Vsakomur, ki je absolviral osnove elektrotehnike in energetike ali ki ima odprte možgane, je več kot jasno, da se s prehodom s premoga in plina za proizvodnjo elektrike na nestanovitna vira sonca in vetra, nkakor ne znebimo porabe premoga in plina. Ker pač, ko ni sonca in vetra, je treba za proizvodnjo elektrike spet kuriti premog in plin. Prva slika (v spodnjem tvitu), kaže, da se v državah EU poraba plina za proizvodnjo elektrike med 2019 in 2024 ni zmanjšala. Še več, to zimo je celo rekordno visoka.

Druga slika kaže podobno zgodbo za Irsko. Bolj kot je Irska povečevala delež elektrike iz vetra (rdeča krivulja), bolj se je povečevala poraba plina za proizvodnjo elektrike (zelena krivulja). Med obema je skorajda popolna (negativna) korelacija. Logični premislek za morebitne skeptike: če je veter na voljo 35 % časa v letu, je treba preostalih 65 % časa kuriti plin (ali premog) ali imeti nek drug magični vir elektrike. Pri soncu je zgodba še bolj nora: sonce je v naših geografskih razmerah na voljo zgolj 12 % časa, preostalih 82 % časa je treba kuriti plin (ali premog) ali vsakih 10 let investirati v tako ogromno baterijo, vredno nekajkratnik slovenskega BDP (vsakih 10 let !).

Če se želimo znebiti premoga in plina v proizvodnji elektrike, pač moramo zagotoviti stabilne in izdatne neogljične vire. To pa sta predvsem jedrska in hidro energija, medtem ko sta sonce in veter za zraven v deležu pod 20 %, da ne destabilizrata preveč elektroenergetskega sistema).

Spodaj je en tak tipičen “brezjajčni” povzetek “Kompasa konkurenčnosti“, ki ga je predstavila Evropska komisija ta teden. Tako kot je Kompas konkurenčnosti zbirka brezjajčnih floskul s strani Komisije, je tudi ta povzetek s pomočjo ChatGPT 4o, ki povzema uradno stran Kompasa in medije, enako brezjajčen. Vendar se iz nians brezjajčnih formulacij da razbrati ključne probleme tega Kompasa – to pa so predvsem pretvorba strateških ciljev v izvedljive politike in izziv financiranja tega programa ob nepripravljenosti držav, da ga financirajo s skupnimi evrskimi obveznicami ob hkratni omejitvi novega finančnega okvira EU, ki od držav zahteva “vzdržno pot” k doseganju primarnega presežka v proračunu.

Največji problem ob siceršnji puhlosti in neizvedljivosti tega programa konkurenčnosti vidim predvsem v postavitvi treh ciljev, ki jih ni mogoče ne individualno in ne hkrati uresničiti. Kaj menite, kateremu od treh ciljev – zapiranje inovacijske vrzeli, razogljičenje in strateška varnost – se bodo države EU najprej odpovedale?

Jaz predvidevam, da bodo članice, ki bodo hitro (če že niso) ugotovile, da gre za novega papirnatega tigra Evropske komisije, začele solirati. Vsaka zase bo reševala predvsem svojo strateško energetsko varnost in gospodarsko rast. Obe sta temelj gospodarske in politične stabilnosti, ki seveda vpliva predvsem na ponovno izvoljivost političnih vodstev držav. Slednje je edino, kar politike zanima.

_____________

Evropska unija (EU) je ta teden predstavila »Kompas konkurenčnosti«, strateški okvir, zasnovan za izboljšanje njenega globalnega položaja z osredotočanjem na inovacije, dekarbonizacijo in varnost. Cilj te pobude je postaviti Evropo kot vodilno mesto na področju prihodnjih tehnologij in trajnostnih industrij. Vendar realnost in izvedljivost tega ambicioznega načrta predstavljata velik izziv.

