Jill Stein uporablja zdravo pamet. Kandidati z njenim programom nimajo možnosti za izvolitev v ZDA.
She is running a third time in the 2024 election against former President Trump and Democratic candidate Vice President Kamala Harris. Stein is running on a campaign which focuses on an anti-war stance, universal healthcare, free public education, an eco-socialist “real Green New Deal”, and strong worker rights. (vir: Wikipedia)
Zaradi katastrofe v Černobilu je neposredno umrlo 40 ljudi. Vendar je strah po černobilski katastrofi preprečil izgradnjo 400 dodatnih jedrskih elektrarn ki bi vsaka prihranila približno 320 milijonov let dodatnega življenja z zmanjšanjem onesnaževanja z nafto in premogom. 40 izgubljenih življenj v Černobilu je vodilo k milijonkrat več smrti zaradi strahu, ne pa zaradi nesreče. Strah so izkoristile interesne skupine (lobiji) za svoje cilje – ameriški in britanski politiki (prek političnih donacij) za forsiranje fosilnih industrij (nafta in plin), evropski zeleni politiki pa za izganjanje jedrske energije in forsiranje nestanovitnih in energetsko siromašnih OVE virov. Oboje je vodilo k povečanju izpustov toplogrednih plinov in skrajšanja stotin milijonov let življenja zaradi onesnaženja.
The Political Economic Determinants of Nuclear Power: Evidence from Chernobyl
The rapid growth of nuclear power plants (NPP) declined dramatically after Chernobyl, especially in countries with democratic governments which had the highest number of NPPs at the time. To understand the mechanisms driving such change, we examine two case studies in detail: the United States and the United Kingdom. In the U.S., we document that: (a) after the Chernobyl accident, campaign contributions to House and Senate races from fossil fuel special interest groups became strongly associated with negative votes on nuclear-related bills, and such donations increased significantly; and (b) newspapers with more fossil fuel advertisements published more anti-nuclear articles after Chernobyl, while we do not observe significant changes in advertisement spending by the fossil fuel industry. We examine air pollution as a downstream outcome of reduced nuclear investment. We estimate that the decline in NPP caused by Chernobyl led to the loss of approximately 141 million expected life years in the US, and 318 million globally.
…takrat veste, da militantni neokonzervativci vodijo Ameriko ne glede na barvo administracije
Tale komentar Daniele Schwarzer, članice boarda Bertelsmann Stiftung, v Financial Timesu (Germany should listen to Draghi) je sicer koristen in streznjujoč za Nemce:
Gone are the days when Germans could consider bad economic news from Europe as other people’s problems. The continent’s once unchallenged industrial leader is in deep trouble — so much so that some neighbours now, only half-jokingly, talk about it as a “failed state” where the trains don’t run and 10-year-olds can’t read. Not only does Germany’s image abroad need improving, the country also needs to rethink its growth model and is best advised to do so in co-operation with fellow Europeans. This is why the first and loudest political reactions from German policymakers on Draghi’s magnum opus miss the point.
…
The Federation of German Industries (BDI) estimates that Germany needs to invest €1.4tn by 2030 to strengthen its industrial base and stay competitive in the global market. The BDI warns that 20 per cent of Germany’s industrial value creation is at risk — particularly in industries such as automotive, chemicals and energy-intensive sectors including coking plants and mineral oil processing — unless high energy costs, labour shortages, excessive bureaucracy and under-investment in critical infrastructure (notably transport and digital networks) are addressed. Indeed, without reform and investment, Germany risks further deindustrialisation and the decline of the small and medium-sized enterprises that form the backbone of its economy.
Vendar je njegova napaka v tem, da se pretvarja, da Nemčija in Evropa še imata čas, da se počasi organizirata in dohitita Kitajsko ali ZDA. Kar je popolna iluzija.
Evropa za Kitajsko tehnološko zaostaja za 15 let in nima hitrih mehanizmov, ki bi jih lahko uporabila za pospešitev tehnološkega razvoja.
ZDA pa Evropa poskuša začeti dohitevati že od časov predsedovanja Romana Prodija v Evropski komisiji, ko je naročil Sapirjevo poročilo iz 2003 (“AN AGENDA FOR A GROWING EUROPE: Making the EU Economic System Deliver”. Vendar 5 strateških dokumentov kasneje (od Lizbonske agende do Načrta za okrevanje in odpornost) Evropa za ZDA vedno bolj zaostaja.
