Bine Kordež

Praktično ne mine dan, da ne bi v medijskih ali političnih izjavah prebral kaj na temo zelenega prehoda in oskrbe z elektriko iz obnovljivih virov (OVE). To je uradna usmeritev Evropske Unije ter seveda tudi Slovenije in njej so podrejeni vsi energetski načrti in tudi razmišljanja. Namen takšne usmeritve naj bi bila skrb za okolje, za trajnostni razvoj, kar je nedvomno pohvalno. V tej skrbi in zavzetosti pa vsi pisci ter tudi ključni akterji našega energetskega prehoda pogosto zanemarjajo dejanske razmere  in realne možnosti.

Preberemo lahko na primer informacijo, da pridobivajo Norvežani že vso elektriko iz obnovljivih virov, kar se potem razume kot usmeritev tudi za Slovenijo. Seveda ni dodan podatek, da zaradi naravnih danosti Norveška pridobi kar 87 % vse elektrike iz vode. S takšno možnostjo je Norveška druga država na svetu (prvi Paragvaj s 100 % hidro oskrbo), naslednja Kanada okoli 60 %. Takšna primerjava nima torej nobene realne podlage, a zagovorniki OVE jo pač navedejo. Ne bodo pa napisali, da je Nemčija v obnovljive vire (sonce, veter) vložila primerjalno s Slovenijo 18 milijard evrov, rezultat pa dvakrat višja cena elektrike ter 10-krat več CO2 izpustov kot Francija z visokim deležem jedrske energije.

Bi bila to pot za Slovenijo? Verjetno se hitro strinjamo, da ne – a snovalce našega energetskega načrta to ne ovira, da iščejo rešitve bolj na nemški način.

Nadaljujte z branjem→

ELON JUST CALLED THE EU’S BLUFF – OPEN SOURCING X’S ALGORITHM IN 6 DAYS

@ElonMusk is making X’s entire recommendation algorithm public January 17th. Every line of code showing what posts you see and why. Then updating it every 4 weeks with developer notes.

This is a direct response to France classifying X as an “organized gang,” the same legal designation they use for drug cartels and mafia, so they could wiretap employee phones and demand algorithm access.

The EU wants control over what people see online. They fined X $140 million last month, launched probes into “algorithm abuse,” and demanded researchers get data access. France wants “experts” to analyze X’s code to “uncover the truth” about the platform.

Elon’s response: “You want the algorithm? Here’s the algorithm. Everyone gets it.”

This is 4D chess. EU regulators wanted private access to modify and control.

Instead they’re getting public disclosure they can’t manipulate. Every competing platform, every researcher, every government on Earth gets the same code at the same time.

You can’t secretly pressure someone to censor when the censorship mechanism is open source.

My prediction: EU loses its mind, threatens more fines.

Elon doesn’t care. Other platforms forced to follow or look like they’re hiding something.

If that’s not a classic Elon, what is?

Kdor verjame, da je mogoče spodnji dve krivulji (1) globalne porabe energije:

in (2) globalnih CO2 izpustov:

obrniti navzdol, bodisi živi v pravljici, ali pa mora človeštvo vrniti v obdobje pred letom 1800:

• število prebivalcev zmanjšati iz 8 na 1 milijardo
• zapreti vso industrijo
• zaustaviti ves sodobni promet in iti nazaj na konjske vprege in jadrnice
• iz žarnic iti nazaj na sveče,
  • itd.

Nič od tega ni mogoče (in pomenilo bi genocid in zmanjšanje blaginje na raven srednjega veka za preostale prebivalce).

Globalna poraba energije (in fosilnih goriv kot glavnega energenta – trenutno 77 %) bo absolutno še naprej naraščala (ker narašča število prebivalcev in ker raste poraba energije na prebivalca) in zaradi tega bodo globalni izpusti CO2 absolutno še naprej naraščali (ker se število prebivalcev in poraba energije povečuje v najmanj razvitih in demografsko najbolj aktivnih regijah). To je aritmetika.

S čim se torej slepijo “zeleni” apologeti oziroma zakaj manipulirajo javnost?! Ali pa ne gre samo za intelektualno podhranjenost, marveč nekateri v resnici imajo genocidne ideje (želijo zmanjšati globalno populacijo na 1 milijardo) in suicidalne ideje (želijo povratek gospodarstva nazaj v predindustrijsko dobo in s tem na tisto raven “blaginje”)?

John Mearsheimer o posledicah prehoda iz unipolarnega sveta, kjer je bila le ena velika sila in s tem brez varnostnega tekmovanja velikih sil, v veliko bolj nevaren multipolarni svet, kjer so tri velike sile in med njimi velika konkurenca. Poslušajte to v konjunkciji z mojim člankom v soboto o Jalti 2 in članku o Trumpovem spodletelem pokerju v Venezueli.

