Za sankcije velja, da čeprav niso učinkovite, se uporabljajo kot alternativno orožje namesto vojne za doseganje želenih ciljev. Kot je nekoč povedal britanski diplomat Jeremy Greenstock:

• sankcije niso priljubljeno orodje zato, ker je znano, da so učinkovite, ampak zato, ker “med besedami in vojaškim posredovanjem ni ničesar drugega, če želite izvajati pritisk na neko vlado“.

To velja v zadnjih letih še posebej za ameriške trgovinske in tehnološke sankcije proti Kitajski. Začel je prejšnji predsednik Trump s trgovinsko vojno in nato s sankcioniranjem posameznih kitajskih podjetij (skupaj 306) pod pretvezo, da naj bi bile povezane s Komunistično partijo Kitajske. Sedanji predsednik Biden je še eskaliral to tehnološko vojno in uvedel sankcije še proti dodatnim 319 kitajskim podjetjem.

Vsem je jasno, da sankcije nimajo nobene zveze z domnevnimi povezavami s kitajsko komunistično partijo, pač pa gre za obupani poskus ameriške administracije, da bi zavrla tehnološki razvoj (onemogočanje dostopa do komponent) in možnost komercializacije izdelkov kitajskim podjetjem, ki so iz inovativnega, tehnološkega in komercialnega vidika postala premočna za ameriško konkurenco. In prav tako je vsem jasno, da s temi sankcijami ameriški administraciji ne uspeva zavreti kitajskih konkurentov (najbolj očiten je primer Huaweija in njgeovega lastnega preboja na področju čipov ter serije kitajskih proizvajalcev električnih avtomobilov in baterij).

Toda ZDA očitno nimajo ničesar “med besedami in vojaškim posredovanjem“, s čimer bi lahko zaustavile tehnološki in gospodarski vzpon Kitajske. Med obupom in realnostjo ZDA preostanejo samo sankcije.

President Joe Biden has added more Chinese companies and individuals to an export blacklist than any US administration, as growing frictions between the world’s biggest economies continue to complicate global trade. The Commerce Department added six Chinese companies to its entity list on Thursday, bringing the tally of new targets during the Biden administration to 319. That compares to the 306 entities added during Donald Trump’s time in the White House, when he oversaw a trade war with Beijing that hurt both countries’ economies.

Vir: Bloomberg

Iranski napad na Izrael v noči na nedeljo je imel predvsem piarovski namen. Po izraelskem napadu na poslopje iranske ambasade v Damasku, kjer so bili ubiti visoki častniki iranske vojske, je Iran “moral” izvršiti povračilno akcijo, da si ohrani svoj obraz. To pa je naredil na tak način, da bi povzročil čim manj škode Izraelu in da ne bi izzval izraelskih povračilnih ukrepov. Iran je napad napovedoval, nato pa ga izvršil s počasnimi droni, raketami in balističnimi raketami, ki so jih izraelske, ameriške, britanske in jordanske sile brez težav sestrelile že nad tujimi ozemlji. Le nekaj raket je zadelo vojaške cilje v Izraelu (letališči Nevatim in Ramon z najsodobnejšimi radarji (kar je bil najbrž signal Irana, kaj lahko naredi, če želi)). Že tekom “napada” je iransko diplomatsko predstavništvo pri OZN sporočilo, da je Iran s tem izvršil svojo akcijo in da je s tem zanj zadeva končana.

Torej Iran je izvršil povračilni napad, da bi ohranil svoj obraz v mednarodni skupnosti in da ne bi izzval povračilnih ukrepov Izraela (ob hkratnem signalu, kaj lahko sledi) oziroma da ne bi privedel do večje eskalacije konflikta in regionalne vojne, v katero bi se zapletle tudi ZDA in zaveznice obeh strani. Uradni Washington je, kot pravilno ocenjuje The Economist, zadovoljen s tovrstnim razpletom:

So Iran has launched its retaliation against Israel. It amounts, we’ve observed, to the opposite of shock and awe. Yes, it was unprecedented for hundreds of slow-moving drones, as well as faster missiles, to fly towards Israel directly from Iranian soil. But the vast majority of them were easily shot from the sky, by Israeli forces or their allies or neighbours. So far, it appears, not a single person has died as a result.