Nihče ne more tekmovati s kitajskim nadzvočnim vlakom (tako po glede menedžiranja spodbud za inoviranje, spodbujanja komercializacije inovacij, spodbujanja industrializacije teh inovacij in glede produktivnosti). Toda EU kot konfederativna tvorba nima nobenega resnega mehanizma, s katerim bi lahko spodbudila razvoj. Problem je EU. Problem so skupne politike EU. Od energetske politike, politike konkurence do politike državnih pomoči. Vse po vrsti vežejo roke posameznim članicam, da nobena ne more izkoristiti večje inovativnosti, večje ambicioznosti ali večje finančne moči z apridobitev prednosti pred drugimi članicami. In to je razlika glede na Kitajsko ali ZDA, kjer se odločitve sprejemajo centralizirano in kjer se spodbude centralizirano usmerjajo v ključne sektorje.
Grozno se sliši, vendar je konec z EU kot konkurenčne industrijske lokacije. Evropa je mrtva. Je zgolj še industrijski muzej na prostem.
Odločujoči na MOPE in sestavljalci NEPN se navdušujejo nad nemškim modelom energetskega prehoda (Energiewende). V tem duhu so v zadnji verziji NEPN (2024, v5) predvideli, da se bo proizvodnja elektrike iz sončnih panelov iz sedanje 1 TWh (2023) do 2030 povečala na 3.8 TWh, do 2040 na 8.7 TWh in do 2050 na 13.7 TWh!
Vir: NEPN 2024 v5, str. 285-6
Pri tem predvidevajo, da bo elektrika iz sončnih panelov zaradi padajočega trenda cen panelov in inverterjev vedno cenejša. Tako rekoč zastonj bo.
V drugem koraku pa, kot da ne bi šlo za povezano zadevo, predvidevajo, da moramo:
(1) do leta 2030 zaradi integracije razpršenih sončnih elektrarn v omrežje v nadgradnjo distribucijskega omrežja vložiti 4 milijarde evrov (do leta 2050 pa skupaj z investicijami v prenosno omrežje celih 14.9 milijard evrov (=13.6 + 1.9), Vir: Resolucija o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50), 2021),
(2) izgraditi najmanj eno plinsko elektrarno (500 MW = ca 500 mio evrov) do 2035 in še eno do 2050 za nadomeščanje elektrike v času jesensko-zimske sezone in ob deževnih in oblačnih dnevih, ko ni sonca.
Hkrati pa bo treba investirati tudi v baterije za zapolnjevanje dnevnih špic v povpraševanju ter večernih in nočnih potreb po elektriki, in sicer 500 MWh do 2030, 1950 MWh do 2035, 3900 MWh do 2040 in 6300 MWh do 2050. Pri sedanji ceni okrog 1 mio eur/MWh bi to pomenilo 6.3 milijarde evrov investicije do 2050 (ob predpostavki, da se bodo cene baterij postopno zmanjšale na 1/3 sedanje cene in da bi povprčna cena baterij v obdobju 2025-2050 znašala 0.5 mio eur/MWh, bi ta investicija v baterije zahtevala za dobre 3 milijarde evrov.
Tisti, ki bodo vlagali v nove proizvodne enote (plinske elektrarne), baterije in v omrežje (proizvajalci, distributerji in sistemski operater omrežja) bodo seveda ta vlaganja ovrednotili in jih ustrezno zaračunali odjemalcem elektrike. To se bo odrazilo v višjih cenah same energije, v višji omrežnini in v različnih inovativnih dodatkih na ceno, ki se jih bodo še spomnili.
No, ker je Nemčija vzor za slovenske odločevalce glede politike energetskega prehoda, lahko pogledamo, kako se bo ta masovni prehod na elektriko iz sonca odrazil v cenah elektrike pri nas. V spodnji sliki je primerjava nemških in slovenskih cen elektrike za gospodinjstva (z vsemi dajatvami, vendar brez DDV). Kot lahko vidite, je bila cena elektrike za gospodinjstva v Nemčiji že od 2007 2-krat višja kot v Sloveniji. Do 2022 se se je povečala celo na 2.4-kratnik (2023 je anomalija zaradi energetske krize).
