Bine Kordež

Pred dnevi smo dobili podatke o precejšnjem umirjanju gospodarske aktivnosti v letošnjem prvem polletju, ki upravičeno zaskrbljujejo. Istočasno pa pravzaprav še vedno nimamo dokončnih podatkov o gospodarski rasti v preteklem letu. Le-te objavi SURS praviloma konec avgusta in lani smo šele takrat izvedeli, da je bila gospodarska rast v 2022 kar za polovico nižja kot smo bili prepričani. Letos najbrž takšnega negativnega popravka za preteklo leto ne bo in podrobnejša analiza dosegljivih podatkov kaže, da bomo letos mogoče  pričakali preje kak popravek navzgor. Da bo torej v marcu izračunana in objavljena gospodarska rast Slovenije v višini 1,6 % v letu 2023 glede na 2022 mogoče celo nekoliko višja. Ne glede na odprte dileme in dejstvo, da so podatki za leto 2023 že kar zgodovina, vseeno ni odveč oblikovati nekaj ocen gospodarskih gibanj v preteklosti.

Z ocenami gospodarskih rezultatov je sicer vedno težava. Ob vsej množici podatkov vedno lahko izberemo ter poudarimo predvsem tiste številke in primerjave, ki nam potrjujejo našo izhodiščno tezo o gospodarskih gibanjih. Če bi vseeno pogledali ves nabor različnih rezultatov in poskusili sestaviti neko povprečno oceno, se ne bi mogli strinjati z ocenami, da so naši gospodarski dosežki slabi. Vseeno pa velja tudi, da se z doseženim ne moremo pretirano hvaliti. Neka splošna ocena bi lahko bila, da so bili lani naši gospodarski dosežki solidni, glede rasti boljši od povprečja EU, a pričakovani upoštevaje doseženo stopnjo razvitosti. Po rasti se tako uvrščamo nekje okoli desetega mesta med evropskimi državami. Glede na višino BDP v primerjavi s povprečjem vseh držav EU pa smo seveda še vedno spodaj, po kupni moči na 91 % povprečja in še dolgo, dolgo bo trajalo, da ulovimo EU po tem kazalcu.

Nadaljujte z branjem→

Italijansko industrijo je uničil evro (nezmožnost devalvacije lire za spodbuditev konkurenčnosti in kasnejša politika varčevanja zaradi fiskalnega pravila). Nemško energetsko intenzivno industrijo pa so načele visoke cene elektrike zaradi zelenega prehoda, nato energetski šok zaradi eksplozije cen plina po začetku vojne v Ukrajini, tradicionalno industrijo pa uničuje kitajski šok zaradi večje inovativnosti in cenovne konkurenčnosti.

Takšne radikalne skoke redko vidimo. Kitajski šok v izvozu avtomobilov: v dveh letih in pol (od sredine 2020 do konca leta 2023) so kitajska podjetja izvoz avtomobilov povečala iz pol milijona na 5 milijonov.

In eksponentna zgodba se nadaljuije tudi v letošnjem letu. Do julija 12-mesečna vsota izvoza znaša že 6 milijonov. Od tega je 2 milijona e-avtov. Za primerjavo: Nemčija je še leta 2019 izvozila 4 milijone avtomobilov, v letu 2023 pa le še 2.5 milijona, od tega 800 tisoč e-avtov. To, kar so kitajska podjetja naredila pri pametnih telefonih, so zdaj naredila tudi pri avtomobilih.

Kaj sledi?

Nemčija ima velike gospodarske težave. Ki pa so bile povzročene z napačnimi politikami zadnjih vlad in z bolečo nekompetentnostjo sedanje mavrične vlade. Zato ne preseneča populistični politični odziv v Nemčiji s krepitvijo desnega in levega populizma. Pri čemer pa ta prihaja predvsem iz “novih dežel”, iz nekdanje socialistične Vzhodne Nemčije. Prebivalci nekdanjih socialističnih držav so, kot je pokazala tudi raziskava, ki sva jo nedavno naredila s kolegom na vzorcu OECD držav, bistveno manj tolerantni tako na ekonomske kot na kulturne (migracije) dejavnike.
Glede Nemčije je seveda lahko biti zgrožen ali vsaj neprijetno vznemirjen z meteorskim vzponom zelo desne AfD, sploh če si naredimo miselne projekcije evolucije protitujskega elementa v smeri fašizma. Toda Sahra Wagenknecht (voditeljica BSW – Zavezništva SW) je bistveno trši oreh. Wagenknechtova je zanimiv fenomen eklektičnega politika, ki odlično dojema aktualne težave in frustracije navadnih ljudi in jih nadgradi s strateškim razmislekom na ravni države. Wagenknechtova je na eni strani socialistična levičarka s posluhom za socialne težave ljudi, na drugi strani pa zagovornica tradicionalnih vrednot, skupnosti in nacionalne suverenosti. Je zanimiva mešanica socialistične levičarke in kulturne konzervativke, zato okarakterizacija kot “levičarske konzervativke”.

