“Kitajski šok” po vstopu Kitajske leta 2001 v WTO in drastičnem znižanju carin na uvoz iz Kitajske – ob obilnem političnem sponzoriranju ZDA – je po ocenah kumulativno odnesel okrog tretjino ameriških delovnih mest v industriji. EU se je v obupu iskanja novih trgov pognala v liberalizacijo trgovine z državami Mercosur in Indijo.

Medtem ko bo Mercosur imel omejene posledice (rahlo pozitivne za industrijo in rahlo negativne za kmetijstvo), pa je prostotrgovinski sporazum z Indijo – z 1,44 milijarde prebivalcev in povprečno starostjo 28 let – povsem druga zgodba. Znižanje carin za industrijske izdelke lahko v situaciji evropske stagnacije, drastične regulacije, nezanesljive oskrbe in ekstremno visokih cen energije, zavožene evropske geopolitične perpektive ter ekstremno visoke cene dela privede do podobnega učinka kot po letu 2001 za ameriško industrijo – do eksodusa evropske industrije oziroma do masovne relokacije industrijske proizvodnje v Indijo. V državo z maso res poceni delovne sile, državo z zanesljivo oskrbo in nizkimi cenami energije (ruski plin in nafta), državo z velikim domačim trgom, državo s šibko okoljsko zakonodajo in državo z odprtim pristopom na ključne trge v regiji in globalno. 

Zakaj proizvajati izdelke v EU, če pa lahko te iste izdelke proizvedete v Indiji z ekstremno poceni in fleksibilno delovno silo (povprečni urni stroški dela v Indiji so približno 5-8% od povprečja EU-27; za enako delovno uro, ki v Nemčiji stane 45 EUR, bo podjetje v Indiji plačalo morda 3-7 EUR za podobno usposobljenega delavca v organiziranem sektorju), ob za več kot polovico nižji ceni energije, brez administrativnega teženja Evropske komisije in zelenih vlad in brez stroškov CO2 kuponov in jih nato (skoraj) brez carine uvozite nazaj v EU ali prodate na globalnih trgih?! Zakaj ob takšnih pogojih sploh še ohraniti proizvodnjo v EU (razen za premijske ali tehnološko zelo intenzivne izdelke)? Zakaj ne ravnati tako, kot so ravnala ameriška podjetja po letu 2001 (ki niso imela desetine teh problemov, kot jih imajo evropska danes)?

Ali kdo sploh še trezno razmišlja v tej EU?

“Indijski šok” je realistična potencialna posledica tega sporazuma za EU. Nekateri to imenujejo evropski samomor, drugi podpis smrtne obsodbe za EU. Spodaj je svarilo glede tega. Dramatično zapisano, vendar zelo na mestu. Francoski, belgijski, madžarski in drugi protestniki so zgrešili namen svojih barikad – ne Mercosur, Indija predstavlja potencialni problem. 

Nadaljujte z branjem→

In to z “izbranimi” besedami:

Sodobna komunikacijska tehnologija je pustila odprta zadnja vrata za domači nadzor nad domačimi akterji, kar je odprlo pot za tuje spremljanje domačih (političnih, gospodarskih, vplivnih) akterjev in za potencialne manipulacije prek možnosti “perverznega insider tradinga”. Spomnite se primera Liz Truss. Če nekdo od zunaj pozna podrobnosti načrtovanih finančnih transakcij denimo ministrstva za finance ali centralne banke, lahko sproži ustrezne tržne akcije, da jih zminira ali usmeri v škodo tiste države.

Še nikoli ni bilo tako lahko destabilizirati neke države kot zdaj v času sodobne tehnologije. Čemu sploh se zapletati v vojaške intervencije, če pa lahko vladni hekerji naredijo umazano delo v targetirani državi na bolj “čist” in cenejši način…

Najprej preberite ta prvi post (nanaša se na dogajanje v 2022-2024, odkrito v 2024), nato pod njim še drugega glede implikacij. 

* Ponovna objava članka iz marca 2025 (Sobotna priloga Dela)

Bržčas sta edini koristi Trumpove vladavine 2.0 za Evropo v tem, da, prvič, utegne ameriški predsednik v njemu lastnem »kšeftarskem« slogu končati vojno med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju in s tem končati trpljenje Ukrajincev in evropsko stagnacijo, in drugič, da je države EU z brutalno brco prisilil, da se morajo osamosvojiti od ZDA. Ko sem pred letom in pol pisal o nujnosti evropske suverenosti, je bilo še prehitro. Takrat sem pisal, da je čas, da v Evropi odrastemo. Da postanemo suvereni in avtonomni v vodenju naših politik. In da bo Evropa suverena šele takrat, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila od ZDA.