Izjemno dober intervju razvoju in nevarnostih, ki jih prinaša uporaba umetne inteligence. In na koncu dve zanimivi, človeški ugotovitvi. Prvič, največje tveganje glede sreče ljudi je izguba službe (tudi zaradi umetne inteligence), kajti kljub potencialnemu temeljnemu dohodku ljudje izgubijo smisel življenja. In drugič, kaj bi svetoval svojim otrokom glede kariere? Hinton bi jim svetoval, naj se izučijo za vodovodarje. Njih umetna inteligenca ne more izriniti in povpraševanje po njih bo naraščalo.

Geoffrey Hinton is a leading computer scientist and cognitive psychologist, widely recognised as the ‘Godfather of AI’ for his pioneering work on neural networks and deep learning. He received the 2018 Turing Award, often called the Nobel Prize of computing. In 2023, he left Google to warn people about the rising dangers of AI.

He explains:

• Why there’s a real 20% chance AI could lead to HUMAN EXTINCTION.
• How speaking out about AI got him SILENCED.
• The deep REGRET he feels for helping create AI.
• The 6 DEADLY THREATS AI poses to humanity right now.
• AI’s potential to advance healthcare, boost productivity, and transform education.

Spodaj je zelo dobra razlaga, zakaj se je Trump spustil v avanturo v Venezueli, zakaj si želi pridobiti kontrolo nad ostalimi južnoameriškimi državami in zakaj prav zdaj z Izraelom režira “demonstracije proti oblasti” v Iranu z namenom iskanja opravičila za nasilno spremembo režima od zunaj. Bolj kot vsega drugega se ZDA bojijo dedolarizacije. Zato želijo kontrole nad globalno trgovino s surovinami in energenti – želijo, da se prodajajo v dolarjih. Dokler se prodajajo v dolarjih, obstaja povpraševanje po ameriških obveznicah. Ko to usahne, gredo obrestne mere navzgor, vskočiti mora Fed, da nadomesti izpadlo povpraševanje, toda s tem povečuje likvidnost v gospodarstvu, kar lahko pod določenimi pogoji vodi do porasta inflacije. Seveda ima Trump še dodatne motive v Venezueli in Iranu, saj želi Kitajski omejiti dostop do energentov oziroma imeti v rokah karte za izsiljevanje.

Trump se je v Venezueli zakockal. Kljub navidezno lahki zmagi tam nima dobrih kart. Prvič, prejšnji konec tedna je dobil košarico od ameriških naftnih podjetij, ki bi v izkoriščanje venezuelske težke nafte (primerne za proizvodnjo asfalta) morali investirati najmanj okrog 100 milijard dolarjev. Toda, kot je povedal direktor Exxona, Venezuela je trenutno “neinvestljiva” – tveganja za investicije so prevelika glede na donose. Glavno tveganje je, da bo po Trumpovem mandatu in umiku ameriške grožnje ponovno prišlo do nacionalizacije.

In drugič, Kitajska je v Venezuelo že investirala, okrog 60 milijard dolarjev v naftno in pristaniško infrastrukturo in bo seveda želela ta svoj vložek dobiti poplačan – v skladu s pogodbami – v obliki nafte in mimo dolarjev. Če ji bo Trump nagajal, bo Kitajska svoje dosegla prek mednarodne arbitraže, še pred tem pa z zaustavitvijo izvoza kritičnih materialov v ZDA. S slednjim pa se Trump ne upa igrati.

Toda pustimo ob strani, da se je v Venezueli Trump zakockal. Njegov bistveno večji problem je, da je  prepozen. Ne samo v Venezueli, ne samo v Latinski Ameriki, pač pa tudi v Afriki, Aziji, Iranu in Rusiji. Kitajska je v zadnjih treh desetletjih zakupila večino ključnih surovin v svetu, strateških in kritičnih materialov, pomembnih za zelene in digitalne tehnologije prihodnosti. Hkrati je prek Belt & Road iniciative investirala v infrastrukturo, dolgoročno zakupila velike količine energentov in hrane – in ta trgovina se pospešeno preusmerja iz dolarjev v juane. Glede na to, da je Kitajska največji trgovinski partner velike večine držav na svetu, je trgovina v juanih logična. Kitajska pa se iz ameriških obveznic pospešeno umika v zlato. Trump tega trenda ne more preobrniti. Preveč je masiven. In preveč močnega in inteligentnega nasprotnika ima.

Nadaljujte z branjem→

Lahko ga doseže, na dobri poti je, le še industrijsko in kmetijsko proizvodnjo dokončno zapre, pa bo dosegla cilj glede izpustov.

Cilj dosežen, ljudje brez služb in hrane.

