O kontraproduktivnosti ameriških tehnoloških sankcij proti Kitajski sem že precejkrat pisal. Huawei in razvoj 7 nm in 5 nm čipov in litografije za njuno proizvodnjo so najboljša ilustracija tega, kako so prepovedi dobav čipov Huaweiju in prepoved izvoza tehnologije za proizvodnjo čipov (ASML) zgolj spodbudile razvoj čipov in tehnologije za proizvodnjo čipov na Kitajskem, do česar brez ameriških sankcij ne bi prišlo.

No, zdaj so raziskovalci New York Federal Reserve s posebno analizo še dodatno pokazali, kako kontraproduktivne so bile ameriške prepovedi tehnološkega izvoza v Kitajsko. Ugotovili so, da so ameriške izvozne kontrole povzročile razbitje dobaviteljskih verig s Kitajsko, kar je šlo predvsem na škodo ameriških podjetij. Ameriška podjetja teh povezav niso uspela nadomestiti, niti ni znakov, da bi prišlo do oblikovanja novih, krajših in “prijateljskih”, dobaviteljskih verig. Prizadeta ameriška podjetja so zaradi tega doživela padec borznih kotacij za 2.5 % in padec tržne kapitalizacije za 140 milijard $. Prav tako so se zmanjšali njihovi prihodki in dobičkonosnost.

Na drugi strani pa so na podlagi strateškega obnašanja kitajske države in podjetij kitajska podjetja močno povečala vlaganja v raziskave in razvoj in nove tehnologije, s čimer so postala bolj samozadostna in neodvisna od ameriške tehnologije. Dolgoročno pa to lahko pomeni izrivanje ameriških podjetij na tretjih trgih.

Nadaljujte z branjem→

Da ne bo nesporazumov ali kaj izgubljenega v prevodu, se je Viktor Orban odločil javno objaviti pismo predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu. Pismo vsebuje povzetek pogovorov, ki jih je opravil Orban in nekaj predlogov glede ravnanja EU v prihodnje. No, Orbana bodo te aktivnosti stale aktivnega predsedovanja EU, saj se je Evropska komisija odločila sabotirati sodelovanje v aktivnostih Madžarske kot predsedujoče države EU, ki bodo potekale na Madžarskem.

Presodite sami.

Dear President,

Please find below a summary evaluation of my recent discussions with leaders of Ukraine, Russia, China, Türkiye and President Donald J. Trump, as well as a few suggestions for your consideration.

1. It is a general observation that the intensity of the military conflict will radically escalate in the near future.

2. I personally witnessed that the warring parties are determined to involve themselves deeper into the conflict, and neither of them would like to make initiatives for a ceasefire or peace negotiations. Therefore we can assume that tensions will not decrease and the parties will not start searching for a way out of the conflict without significant external involvement. 

3. There are three global players that are able to influence developments: the European Union, the United States and China. We also have to take into consideration as an important regional player Türkiye as the only successful mediator between Ukraine and Russia since the outbreak of the hostilities in 2022.

4. China will continue its policy also formulated in international documents calling for a ceasefire and peace talks. However, China will play a more active role only if the chance for success of its engagement is close to certain. In their evaluation this is not the case at the moment.

5. With regards to the United States, I experienced at the NATO Summit and during my talks with President Trump that the US is at the moment heavily preoccupied with the presidential campaign. The incumbent President is making immense efforts to stay in the race. It is obvious that he is not capable of modifying the current US pro-war policy and therefore cannot be expected to start a new policy. As we have witnessed many times over the past years, in these situations bureaucracy without political leadership will continue to go down the previous path. 

6. During my talks with President Trump, I came to a conclusion that foreign policy will play only a small role in his campaign, which is dominated by internal political questions. Therefore we can expect no peace initiative coming from him until the elections. I can however surely state that shortly after his election victory, he will not wait until his inauguration, but will be ready to act as a peace broker immediately. He has detailed and well-founded plans for this.

7. I am more than convinced that in the likely outcome of the victory of President Trump, the proportion of the financial burden between the US and the EU will significantly change to the EU’s disadvantage when it comes to the financial support of Ukraine.