Izvirni greh: evropska nesuverenost

Vendar so bili evropski voditelji takrat še tesno v postelji z Bidnovo administracijo. Živeli so v iluziji večnega evroatlantskega zavezništva, v katerem bodo evropske države večno uporabljale ameriške tehnološke in komunikacijske storitve in da jih bo ameriška vojska večno in zastonj varovala. V zameno za to iluzijo so se bili evropski voditelji po drugi svetovni vojni pripravljeni odpovedati tehnološki, vojaški in zunanjepolitični suverenosti.

Toda Donald Trump je z eno potezo to iluzijo razblinil. Pokazal je, da je Evropska unija vojaško nebogljena skupinica političnih voditeljev, ki med seboj tekmujejo, kdo se bo bolj vehementno petelinil pred TV kamerami, pri čemer pa nima nikakršnih realnih sposobnosti, da bi vojaško zaščitila napadeno državo na svojih mejah. Ker brez ameriškega jedrskega ščita in ameriške pripravljenosti na vojaško pomoč še sebe ne more zaščititi. In s samostojnimi pogajanji z Rusijo o usodi Ukrajine je Trump brutalno demonstriral, da je Evropska komisija v najboljšem primeru nevladna organizacija, katere mnenje nikogar v svetu ne zanima. Trump je pokazal, da je EU v geopolitičnem oziru irelevanten subjekt. Svojo relevantnost so evropske države, vendar le peščica njih, črpale iz sodelovanja v skupini G7. Kadar in dokler je bilo to v interesu ZDA.

Kdor želi biti globalno relevanten mednarodni subjekt, mora biti politično suveren. Kdor želi biti politično suveren, mora biti najprej vojaško suveren, torej imeti svojo vojsko in razvito vojaško industrijo, mora biti finančno suveren (mora imeti svoj SWIFT bančni sistem, lastne bonitetne agencije in lasten velik in razvejan finančni sistem), mora biti tehnološko suveren, torej imeti svoj GPS sistem, svoje internetne brskalnike, svoje strežnike e-pošte, lastne ponudnike telekomunikacijske opreme in tehnoloških aplikacij, lastne podatkovne centre, in nenazadnje mora imeti svoje ponudnike družbenih omrežij in digitalnih klepetalnic. Države EU nič od tega nimajo, ker so vse to »outsourcale« v Ameriko.

Dokler tega nimamo, lahko ameriški subjekti prek pritiska aktualne ameriške vlade z eno potezo prizemljijo naša vojaška letala, omejijo njihove funkcionalnosti, ugasnejo naše računalnike in pametne telefone, ugasnejo našo prometno in energetsko infrastrukturo in lahko manipulirajo z našimi čustvi in volilnimi preferencami prek družbenih omrežij. Dokler nismo vojaško, finančno in tehnološko suvereni, nismo relevanten faktor v svetu.

Poglejmo, kako lahko EU ustvari svojo suverenost in s tem pridobi mednarodno politično relevantnost. Poglejmo, na podlagi izkušenj drugih držav, kaj morajo države EU narediti, koliko bi to stalo, kakšen je časovni horizont teh aktivnosti in ali so države EU to sposobne narediti.

Nadaljujte z branjem→

Večina Evropejcev si želi, da bi EU končno odrasla in se osamosvojila od ZDA. Poteze ameriškega predsednika Trumpa so odlična prisila, da to – čeprav mnogi zelo neradi – naredimo.

Toda poskusimo biti realni:

• vsi evropski računalniki tečejo na ameriškem softverju,
• vsa digitalna komunikacija teče po ameriškem softverju,
• vse bančne transakcije tečejo prek ameriško kontroliranega SWIFTa,
• ves železniški promet in vsa energetska infrastruktura teče na ameriško-izraelskem softverju,
• vso ameriško orožje v EU ima vgrajen “kill switch”,
• Evropo ščiti ameriški jedrski ščit in ameriške vojaške baze v Evropi,
• vse EU države se primarno zadolžujejo na ameriškem finančnem trgu, ki ga kontrolira kapital v židovskem upravljanju.
• EU je ključno odvisna od uvoza ameriškega LNG…

A gremo še naprej naštevat?