Ameriško posredovanje v Venezueli je treba razumeti ne kot izoliran eksces ali kaprico ameriškega predsednika, temveč kot del širše geopolitične prerazporeditve sveta. Eden ključnih motivov Trumpove administracije je bil omejevanje kitajskega vpliva – ne toliko zaradi neposredne energetske odvisnosti Kitajske od venezuelske nafte, temveč zaradi simbolnega in strateškega pomena Venezuele kot kitajskega oporišča v zahodni hemisferi. Intervencija je bila signal: Zahodna polobla je ponovno ameriška interesna sfera, v katero drugi nimajo kaj posegati.

Pred dnevi je na spletu zaokrožila slika karte, ki svet deli med ameriško, rusko in kitajsko interesno območje. Karikatura, ki je blizu nove realnosti.

Svet se približuje novi, neformalni delitvi interesnih območij – neke vrste Jalti 2, le da tokrat brez formalnih pogodb, brez ideološke koherence in brez institucij, ki bi tak red stabilizirale. ZDA, Rusija in Kitajska vsaka zase vse bolj jasno definirajo območja, kjer uveljavljajo surovo moč, medtem ko drugod sprejemajo umik ali pasivnost.

Nadaljujte z branjem→

Predvolilne ankete v zadnjega pol leta kažejo na sistematično vodstvo SDS (22-24 %) pred Svobodo (16 – 18 %), medtem ko se tretja najbolj priljubljena stranka komajda približa 7 %, ostale pa se gibljejo okrog parlamentarnega praga.

Toda če predvolilne ankete v Sloveniji pogosto beremo kot “kdo vodi”, je to v resnici le manjši del zgodbe. Ključni del se začne šele, ko deleže podpore pretvorimo v sedeže po D’Hondtovi metodi in upoštevamo prag 4 %. Takrat postane jasno, da se volitve leta 2026 lahko odločijo manj na ideologiji in bolj na vprašanju glede volilne udeležbe.

Zgodovinski podatki o državnozborskih volitvah kažejo, da višja udeležba običajno sovpada z močnejšimi levosredinskimi / liberalnimi mobilizacijami (npr. 1996, 2000 in 2022), medtem ko nižja udeležba relativno krepi disciplinirane baze (SDS 2004, 2018) in koncentrira sedeže pri največjih strankah (SD 2008; PS 2011).

Analiza treh scenarijev – nizke, zmerne in visoke udeležbe – pokaže, da udeležba vpliva na politični izid na dva načina. Prvič, spremeni razmerje moči med bloki (desno vs levosredinsko). Drugič, vpliva na to, koliko manjših strank prestopi prag in s tem razprši ali koncentrira sedeže.

Volilna udeležba deluje kot sistemski vzvod, ki nagrajuje en politični blok in kaznuje drugega.

Tabela 1: Sestava parlamenta po scenarijih volilne udeležbe (D’Hondt)

Nizka udeležba vodi v koncentracijo moči

Ob nizki udeležbi iz parlamenta izpadeta Levica in Resni.ca kot posledice demobilizacije sredinskih volivcev. To vodi v koncentracijo sedežev pri največji stranki. SDS v tem scenariju lahko doseže tudi 40 sedežev. Že koalicija SDS–NSi lahko preseže 46 glasov, koalicija še z Demokrati pa že udobnih 59 glasov.

Graf 2 (sestava parlamenta) kaže rumeno dominanco SDS in rumeno-modro-črno večino desnosredinskega bloka.

V primeru zmerne udeležbe – torej današnjega trenda – se Levica in Resni.ca ohranita tik nad pragom. A kljub temu levosredinski blok ne doseže večine. Svoboda, SD in Levica zberejo skupaj le 37 sedežev. Tudi s stranko Resni.ca skupaj zberejo le 42 sedežev.

Samo visoka udeležba daje možnosti levi sredini

Graf 3 (koalicijska aritmetika) kaže, da šele pri visoki udeležbi levosredinski blok doseže 47 sedežev. Vendar je ta večina minimalna, notranje heterogena in strukturno nestabilna, sploh s stranko Resni.ca.

Analiza kaže, da bodo volitve 2026 v veliki meri odvisne od mobilizacije volivcev. Nizka in zmerna udeležba dajeta prednost desnosredinskemu bloku, visoka pa odpira prostor za levosredinsko koalicijo. Zato je za stranke na levi sredini mobilizacija volilcev eksistencialnega pomena, desna sredina pa lahko zgolj jaha na nezadovoljstvu nad obstoječo vlado.

____________

* Pripravljeno s pomočjo umetne inteligence, ki se seveda lahko moti 

Podcast o razumevanju vloge znanstvenih in razvojnih raziskav v luči razlik v razvojnih modelih med Evropo, ZDA in Kitajsko. Zakaj Kitajska in ZDA akcelerirata, Evropa pa vedno bolj zaostaja. Gosta voditelja Gorana Tenzeta v oddaji Pogled v znanost sva bila državni sekretar za znanost in inovacije na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Jure Gašparič in moja malenkost.