Jure Kotar

George Lakoff je ugledni profesor kognitivne znanosti in jezikoslovja na Univerzi Kalifornije v Berkeleyu, kjer poučuje od leta 1972. Je avtor mnogih knjig, ampak znan je predvsem po uspešnici “Don’t Think of an Elephant!” (Ne razmišljaj o slonu!). Zaradi naslova knjige in pohval, ki jih je prejela, sem malo okleval glede branja tega dela. Zvenelo je, kot da gre za eno tistih pop ekonomskih knjig, ki vsake toliko časa paradirajo naokoli (npr. Freakonomics, Armchair Economist, Why Nations Fail…). Ampak moram reči, da me je knjiga osvojila in mi dala precej drugačen pogled na področje politične razprave, kakršnega bi lahko podal le nadarjen jezikoslovec.

Eden od ključnih problemov, ki jih avtor izpostavi, je v tako imenovanem okvirjanju debate. Vsaka beseda naj bi aktivirala okvir, znotraj katerega potem razmišljamo. Po tem je knjiga tudi dobila ime, saj bo vsak, ko sliši “Ne razmišljaj o slonu”, pomislil na slona. Lahko v obliki slike ali pa drugih asociacij (sloni so gromozanski, sivi in imajo rilce…). Ko zanikamo okvir, ga vseeno izzovemo v mislih naših poslušalcev.

Nadaljujte z branjem→

This week, after Spain, Norway, and Ireland recognized an independent Palestinian state, New York Times columnist Thomas Friedman called their action the “latest brick in the wall of rejection being built around Israel’s current far-right government.” Friedman also highlighted one cause of the rejection: Prime Minister Bibi Netanyahu, he wrote, is “asking the world to let it destroy Hamas in Gaza while refusing to work on a new future with non-Hamas Palestinians.”

The day before, Friedman had drawn a more detailed picture of what Netanyahu is up to. The more you think about this picture, the more unsettling it gets—especially if you think about its implications for three, six, nine months down the road.

Netanyahu, Friedman explained, is insisting that there is no moral difference between Hamas and the more moderate Palestinian Authority, which performs some governmental functions in parts of the West Bank. This claim, however implausible, allows Netanyahu to insist that there’s no Palestinian entity that can be trusted to play a role in governing post-war Gaza. And this position gratifies his far-right coalition partners—“Jewish supremacists,” Friedman calls them—because they want Israel to reoccupy Gaza and annex it. Netanyahu is determined to keep them happy, since their continued support “can keep him in office and out of jail if he is convicted in his corruption trials.” 

Nadaljujte z branjem→

Ameriški predsednik Joseph Biden je prejšnji teden ponosno objavil, da je pravkar nabil carine na nekatere ključne izdelke iz Kitajske: 25 % na jeklo in aluminij, 50 % na polprevodnike, 100 % na električna vozila in 50 % na sončne celice. Ter dodal, da bo s tem zagotovil, da bodo ZDA »vodile svet« v teh panogah. Gre za patetično gesto iz obupa, ki je obsojena na neuspeh.

Poglejmo, zakaj. Poglejmo sedanje tržne deleže Kitajske v primerjavi z ZDA pri teh izdelkih. jeklo: Kitajska 54 %, ZDA 4,3 %; aluminij: Kitajska 55 %, ZDA 1,5 %; električni avti: Kitajska 60 %, ZDA 8 %; solarni paneli: Kitajska 78 %, ZDA 2 %; polprevodniki: Kitajska 7 %, ZDA 48 %. Z drugimi besedami, razen pri polprevodnikih, imajo ZDA skoraj nič možnosti, da bi “vodile svet” v kateri koli od teh industrij, glede na to, da jih Kitajska že popolnoma obvladuje.