Česarkoli se na Kitajskem lotijo, vodi zaradi velikega obsega vlaganj v raziskave in razvoj ter velikega obsega kasnejše proizvodnje v ogromno tehnološko prednost in prednost glede produktivnosti pred drugimi državami. Od navadnih solarnih panelov, baterij za avte, električnih avtov, elktrolizerjev do jedrskih reaktorjev. Kitajska je kot prva začela s komercialno uporabo jedrskih reaktorjev 4. generacije (ki so bolj varni od konvencionalnih; glejte spodaj), glede konvencionalnih jedrskih reaktorjev pa so njihove cene za polovico nižje od najbližjega zahodnega zasledovalca (Južna Koreja). Konkurenca kitajskim reaktorjem so samo ruski. Seveda nič od obojega ne bomo (smeli) kupiti v Sloveniji.
LAST YEAR engineers at China’s Shidaowan nuclear power plant turned off the pumps pushing coolant around the reactor core. Then they waited. At a typical power plant, this would have been dangerous. Nuclear reactions create lots of heat, which is normally transferred by a coolant and then converted into electricity. With the pumps off, the nuclear fuel might have continued to heat up until it liquefied and damaged the reactor. Such “meltdowns” can release radiation. That is what happened in 2011 at the Fukushima Dai-ichi nuclear plant in Japan after a tsunami damaged its cooling systems.
But no such disaster occurred at Shidaowan. At first the reactor did heat up. Then it cooled down before any damage was done, says a paper by the plant’s engineers published in July. This was thanks to the plant’s clever design. Conventional reactors are powered by long fuel rods containing uranium. At Shidaowan, though, the fuel is in the form of tiny particles of uranium coated with carbon and other chemicals, and embedded in tennis-ball-sized spheres. These are known as “pebbles”. They can cope with extremely high temperatures without melting.
Pridiga tedna.
Dominique De Villepin is a French politician who served as Prime Minister of France from 31 May 2005 to 17 May 2007 under President Jacques Chirac. … He came into the international spotlight as Minister of Foreign Affairs with his opposition to the 2003 invasion of Iraq, one year after his appointment to the office, which culminated with a speech to the United Nations. (Wikipedia)
V legendarnem filmu Dead on arrival (1988) Dennis Quaid pride na policijsko postajo prijavit svojo smrt. Ima še 36 ur življenja. Nekako tako je izgledalo ta ponedeljek, ko je Mario Draghi predstavil poročilo o evropski konkurenčnosti. Prijavil je smrt evropskega socialnega in gospodarskega modela in razloga za obstoj EU … če se EU korenito ne spremeni.
Na predstavitev Draghijevega poročila o evropski (ne)konkurenčnosti smo čakali tri mesece. Namesto junija so ga zaradi pohitrenega postopka formiranja vodstva nove Evropske komisije zaradi presenečenj na evropskih volitvah in domnevne ogroženosti dosedanje in nove predsednice Evropske komisije s strani Maria Draghija prestavili na jesen.
Draghijevo poročilo sicer ni nič posebnega. Gre za analizo evropskega zaostajanja v konkurenčnosti in za predloge ukrepov za reindustrializacijo Evrope. Takšnih analiz s priporočili smo v zadnjih desetletjih videli na desetine. Izstopa zgolj bolj jasen jezik in brutalno priznanje, da bo EU »izgubila razlog za obstoj«, če se korenito ne spremeni. Če EU kot zveza držav ni sposobna zagotavljati svojim ljudem blaginje in drugih ključnih vrednot, dobesedno, ni razloga, da bi obstajala.
Vsak narod ima svoje mite in iracionalne travme, ki ga definirajo v vsakodnevnem življenju. In ki jih tujci ne morejo razumeti. Vsaj ne z racionalno analizo. Ena izmed nemških iracionalnosti je “racionalnost švabske gospodinje”. V času evrske krize jo je lepo razložila že tedanja kanclerka Angela Merkel, in sicer: Vsaka švabska gospodinja ve, da je treba v času krize šparati, enako racionalno mora ravnati tudi vlada. Zato je nemška vlada v času evrske krize ves čas varčevala, ker ji je bilo bolj mar za proračunsko “schwarze Null” kot za vlaganja v infrastrukturo, ki bi – ob posodobljeni infrastrukturi – poganjala nemško rast BDP in se prelivali tudi v ostale trgovinsko povezane države in poganjale tudi njihovo rast. In Nemčija je isto – varčevanje v času krize, že leta 2010, zahtevala tudi od ostalih članic evro območja prek instalacije Fiskalnega pakta, ki se je nato prelevil v nacionalna fiskalna pravila. V fiskalne prisilne jopiče. Zaradi česar do leta 2015 v evro območju (razen v Nemčiji) praktično ni bilo rasti.
