Končno je nekdo pogledal številke in si upal to povedati na glas. Brett Cristophers, profesor na Uppsala University, je v Financial Timesu podvomil v grafe, ki zadovoljno prikazujejo globalno “eksponentno rast” kapacitet in proizvodnje obnovljive energije v zadnjih letih, in pokazal zelo preprost spodnji graf. Graf kaže, da je za eksponentno rast instalacij kapacitet OVE odgovorna skorajda izključno Kitajsko. Ko odštejemo Kitajsko, postane krivulja globalne rasti OVE virov zelo položna.

No, Yusuf je šel še korak naprej in zbolj dezagregiranimi podatki pokazal, da je denimo v letu 2023 Kitajska zaslužna za skoraj dve tretjini (300 od 470 GW) novih kapacitet OVE. Evropa je lani prispevala le okrog 15 % (70 od 470 GW) h globalnemu povečanju novih kapacitet OVE.

Nadaljujte z branjem→

Zelo zanimivo poročilo družbe Govini (*), pogodbenika ameriškega ministrstva za obrambo, o stanju dobaviteljskih verig v ameriški vojaški industriji. Poročilo pravi, da je proizvodnja ključnih ameriških vojaških sistemov kritično odvisna od množice (več kot 42 tisoč) kitajskih dobaviteljev, medtem ko se je sestavljanje orožja skoncentriralo na 25 lokacijah v ZDA. Kot kaže slika spodaj, je vso ključno orožje za zračno bojevanje (od JASSM do Tomahawka) kritično odvisno od kitajskih dobaviteljev (in podobno velja za protizračne sisteme, kot je Patriot, glejte sliko 5 spodaj).

To pomeni resno varnostno tveganje za ZDA in hkrati resno ogroženost ameriških vojaških dobav.

Prvič, če bi prišlo do vojne okrog Tajvana, bi lahko kitajska vlada v trenutku presekala dobave kitajskih dobaviteljev ameriškim orožarskim podjetjem, kar bi omejilo možnosti ameriške vojaške pomoči Tajvanu ali lastne (ameriške) vojaške vpletenosti v vojno.

Drugič, ameriška vojaška industrija je za razliko od prvih dveh desetletij po 2. svetovni vojni glede kapacitet tako osiromašena, da ni sposobna hitrega povečanja proizvodnje orožja v primeru vojne. To pojasnjuje, kako sta obe vojni, v Ukrajini in Gazi, ki ju z orožjem podpira ameriška vlada, skorajda povsem izpraznili ameriška vojaška skladišča, zato v primeru dolgotrajnejših vojn ZDA več ne bodo v stanju vojaško podpirati Ukrajine in Izraela.

In tretjič, če bi se – hipotetično – nekdo odločil resno imobilizirati ameriško vojaško vojno sposobnost, bi bodisi zaustavil dobave sestavnih delov ali pa s ciljano akcijo onesposobil 25 lokacij, kjer poteka sestavljanje ključnih ameriških orožij.

Vzpostavitev dobavnih verig v vojaški industriji je dolgotrajen proces, ki traja več kot desetletje, zato bodo ZDA, tudi če takoj začnejo z “odcepljanjem” od kitajskih dobaviteljev, še dolgo vojaško ranljive in si pravzaprav ne morejo privoščiti globalnega spopada z Rusijo in Kitajsko. Rusija je za razliko od ZDA ohranila kapacitete vojaške industrije po koncu hladne vojne, zato jih je po začetku vojne v Ukrajini dokaj hitro reaktivirala in dodatno povečala. To ji daje prednost pred zahodnimi državami v vojni v Ukrajini, saj so kapacitete slednjih na ravni zgolj okrog ene petine ruskih. Na drugi strani je Kitajska povsem modernizirala vojaško industrijo, ki je z robotizacijo daleč najsodobnejša na svetu, hkrati pa so njene kapacitete orjaške.

Iz tega vidika je ameriško izzivanje Kitajske glede Tajvana ali vabljenje Ukrajine v Nato zgolj navadno petelinjenje, saj si ZDA vojaško ne morejo privoščiti spopada z Rusijo in Kitajsko.