Poglejmo patetičnost učinka ameriških carin pri sončnih panelih. ZDA imajo carine na kitajske panele že od leta 2012, vendar niso bile učinkovite. Prvič, carine so sicer res znatno zmanjšale neposredni uvoz sončnih panelov iz Kitajske (za 86 % v obdobju 2012–2020). Vendar so kitajski paneli vendarle prišli v ZDA posredno prek tretjih držav, kamor so kitajska podjetja prenesla njihovo proizvodnjo – iz Kambodže, Malezije, Tajske in Vietnama, ki predstavljajo 84 % ameriškega uvoza sončnih panelov. In drugič, carine niso nič vplivale na oživitev proizvodnje panelov v ZDA, saj imajo kljub milijardam dolarjev subvencij ZDA zanemarljiv 2 % delež na svetovnem trgu, Kitajska pa 78 %.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Jedrska elektrarna je toplotni stroj, ki pretvarja toplotno energijo v mehansko in nato v električno energijo. Po fizikalnem načinu delovanja se ne razlikuje bistveno od termoelektrarn na premog, le proizvodnja toplote je drugačna. Pri klasični termoelektrarni je vir toplote izgorevanje premoga ali drugih fosilnih goriv in biomase, pri jedrski pa je vir toplote razpad jeder uranovega izotopa z atomsko maso 235, ki se nahaja v jedru reaktorja. Potem, ko je toplotna energija proizvedena, so nadaljnji postopki pretvorbe toplote v električno energijo praktično enaki. Toplota iz kotla oziroma reaktorja proizvede vodno paro, ta žene turbino, ki je povezana z generatorjem, ki proizvaja električno energijo. Na koncu procesa vodna para s pomočjo zunanjega hladila (vode ali zraka) kondenzira v vodo, ki se vrača v proces.

Nadaljujte z branjem→

Hm, kdo bo odločal o tem, kaj so dezinformacije in kaj so “pravilne” informacije?

Kot je zapisal eden izmed komentatorjev, bi moral biti roman “1984” Georgea Orwella opozorilo pred nevarnostmi totalitarizma in režimske cenzure, ne pa navodila za uporabo. Le kdo bi si mislil, da bo najvišji evropski politik invociral cenzuro v letu 2024. In to kot del svojega promocijskega programa za ponovno imenovanje. Zmešani časi.

Klasika, kar se tiče gospodarskega okrevanja, ki jo lahko spremljamo že od finančne krize iz 2008 naprej. Po veliki krizi (finančna in Covid) v ZDA sicer utrpijo abolutni upad BDP, vendar se nato vedno vrnejo nazaj na staro trajektorijo (trend) rasti. V evro območju pa je najprej upad v krizi precej večji, po začetku okrevanja pa se upočasni tudi trend rasti glede na predkriznega. Drugače rečeno, po krizi evro območje nikoli povsem ne okreva in gospodarska rast je nato vedno šibkejša. To pa seveda pomeni vedno večje zaostajanje za ZDA in ostalimi državami.

Vir: Philipp Heimberger

Ključno vprašanje je: zakaj evro območje ne uspe okrevati? Odgovor vam ne bo všeč, vendar se bo enkrat potrebno z njim soočiti. Odgovore je treba iskati v institucionalnih razlogih: evrsko področje kot konfederacija držav je omejeno s skupnimi ekonomskimi politikami, kjer je monetarna  politika skupna (in zaradi različnega položaja posameznih držav ne more nasloviti problema vseh držav, saj enim ustreza bolj restriktivna, drugim pa bolj ekspanzivna politikaa), fiskalna politika pa je omejena s fiskalnim okvirjem EU in z individualnimi preferencami posameznih držav. Slednje pomeni, da nobena država po krizi ne more uporabiti vsega “fiskalnega orožja in municije”, ki bi ga, če ne bi bila del monetarne unije, ali pa tega noče narediti zaradi nacionalnih političnih preferenc (Nemčija in ostale frugalne države). Ker se učinki fiskalnih politik zaradi močne trgovinske povezanosti med evrskimi državami prelivajo med državami (fiskalne spodbude ali pomanjkanje spodbud vplivajo na domačo gospodarsko rast, s tem pa tudi na povpraševanje po uvozu iz drugih držav), so zato fiskalne politike v evro območju manj učinkovite, okrevanje pa zato bistveno počasnejše kot v državah, ki imajo samostojne monetarne in fiskalne politike.