Perhaps Binyamin Netanyahu will feel the need, in turn, to respond to this. I hope not. Iran’s leaders, despite posturing intended for a domestic audience, have signalled they want the direct exchanges to stop here. Israel’s own act, earlier this month, when it bombed an Iranian consulate in Damascus and killed a top Iranian general, was a grave blow but also a provocative one. America and other allies who helped to defend Israel this weekend want no wider regional war.

Vendar pa to ne pomeni, da je konflikta med Izraelom in Iranom s tem tudi zares konec in da ni več nevarnosti za regionalno vojno.

Nadaljujte z branjem→

Po začetku protiizraelskih demonstracij v Nemčiji, kot reakcije na prekomerno uporabo nasilja izraelske vojske nad civilnim prebivalstvom v Gazi, je v Nemčiji prišel do izraza “paradoks židovske krivde”. Zaradi nemške mračne zgodovinske epizode z nacističnim genocidom nad židovskim prebivalstvom v času druge svetovne vojne, je nemška vladajoča politika po vojni zašla v drugo skrajnost – v brezpogojno podporo izraelski državi. Tako zelo močno, da je uradno preganjala vse javne manifestacije proti izraelskemu ravnanju (ne gre zgolj za preganjanje antisemitizma, kar bi bilo logično in upravičeno, pač pa preganjanje vsakršnega kritičnega izražanja o ravnanju izraelske države, ki sploh ni povezano z antisemitizmom) in tako zelo močno, da je absolutno in brezpogojno podpirala Izrael v njegovi vojaški akciji v Gazi (s pošiljanjem orožja in zaščito Izraela pred Mednarodnim sodiščem). Ne glede na genocid nad palestinskim prebivalstvom v Gazi.

No, zadnja epizoda z včerajšnjo nemško uradno popolno prepovedjo kakršnekoli javne aktivnosti Yanisa Varoufakisa (nekdanjega finančnega ministra Grčije, sicer pa zvezdnika med evropskimi intelektualci), ki se je v Nemčiji želel udeležiti kongresa o Palestini, je nov ekstrem v tem nemškem “paradoksu židovske krivde”. Nemške oblasti Varoufakisu niso prepovedale le obiska Nemčije, temveč tudi živo udeležbo na videokonferencah ali predvajanje video posnetkov njegovih izvajanj.

Spodaj je prispevek, ki ga je Varoufakis želel predstaviti na kongresu. Presodite sami.

Nadaljujte z branjem→

Mnogi špekulirajo, da bi izgradnja novega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2) lahko prinesla podobna tveganja kot pri gradnji termoelektrarne TEŠ 6, ki naj bi jo predčasno zaprli zaradi slabe ekonomike. Vendar so te špekulacije povsem neupravičene. Poglejmo, zakaj.

Najprej poglejmo, zakaj potrebujemo nadomestilo za TEŠ 6. Slovenija po predvidenem zaprtju TEŠ 6, ki predstavlja eno tretjino slovenske proizvodnje električne energije, potrebuje zanesljiv in stabilen vir energije s predvidljivimi cenami. Če hočemo nadomestiti izpad električne energije iz termoelektrarne TEŠ 6 (okrog 3.5 TWh letno) in če hočemo podvojiti potrebno količino električne energije za potrebe razvoja in energetskega prehoda do leta 2050 (dodatnih 15 TWh električne energije) ter hkrati še razogljičiti proizvodnjo elektrike, se ne moremo zanašati na občasne in nestanovitne vire elektrike iz sončnih vetrnih elektrarn.

Nadaljujte z branjem→

Za nekatere na Zahodu je bila to strateška igrica, Ukrajino pa je stalo pol milijona življenj, vsaj 15 milijonov razseljenih in državo brez prihodnosti

As the world awaits Iran’s retaliation for the Israeli air strike that killed three Iranian generals last week—retaliation that the New York Times says is “widely expected to be imminent”—there’s a chance that developments in Gaza could avert it. 

Trita Parsi of the Quincy Institute points to signs that Tehran is looking for a way to reconcile two hard-to-reconcile goals: (1) avoid retaliation so strong that it could start a wider war; (2) not lose face. According to an anonymous Arab diplomat cited in Iranian media, Iran told the US that it will attack Israel directly unless President Biden secures a ceasefire in Gaza. The White House has denied the claim, but if it’s true, writes Parsi, it suggests that Iran “wants to avoid a direct confrontation with Israel, but it cannot avoid it unless it secures a big win in the region.”  

