Drago Babič

Slovenija se na energetskem področju sooča s tremi izzivi:

• Kako zagotoviti dovolj energije za povečanje blaginje prebivalstva vsaj na povprečje Evropske Unije?
• Kako doseči podnebne cilje, predvsem zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv?
• Kako doseči navedene cilje ob zanesljivi in ekonomsko konkurenčni dobavi energije in s čim manjšim negativnim vplivom na okolje?

Da bi dosegli te cilje hkrati in usklajeno, bo potrebno v čim večji meri opustiti uporabo fosilnih energentov na osnovi ogljika in jih nadomestiti z viri energije, ki v proizvodnji in uporabi ne sproščajo toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid (CO2), so torej brez ogljični. Najprimernejši tak vir je električna energija, ki jo zaradi svoje univerzalnosti lahko uporabimo za skoraj vse namene končne rabe energije, tudi v prometu, industriji in ogrevanju. Mora pa biti  proizvedena iz brez pziroma nizkoogljičnih virov, to je obnovljivih virov (voda, veter, sonce) ali jedrske energije. Ti viri morajo biti optimalno izbrani in kombinirani, da dosežemo vse cilje energetskega prehoda.

Če pogledamo države, ki so pri tem najuspešnejše, prevladujejo tiste, ki imajo med viri za proizvodnjo električne energije tako obnovljive vire kot jedrsko energijo. Glede na specifične naravne pogoje imajo lahko v sestavi energetskih virov več obnovljivih virov, kot Brazilija, Švedska, Švica, ali večino jedrske energije, kot Francija. Države, kjer temelji oskrba z električno energijo samo na obnovljivih virih, so zelo redke in temeljijo pretežno na hidroenergiji (Norveška, Paragvaj), ne pa na soncu in vetru. Jedrska energija v mešanici virov zagotavlja osnovno energijo v pasu in stabilnost celotnega sistema, kar sami obnovljivi viri vetra in sonca ne zmorejo, kot se je izkazalo pred kratkim v Španiji.

Nadaljujte z branjem→

Očitno bo potrebna nova punk revolucija

Tole spodaj je ena najbolj impresivnih, vendar tudi najbolj strašljivih slik. Kaže, da je Kitajski uspelo od leta 2000 svoj delež v globalni industrijski proizvodnji povečati iz 6 %, prek sedanjih 33 %, na (po oceni INIDO) 45 % leta 2030. Torej leta 2030 bo skoraj polovice svetovne industrije locirana v Kitajski. Česa takšnega svet še ni videl. Globalni delež držav z visokimi dohodki se bi prepolovil – iz 75 % leta 2000 na vsega 38 % leta 2030. Globalni delež ZDA naj bi se zmanjšal iz 25 % na vsega 11 %, podobno naj bi se za skoraj 60 % zmanjšali globalni deleži dosedanjih industrijskih velesil – Nemčije, Japonske, Južne Koreje.

Vir: UNIDO

To globalno prestrukturiranje je del procesa, ki ga poznamo pod imenom »kitajski šok«. Zdaj smo v fazi drugega kitajskega šoka (China Shock 2.0), ki bo prizadel predvsem Evropo. Ta novi šok se močno razlikuje od prvega, ki je prizadel ZDA, medtem ko je bil pozitiven za Evropo. Prvi kitajski šok (po letu 2001, ko je Kitajska vstopila v WTO) je prinašal širitev trgov za evropsko industrijo in cenejše proizvode za evropske kupce, drugi predstavlja predvsem grožnjo evropski industriji, izvozu in tehnološki konkurenčnosti. Kitajska presežna proizvodnja, nizke izvozne cene in depreciacija juana ustvarjajo pritisk na evropsko proizvodnjo in trg dela, zlasti v državah, ki temeljijo na izvozu – kot so Nemčija, Nizozemska in Irska, posredno pa na vse ostale države, ki so prek dobaviteljskih verig povezani predvsem z nemško industrijo. Medtem ko se je uvoz iz Kitajske povečal, se je izvoz evrskega območja na Kitajsko od začetka 2023 zmanjšal za več kot 25 %. Evropski odziv na to strukturno spremembo ostaja počasen, razdrobljen in premalo strateško usmerjen, zato se lahko danes upravičeno sprašujemo ne samo o dolgoročni industrijski suverenosti in tehnološki odvisnosti Evrope, pač pa o dolgoročnem obstoju evropske industrije nasploh.

Colijn in Brzeski iz nizozemske ING banke (prvi je njen glavni ekonomist, drugi pa njen globalnih vodja za makroekonomijo) sta pripravila analizo pričakovanih učinkov za Evropo. Spodaj je povzetek njunih ugotovitev in moj komentar.