8. Our European strategy in the name of transatlantic unity has copied the pro-war policy of the US. We have not had a sovereign and independent European strategy or political action plan up to now. I propose discussing whether the continuation of this policy is rational in the future. In the current situation we can find a window of opportunity with a strong moral and rational basis to begin a new chapter in our policy. In this new chapter we could make an effort to decrease tensions and/or create the conditions for a temporary ceasefire and/or start peace negotiations.

9. I propose initiating a discussion on the following proposals:

a. the initiative to conduct high-level political talks with China on the modalities of the next peace conference;

b. while maintaining the current high-level political contacts with Ukraine, reopening direct lines of diplomatic communication with Russia and the rehabilitation of such direct contacts in our political communication;

c. the launch of a coordinated political offensive towards the Global South whose appreciation we have lost concerning our position on the war in Ukraine resulting in the global isolation of the transatlantic community.

10. I hope that my reports and suggestions may prove to be a useful contribution to possible proposals and initiatives you will present to EU leaders at an appropriate occasion and in a convenient format.

Yours sincerely,
Viktor ORBÁN
Budapest, 12 July 2024

Vir: Viktor Orban

Zadnje napovedi IMF glede gospodarske rasti za 2024 kažejo nadaljevanje enake slike zadnjih dveh let – evrsko gospodarstvo stagnira, medtem ko ostali rastejo.

Pri tem naj vas v zgornji sliki ne zavede, da je za 2024 za evrsko gospodarstvo napovedana višja rast (0.9 %), kot je bila dosežena lani (0.5 %) ali da naj bi naslednje leto rast poskočila na 1.5 %. Ne bo. Napovedi IMF imajo vgrajeno sistematično napako: za razvite države sistematično precenjujejo bodoče stopnje gospodarske rasti, medtem ko jih za države v razvoju sistematično podcenjujejo. Poglejte si denimo predlanske in lanske napovedi rasti za denimo Kitajsko, Indijo ali Rusijo in ugotovili boste, da so bile napovedi rasti IMF sistematično prenizke. Obratno je pri napovedih rasti evrskega območja.

Ta sistematična pristranost napovedi je očitno posledica neke ideološke komponente, ki je tako tipična za mednarodne organizacije.

Nadaljujte z branjem→

Last December, France was once again called to order for having submitted an energy transition plan (Pniec) deemed insufficient. The project set a target of 33% renewable energy by 2030, well below the 44% required by a 2018 European directive.

Despite the criticism, France persists with its energy strategy. The updated version of the Pniec, recently published by the European Commission, shows that France is maintaining the same targets for the development of renewable energies. The French government prefers to insist on a “decarbonized” objective, including nuclear power, which is low in greenhouse gas emissions.

Under the plan, France aims to achieve a 58% share of decarbonized energy in its final consumption by 2030. Paris maintains that this will contribute fully to European climate objectives. The government stresses that the 23% renewable energy target set for 2020 will finally be reached in 2024.

The French government has written to the Commission to explain its refusal to retroactively purchase renewable energy production volumes from other countries, as provided for in the directive in the event of non-compliance with targets. This position could expose France to potential sanctions from the European Commission.
However, with renewed interest in nuclear power in Europe, France is hoping to rally other states to its cause, replacing renewable targets with decarbonization targets. The national plan targets a gross reduction in greenhouse gas emissions of at least 50% by 2030 compared with 1990 levels.

Vir: EnergyNews

Nadaljujte z branjem→

Če je verjeti trditvam v pismu madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana evropskim voditeljem, kot poroča Financial Times, ima najverjetnejši bodoči predsednik ZDA Donald Trump jasen načrt za končanje vojne v Ukrajini. Ta načrt bi lahko strnili v dve točki:

Prvič, ZDA bodo še naprej vojaško podpirale Ukrajino, vendar le, če bo ukrajinsko vodstvo sedlo za pogajalsko mizo z Rusijo.

Drugič, ZDA želijo, da Evropa prevzame levji delež vojaške in finančne pomoči Ukrajini.

Kaj v tej konstelaciji novih razmerij preostane EU? Da še naprej vztraja pri dosedanji politiki Bidnove administracije glede ozemeljske integritete Ukrajine in da od zdaj naprej sama vojaško in finančno podpira vojno v Ukrajini, dokler se ukrajinsko vodstvo samo ne odloči za mirovna pogajanja? Ali pa da se priključi novi politiki Trumpove administracije?

