – da je z vsako novo skupno politiko (od kapitalske direktive, energetske politike, politike konkurence, politike državnih pomoči, …, do monetarne politike in fiskalnega pakta) EU postajala šibkejša in ne močnejša. Te skupne politike so začele dušiti gospodarstva posameznih članic, ki so postajala manj, in ne bolj, konkurenčna. In evropski gospodarski vlak se je usmeril navzdol. Poglejte spodnjo sliko.

Paradoks poglabljanja integracije EU je, da Evropo duši, namesto, da bi jo krepila. Duši gospodarski razvoj posameznih članic EU. Trije primeri. Prvič, skupna politika državnih pomoči je namenjena temu, da ne bi kakšno podjetje iz katerekoli članice dobilo “nelojalne prednosti” prek državnih subvencij. Torej da ne bi neko nemško podjetje z državno spodbudo dobilo prednosti pred francoskimi in obratno. Toda posledica tega, da Komisija v imenu držav preprečuje, da bi katerokoli podjetje dobilo prednost, je, da v Evropi nobeno tehnološko podjetje ne more zrasti. Za razliko od tega kitajska in ameriška podjetja s pomočjo državnih pomoči vznikajo in se razvijajo v tehnološke velikane. V EU pa imamo gospodarske dinozavre, ustanovljene pred ali malce po drugi svetovni vojni.

Drugič, skupna energetska politika naj bi omogočila, da bi vsa evropska gospodinjstva in podjetja bila deležna najnižjih cen na trgu. V resnici pa zaradi različnih energetskih konceptov po posameznih državah vodi k temu, da smo vsi deležni najvišjih in ne najnižjih cen energije na trgu, kar ubija konkurenčnost in vodi v energetsko revščino. Denimo Francija ima jedrske elektrarne in lahko svojim subjektom načeloma ponuja elektriko po ceni izpod 50 evrov za megavatno uro. Vendar tega ne sme in ne more, ker Nemčija vodi politiko prehoda na nestanovitne obnovljive vire z zaprtjem poceni jedrskih elektrarn, subvencioniranjem vetrnic, sončnic in biomase ter kurjenjem premoga in plina za proizvodnjo nadomestne energije. Posledično se zaradi skupne energetske politike cene elektrike v EU oblikujejo na osnovi najdražje (mejne) elektrarne. In to so običajno plinske ali premogovne zaradi visokih dajatev za CO2. Torej na koncu so vsi Evropejci, ne glede na lastne energetske sposobnosti, deležni najvišjih cen elektrike v Evropi, namesto lastnih nacionalnih cen.

Tretjič, evro je dokončno ubil razvojni potencial EU. Z vzpostavitvijo enotne valute in skupne centralne banke je bila ukinjena fleksibilnost in sposobnost ukrepanja nacionalnih držav v primeru asimetričnih šokov (ali simetričnih šokov z asimetričnimi učinki), ki zdaj ne morejo svojemu gospodarstvu v krizi pomagati z devalvacijo valute ali znižaanjem obrestne mere in dodaatno likvidnostno pomočjo, ker to počne ECB v Frankfurtu s politiko “one size fits all”. Dodatno k temu je Nemčija zahtevala strogo koordinacijo fiskalnih politik, zaradi česar posamezne države ne smejo pomagati svojemu gospodarstvu, sicer kršijo pravila glede deficita. In to pomeni, da brez pomoči države potrebujejo dolga leta, da se z interno devalvacijo (znižanjem svojih plač glede na druge države) izvlečejo iz krize. S čimer vedno bolj zaostajajo za drugimi. In seveda tudi EU kot agregat. 

Podobno je pri ostalih politikah. Torej s skupnimi politikami (pravli) si v Evropi jemljemo fleksibilnost v odzivanju na krize in pri razvojnih politikah in omejujemo eden drugega, da nihče ne more zrasti. Posledično vsi skupaj tonemo. Medtem ko drugi rastejo in se čudijo naši norosti.

Nadaljujte z branjem→

Po pričakovanju, kajti Evropska komisija je preveč zasedena z ukvarjanjem z Ukrajino, z oboroževanjem, z udinjanjem Trumpu in opravičevanjem izraelskega genocida pred samim seboj, da bi se imela čas ukvarjati s prihodnostjo evropskega gospodarstva – torej s prihodnostjo Evrope. Države članice pa se vsaka zase ukvarjajo s svojimi dnevnimi problemi.

 Sex Pistols bi kričali: There is NO FUTURE (nadaljevanja ne omenjam).

No, prihodnost je v suverenizaciji držav članic EU (Nulandova bi izrekla tisti znani dve besedi). Prihodnost je v tem, da vsaka država zase naredi in implementira sebi prilagojeno gospodarsko strategijo. Mi delamo natanko to.

Geopolitično prestrukturiranje se danes res dogaja s svetlobno hitrostjo. Zadnji primer je podpis sporazuma o strateškem vojaškem sodelovanju med Saudsko Arabijo in Pakistanom, ki ima značilnosti sporazuma Nata (medsebojna zaščita v primeru zunanje agresije na državo).  Kar efektivno pomeni, da je Saudska Arabija pobegnila pod pakistanski jedrski dežnik, ker ne zaupa ZDA, da jo bodo ubranile pred potencialnimi napadi Izraela. In Pakistan se je odpovedal opciji, da ne bo prvi uporabil jedrskega orožja. 

