Aurelio Juri

Odziv na intervju z Vojkom Volkom: “Izenačevanje agresorja in žrtve je moralno zavržno”

Naj mi Tone Rački dovoli, da se mu pridružim, pri odzivu na nedavni intervju Barbare Kramžar s svetovalcem za mednarodne zadeve in nacionalno ter mednarodno varnost v kabinetu premiera, Vojkom Volkom. V celoti delim kar je g. Rački napisal, s tem da mu lahko tudi odgovorim na vprašanje, ki si ga zastavlja, ali so stališča Vojka Volka njegova osebna ali tudi stališča vlade, katere sekretar je. Odgovor je pritrdilen in enak bi bil karkoli bi g. Volk izjavil. Kolikor spremljam njegove performanse, občasna pojavljanja v javnost, opredeljevanja mestoma tudi kontradiktorna, do vojne v Ukrajini in masakra v Gazi, mi ni težko reči, da je on dejanski kreator in usmerjevalec slovenske zunanje politike z občasnimi malimi vložki s strani njenih formalnih nosilcev in izvajalcev, kot so predsednica Republike, predsednik Vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve. Državni zbor večinoma le potrjuje kar Vlada določi.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi nafte, socializma, Rusije,…?

V Evropi dopuščamo, da Izrael pred našimi očmi vrši holokavst nad palestinskim prebivalstvom. Nobeden od evropskih politikov nima več pravice kadarkoli omenjati človekovih pravic. Kajti pustili so, da jih ubijejo v Gazi. Skupaj z njimi pa elementarno človečnost.

Here are his words on Gaza: “I am both astonished and outraged by the fact that those who represent the descendants of a people who were persecuted for centuries for religious or racial reasons… That the descendants of this people who are today the decision-makers of the State of Israel, that they could not only colonize an entire people, partly drive them out of their land and seek to expel them for good… But also, after the massacre of October 7, engaged in a real massive slaughter on the populations of Gaza and continue, incessantly, hitting civilians, women, and children.

And to see the silence of the world, the silence of the United States, protectors of Israel, the silence of the Arab states, the silence of the European states who claim to be defenders of culture, humanity, human rights.

 I think we are living through a horrible tragedy because we are also powerless in the face of this thing that is unleashing. At least, I say: bear witness! The only thing that remains if we cannot resist concretely is to testify. Let’s resist in our minds, let’s not be fooled, let’s not forget, let’s have the courage to face things head-on.”

What might the foreign policy of a President Kamala Harris look like? This week brought lots of loose speculation on that question—but also one solid sign of hope for advocates of military restraint. 

On Ukraine, China, and the Middle East, Harris’s foreign policy would be more or less a continuation of Biden’s, a piece in Politico suggests. The article paraphrases one former Pentagon and NATO official as saying that Harris “came into the vice presidency with relatively little foreign policy experience, which left her dependent on her advisers, who are largely traditionalists.”  

But, actually, “traditionalist” is a misleading term for the adviser considered most likely to replace Jake Sullivan as national security adviser in a Harris administration: Philip Gordon. Gordon, Harris’s top foreign policy aide since 2022, “became an outspoken dissident against the foreign policy consensus” after serving in the Obama administration, writes Matthew Petti of Reason. In 2020, Gordon published a book that condemned America’s decades of regime change wars in the Middle East—wars that, in his view, resulted in “no case of clear success, some catastrophic failures, and universally high costs and unintended consequences.”

Of course, by 2020, it had dawned on a number of people—even some in the very heart of the Blob—that the disastrous outcomes of recent regime change wars raised doubts about their wisdom. But Gordon’s penchant for restraint had shown up earlier than that, and in a particularly illuminating context.  