Odgovor na zgornjo dilemo je jasen: Tudi če bi EU želela vztrajati pri “načelni drži” glede vojne v Ukrajini, je to jalovo, ker si politično neenotna, vojaško siromašno, finančno nebogljena in gospodarsko skrahirana EU ne more privoščiti prevzema vojaškega in finančnega bremena vojne v Ukrajini. EU nima orožja, ki bi ga lahko ponudila Ukrajini in nima od kje vzeti finančnih sredstev, da bi finančno držala nad vodo Ukrajino. EU je lahko bila do sedaj “načelna” zgolj zato, ker je sledila ameriškim direktivam. Čeprav so kumulativno evropske države Ukrajini “pomagale” celo bolj od ZDA, je šlo večinoma za finančno pomoč.

Nadaljujte z branjem→

Kje so časi, ko smo z upanjem gledali na ameriške volitve. Denimo na pričakovano izvolitev Baracka Obame po katastrofalnih osmih letih predsednikovanja vojne in profita lačnih neokonzervativnih profiterjev okrog Busha mlajšega. Ali na na pričakovano izvolitev Joeja Bidna po štirih letih kaosa profiterja Donalda Trumpa. No, najbrž je odveč reči, da noben zmed njiju ni izpolnil pričakovanj. Obama sicer bolj zaradi svoje normalnosti in vzpostavitve zdravstvenega zavarovanja tudi za revnejše, medtem ko je na področju zunanje politike vodil tipično imperialno ameriško politiko z mnogimi vojaškimi intervencijami in posredovanji v tujih volitvah. Biden je dobro začel na področju ekonomskih politik, ki pa so se izšle v astronomskem povečanju ameriškega javnega dolga in stroškov financiranja in kar so povsem zasenčile politike Bidnovega neokonzervativnega  kroga na področju zunanje politike. Bidna se bomo spomnili po visoki inflaciji, po dramatičnem dvigu zunanjetrgovinskega protekcionizma, po netenju vojne s Kitajsko, po uspešnem sprovociranju vojne v Ukrajini in povsem razdejani Ukrajini ter po vojaškem suportiranju vojne v Gazi.

No, po tem pa z verjetnim ponovnim predsedniškim mandatom Trumpa pridemo iz dežja pod kap. Iz ene slabe v podobno slabo ali še slabšo situacijo. Izbira J.D. Vancea kot Trumpovega bodočega podpredsednika, če bo Trump izvoljen, ilustrira, kaj lahko pričakujemo od novega Trumpovega mandata. Kot rečeno v sosednjem komentarju, bo dvojec Trump – Vance morda dober za končanje vojne v Ukrajini in kot prisila za (vsaj začasno) osamosvojitev Evrope od ZDA. Preprosto zato, ker bo ta dvojec želel stroške vojne v Ukrajini in Nato prevaliti na Evropo. Zato, da bi se lahko posvetil vojaškemu podpiranju Izraela in “omejevanju” Kitajske. Za ves preostali svet pa Trump – Vance dvojec pomeni slabo perspektivo.

Razen za Izrael. Zadnji trije dnevi – od poskusa atentata na Trumpa do izbire J.D. Vancea – so bili dobri za Netanyahujevo skrajno konzervativno vlado in za proizraelski lobi v ZDA. Lahko so odprli šampanjce. Trump in Vance sta “izraelska mandžurijska kandidata”. Oba sta velika sponzoriranca zloglasnega proizraelskega AIPAC združenja, ki s financiranjem in (ne)formalnimi pritiski in akcijami izbira ameriške senatorje in kongresnike.

Nadaljujte z branjem→

Senator J.D. Vance, ki je bil potrjen kot Trumpov “running mate”, torej bodoči podpredsednik ZDA, če bo Donald Trump izvoljen, je sicer čuden tič in ima zelo “trumpovske poglede” na svet. Vendar pa ima zelo razčiščene poglede na vojno v Ukrajini. Prvič, zaveda se, da Ukrajina vojne z Rusijo ne more zmagati in da je potrebno priti do mirne rešitve za pogajalsko mizo. In drugič, zelo jasno se zaveda, da je prva kolateralna žrtev vojne v Ukrajini evropska industrija. Evropska industrija je od začetka vojne v Ukrajini (zaradi sankcij proti Rusiji in posledične (1) prepovedi izvoza v Rusijo, (2) energetske krize in (3) posledičnega dviga obrestnih mer ECB zaradi povišane inflacije) v prostem padu. Maja letos je bilo doseženo novo dno. Deindustrializaciji Evrope ni videti konca.