Zanimiva je njena kritika levičarskih strank (SPD in njene bivše Die Linke): pravi, da so se leve stranke odmaknile od problemov navadnih ljudi in delavskega razreda, da so postale zagovornice moderne potrošniške družbe in kulturnih in moralnih vzorcev ter zahodne kulturne hegemonije. Še več, pravi, da so se leve stranke iz nekdanjih liberalnih strank prelevile v avtokratske stranke s forsiranjem lastnih kulturnih in moralnih vzorcev.
Wagenknechtova je tudi kritična do nemške vladne “zelene” politike (pravi, da samo z OVE in brez jedrske energije ni mogoče izvesti zelenega prehoda) in politike glede spolne afirmacije. Prav tako je Wagenknechtova za premirje z Rusijo.
No, s temi političnimi vrednotami in programom bi bila Wagenknechtova zanimiva opcija tudi za Slovenijo. Jaz bi k njenemu miksu dodal še element podjetnosti. Za socialno, podjetno in suvereno Slovenijo.
Spodaj je dober komentar Thomasa Fazija.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je hrvaški Forbes objavil, da je slovenski minister za delo Luka Mesec zagrozil, da bi lahko Slovenija sprožila ukrepe proti Hrvaški na ravni EU, ker vse več slovenskih podjetij zaradi ugodnejše zakonske rešitve za podjetja, ki pošiljajo delavce na tuje trge, napoveduje morebitno selitev poslovanja na Hrvaško. Gre za še eno v seriji na videz dobronamernih, vendar škodljivih potez ministrstva za delo, ki uničujejo slovenske izvoznike.

Nadaljujte z branjem→

… če poslujete s kriptovalutami ali imate digitalno platformo za komunikacijo. To je nauk zgodbe o aretaciji Pavla Durova, ustanovitelja Telegrama (državljana Združenih Arabskih Emiratov, ki je pred leti dobil francosko državljanstvo po posebnem postopku in ki naj bi ga v past zvabil francoski predsednik Macron s povabilom na večerjo).

No, problem EU je, da je v svojih aktivnostih prepotentna. Daje si preveliko težo glede na njeno zelo majhno težo v svetovni populaciji ali svetovnem BDP (zgolj 15 % po metriki BDP po kupni moči). Kateremu lastniku digitalne platforme ali izdajateljem kripto valut bo še mar, če ena EU sprejema restriktivne ukrepe glede obojega? Kdo je EU?

Just wait for it. A European Union country will soon issue an arrest warrant for Satoshi Nakamoto, who will stand accused of having invented a platform which he has persistently failed to control.

The crypto industry should be very concerned about the arrest in Paris of Pavel Durov, the founder of Telegram. It’s not only the fact that Telegram is the second most popular platform for the crypto industry after X.

It’s the fact that what happened to Durov could soon happen to any crypto CEO — and indeed any tech entrepreneur.

Durov was arrested, broadly speaking, because of his failure to fight illegal content on his social media platform. The EU Digital Services Act makes operators of digital platforms responsible for the content.

Thierry Breton, the EU industry commissioner, even went so far as to write to Elon Musk earlier this month.

He told the tech billionaire that his interview with former President Donald Trump would constitute a violation of the act, presumably on the grounds Trump disseminates falsehoods the moment he opens his mouth.

Brussels later denied that it had given Breton permission to send the warning to Musk.

Nadaljujte z branjem→

No, to je razlog, zakaj bo Trump letos (zelo verjetno) zmagal na ameriških predsedniških volitvah: inflacija je slaba in desni volilci za inflacijo vedno krivijo vlado.

Trumpu ni treba nič drugega kot govoriti o “Bidnovi inflaciji”

Dobra analiza ruskega “razvojnega” modela v zadnjih treh desetletjih. Modela, ki je bil všečen zahodnim državam in nekaj desetim ruskim oligarhom (ki so uživali v žarometih elite na zahodu). Toda ta model Rusiji ni prinesel razvoja, pač pa zgolj ozko koncentrirano gospodarstvo brez pomembnega domačega tehnološkega razvoja in inovacij in brez razvite industrije. In s tem seveda veliko uvozno odvisnost pri kapitalskih in potrošnih dobrinah.

No, tega modela je očitno konec. Rusija se bo morala spet industrializirati. Zato so bile zahodne sankcije po ruski invaziji na Ukrajino najboljša stvar, ki se je iz razvojnega vidika lahko zgodila Rusiji.