Problem koncepta švabske gospodinje je v nečem, čemur rečemo “fallacy of composition“, torej napačno sklepanje o lastnosti splošnega na podlagi lastnosti posameznih delov. V konkretnem primeru to pomeni, da če se vsi subjekti v dani situaciji (kriza) racionalno obnašajo in varčujejo, to vodi v vedno globljo krizo, ker nihče ne troši. Torej čeprav se vsak izmed posameznikov zase racionalno obnaša z varčevanjem v krizi, pa to na makro nivoju države vodi v ogromno makro neracionalnost (poglobljeno krizo). Kajti nobeden izmed teh racionalnih posameznikov z na osebni ravni povsem racionalnim obnašanjem se ne zaveda njiihove medsebojne prepletenosti, torej da je moja potrošnja tvoj dohodek in obratno. Zato “paradoks švabske gospodinje“. In zato kadar nobeden od racionalnih potrošnikov v času krize noče trošiti in raje varčuje, mora takrat vstopiti država s povečanim trošenjem in na na ta način spodbuditi gospodarsko rast.
No, nemške vlade tega niso nikoli razumele. Tega niso razumele v času evrske krize, niso razumele v času Covida in tega ne razumejo zdaj. Zato je sedanji finančni minister Lindner zavrnil Draghijev predlog skupnih evroobveznic za financiranje tehnološke reindustrializacije EU. In enako je naredil najverjetnejši bodoči kancler Friedrich Merz (CDU).
V spodnjem podcastu vam bo paradoks švabske gospodinje na tem primeru plastično razložila Isabella Weber, do lani najbolj osovražena ženska med ekonomisti.
Glejte spodnjo sliko, dramatičnost situacije je bistveno večja kot ob hipnem in kratkotrajnem upadu industrijske proizvodnje ob izbruhu Covid-19. Tokrat gre za dolgoročni negativni trend deindustrializacije držav evro območja po začetku vojne v Ukrajini. Gre za trend, ki mu ni videti konca:
Glede Nemčije je presunljvo, kako splošen je trend deindustrializacije. Med pandemijo in po njej je šlo predvsem za vmesne proizvode in investicijske dobrine. Zdaj se je katastrofa poglobila v vseh sektorjih, tudi v proizvodnji potrošnih dobrin in energetiki.
Presunljivo je, da evropski politiki ne naredijo ničesar za zaustavitev te katastrofe. Nasprotno,
(1) še naprej spodbujajo nadaljevanje vojne v Ukrajini in celo eskalacijo vojne v smeri ruskih napadov na cilje v Evropi (z dovoljenjem ukrajinskim oblastem, da z raketami dolgega dometa ciljajo cilje globoko v Rusiji, s čimer postanejo evropske vojaške kapacitete legitimne ruske tarče), in
(2) še naprej poganjajo mantro kvazi-zelenega prehoda prek instalacije sončnih in vetrnih elektrarn, ki ne znižujejo bistveno CO2 emisij, pač pa vodijo k še večji odvisnosti od (ruskega in ameriškega) plina ter k še višjim cenam električne energije in plina.
(za “zelene” zanesenjake: nestanovitna vira sonca in vetra zahtevata fleksibilne plinske elektrarne (plus baterije) za zapolnjevanje manjka energije v dnevnih špicah povpraševanja (zvečer in ponoči) in za proizvodnjo nadomestne elektrike, ko sonce in veter ne delujeta (velika večina časa v letu), to pa pomeni podvojitev vrednosti investicij (v OVE vire, nadomestne plinske elektrarne in v ojačanje distribucijskega in prenosnega omrežja) glede na alternativo, da bi vlagali v hidro in jedrske elektrarne (pri slednjih ni potrebe po vlaganjih v distribucijsko omrežje, vrednost potrebnih investicij je nižja zaradi 2 do 5-krat (ali več) daljše življenjske dobe hidro in jedrskih elektrarn, potrebne so manjše strateške rezervne kapacitete), in s tem seveda vodijo v podvojitev cen elektrike glede na alternativo. Hkrati povečano povpraševanje po plinu vpliva na dvig cen plina, kar draži tako elektriko kot industrijsko proizvodnjo).
Vir slik: Daniel Kral
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.