Vem, da ni popularno o tem niti razmišljati, toda enkrat se bo treba vprašati ali skupne evropske politike morda ne pomenijo prisilnega jopiča za evrske in ostale EU države in ali niso glavni dejavnik, ki povzroča vse večje zaostajanje EU za drugimi razvitimi državami.

Glejte spodnji intervju s Philippom Wongom, glavnim znanstvenikom pri tajvanskem proizvajalcu čipov TSMC in profesorjem elektrotehnike na univerzi Stanford. Wong pravi takole: na področju polprevodnikov so kitajski znanstveniki v zadnjem desetletju postali prevladujoči; Američani so še vedno boljši v generiranju novih idej; toda ko je enkrat ideja v obtoku, s Kitajsko ni več mogoče tekmovati in se je bolje umakniti s tega področja.

The only thing that I see… What the US is still little bit ahead is in coming up with the new ideas. What the Chinese always say: going from zero to 1. Namely starting from nowhere, nothing, and come up with this really new idea. And if I look at what I would call new idea that has not been discussed before, the US still is the principal place where these new ideas come from. But once these new ideas become known, then… I feel it in my everyday research with my students. Any new ideas that we come up, once they become known… that this is a good idea. The next week it will show up in China. It will show up in China, only that they do it better than you.

I can’t, cannot compete anymore. They have better resources, they have more students. They have more, more funding from the government. I cannot compete anymore. I have to get out of that field!”.

China is the world leader in EV production and innovation.  Chinese EVs are now better and cheaper than their Western counterparts.  Biden’s intention is to stave off Chinese competition while stimulating domestic EV supply.  But China’s EV imports are only 2% of the US market.  And all the goods that these new tariffs were slapped on constitute only about 7% of US-China trade.  What this shows is that, even the US government recognizes that the US still relies heavily on Chinese goods imports and cannot cut them all dead.

…

To avoid the impact of previous US measures, Chinese firms have been rerouting their supply chains through third countries with pre-existing Free Trade Agreements with the US—Morocco, Mexico and Korea chief among them. This has enabled ‘backdoor’ access to the American market. Over 80% of solar cells imported into the US now come via Vietnam, Malaysia, Thailand and Cambodia.

The US is now trying to break this back-door move.  In its “Foreign Entity of Concern” ruling, US automakers won’t be able to receive government tax credits if any company in their battery supply chain has 25% or more of its equity, voting rights or board seats owned by a Chinese government-linked.

Zanimiva je primerjava argumentacije za izdajo mednarodne “tiralice” zaradi vojnih zločinov med tisto, ki se nanaša na ruskega predsednika Vladimirja Putina, in tisto, ki se nanaša na izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanyahuja in njegovega obrambnega ministra Yoava Gallanta.

ICC Putina obtožuje, da “naj bi bil odgovoren” “nezakonite deportacije in preseljevanja prebivalstva“:

Medtem ko ICC Netanyahuja in Gallanta obtožuje naslednjih vojnih zločinov:

• Stradanja civilistov kot metoda vojskovanja
• Namernega povzročanja velikega trpljenja ali hude telesne ali zdravstvene poškodbe ali krutega ravnanja kot vojnega zločina
• Namernega ubijanja ali umora kot vojnega zločina
• Namernega usmerjanja napadov na civilno prebivalstvo kot vojnega zločina
• Iztrebljanja in/ali umora, tudi v kontekstu smrti zaradi lakote, kot zločina proti človečnosti
• Preganjanja kot zločina proti človečnosti
• Drugih nečloveških dejanj kot zločinov proti človečnosti