1. Pregled kompasa konkurenčnosti

Kompas konkurenčnosti temelji na priporočilih ekonomista Maria Draghija in opisuje ukrepe za mandat EU 2024–2029. Poudarja, da mora Evropa držati korak z drugimi velikimi gospodarstvi s spodbujanjem inovacij, doseganjem podnebne nevtralnosti ter zagotavljanjem varnosti in odpornosti. Ključne pobude vključujejo spodbujanje umetne inteligence (AI), biotehnologije in vesoljskih tehnologij ter uvedbo strategije EU za zagon in širitev za podporo nastajajočim podjetjem.

komisija.europa.eu

2. Inovacije: premoščanje vrzeli

Osrednji steber kompasa konkurenčnosti je odpravljanje vrzeli v inovacijah z vlaganjem v sektorje, kot so umetna inteligenca, biotehnologija in vesoljska tehnologija. EU namerava izvajati strategijo EU za zagon in širitev, da bi spodbudila nastanek in rast novih podjetij.

weforum.org

Vendar pa so dosežki Evrope pri spodbujanju inovacij vprašljivi. Evropa je zgodovinsko zaostajala za ZDA in Kitajsko v tehnološkem napredku, zlasti pri umetni inteligenci in digitalizaciji. Regulativna zapletenost in razdrobljeni trgi so pogosto dušili podjetniška prizadevanja. Čeprav je predlagana strategija korak v pravo smer, bo njen uspeh odvisen od učinkovitega zmanjšanja birokratskih ovir in ustvarjanja ugodnejšega okolja za inovacije.

Nadaljujte z branjem→

Nenagradno vprašanje: Kako paše kompas v to zgodbo glede evropske konkurenčnosti? Če kompas kot pravo smer kaže zapiranje inovacijske vrzeli, se je torej treba odpovedati vsem podpornim mehanizmom (od poenostavitev do koordinacije)? In če je prava smer zapiranje inovacijske vrzeli, se je torej treba odpovedati ciljema razogljičenja in varnosti?

Toliko pametnjakovičev v Bruslju za ključni program v mandatu te Komisije ni znalo najti boljše simbolne in predvsem smiselne ilustracije od tega? Ta ženska bo v naslednjih štirih letih dokončno pokopala EU.

Včeraj je razpadla norveška vladna koalicija zaradi nesoglasja glede sprejemanja toksičnih EU direktiv glede medomrežnih povezav, ki bi potencialno lahko destabilizirale norveški elektroenergetski sistem (EES) in povečale volatilnost cen elektrike za norveške odjemalce z “uvozom” volatilnosti iz danskega in nemškega elektroenergetskega sistema. Norveška ima zelo stabilen EES, ki 89 % temelji na hidro energiji in 9 %, preostanek tvorijo črpalne HE in plin. Norveška sicer plina ne potrebuje prav veliko, izvaža ga v države, ki imajo prevelik delež kapacitet vetra in sonca (vir: Electricity map).

Danes, dan kasneje, je danska vlada na tiskovni konferenci implicitno potrdila, da se sesuva danska energetska politika, ki je temeljila na kombinaciji “jedrska, ne hvala”+veter. Po ukinitvi subvencij za nove vetrne elektrarne je interes investitorjev padel na ničlo. Na razpis za koncesijo za polovico vetrnega polja pri otoku Bornholm (tam blizu so razstrelili plinovoda Severni tok 1 in 2) se lani ni prijavil nihče. Danes je vlada zaradi ničelnega interesa investitorjev skenslala tudi razpis za drugi del tega projekta. Investicije v vetrno energijo na Danskem so – brez subvencij – mrtve, obstoječi projekti se ubadajo z velikimi izgubami.

Zato danski minister za podnebje zahteva ponovno vzpostavitev subvencij za vetrne elektrarne. Kakšen smisel ima investirati v energetske kapacitete, ki brez subvencij ne kratkoročno, ne srednjeročno in ne dolgoročno ne morejo komercialno preživeti?!