Spodaj je kratek povzetek analize z nekaj ključnimi grafi, ki kažejo ranljivost ameriške vojaške industrije, v  nadaljevanju pa sledi še nekaj ključnih poudarkov, zakaj je prišlo do te ranljivosti.

Nadaljujte z branjem→

Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh je spet lepo povzel težave Demokratske stranke s predsednikom Bidnom. Bidna naj bi končno prepričali, da se umakne iz predsedniške tekme. Vprašanje časa naj bi bilo, kdaj bo sporočil, da se umika. Toda problem demokratov s tem ni nič manjši. Prvič, če se Biden umakne iz predsedniške tekme, denimo z argumentom, da se bo posvetil preostali polovici leta svojega mandata ter urejanju zunanjepolitičnih zadev: kako naj pojasnijo javnosti, da nekdo, ki ni sposoben za kandidaturo za predsednika države, še naprej vodi državo? In kako naj ta nekdo rešuje probleme z obema vojnama, v Ukrajini in Gazi, ki jih je bodisi zakuhal ali aktivno omogočal in ki jih je do zdaj tako katastrofalno slabo menedžiral?

In drugič, kako se izogniti podpredsednici Kamali Harris, ki je podobno neizvoljiva kot Biden (pa ne zato, ker je ženska in temnopolta)?

Scores of published reports have stated that President Joe Biden has come to his political senses—with the help of Representative Nancy Pelosi, the strong-willed and straight-talking former speaker of the House—and concluded that he cannot run for re-election. 

The big issue for Biden has been the disaffection of many of his previously enthusiastic funders. One donor told me that there was much anger among his East Coast group at Biden’s inner circle for their mishandling of the president’s growing disconnection. “Not one of the president’s key aides,” he told me, “ever said one word to the donors” about the extent of Biden’s disabilities prior to his revelatory debate with Trump last month. “It was as if the Democratic band was playing ‘Nearer, My God, to Thee’ on the deck of the Titanic.”

Pelosi was the one with the political savvy to tell the president that there will be no second term—something no one in the White House apparently saw fit to do—and her intervention, once publicly known, freed the cowering and mumbling Democratic leaders in the Senate and the House to begin to share their real fears to the White House and Washington press. 

Pelosi’s influence has rescued the Democratic Party—at least in the short run.

Just what Biden will do next is not yet clear. Will he resign immediately and turn the White House over to Vice President Kamala Harris? Or will he follow Lyndon B. Johnson, who on March 31, 1968, told a stunned nationwide television audience that he would not run for re-election in November and would instead, eschewing domestic politics, focus on running the disastrous Vietnam war that he insisted at that late date, in what might charitably be called his own  derangement, could still be won. The notion that Biden is capable of managing the disastrous American involvement in the wars in Ukraine and the Gaza Strip until the inauguration of his successor next January 20 is just as far-fetched.

Nadaljujte z branjem→

Poanta, ki sem jo včeraj poudaril v Lekcijah iz nesuverenosti: s kontrole (informacijske) tehnologije lahko ZDA (in Izrael, kot se hvali Netanyahu) s pritskom na gumb zaustavita svet. Razen Kitajske in Rusije. Evropa je strateško eksistencialno nevarno odvisna od ameriške tehnologije in od enega ponudnika tehnologije. Tudi vsa velika podjetja. Že iz varnostnih razlogov je to nesprejemljivo, iz strateških pa absolutno nevarno. Predstavljajte si, da se to zgodi v času vojne. Ali pa da vam pred pomembno politično odločitvijo iz ameriške ambasade pošljejo namig, da vas bodo ugasnili, če se bo vlada ali parlament “napačno” odločil.

Drago Babič

Proizvodnja električne energije iz sonca v Evropi hitro raste, kar ima pomembne posledice za trge električne energije. Sončna energija se proizvaja le podnevi in je v zimskih mesecih v državah daleč od ekvatorja skoraj zanemarljiva v primerjavi s pomladnimi in poletnimi meseci (v Nemčiji ena desetina, pri nas do ena šestina pomladne). To vodi do ponavljajočega se vzorca dnevnih nihanj skupne proizvodnje in cene električne energije, ki jo imenujemo »račja krivulja oz. račji vrat«. V nadaljevanju se bomo poglobili v ta pojav in raziskali nekaj manj znanih, a logičnih posledic razcveta sončne energije.