To s seboj prinaša raznolike velike posledice – glede dedolarizacije cen arabske nafte (S. Arabija je pred tem vezala oblikovanje cen nafte v dolarjih na ameriško zaščito), glede nove kopenske povezave med Iranom in Kitajsko prek Pakistana, konec sanj o evro-indijskem koridorju itd. Spodaj je dober komentar na to temo.

I don’t think I’m exaggerating by saying that this truly is the US’s Suez moment: Saudi Arabia just entered into a NATO-like alliance with Pakistan whereby “any attack on either country is an attack on both.”

The symbolic is extraordinary: Saudi Arabia was in many ways THE poster child of US client states. If they no longer trusts American security guarantees, why should anyone else?

And of course the fact this actually happened and wasn’t prevented by the U.S. is immensely telling in and of itself.

This has so many other consequences that it’s almost too much to fathom:

– First of all, it means that Saudi Arabia now benefits from Pakistan’s nuclear deterrence (and the deal does include nuclear: a senior Saudi Official told Al Jazeera that “this is a comprehensive defensive agreement that encompasses all military means”, https://aljazeera.com/news/2025/9/17/saudi-arabia-signs-mutual-defence-pact-with-nuclear-armed-pakistan). Which means we now officially have two nuclear-backed blocs in the Middle East: US-Israel vs Pakistan-Saudi. Additionally, Pakistan explicitly rejects a “no first use” doctrine – meaning Saudi Arabia now has a protector willing to use nuclear weapons preemptively.

– Given that 81% of Pakistan’s weapon imports come from China (https://scmp.com/news/china/military/article/3302515/china-supplied-81-pakistans-arms-imports-past-5-years-sipri-says), it also means that Saudi Arabia just indirectly aligned itself with the Chinese military-industrial complex

– This effectively extends the China-Pakistan Economic Corridor (CPEC) to the Persian Gulf, protected by Pakistani nuclear weapons and Chinese military technology – creating a secure energy corridor from the Middle East to China that completely bypasses the Strait of Malacca

– The timing is probably no coincidence, just days after Israel’s strike on Qatar, the ultimate proof of the worthlessness of US protection.

– Other Gulf states, and probably in due times other countries “protected” by the U.S., are likely to explore comparable models in the next few months. In fact this might lead to a cascading collapse of the U.S. global alliance system, leading to an entirely new international system where regional nuclear powers become security providers.

– Hard to see how that doesn’t permanently kill any chance of Israel-Saudi normalization: Pakistan does not recognize Israel either and with this alliance the Saudis now can resist US pressure as they don’t solely depend on them for their defense

– It puts India in an extremely tough spot: its archenemy just became the security guarantor for one its primary energy suppliers

– This undoubtedly kills IMEC (India-Middle East-Europe Economic Corridor), the Biden administration’s flagship grand strategy to counter China’s Belt and Road that was supposed to connect India to Europe via Saudi Arabia

– There is a monetary aspect too: this is another nail in the coffin of the petrodollar system (an agreement to price oil exclusively in USD in exchange for US protection). Saudi Arabia is now much more flexible to price oil in whatever currency it wishes

And this is just what’s immediately visible. As a final word: if anyone had any remaining doubt that we were now in a multipolar world, that debate is now settled permanently. American global dominance is no more.

Vir: Arnaud Bertrand

V torek so mediji poročali, da je bila po obisku kitajskega zunanjega ministra Wang Yija v Varšavi odpovedana skupna tiskovna konferenca in tudi skupna izjava obeh zunanjih ministrov. Na srečanju je očitno prišlo do resnejšega “nestrinjanja”. Včeraj pa so se razširile informacije, da naj bi bil vzrok v poljskem negativnem odgovoru na prošnjo kitajskega ministra, da Poljska (na meji z Belorusijo) ponovno odpre železniško povezavo s Kitajsko. Ta povezava je pomembna logistična pot za transport kitajskega blaga v Evropo, precej hitrejša in cenejša od pomorske poti.

Ključno vprašanje je, zakaj je Poljska to naredila in zakaj je najpomembnejši globalni gospodarski velesili prisolila diplomatsko zaušnico. Odgovor je treba iskati v poljskih tesnih povezavah z ZDA. Poljska je najpomembnejša ameriška zaveznica v vzhodni Evropi in ima v EU največjo vojsko (znotraj Nata imata le ZDA in Turčija večjo vojsko), kupuje največ ameriškega orožja in poljski zunanji minister Radek Sikorski je osebno povezan z ZDA. Njegova žena je znana pro-izraelska in rusofobna novinarka Anne Applebaum (The Atlantic, prej The Economist in Washington Post). Imata dva sinova, od katerih naj bi bil eden (po nekaterih poročilih) pripadnik ameriške vojske. In Sikorski je tisti politik, ki je ob razstrelitvi plinovoda Severni tok na twitterju pod sliko uhajanja plina zapisal “Thank you, USA”.