Danska je sicer v letu 2024 59 % elektrike pridobila iz vetra, 14 % iz biomase, 11 % iz sonca, 9.4 % iz premoga in 5.4 % iz plina. Kljub temu so njeni izpusti pri proizvodnji elektrike znašali 130, norveški 30, švedski pa 20 gCO2/kWh (vir: Electricity map). Torej Danska je daleč od razogljičenja, medtem ko sta Norveška in Švedska to že naredili s hidro energijo oziroma pametno kombinacijo hidro in jedrske energije. In brez subvencij.

Nadaljujte z branjem→

Yannis Varoufakis je pravilno ugotovil, da po UI revoluciji DeepSeeka nič več ne velja stara krilatica:

Amerika inovira, Kitajska kopira, Evropa regulira.

Pač pa je novo dejstvo:

Kitajska inovira, Amerika kopira, Evropa stagnira.

Evropa je razvojno mrtva. Že nekaj desetletij so evropska podjetja zgolj ohranjala obdtoječe tradicionalne industrije, kolikor se je dalo. Če karikiram, umrla je tekstilna industrija, ohranila se je avtomobilska industrija, evropska podjetja niso ustvarila nič novega. Toda tudi avtomobilska industrija se je ohranila le do tehnološko – energetskega šoka. Prvič, do trenutka, ko je bilo treba na nove izzive (podnebne spremembe) odgvooriti z novimi tehnologijami. ZDA in Kitajska sta nanj odgovorili z inovacijami pri električnih avtomobilih in baterijah, Evropa tega ni zmogla. In drugič, tradicionalna industrija je dobila drugi smrtni udarec z energetsko krizo, torej s tem, ko je v času ukrajinske krize (že pred napadom Rusije na Ukrajino) igrala po ameriških notah in prostovoljno vzela nase breme energetskih (in drugih) sankcij proti Rusiji. S tem je potrojila ali celo početverila cene plina in podvojila cene elektrike za svojo industrijo.

Evropa je ubila svoje gospodarstvo z neinovativnostjo, energetskim samokaznovanjem in z hiper regulacijo (GDPR, zamaški na plastenkah, plastične slamice, visoki davki, politika državnih pomoči itd.).

Nadaljujte z branjem→

Zdaj, ko so “Covid skeptiki”, kot sta Donald Trump in R.F. Kennedy, prevzeli oblast v ZDA je mogoče pričakovati razkritje, ali drži trditev, da je bil Covid-19 virus razvit v ameriškem laboratoriju, testiran pa v kitajskem. Jeffrey Sachs, ki je za Lancet, vodilno akademsko revijo na področju medicine, vodil komisijo za preučitev izvora virusa Covid-19, že nekaj let na podlagi zbranih podatkov trdi, da je šlo za v laboratoriju ustvarjen virus. Zdaj je tudi nakazal, v katerem laboratoriju (Univerza v Severni Karolini). In seveda ni čudno, da je tik pred odhodom Joe Biden ex ante pomilostil Anthonyja Faucija, ki naj bi najprej skrbel za razvoj virusov, nato pa kot čuvaj javnega zdravja za boj proti njemu.

Če je bila novica včerajšnjega dneva, da je danska vlada dovolila lastnikom Severnega toka, da lahko začnejo s popravilom poškodovanih plinovodov, je novica današnjega dneva (Financial Times), da med najvišjimi predstavnikiEveopks ekomisije potekajo diskusije o ponovni vzpostavitvi dobav ruskega plina. Iniciativa za te diskusije je seveda prišla iz držav, ki so najbolj trpele zaradi odpovedi dobav ruskega plina (predvsem Nemčija, katere energtesko intenzivne panoge so od začetka vojne v Ukrajini upadle za več kot 15 %, celotno nemško gospodarstvo pa je že dve leti v recesiji). Dodatni razlogi za te diskusije pa so tudi v tem, da bi z omilitvijo sankcij proti Rusiji slednjo lažje spravili za pogajalsko mizo in da bi EU s tem dobila pogajalski vzvod proti Trumpu, ki je začel izsiljevati EU, da morajo kupovati več ameriškega LNG plina, sicer bodo deležne uvoznih carin. In seveda, Trumpov mirovni načrt za Ukrajino izpred nekaj dni predvideva, da bodo celotne stroške obnove Ukrajine prevzele države EU, ki pa bi lahko del prihodkov za ta namen pridobile z uvozno dajatvijo na uvožen ruski plin.

