Za osvežitev spomina: v prvem krogu parlamentarnih volitev v Franciji pred enim tednom je stranka Le Penove RN šokirala, ko je dobila večino kar v 51 % volilnih okrajev, nakar so se stranke sredine in levice dogovorile, da umaknejo kandidate, ki so bili na tretjem mestu. In očitno je delovalo, pa tudi volilci so v drugem krogu prišli na volišča v rekordnem številu (največ po letu 1981), in relativna zmagovalka volitev ni bila več skrajno desna RN, niti Macronova sredinska Renaissance, pač pa skrajno leva NFP. Torej namesto enega ekstrema smo dobili drugega.

Drugače rečeno, v Franciji smo namesto sredinske zmernosti dobili politične ekstreme. Olivier Blanchard (ja, nekdanji profesor na MIT in nekdanji glavni ekonomist IMF) je pred desetimi dnevi to zelo dobro opisal v Financial Timesu, in sicer kot Macronovo tragedijo v štirih dejanjih. Če povzamem, pred predsedniškimi volitvami 2017 je Macron je ustanovil novo sredinsko stranko En Marche (danes Renaissance), pri čemer je marginaliziral nekdanje prevladujoče stranke leve in desne sredine ter pustil le skrajnosti kot alternativo. Videti je bilo kot briljantna poteza – na dva načina. Politično je bila nova stranka dovolj široka, da je Macronu pomagala do lahke zmage nad Marine Le Pen na predsedniških volitvah in nato do velike večine na zakonodajnih volitvah, ki so sledile. Politično gledano mu je to omogočilo prestopiti tradicionalne rdeče črte tako levice kot desnice.

Nadaljujte z branjem→

Niti začeti pogovarjati se ne smemo o tem. Mir je nevaren.

No, John Lennon in Yoko Ono sta leta 1969 tudi pozivala k miru: “All we are saying is ‘Give peace a chance’“. Vendar se je vojna v Vietnamu končala šele 6 let kasneje, konec aprila 1975, ko so severnovietnamske čete zavzele Saigon, ZDA pa se že pred tem efektivno umaknile. Tiste, ki pozivajo k miru, se preprosto ignorira, nato pa realnost na bojišču naredi svoje. Škoda za Ukrajino in njeno prebivalstvo.

Zaradi obiska Viktorja Orbana, predsednika vlade Madžarske, ki trenutno predseduje Svetu EU, v Kijevu in Moskvi, da bi slišal mnenja obeh strani glede možnega konca vojne, so v evropskih institucijah vsi zelo nervozni. Najvišji, sicer neizvoljeni, predstavniki EU v en glas vpijejo, da Orban ne predstavlja uradne politike EU in da ruši evropsko enotnost. Toda zakaj ti neizvoljeni predstavniki institucij EU ne vprašajo Evropejcev, kakšno politiko do Ukrajine si oni želijo? Ups…

Ups, Evropski svet za zunanje zadeve je naročil takšno anketo in anketa je pokazala, da so navadni Evropejci na nasprotnem bregu od njihovih voditeljev glede nadaljevanja vojne v Ukrajini. Prvič, izjemno malo navadnih Evropejcev meni (zgolj med 5 in 20 %), da bi lahko Ukrajina zmagala v tej vojni (izjema so zgolj Ukrajinci in delno Estonci). Vsi ostali v veliki večini menijo, da bo prišlo bodisi do dogovorjene poravnave ali da bo Rusija zmagala.