Nadaljujte z branjem→

Arnaud Bertrand opisuje zanimivo zgodbo o kitajskem razvoju torijevega jedrskega reaktorja na staljeno sol (Molten Salt Reactor, MSR) kot zgodbo o zamujeni (ameriški) tehnološki revoluciji v sodobni zgodovini. Zgodba je o tem, kako lahko ozkogledost, birokracija in politične spletke zaustavijo napredek neke nacije, ki ga nato lahko iz arhivov izkoplje druga nacija in na njej razvije svojo tehnološko prednost. Spodaj je povzetek zgodbe (generiran z nekaj mučenja UI). Izvirni Bertrandov članek lahko preberete tukaj.

Zamujena ameriška revolucija in usodna politična odločitev

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški Oak Ridge National Laboratory (ORNL) v Tennesseeju pod vodstvom vizionarskega direktorja Alvina Weinberga razvil koncept jedrskega reaktorja, ki je obetal rešitev skoraj vseh ključnih težav tradicionalne jedrske energetike. Namesto redkega in strateško občutljivega urana bi lahko kot gorivo uporabljal torij, element, ki je v zemeljski skorji tri- do štirikrat bolj razširjen. Reaktorsko gorivo je bilo v osnovi tekoče – raztopljeno v staljeni soli – zato klasično »taljenje sredice« ni mogoče v enakem smislu kot pri lahkovodnih reaktorjih. Pasivni varnostni mehanizem, t. i. talilni čep, ob pregrevanju omogoči, da se staljena sol z gorivom gravitacijsko izprazni v varnostne rezervoarje, kjer se verižna reakcija samodejno ustavi. Poleg tega nastane 30–50-krat manj radioaktivnih odpadkov, ki ostanejo nevarni le nekaj stoletij (ne desettisočletij), delovanje pri atmosferskem tlaku pa odpravlja potrebo po masivnih, dragih tlačnih posodah in potencialno bistveno znižuje stroške gradnje.

Nadaljujte z branjem→

Medijske objave v zadnjih dneh oznanjajo, da je kitajskim znanstvenikom in inženirjem uspel pomemben preboj pri razvoju in komercialni uporabi novega tipa jedrskih elektrarn. Gre za torijev reaktor s staljeno soljo (Thorium Molten Salt Reactor, T-MSR), ki je vrsta naprednega jedrskega reaktorja četrte generacije in ki uporablja torij (Th-232) kot gorivo in staljeno sol kot hladilno sredstvo in hkrati kot nosilec goriva. Gre za koncept, ki se bistveno razlikuje od današnjih jedrskih reaktorjev na uran, saj omogoča večjo varnost, manj radioaktivnih odpadkov in učinkovitejšo rabo goriva.

V T-MSR-ju je gorivo (torij ali uran-233, ki nastane iz torija) raztopljeno v staljeni soli – običajno fluoridni zmesi, kot je LiF-BeF₂ (t. i. FLiBe). Ta zmes hkrati:

• deluje kot hladilno sredstvo, ki odvaja toploto iz reaktorske sredice,
• in kot nosilec goriva, kar pomeni, da ni potrebna klasična trdna gorivna palica.

Ko se torij v reaktorju obseva z nevtroni, se pretvori v uran-233, ki je fisijski material in sprošča energijo.

Ključne značilnosti in prednosti

1. Večja varnost:
   • Reaktor deluje pri atmosferskem tlaku (brez visokotlačnih parnih sistemov).
   • V primeru pregrevanja se staljena sol razširi in avtomatsko ustavi verižno reakcijo (negativen temperaturni koeficient reaktivnosti).
   • Ima t. i. freeze plug – čep iz strjene soli, ki se ob pregrevanju stopi in omogoči, da se gorivo samodejno izprazni v varno rezervoar, kjer se reakcija ustavi.
2. Učinkovitejša uporaba goriva:
   • Torija je približno 3–4× več kot urana v zemeljski skorji.
   • Uporablja se skoraj v celoti (visoka izraba goriva), medtem ko današnji uranski reaktorji izrabijo manj kot 1 % goriva.
3. Manj odpadkov in manjša proliferacijska nevarnost:
   • Odpadki imajo krajšo razpolovno dobo in se razgradijo v nekaj stoletjih (namesto tisočletij).
   • Uran-233, ki nastane, je kontaminiran z U-232, kar otežuje uporabo za orožje.
4. Visoka termična učinkovitost:
   • Delovne temperature so med 600 °C in 800 °C, kar omogoča večjo učinkovitost pretvorbe toplote v električno energijo.