Nadaljujte z branjem→

Dober članek v Washington Postu o ameriškem “civiliziranem” načinu vsiljevanja svoje volje drugim državam. ZDA sankcionirajo tretjino držav na svetu, pri čemer je največ sankcij – merjeno s številom sankcionoranih subjekotv – uvedla administracija Joeja Bidna. Problem sankcij je … da ne delujejo. Oziroma delujejo na perverzen način. Če je namen sankcij, da “spametujejo” voditelje držav oziroma jih prisilijo, da se uklonijo ameriški volji ali odstopijo, potem sankcije ne delujejo. Kajti od Kube naprej (Severna Koreja, Iran, Sirija, Rusija itd.) ZDA s sankcijami niso uspele zamenjati režimov sankcioniranih držav. So pa sankcije povzročile humanitarne katastrofe v številnih državah zaradi zmanjšanega dostopa do hrane, zdravil in drugih kritičnih dobrin, zato jih OZN v splošnem ne priporoča. Običajno ameriški politiki poudarjajo, da bi humanitarne katastrofe lahko povzročile družbene nerede, prek katerih bi lahko prišlo do zamenjav režimov. Vendar se to do sedaj v 60 letih še ni zgodilo.

Resnici na ljubo so ZDA bistveno bolj uspešne pri zamenjavi režimov, ko se prek svojih ambasad vmešavajo v volitve drugih držav ali inicirajo družbene nerede prek nevladnih organizacij, ki jih sponzorirajo (arabska pomlad, Majdan v Ukrajini itd.). Najbrž poznate tisti vic:

“Zakaj v ZDA ne pride do revolucije?”

“Ker tam ni ameriške ambasade”.

Zakaj torej ameriške administracije tako rade uporabljajo sankcije v politične namene? Odgovor je perverzen: Ker je to bolje od tega, kot da ne naredijo nič ali da vojaško posredujejo.  No, so pa sankcije dober, milijardni biznis za lobiste v Washingtonu, podkupljive politike in množico prekupčevalcev, kot kaže članek v WaPo.

Res civiliziran globalni hegemon, ki ima občutek, da se mora vpletati v zadeve vsake države na tem svetu, da bi se ta obnašala po volji ZDA.

Zakaj torej ZDA ne sankcionirajo Izraela zaradi genocida v Gazi? Ker je Izrael izpostava ameriške politike na Bližnjem vzhodu in namesto ZDA počne to, kar bi sicer “morale” ZDA, da bi kontrolirale nafto. Grozovito.

Nadaljujte z branjem→

Centre on China’s Economy and Institutions na univerzi Stanford je objavil zanimivo poročilo o “begu kitajskih možganov” iz ZDA. Po letu 2010 je 20 tisoč top kitajskih znanstvenikov zapustilo ameriške akademske inštitucije. Kitajski študenti, predvsem v naravoslovnih in tehničnih znanostih, so tradicionalno zelo pomembni za ameriško znanost in. tehnološki razvoj. Med vsemi doktorati v ZDA leta 2020 iz znanosti in inženiringa jih je 17 % (približno 5800 od 34 000) šlo tujim študentom iz Kitajske. Velika večina takih prejemnikov doktorata nato ostane v ZDA. Med letoma 2005 in 2015 je približno 87 % novih doktorjev znanosti in tehnike, rojenih na Kitajskem, nedržavljanov, poročalo, da bodo ostali v ZDA. Vendar je nova ameriška politika do Kitajske, imenovana “Kitajska iniciativa” sprožila beg kitajskih znanstvenikov iz ZDA, ki se v ZDA nenadoma ne počutijo več varne.

Kaj to pomeni za ZDA? Pomeni predvsem upočasnitev napredka ameriške znanosti in tehnološkega napredka ter posledično njeno dodatno pospešitev na Kitajskem. To pomeni, da bo Kitajska, ki je glede vlaganj v raziskave in razvoj že prehitela ZDA in ki je globalno vodila pri 37 od 44 kritičnih tehnologij prihodnosti, še hitreje povečevala svoj znanstveni in tehnološki naskok pred ZDA. To pomeni znanstveni in tehnološki upad zdaj že nekdanjega globalnega tehnološkega centra.