Rast sončne energije

Zmogljivosti tovarn za proizvodnjo foto napetostnih elektrarn (panelov) rastejo eksponentno, vsake tri leta se podvojijo. Tako naj bi letos zmogljivost porasla na 1.000 GW letno, vzporedno tudi pada cena panelov, ki se približuje ceni 10 c/W. To bo povzročilo pravo poplavo na trgu sončnih panelov, kar bo tudi pocenilo izgradnjo celotnih foto napetostnih elektrarn in omogočilo nadaljnji razvoj proizvodnje električne energije iz sonca. Tako velik delež sončne energije bo temeljito spremenil celoten elektro energetski sektor. Elektroenergetski sistemi bodo dobili dvojno podobo, vsakodnevno bodo prehajali med sončno energijo in tradicionalnimi, dispečabilnimi viri energije. Za razumevanje teh dnevnih premikov je nujno spremljati njihov urni potek. Ta analiza z urno dinamiko spremlja tržne cene električne energije, vrednosti sončne energije in zmanjševanje oz. povečevanje odvisnosti od drugih virov energije.

Nadaljujte z branjem→

Po poročanju Financial Timesa je madžarski predsednik vlade Viktor Orban v pismu evropskim voditeljem skiciral »mirovni načrt« za Ukrajino, ki naj bi ga imel najverjetnejši bodoči predsednik ZDA Donald Trump. No, ta načrt je tipično trumpovski:

Prvič, ZDA bodo še naprej vojaško podpirale Ukrajino, vendar le, če bo ukrajinsko vodstvo sedlo za pogajalsko mizo z Rusijo. Drugič, ZDA želijo, da Evropa prevzame levji delež vojaške in finančne pomoči Ukrajini.

Vsaj polovica ljudi se bo zgražala že nad idejo, da bi v Ukrajini lahko priško do »nepravičnega miru«, kjer bi agresor zmagal s formalno pridobitvijo ukrajinskega ozemlja. Toda ta svet ni pravičen. Oblikujejo ga interesi velikih držav, čemur pravimo realpolitika, pa naj se mi prebivalci majhnih držav še tako zgražamo nad tem. Tako kot je realpolitika, da lahko velika država, kot je Rusija, napade sosednjo državo in ji nihče tega ne more preprečiti, tako je realpolitika, da lahko druge velesile v konstelaciji vseh drugih interesov na to pristanejo in napadeno državo mirno žrtvujejo. In realpolitično dejstvo je, da bo prejkoslej prišlo do mirovnega sporazuma glede Ukrajine, o čemer se bosta med seboj dogovorili Rusija in ZDA, ne glede na interese Ukrajincev. Ker bosta obe velesili na ta način stabilizirali vojaško-strateška medsebojna razmerja.

Nadaljujte z branjem→

Ko si v Dalmaciji, je Oliverjeva glasba samoumevna kot burin ponoči in kot popoldanski maestral. V vsakem majhnem mestecu, ko sediš zvečer na barki in srkaš vino, se z nekega trga ali terase sliši Oliver. Začel sem ga poslušati šele posthumno in nekaj pesmi se mi je vsedlo…

Včerajšnja nadgradnja Microsoftovega operacijskega sistema s CrowdStrike kibernetsko zaščito je povzročila današnji izpad operacijskih sistemov v ključnih infrastrukturnih (letalski promet) in poslovnih dejavnostih (bančništvo itd.) ter velikih podjetjih širom zahodnega sveta. Seveda tudi pri nas.

Vendar pa do izpada ni prišlo na Kitajskem…

.. in v Rusiji (spodaj je zanimiva anekdota o ameriških potnikih, ki so zaradi izpada letaliških operacijskih sistemov na poti proti ZDA morali začasno pristati na ruskem letališču, kjer pa so okusili “slast” ameriških sankcij proti Rusiji, saj zaradi nepovezanosti ruskih bank z ameriškimi niso mogli uporabiti bančnih kartic).