Če se hočeš osamosvojiti, moraš narediti dramatični rez (o tem sem lani v Delu objavil dva članka) in pristati na srednjeročno bolečino (5-10 let). Tako kot Rusija, KItajska, Iran…

In moraš imeti (A) zelo kompetentno vodstvo in (B) alternativne geopolitične povezave, da si lahko privoščiš ameriški tehnološki, finančni, vojaški in trgovinski embargo. Vam sedanja EU izgleda blizu tega?

Bine Kordež

Na zadnjem soočenju gospodarskih združenj ter političnih strank, so predstavniki politike predstavili svoje poglede na gospodarske teme ter širši razvoj države. V ozadju so mogoče neki celoviti gospodarski programi strank in medijski povzetki njihovih osnovnih poudarkov seveda ne dajejo celotne slike, vseeno pa so najbrž dobra osnova za ocene in diskusije.

Ob prebiranju stališč političnih strank in razprave pravzaprav lahko med njimi zaznamo dokaj visoko stopnjo ujemanja glede ciljev in potrebnih ukrepov. Ujemajo se pri tem kar je bilo poudarjeno ter tudi v tem, o čemer ni bilo veliko razprave. V teh, kot rečeno, dokaj usklajenih usmeritvah, je bilo izpostavljeno nekaj glavnih področij navedenih v nadaljevanju.

Kot eno ključnih področij nujnih sprememb, vse stranke izpostavljajo davčno razbremenitev dela. Pri tem so bile stranke koalicije pri predlogih razumljivo nekoliko bolj zadržane, ker imajo izkušnje s tem, koliko so te razbremenitve sploh možne. Ostale stranke so bile bolj vehementne s konkretnimi predlogi znižanja davčne obremenitve, večinoma sicer brez finančnih učinkov teh predlogov (višine znižanja davčnih prilivov) in še manj, kako ta izpad nadomestiti. Razen seveda z načelnimi stališči, da je pač potrebno znižati previsoko javno porabo in negospodarne izdatke proračunov, čemur razumljivo ni težko pritrditi.

Nadaljujte z branjem→

Gre za Trumpovo klasiko: Venezuelo je “reševal” pred kitajskim vplivom v Južni Ameriki, Grenlandijo si je prisvajal, da je ne bi zasedli Kitajska in Rusija. No, zdaj je na vrsti Kanada, da ne bi padla pod kitajski vpliv:

Tudi načrt za prevzem Kanade je bil narejen že precej nazaj in ne šele z obiskom predsednika vlade Carneya na Kitajskem in podpisom nekaj memorandumov o sodelovanju. Vendar ga je Trumpova administracija aktivirala takoj po Carneyevem obisku na Kitajskem. Kot poroča Le Monde, je ameriški načrt v tem, da destabilizira Kanado prek spodbujanja referenduma v pokraijini Alberta o odcepitvi od Kanade:

The threat has shifted. While Europeans breathed a sigh of relief at US President Donald Trump’s recent retreat on Greenland, Canada has now become the target. The US administration has set its sights on the province of Alberta, an energy hub in western Canada that accounts for 90% of national oil production. “Alberta is a natural partner for the US,” declared Treasury Secretary Scott Bessent on January 22 during his visit to Davos, Switzerland, as if referring to a fully sovereign state. Notably, he was responding to MAGA influencer Jack Posobiec, a prominent Christian nationalist. “People are talking. People want sovereignty. They want what the US has got,” Bessent noted.

Bessent was referring to a campaign launched at the start of January to collect nearly 178,000 signatures in the province, aiming to organize a referendum on independence, asking the question: “Do you agree that the province of Alberta should cease to be a part of Canada to become an independent state?” The initiative, led by the separatist Alberta Prosperity Project (APP), has little chance of resulting in the province’s actual secession, according to polls.

Although this movement has deep roots, it remains very much a minority. Its motivations are well understood. The issue is not a desire to join the US, but rather the frustration of a wealthy province that feels unheard in federal decision-making and believes it pays disproportionately for the rest of the country. The province is currently struggling, as its heavy oil production lacks viable markets.