To potezo je bilo seveda vsekakor prejkoslej za pričakovati. Ker je menjava evropskih industrijskih izdelkov za ruske energente, surovine in umetna gnojila optimalna za obe strani, slednji pa so bili temelj primerjalnih prednosti Nemčija in evropske dobaviteljske verige za nemška podjetja. Zabavno pa pri vsem pa je dvoje. Prvič, pretvarjanje evropskih politikov, da lahko zdržijo brez ruskih energentov, brez da bi uničili nemško gospodarstvo in njeno evropsko dobaviteljsko verigo. Načrt EK je bil, da se do leta 2027 povsem odklopi od ruskega plina, marca letos naj bi pripravila končni načrt. In (z letošnjo prekinitvijo dobav prek Rusije) bi to skoraj uspelo (zmanjšanje iz 40 % na 5 % pri zemeljskem plinu, ne pa pri LNG). Le da je nemško gospodartvo v popolnem kolapsu, evrsko pa v stagnaciji.

Kot v tistem vicu o ciganu, ki je konja navajal, da bi namesto sena jedel žaganje – skoraj bi mu uspelo, potem pa je na žalost konj poginil.

In drugič, zaradi začetka teh diskusij so znoreli proti ruski jastrebi v EK, predvsem iz vzhodnoevropskih držav. Predstavljajte si baltske in poljske politike, ki zaradi zgodovinskih razlogov sovražijo Rusijo in ki jim ni bilo težko žrtvovati nemškega gospodarstva in njegove evropske dobaviteljske verige, da bi lahko zagodli zgodovinsko lekcijo Rusiji. Ampak kot pravijo, lahko je s tujim k. po koprivah mlatiti.

Ključno je, da se razum vrača v Evropo. In, paradoksalno, da je bil potreben Trump, da je ponovno aktiviral razum.

Nadaljujte z branjem→

Tega se sicer spomnijo samo mnogo starejši od mene, toda izraz je ostal. “Sputnik moment” je izraz za paniko, ki je nastala v ZDA, ko je Sovjetska zveza leta 1957 izstrelila prvi umetni satelit Sputnik 1 v orbito okoli Zemlje, kar je ZDA ujelo nepripravljene. Ta dogodek je sprožil vesoljsko tekmo med hladno vojno in pripeljal do tega, da so tudi ZDA leta 1958 v vesolje uspešno izstrelile satelit Explorer 1. “Sputnik trenutek” je ostal v zavesti kot točka, ko ljudje spoznajo, da so ogroženi ali izzvani, in morajo podvojiti svoja prizadevanja, da dohitijo nasprotnika.

No, ta Sputnik trenutek se je zgodil ameriškim podjetjem na področju umetne inteligence. Sam Altman, ustanovitelj in direktor OpenAI, ki je oblikoval ChatGPT, se je še lani na okrogli mizi v Indiji malce posmehoval, ko so ga indijski gostitelji vprašali, ali je možno, da bi kakšno indijsko podjetje, ki bi vložilo denimo 10 mio dolarjev, lahko naredilo napredk ali celo ujelo ameriška podjetja. Rekel je, da je verjetnost zelo majhna ali celo nemogoče, ampak naj poskusijo.

No, Indijci niso bili dovolj pogumni in smeli. Kitajci pač. Toda ne katero izmed petih velikih kitajskih podjetij, pač pa neznan startup DeepSeek. In to na manj naprednih čipih Nvidie, zgolj v dveh mesecih treniranja in za samo 5.6 mio dolarjev vložka. To je pognalo strah v kosti ameriškim tehnološkim podjetjem, kajti ko se v to področje zaženejo kitajski tehnološki velikani (Alibaba je pravkar sporočil, da začenja), bodo pobrali globalni biznis pri komercializaciji UI storitev, ki so si jih obetala ameriška podjetja.

Tekma na področju umetne inteligence se šele začenja.

___________

Nadaljujte z branjem→