Nadaljujte z branjem→

Izraelci načrtno sistematično etnično čistijo obe palestinski ozemlji – Gazo in Zahodni breg. S čimer seveda efektivno onemogočajo, da bi kdaj lahko prišlo do samostojne palestinske države oziroma do “rešitve dveh držav”.

This week the outgoing commander of Israel’s military in the West Bank condemned extremist Jewish settlers for a rise in “nationalist crime” against Palestinians. “This is not Judaism to me,” said Maj. Gen. Yehuda Fuchs, adding that it is a “dangerous mistake” to terrorize Palestinians.

Since Hamas’s October 7 assault, settler attacks on Palestinians and their property have increased, and, as a result, so has the number of Palestinians displaced from their homes in the West Bank.

But the settlers aren’t the only problem. Soldiers under Gen. Fuchs’s command have joined in the ethnic cleansing. Human Rights Watch reports that in some cases whole Palestinian communities have been uprooted “with the active participation of army units,” and in other cases soldiers failed to intervene as settlers did the uprooting. “Forced relocation” is a crime under the Geneva Conventions when conducted or abetted by a state.

Nadaljujte z branjem→

Hrvati so svetovni prvaki v samopromociji. Prodati znajo celo svojo lenobo. Vendar jo imamo, to lenobo, po svoje radi. Kul je.

Med letoma 1997 in 2022 je več kot tretjino (37 %) celotne svetovne rasti produktivnosti dela mogoče pripisati Kitajski, 11 % pa Indiji. Skupaj sta prispevali skoraj 50 %, vse države v razvoju pa 75 %. Severna Amerika je prispevala 13 %, Zahodna Evropa pa le 7 %.

Vir: McKinsey Global Institute

Ključno gonilo te rasti produktivnosti dela je naraščajoča kapitalska intenzivnost. Z drugimi besedami, k rasti produktivnosti dela (= dodana vrednost/zaposlenega) so največ prispevale investicije v kapital. Natanko tako kot predvideva neoklasični (Solow-Swanov (SS)) model gospodarske rasti in kot predvidevajo novi modeli rasti (denimo AK model). Države, ki več investirajo v kapital/zaposlenega, hitreje povečujejo produktivnost in gospodarsko rast. (* razlika med obema modeloma je v tem, da v SS modelu po določeni točki pride do nasičenosti s kapitalom in upadanja mejne kapitalske produktivnosti, zato manj razvite države (če investirajo v kapital) začnejo dohitevati bolj razvite, medtem ko v novejšem AK enodgenem modelu rasti prednost v kapitalu na zaposlenega rezultira v naraščajoči prednosti v rasti pred državami, ki manj investirajo v kapital).

Source: McKinsey Global Institute

Zahodne države so pozabile na te ključne ekonomske postulate, ki so osnova v makroekonomskih učbenikih. Namesto tega zahodne države Kitajski očitajo, da preveč investira v kapitalsko opremo (tehnologijo), kar z drugimi besedami pomeni, da ima prevelik delež kapitalskih investicij v BDP, in da naj rast raje preusmeri na povpraševanje potrošnikov (večji delež zasebne porabe v BDP). Toda če bi Kitajska sledila tem “nasvetom” zahodnih držav, bi se njena stopnja gospodarske rasti upočasnila in se približala mizerni rasti v razvitih državah.

Torej, ko zahodne države od Kitajske zahtevajo, da od spodbujanja investicij preide na spodbujanje zasebnega povpraševanja, dejansko hočejo upočasniti kitajski gospodarski razvoj. Kdo pri zdravi pameti bi poslušal takšne ne samo bedaste, ampak škodljive nasvete?

Nauk (v skladu tudi z zdravo kmečko pametjo) je jasen: če hočemo pospešiti rast (prek povečanja produktivnosti dela), moramo močno povečati investicije v kapitalsko opremo. Brez investiicij ni (visoke) rasti.