Parsi also speculates that, “Tehran may suspect that a ceasefire is already in the offing, allowing it to use that as a pretext to both take credit for ending the war and avoid getting into a shootout with Israel.” In any event, now that this report of an Iranian ultimatum is out there, a ceasefire would make it politically easier for Iran to forego retaliation or at least opt for minimal retaliation. “The long list of strategic reasons why Biden must secure a ceasefire has just grown longer,” concludes Parsi.

Nadaljujte z branjem→

Navkljub vsej zelelni retoriki premog ostaja zelo pomemben vir energije. In Kitajska je lani prispevala dve tretjini k prirastku kapacitet elektrarn na premog.

Bine Kordež

V Evropski Uniji in tudi v Sloveniji smo se v zadnjih letih soočali z visokimi cenami električne energije (EE). O tem lahko veliko beremo in tudi občutimo. Precej redkejše pa so informacije, kaj naj bi bil razlog za tako visoke cene. Najbolj enostaven odgovor je  energetska kriza, a kaj je  razlog za energetsko krizo. Tudi tu bi nekateri hitro ponudili odgovor v ruski agresiji na Ukrajino, a rast cen se je pričela že pred tem. Omenjena agresija je nedvomno razmere še zaostrila, a bilo bi preveč enostavno, če bi za glavnega krivca določili Putina.

Pri rasti cen se pravzaprav srečujemo z zanimivim paradoksom. Ena glavnih usmeritev EU je zelen prehod in dolga leta smo poslušali, kako so nove tehnologije pridobivanja električne energije ne samo okolju prijaznejše, temveč tudi cenejše od klasičnih načinov. In imetniki sončnih elektrarn se ob subvencijah lahko pohvalijo, da imajo elektriko skoraj zastonj. A povprečne cene električne energije so bile zadnji dve leti tudi nekajkrat višje kot nekdaj in tudi sedaj, po umiritvi, so še vedno skoraj enkrat višje. Je razlog rasti cen elektrike v skritih stroških zelenega prehoda, ki dviguje splošno raven teh cen?

Nadaljujte z branjem→

Poleg vprašanja, koliko stane elektrika iz nizkoogljičnih virov, se je treba vprašati tudi, koliko stanejo ekonomske in družbene posledice podnebnih sprememb. In še pomembneje, kolikšna je ekonomska in družbena cena, če ostanemo brez elektrike.

…

Ob dejstvih, da se podnebnih sprememb zaradi človeških izpustov ogljikovega dioksida v atmosfero zavedamo že več desetletij, da bo CO2 brez odstranjevanja v atmosferi še stoletja, so argumenti, da bo jedrska energija čez desetletje prepozna, milo rečeno licemerski.

Če bomo hoteli naše potrebe po energiji zadovoljiti z elektrarnami na obnovljive vire, kot so fotovoltaični paneli in vetrnice, bo treba svetovne rudarske kapacitete povečati najmanj petkratno. Odpiranje rudnika v povprečju traja najmanj desetletje. Pravi okoljevarstvenik in človekoljub bi si moral prizadevati, da bi bili rudniki odprti v državah z najvišjo stopnjo varovanja človekovih in delavskih pravic, varstva pri delu ter varovanja okolja, kot je npr. EU, ali pa vzpostaviti enak nivo teh v državah, v katerih bodo rudniki locirani.

Današnje tehnologije shranjevanja energije ne omogočajo množičnega skladiščenja. Največje baterije na svetu, na primer, lahko shranijo toliko energije, kolikor je v Krškem proizvedejo v manj kot eni uri. Da bi prebrodili vetrno in sončno manj ugodna november in december, bi morali shraniti okoli 2 TWh (letna slovenska poraba je okoli 14 TWh) električne energije. Takšno energijo bi shranili v štiri Bohinjska jezera na višini Kredarice. Tega seveda ne bomo naredili, je pa pomembno za predstavo, o koliko energije oz. kakšnem posegu v prostor govorimo.

Nadaljujte z branjem→