Nadaljujte z branjem→

Robin Brooks (nemško britansko ameriški ekonomist, ki trenutno službuje na think tanku Brookings) je včeraj objavil dobro analizo o nujnosti konca evra in kako bi to izgledalo. Njegov tekst izhaja iz stališča, da je bil evro za Evropo zelo slab. Brooks v članku zagovarja tezo, da mora evro prenehati obstajati ne iz ideoloških, temveč iz ekonomskih razlogov. Evropa se sooča z resnimi zunanjimi grožnjami – od ruske agresije na Ukrajino, kitajskega merkantilizma do ameriških carin – za katere bi potrebovala več fiskalnega manevrskega prostora. A številne članice evroobmočja, kot sta Španija in Italija, so preveč zadolžene, zato tega prostora nimajo. Evropska centralna banka (ECB) z umetnim omejevanjem donosnosti obveznic ustvarja iluzijo, da fiskalni prostor obstaja, vendar je to le začasna rešitev, ki prikriva strukturni problem.

Posledično se evroobmočje znajde v slabem ekonomskem ravnotežju, kjer države nimajo spodbude za zmanjševanje porabe ali povečanje davkov, saj se lahko zanašajo na podporo ECB. To dolgoročno slabi celoten sistem. Brooks zato predlaga, da bi morala Nemčija izstopiti iz evroobmočja, s čimer bi se sprožil proces vračanja k nacionalnim valutam. Po njegovem mnenju bi tak korak, čeprav tvegan, omogočil oblikovanje bolj zdravega ekonomskega sistema, kjer bi države ponovno pridobile nadzor nad svojo monetarno politiko.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji komentar Robina Brooksa je identičen temu, kar trdim že desetletje in pol: namesto, da bi utrdil EU in povečal njeno konkurenčnost, je evro – z enotno monetarno politiko (one size does not fit all !) in zategnjeno ročno zavoro pri fiskalni politiki – omejil fleksibilnost držav z evrom glede možnosti spodbujanja svojega gospodarstva. Evro na članice evrskega območja deluje, kot da bi vam zvezali obe roki na hrbtu (vzeli avtonomijo glede monetarne in glede fiskalne politike) in nad vas poslali huligane (krize, energetske in tehnološke šoke) – ne morete se braniti, kaj šele, da bi nasprotnike (krize, izzive) premagali. Evro ni prinesel tega, kar so politiki pred njegovo uvedbo obljubljali – ob povečani konkurenčnosti tudi večjo konvergenco med državami EU. Spodnji graf je iz analize, ki so jo ekonomisti IMF naredili ob 20 obletnici evra na temo evra in konvergence (Economic Convergence in the Euro Area: Coming Together or Drifting Apart? (IMF, 2018)). Slika prikazuje sigma konvergenco med članicami z evrom (sigma konvergenca je dinamika razpona ravni BDP per capita med članicami, merjena s koeficientom variacije (KV); če KV upada, se razlike med članicami zmanjšujejo, če se povečuje, se tudi razlike med članicami z evrom povečujejo). Slika kaže, da:

• do uvedbe evra (1999) se je KV med razvitimi članicami (EU-12 – rdeča krivulja) zmanjševal, kar pomeni, da je prihajalo do trendne sigma konvergence,
• po uvedbi evra je v prvem desetletju prišlo do stagnacije KV (sigma konvergenca se je zaustavila),
• po finančni krizi (po 2009) pa je KV začel naraščati, kar pomeni da je prišlo do divergence med članicami, in
• do leta 2015 so se razlike glede BDP per capita med članicami z evrom povečale na raven iz 1960-ih let!

Do konvergence je prišlo zgolj s članicami evra iz novih članic EU iz vzhodne Evrope (modra krivulja), ki so se zaradi zakonitosti beta konvergence (manj razvite države dosegajo višje stopnje rasti) približevale stopnji razvitosti EU-12 držav.

Torej evro je prinesel obratno od tega, kar so politiki napovedovali in obljubljali.

Ja, EU bi bila precej močnejša brez evra. In tudi brez enotnega trga (Single market) in skupne energetske politike, skupne politike konkurence in skupne politike državnih pomoči. Da o skupni podnebni politiki in napačnemu usmerjanju držav v razogljičenje prek nestanovitnih OVE virov ne govorimo.

Za razumevanje spodnje slike je treba vedeti, da se je kolaps nemške industrije začel že leta 2019 (leto dni pred Covidom). Štirje ključni razlogi:

1. visoke cene električne energije: permanentni šok vse od leta 2010, ko je nemška vlada začela zapirati jedrske elektrarne in masivno subvencionirati obnovljive vire energije, kar je vodilo v višje cene elektrike (višja cena energije, dodatek za OVE, omrežnina); med letoma 2008 in 2019 se je znesek vseh dajatev na električno energijo v Nemčiji podvojil – povečal se je iz 85 na 160 EUR/MWh!
2. tehnološki šok (kitajski šok 2.0): kitajska podjetja so v ključnih sektorjih za Nemčijo (avtomobilska in elektro industrija) prehiteli nemška in nemški izvoz v Kitajsko je začel pešati; zaradi nizke inovativnosti in želje po tehnološkem prerstrukturiranju se tehnološka vrzel med kitajskimi in nemškimi podjetji samo še povečuje;
3. energetski šok po začetku vojne z Ukrajino: z začetkom vojne v Ukrajini so se cene plina astronomsko povišale, nakar je prišlo do prekinitev dobav plina in danes so cene plina za nemška podjetja približno 3-krat višje kot pred vojno;
4. izpad izvoza v Rusijo: med letoma 2021 in 2024 se je nemški izvoz v Rusijo zmanjšal za približno 19 milijard evrov (iz 26,6 na 7,6 milijard evrov) oziroma več kot 70 %, kot posledice sankcij in prestrukturiranja trgovinskih tokov po ruski invaziji na Ukrajino.

Brez resnega tehnološkega prestrukturiranja, brez spremembe energetske politike pri elektriki in brez končanja vojne v Ukrajini in ponovne vzpostavitve dobav poceni ruskega plina bo nemška industrija nadaljevala ta dramatični kolaps. Tukaj ni nobenega žarka upanja na obzorju, tukaj ni nobenega možnega pozitivnega presenečenja (out of the blue), pač pa so potrebne korenite spremembe dosedanjih politik nemških vlad in strategij nemških podjetij.

Ta korak nemškega Volkswagna je sicer logičen glede na sposobnosti razvoja in kapacitete za proizvodnjo čipov za umetno inteligenco na Kitajskem (ki jih v Evropi ni), kljub vsemu pa zveni kot ironija glede na visokoleteče trditve Evropske komisije o strateški avtonomiji na tem področju in nedavno napovedana vlaganja v to področje ter glede na zadnja dogajanja glede nizozemske Nexperie. To seveda pomeni, da bo Volkswagen trajno (vsaj za desetletje ali več) strateško odvisen od uvoza teh čipov iz Kitajske. Vrašanje pa je seveda, če bo sedanji Volkswagen sploh preživel oziroma v čigavi lasti bo čez 5 let. Definitivno pa EU zaradi tega ne bo mela dobrih kart, če bi se hotela igrati trgovinsko vojno s Kitajsko.

In the race to develop autonomous driving technology, German automotive giant Volkswagen is taking a significant step by developing its own artificial intelligence (AI) chips in China, reported German Press Agency (dpa).

“By designing and developing the System-on-Chip here in China, we are taking control of a key technology that will define the future of intelligent driving,” chief executive Oliver Blume said on Wednesday at the opening of China’s International Import Expo (CIIE) in the Chinese city of Shanghai.

Carizon, a joint venture between Volkswagen’s software subsidiary Cariad and Chinese autonomous driving computing specialist Horizon Robotics, is tasked with developing the chip that processes data from cameras and sensors for driving.

Volkswagen expects delivery within the next three to five years.

For the first time, Carizon is not only developing software for automated driving but also an AI chip, said Cariad board member Peter Bosch.

Blume explained that the Volkswagen Group’s strategy is encapsulated in a five-year plan. The mission is to become a leader in automotive technology, according to Blume.

The announcement from the carmaker based in the northern German city of Wolfsburg comes amid a chip crisis triggered by the dispute over the company Nexperia.

The Dutch company primarily produces standard chips used in large quantities in the automotive industry. However, China’s export stoppages of Nexperia chips and concerns over potential supply disruptions are affecting European manufacturers, highlighting their dependence on these high-tech products.

Vir: New Straits Times

Tonight, Zohran Mamdani was elected mayor of New York City, winning by an election with higher turnout than any mayor’s race in 50 years. At a time when leading figures in the Democratic Party seem practically complicit in the abuses and outrages of the Trump era, Mamdani offered his supporters an unsullied message of hope.

During the campaign, Mamdani liked to remind his audiences that New York is the richest city in the richest country in the history of the world, and that its government could do more for its residents. While his opponents described New York as broke, dysfunctional, and crime-ridden, Mamdani talked about the city as a lovely, if chaotic, place—full of tumult and injustices, yes, but also of life and possibilities. In criticizing Israel’s destruction of Gaza, Mamdani has barely flinched. These things convinced many young voters, in particular, that Mamdani might have what it takes to follow through on his promises. They voted for him because they could imagine a city with free buses; because they thought that the idea of freezing rents in the city’s million or so rent-stabilized apartments sounded fair, even if they didn’t live in rent-stabilized apartments themselves; and because they liked the idea of New York being a place that offers universal child care to kids as young as six weeks old.

The status quo—obscenely high rents, ludicrous corruption in City Hall, Democratic officials skirting around the killing in Gaza—had gotten too bleak. Mamdani emerged, untainted by the past, and suggested that you didn’t need to accept any of these things in order to win.

Vir: Eric Lach, New Yorker