Nadaljujte z branjem→

… in zaradi daleč največje energijske gostote zavzame tudi daleč najmanj prostora. Za razliko od sončne energije, za katero velja nasprotno.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj poudarkov iz odlične knjige Johna Mearsheimerja “The Great Delusion: Liberal Dreams and International Realities” iz leta 2018. Mearsheimer je v knjigi opisal to, kar danes tako boleče spoznavajo na Zahodu – tako politiki kot intelektualci: da je pričakovanje, da liberalna hegemonija lahko pripelje do dolgotrajne globalne stabilnosti in miru, velika zabloda. Kot pravi Mearsheimer: “V nasprotju s prevladujočo modrostjo na Zahodu liberalna zunanja politika ni formula za sodelovanje in mir, temveč za nestabilnost in konflikte.” Liberalna hegemonija ne bo dosegla svojih ciljev, njen neuspeh pa bo neizogibno povzročil izjemno škodo. Liberalna država se bo znašla v neskončnih vojnah zaradi izvažanja svojih liberalnih vrednot in svojega videnja demokracije, kar bo povečalo in ne zmanjšalo raven konfliktov v mednarodni politiki ter tako poslabšalo probleme širjenja oboroženih konfliktov in terorizma.

Škoda, da ta knjiga ni bila napisana pred 30 leti in da je nismo takrat prebrali. Lahko bi se izognili mnogim zablodam in manj ljudi bi umrlo zaradi “izvoza demokracije” s strani “najbolj liberalne in demokratične države na svetu”.

_____________

My basic argument is that the United States was so powerful in the aftermath of the Cold War that it could adopt a profoundly liberal foreign policy, commonly referred to as “liberal hegemony.” The aim of this ambitious strategy is to turn as many countries as possible into liberal democracies while also fostering an open international economy and building formidable international institutions. In essence, the United States has sought to remake the world in its own image. Proponents of this policy, which is widely embraced in the American foreign policy establishment, believe it will make the world more peaceful and ameliorate the dual problems of nuclear proliferation and terrorism. It will reduce human rights violations and make liberal democracies more secure against internal threats.

From the beginning, however, liberal hegemony was destined to fail, and it did. This strategy invariably leads to policies that put a country at odds with nationalism and realism, which ultimately have far more influence on international politics than liberalism does. This basic fact of life is difficult for most Americans to accept. The United States is a deeply liberal country whose foreign policy elite have an almost knee – jerk hostility toward both nationalism and realism. But this kind of thinking can only lead to trouble on the foreign policy front. American policymakers would be wise to abandon liberal hegemony and pursue a more restrained foreign policy based on realism and a proper understanding of how nationalism constrains great powers.

Nadaljujte z branjem→

• Labour’s vote share in England has *stayed the same* since the last election
• Most of the Tory losses are explained by former Tory voters choosing Reform
• Keir Starmer has won fewer votes than Jeremy Corbyn did in 2017
• “In many ways, this looks more like an election the Conservatives have lost than one Labour have won.

Laburisti so leta 2019 dobili 32.2 % glasov (konzervativci 43.6 %), včeraj pa so laburisti dobili 33.8 %, konzervativci pa le 23.7 %, ker so jim Farageovi populistični reformisti odnesli 14.3 %.

Včeraj je Laburistična stranka v V. Britaniji močno zmagala in po 14 letih z absolutno večino zamenjala konzervativce na čelu države (no, zaradi čudnega večinskega sistema so laburisti ob zgolj tretjini glasov (manj kot 34 %) dobili skoraj dve tretjini sedežev (65 %) v parlamentu, Farageovi populisti pa ob več kot 14 % glasov zgolj 4 sedeže).

Zanimivo je, da so anketirani kot največji (in to s naskokom največji) razlog, zakaj bodo volili za laburiste, navedli, da zato, da “vržejo ven konzervativce“. Konzervativci so zakrivili največjo bedo v sodobni zgodovini Britanije, najprej z neznosno in nepotrebno politiko varčevanja po letu 2010, ki je ultimativno privedla tudi do Brexita (ki so ga konzervativci omogočili), za post-Brexit stagnacijo, za katastrofalno obvladovanje Covid krize in energetske krize po 2022.