Špekulacije, zakaj je Sikorski zavrnil kitajsko prošnjo gredo v smeri, da je s tem – tudi in predvsem na željo Washingtona – hotel Kitajsko prisiliti, da se v vojni v Ukrajini odmakne od Rusije. No, če je Sikorski hotel s tem prisiliti Kitajsko, da preneha kupovati ruske energente in surovine in izvažati industrijske izdelke v Rusijo, je zelo naiven ali pa zelo aroganten. Če bi namreč Kitajska to naredila, ne bi samo prizadela svojega gospodarstva (kitajski izvoz v Rusijo je v 2024 znašal 115 miljard $), pač pa bi se strateško izpostavila Ameriki, ker bi postala bolj odvisna od uvoza arabske nafte (ki jo kontrolirajo v veliki meri ameriška podjetja) in katarskega ter ameriškega plina. Zakaj neki bi Kitajska kot najmočnejše in tehnološko najbolj napredno gospodarstvo na svetu želela na to pristati? Kitajsko gospodarstvo seveda bistveno lažje “pogoltne” višje stroške transporta na proizvode v vrednosti 25 milijard $, ki se prevažajo prek železnice v Evropo, kot pa izpad 115 milijard izvoza v Rusijo in izpad uvoza poceni ruskih energentov in surovin v skupni vrednosti 130 milijard $ (v 2024).

Kaj neki si je poljski zunanji minister Sikorski domišljal, ko je poskušal izsiljevati Kitajsko? Očitno ni naredil domače naloge, da bi vsaj imel predstavo, kakšna je ekonomska in geopolitična cost-benefit analiza Kitajske. Ali pa je preprosto aroganten.

What if I told you the Winter War wasn’t about Soviet ‘aggression’ but about Finland refusing every compromise, while secretly helping build Hitler’s navy.

Stalin and Molotov tried everything possible to secure the Soviet borders:
🟨They offered money.
🟨They offered a 30-year lease.
🟨They even offered territories twice the size of what they asked for.

But Finland chose war over reason.

Paasikivi and Tanner themselves admitted that Moscow’s terms were generous and that Finland should accept them. But Helsinki refused, while quietly aligning with Germany and was unwilling to make a single concession to Moscow.

In the 1939 talks, Stalin warned that Finland could serve as a springboard for an attack on Leningrad. He was right: just two years later, Finland joined Hitler’s assault in the Siege of Leningrad, which starved 1.5 million civilians. And beyond the battlefield, Finnish authorities also ran concentration camps, where countless Soviet civilians died.

In this thread, I’ll share Tanner’s own words as Finland’s Foreign Minister, so you can sense the atmosphere of those negotiations yourself.

Nadaljujte z branjem→

Thomas Fazi je eden najbolj progresivnih politoloških mislecev sodobnega časa na levici. Leta 2017 sta skupaj z ekonomistom Williamom Mitchellom objavila knjigo “Reclaiming the State: A Progressive Vision of Sovereignty for a Post-Neoliberal World“, ki je bila zelo pred časom. To je bil čas začetka masivnega trenda vzpona populizma na zahodu. Osrednja teza knjige je, da politične demokracije ne moremo imeti brez ekonomske demokracije in da slednje ne moremo imeti brez nacionalne suverenosti. Mnogo pred Covidom in vojno v Ukrajini sta predvidela trende k avtoritarnosti na nadnacionalni ravni, ki so tendirali k zmanjševanju osebnih pravic in širitvi represije. EU sta videla kot institucijo, ki služi za podrejanje držav prek skupnih politik prisiljevanja članic v škodljive politike (kot je politika varčevanja, monetarna politika itd.). In seveda kot podaljšek Nata in kot institucijo, ki drži evropske države v podrejenosti Ameriki. “Vzeti nazaj državo” je bil njun poziv k večji nacionalni suverenosti držav, ki edina lahko legitimira ekonomske politike in s tem tudi politično demokracijo. Brez tega drsimo v avtoritarnost, represijo in militarizacijo … in razpad EU. Kajti na določeni točki bo revolt v evropskih državah narasel do točke, ko bo napolnil jadra populistom, in to desnim, in ti bodo naredili konec EU.

In to je razlog, zakaj bom na naslednjih volitvah volil za stranke, ki se bodo zavzemale za suverenost – slovensko in evropsko.

Reclaiming the State offers an urgent and prescient political analysis and economic program for the Left who are strategizing for these uncertain times. Many of our assumptions—about ideology, democracy, trade, and globalization—are being thrown into doubt, deposed by populism, nationalism, and racism. In response to these challenging times, economist Bill Mitchell and political theorist Thomas Fazi propose a reconceptualization of the sovereign state as a vehicle for change. They offer a progressive view of sovereignty based not on the demonization of the other, but as a way to bring the economy back under democratic control. With nationalism gaining support across the United States with each passing week, Reclaiaming the State provides innovative ideas to mobilize and reenergize a tired, divided Left.

Spodaj je Fazijevo razmišljanje 8 let kasneje ob izidu nemškega prevoda knjige.

Nadaljujte z branjem→