Vir: Arnaud Betrand

Tovrstne primerjave niso najbolj primerne, toda vseeno se zdijo obtožbe Putina zaradi preselitve ukrajinskih sirot iz vojnega območja kot “petty crime” v primerjavi z obtožbami za vojne zločine, ki naj bi jih zagrešila Netanyahu in Gallant. In v primeru izdaje mednarodne tiralice za Putinom so ZDA in zahodne države enoglasno vreščale o njegovi hudobiji in nujnosti, da se ga prime, medtem ko je v primeru zahtevka za izdajo mednarodne tiralice za Netanyahujem ameriški predsednik Joseph Biden izjavil, da je “prošnja tožilca ICC za izdajo naloga za aretacijo izraelskih voditeljev nezaslišana“. In naprej: “mi zavračamo prošnjo ICC za izdajo naloga za prijetje izraelskih voditeljev“.

Podobno se je opredelil tudi vodja ameriške diplomacije Antony Blinken, ki je ICC celo obtožil, da je prekoračilo svoje pristojnosti:

Biden’s comments were echoed by Antony Blinken, the secretary of state, who said the US “fundamentally rejects” the decision to seek the arrests of Israeli officials and warned that it could jeopardise efforts to reach a ceasefire.

He also accused the ICC of overstepping its authority.

“The United States has been clear since well before the current conflict that ICC has no jurisdiction over this matter,” Blinken said. “The ICC was established by its state parties as a court of limited jurisdiction. Those limits are rooted in principles of complementarity, which do not appear to have been applied here amid the prosecutor’s rush to seek these arrest warrants rather than allowing the Israeli legal system a full and timely opportunity to proceed.”

Kdor je želel dokaze o dvojnih standardih ameriškega političnega vodstva, jih je dobil v primeru ameriške obravnave izraelskega napada na Gazo in ruskega napada na Ukrajino in nato dokončno v primeru ameriške obravnave mednarodnega prava na področju vojnih zločinov.

Ameriško politično vodstvo se je postavilo nad mednarodno pravo. Ameriško politično vodstvo odloča o tem, kaj je prav in kaj ne, ter kaj bo spoštovalo in česa ne bo.

Richard N. Haas, ameriški diplomat, zadnjih 20 let predsednik Council of Foreign Relations, pred tem pa direktor za načrtovanje politik pri Ministrstvu za zunanje zadeve ZDA in tesni svetovalec državnega sekretarja Colina Powella v administraciji Georgea W. Busha, je nedavno v Foreign Affairs, zdaj pa še v Project Syndicate, objavil zanimiv članek o tem, da je treba v ukrajinski vojni redefinirati pojem uspeha. Zanj bi bila ohranitev definicije “uspeha” kot “Ukrajina, ki je povrnila vse svoje izgubljeno ozemlje” “resna napaka”, saj “Ukrajina preprosto ni v položaju, da bi z vojaško silo osvobodila Krim in njegove vzhodne regije“. To pa zato, ker “je matematika neizogibna. Rusija ima preveč vojakov in vojno gospodarstvo, ki je sposobno proizvesti velike količine orožja in streliva“.

Kakšna bi torej morala biti nova definicija “uspeha”? Haas piše, da bi kot uspeh morali opredeliti prekinitev ognja, pri kateri “od nobene države ne bi zahtevali, da se odpove svojim dolgoročnim zahtevam“, kar pomeni situacijo, podobno tisti v Koreji in Cipru. Haas piše, da čeprav mir “mogoče ne bo dosežen leta ali desetletja, pa bi bil tak “slab mir” za Ukrajino veliko boljši, kot če bi se vojna nadaljevala.”

Ukrajina si namreč po Haasu nadaljevanja vojne ne more privoščiti, sploh pa ne upanja, da bo z ofenzivnimi akcijami pregnala ruske sile, saj ofenzivne operacije zahtevajo neprimerno večje vojaške sile od defenzivnih, ki jih Ukrajina nima:

Nadaljujte z branjem→