No, volilci bi tudi pri laburistih morali paziti na “darila”, ki jih prinašajo. Tako kot so bili volilci navdušeni nad Blairom in njegovo “tretjo potjo”, ki se je nato izkazala kot izrazito neoliberalna in tako kot se je Blair izkazal kof sokreator vojne v Iraku, v kateri so britanske in ameriške enote pobile več kot pol milijona civilistov, se morajo paziti politik “nove” laburistične stranke pod vodstvom Keira Starmerja. In to kljub sloganu “country first, party second“. Starmer se je po eni strani izkazal kot pravoveren sledilec ameriškega administracije tako glede podpiranja vojne v Ukrajini in še bolj glede podpiranja Izraela v vojni v Palestini (pod krinko politike “antisemitizma”; no, “zlobni viri” pravijo, da Starmer in laburisti ne bi nikoli zmagali, če ne bi imeli podpore finančnega kapitala in seveda lobija, ki stoji za njim). Na drugi strani pa je Starmer nakazal, da bo pravoverno sledil ameriškim neoliberalnim politikam tudi na področju financiranja infrastrukture in javnih služb. Kot piše Daniela Gabor v The Guardianu, je Starmer napovedal španovijo z največjim private equity skladom BlackRock “to rebuild Britain” (ja, tistim BlackRock, ki naj bi po mandatu ZDA dobil v upravljanje Ukrajino (sklada za obnovo Ukrajine), če bi Ukrajina slučajno zmagala v vojni z Rusijo). BlackRock ima v lasti precejšen del stanovanjskih nepremičnin v Britaniji, s čimer zaradi visokih najemnin dosega pretežni del svojih prihodkov v Britaniji.

BlackRock naj bi zdaj namesto vlade menedžiral tudi ključne javne investicije v energetiki in infratsrukturi. Razlog, zakaj je Starmer izbral tovrsten način financiranja, je enak skripti iz časov Thatcherjeve in Blaira: proračunski deficit in javni dolg Britanije naj bi bil prevelik in zaradi fiskalnih omejitev naj ne bi dopuščal povečanja javnih izdatkov za investicije, zato naj bi breme financiranja investicij prevzel zasebni sektor. Torej, magična beseda se imenuje javno-zasebno partnerstvo (JZP). No, česar politiki in zasebni investitorji glede JZP ne povedo, je, da so projekti, financirani prek JZP, neprimerno dražji od projektov, financiranih z javnim denarjem. Razlog je v tem, da strošek javnega dolga kot vira financiranja znaša okrog 3 % (realno pa je ob upoštevanju inflacije blizu nič), medtem ko zasebni vlagatelji želijo donose vsaj okrog 10 % (na letni ravni).

Torej, program laburistov prinaša predvsem privatizacijo javnih storitev, stanovanjskega fonda in priložnost za velike zaslužke zasebnemu finančnemu kapitalu. Finančni kapital zato ljubi novo prihodnjo britansko vlado. Vendar ne se čuditi, če nova laburistična vlada ne bo izboljšala blaginje “navadnih Britancev” in če bodo ti čez štiri leta besni na laburiste.

Nadaljujte z branjem→

Indeks proizvodnje nemške industrije se noče stabilizirati, pač pa še pospešuje upadanje. Zahvale za ta negativni trend 2-letni trend je treba poslati predvsem ameriškemu predsedniku Bidnu, predsednici Evropske komisije von der Leynovi in nemški vladni koaliciji pod vodstvom Scholza, ki so družno in enoglasno s sankcijami proti Rusiji nemški industriji vzeli poceni vir energije (dražji plin in posledično tudi cene elektrike) in odščipnili del izvoznega trga. No, Sholzeva mavrična koalicija je zaprla še jedrske elektrarne in tako še dodatno povišala cene elektrike. Ob politiki varčevanja bosta ti potezi šli v zgodovino kot največja avtogola v zgodovini nemškega gospodarstva. Biggest unforced error oziroma self-inflicted damage.

Celoten intervju z Michaelom Hudsonom je tukaj. Zelo vredno poslušanja.