Če smo zlobni – pa kaj pomeni beg nekaj tisoč kitajskih znanstvenikov iz ZDA v primerjavi s sto tisoči polpismenih imigrantov, ki vsako leto ilegalno pridejo v ZDA?! Slednji so namreč lahko koristni kot potencialni volilci proti Trumpu (kar je nasploh ameriški fenomen). No, v resnici ti ilegalni imigranti še bolj kurijo ameriški populizem, ki ga tako s pridom zlorablja Trump. Vendar se je treba vprašati o cost-benefit učinkih “obratnega bega možganov” in koliko si ZDA lahko razvojno pomagajo z nekaj milijoni priseljenci v času, ko jim trendno izginja industrija. Ampak v ZDA se že nekaj časa nič več ne zdi logično…

Nadaljujte z branjem→

Takoj ko se je Joe Biden umalknil (ko je postalo jasno, da ne more niti kandidirati, kaj šele premagati Trumpa), so najvišji ukrajinski politiki za 180 stopinj spremenili stališča in začeli poudarjati, da se želijo pogajati z Rusijo o mirni rešitvi in obvarovati človeška življenja. Takoj ko se je umaknil glavni sponzor vojne, je zanimanje za njeno nadaljevanje upadlo.

Zdaj pa zadržite sapo in ponovno premislite celo zadevo: kdo je ves čas kuril vojno v Ukrajini, kdo je zavrnil podpis sporazuma med Natom in Rusijo o neširjenju Nata v Ukrajino jeseni 2021, kdo je Ukrajini preprečil podpis (zanjo zelo ugodnega) mirovnega sporazuma marca 2022, kdo je Ukrajini ves čas po tem preprečeval, da bi se začela pogajati o miru, kdo je od Ukrajine s ponujanjem pomoči, “dokler bo potrebno” in vabljenjem v Nato posredno zahteval, da se bori do zadnjega Ukrajinca za povrnitev ozemelj in jo zalagal z orožjem? Odgovor je – Joe Biden.

No, na srečo je Biden preteklik, Kitajska pa je za mir. Zato vse poti – Palestincev, Ukrajincev, Irancev, Saudijcev… vodijo v Peking.

Nikoli nisem bil pristaš Viktorja Orbana. Nasprotno. Toda glede te ukrajinske vojne imam podobne poglede kot on – treba jo je čim prej končati in to za pogajalsko mizo, ne z orožjem.

Orban je v zadnjem intervjuju glede tega dal odlično nogometno lekcijo evropskim politikom. Pravi, da ko mulci igrajo nogomet, se vsi hkrati zapodijo za žogo. Ko nogomet igrajo profesionalci, igralci gredo tja, kamor bo šla žoga. In politiki bi morali ravnati enako. Morali bi biti v stanju razumeti, kje bo nov epicenter sprememb, ne pa statično ostajati tam, kjer je sedaj. Po njegovem je jasno, da bo najkasneje po novembrskih predsedniških volitvah v ZDA prišlo do spremembe glede stališča do ukrajinske vojne in evropski politiki bi se morali že danes na to aktivno pripravljati. S politiko usmerjeno k miru, ne s politiko vojne. Da se ne bodo takrat, ko bo napočil mir, zbegano spraševali, “kaj pa zdaj?” (kot je včeraj izjavil ministrski predsednik nemške dežele Saške).

Le kako, da se naš Janez ni nalezel nobene Orbanove modrosti?

The European football championship has just ended.

I always say that when they’re playing football the kids in the yard are in a bunch, because everyone’s running to where the ball is.

When the pros play, no one goes to where the ball is, but everyone goes to where the ball will be.

And this is also the essence of politics.

We need to know where the epicentre of events will be, where the centre will be.

Nadaljujte z branjem→