…

Political contacts with Alberta officials have intensified in recent months. Danielle Smith, the province’s conservative premier and a former radio host, authorized the petition by changing the rules without first verifying the constitutionality of the question. She maintains close ties with the Trumpist sphere, refusing to openly criticize the US president, unlike other elected officials in her country. In January 2025, she met with Trump at his Mar-a-Lago residence in Florida, just days before his return to the White House. In November, Cameron Davies, leader of the Republican Party of Alberta, traveled to the US, where he met with MAGA stars Tucker Carlson and Megyn Kelly.

This convergence has reached a new level in recent weeks, particularly on Steve Bannon’s show. The ideological guardian of the MAGA movement and former Trump adviser has frequently discussed Canada on his podcast The War Room. He has emphasized that the country falls within the “vital national security interests of the United States” but was becoming increasingly hostile. “Canada is rapidly changing,” he said, noting that “25% of Canada’s population is foreign-born.”

His main concern is the Arctic’s vulnerability to Chinese influence and operations. Canada “could be the next Ukraine,” he claimed, invoking the territorial ambitions it provokes. In his view, Mark Carney, the Canadian prime minister who signed a trade deal with Beijing as part of Canada’s diversification strategy, is a “globalist” guilty of appeasing the Chinese Communist Party. On his social network, Truth Social, Trump also asserted on Friday that China will “devour” Canada in less than a year.

Trumpa je pač treba jemati resno. Tudi če zveni neverjetno, tudi če zveni butasto, je zelo zelo verjetno, da misli resno.

Vprašanje je le, kako to njegovo norost zaustaviti. Edini način je kolektivna akcija preostalega dela sveta. Sicer se bodo vsi, eden po eden, znašli na njegovem jedilniku.

Danes sem videl zapis na X, ki je predstavil dejstvo, da je število zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji prvič preseglo število zaposlenih v industriji, kot problem.

Toda to je preprosto posledica normalnega toka razvoja. Pred 200 leti je močno prevladoval delež kmetijstva, nato je začela prevladovati industrija, katere delež je dosegel vrh okrog leta 1950, od takrat pa se krepi delež storitev, ki se danes približuje 80 % BDP, medtem ko je delež kmetijstva le okrog 1 %. Deleža kmetijstva in industrije determinira predvsem produktivnost – s hitro rastjo produktivnosti lahko danes kmetijstvo z 1 % BDP in industrija s 15-20 % BDP ustvarita dovoljšnje količine hrane in dobrine, kolikor jih potrebujemo.

Spodaj je slika za ZDA, za katero obstajajo dolge časovne serije, ki kaže to razvojno dinamiko in prestrukturiranje gospodarstva v času industrijske in postindustrijske dobe.

Ni prevelike dileme, katere vrste storitev bodo v prihodnje prevladovale. Glede na rast produktivnosti v kmetijstvu in industriji na eni strani in glede na trend staranja prebivalstva bodo v prihodnje prevladovale predvsem storitve nege (zdravstvo, oskrba starejših, wellness), turizem in trgovinska dejavnost. Spodaj je dober razgovor na to temo z Danijem Rodrikom iz Harvarda, sicer enim najboljših razvojnih ekonomistov. Na koncu razgovora je tudi tema, kaj bo z našimi službami v storitvenem sektorju.

Nadaljujte z branjem→

A 36-hour window. Nearly 500 aircraft. A full-spectrum war posture.

Military trackers say the force now positioned around Iran represents one of the largest coordinated U.S. Israeli British deployments seen outside an active war.

Airpower aimed at Iran (minimum):

• 480+ aircraft across CENTCOM and nearby EUCOM
• 418 fighters & strike jets capable of sustained operations deep into Iranian territory
• 57 tankers/refuelers, the backbone for long-range strike missions
• AEW & ISR assets providing nonstop surveillance of Iranian airspace and defenses

The tell tale sign, fuel, not headlines:

5.37 million pounds of fuel offload capacity

This is not deterrence theater. This is the infrastructure for extended strike operations against Iran.

Naval pressure on Iran:

• 1 U.S. aircraft carrier strike group
• 9 destroyers, 2 submarines
• Command, amphibious, expeditionary, and logistics ships
• 1,018 VLS cells capable of launching large salvos

Why Iran is watching closely:

This scale, timing, and multinational alignment do not match routine exercises. Analysts note it mirrors force postures historically seen just before major campaigns, not diplomatic signaling.

Iran. The clock. The weekend.

When markets are closed and assets are in place, decisions, and events, tend to move fast.