Obe državi, Kitajska in Rusija, sta namreč zaradi strateških varnostnih razlogov razvili lastne IT platforme. Rusija pa je bila zaradi ameriških sankcij prisiljena pred dvema letoma in pol lansirati svoj lastni “SWIFT” sistem za informacijsko povezavo med bankami.

Kot sem pisal konec lanskega leta, Evropa lastnih IT sistemov in lastnih tehnoloških rešitev na drugih področjih nima. Zato ni suverena, pač pa je povsod odvisna od in s tem podrejena ZDA. Amerika lahko Evropo v kateremkoli trenutku (namerno ali nenamerno) ugasne ali zapre:

Kdor želi biti politično suveren, mora biti najprej vojaško suveren, torej imeti svojo vojsko in razvito vojaško industrijo, mora imeti svoj SWIFT bančni sistem, mora imeti svoj GPS sistem, mora imeti lasten velik in razvejan finančni sistem, mora imeti svoje ponudnike telekomunikacijske opreme in tehnoloških aplikacij, in imeti mora svoje ponudnike in strežnike e-pošte.

Rusija in Kitajska vse to imata. Evropa pa je vse to »outsourcala« v Ameriko. Evropo varujejo ameriške jedrske konice in vojaške baze v Nemčiji. Članice EU ne morejo refinancirati svojega dolga, če se ameriški finančni velikani (sami ali po navodilu) odločijo, da prenehajo kupovati evropske državne obveznice. Evropske banke ob zaustavitvi SWIFT sistema zamrznejo. Evropska letala in avtomobilski navigacijski sistemi padejo, če nam ZDA ugasnejo dostop do GPS. Če nam Microsoft zaklene Windowse in Office, postanejo računalniki le še kup elektronike in plastike. Če nam Microsoft in Google zakleneta strežnike za e-pošto, lahko v Evropi komuniciramo le še s pismi, ali hitreje s pisemskimi golobi. In če nam zaprejo še »oblake« s podatki, smo ostali brez dostopa do lastnih podatkov.

Evropa bo suverena, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila. Tako kot so se ZDA nekoč odklopile od V. Britanije, Rusija in Kitajska pa od ZDA.

Koliko stavimo, da evropski “voditelji”, na čelu z novoizvoljeno staro predsednico Evropske komisije, niso dojeli sporočila te današnje lekcije?

Zadeve v ameriški politiki gredo z večjo dinamiko. Trump je na republikanski konvenciji pokazal ne samo, da je povsem pokoril stranko in jo poenotil za seboj, ampak tudi državniško držo (kolikor je to pri njem sploh mogoče). Iz sebe je naredil orjaškega zmagovalca (če ga seveda ne bodo (tokrat bolj) “uspešno umaknili” iz igre). Bloomberg:

Donald Trump took the stage at Fiserv Forum in Milwaukee last night as a conquering hero. It marked an incredible political comeback.

Trump survived two impeachments; his 2020 election loss; the GOP’s efforts to exile him after the Jan. 6 Capitol insurrection; primary challenges from would-be Republican successors; and, just last week, an assassin’s bullet.

Perhaps most remarkable of all: The man who beat Trump in the last election, Joe Biden, looks increasingly unlikely to make it through the Democratic convention next month, whereas Trump is now the undisputed Republican power.

Trump’s domination of the party was evident throughout the four-day convention. In contrast to his first go-round, in 2016, Trump was no longer bound by stuffy Republican notions of decorum or obligations to appease evangelicals, foreign policy hawks, anti-abortion activists or any other conservative faction.

Instead, last night’s proceedings had the trappings of WrestleMania — and many of the participants, too. Former wrestling star Hulk Hogan gave a pep talk and UFC president and promoter Dana White gave Trump’s introduction. In between was a high-decibel performance by Kid Rock that would have sent old-guard Republicans like his former vice president, Mike Pence, to the fainting couch, had Pence not already been ostracized from the party.

Trump’s speech was billed by the campaign as something new — not the dark “American carnage”-style red meat he’s famous for. It would be more a statesman-like call for national unity. Let the record show that Trump did utter pre-written words to that effect: “The discord and division in our society must be healed.”

Nadaljujte z branjem→