Letošnja podelitev nagrade švedske centralne banke trem ekonomistom (Acemoglu, Johnson & Robinson, AJR) za prispevek na področju razumevanja vpliva institucij na gospodarski razvoj je svojevrsten akt cinizma komiteja, ki pri Riksbank izbira vsakoletne nagrajence. Brendan Greeley je v Financial Timesu čudovito pojasnil kontroverzno izbiro kot “nagrado za uporabo ekonomije prav pri tistih stvareh, kjer je ekonomija sama po sebi slaba pri razumevanju“.

Ekonomija je dobra pri številkah, toda določenih stvari, v bistvu velike večine, ni mogoče pojasniti s številkami. In tukaj se ekonomija zateče k mehkim konceptom, kot so denimo institucije, da bi z njimi pojasnila tisti del, kjer pojasnjevalna moč v statističnih modelih na podlagi korelacij med številkami kaže velike škrbine. Toda problem ekonomije je, da je pri tem standardno površna. Ekonomistov ne zanima kompleksnost medsebojnih odnosov in historična evolucija, ki je pripeljala do te kompleksnosti odnosov, pač pa iz celotne zgodbe izberemo eno ali nekaj anekdot, ki nam “pašejo” v naš reduciran empirični koncept. Ne preberemo celotne zgodovinske knjige, pač pa nekaj strani, in na podlagi teh nekaj anekdot zapolnimo škrbino v naših “empiričnih”, no statističnih modelih s korelacijami med številkami.

Nadaljujte z branjem→

Najprej je šla v franže danska pravljica o zelenem vodiku za Nemčijo, nato norveška, zdaj pa še španska. Proizvodnja vodika iz viškov elektrike iz sonca in vetra ne zmore preskočiti niti e od ekonomike. Predraga elektrika in prenizka izkoriščenost elektrolizerjev sta ključni faktor, nato pridejo težave z ekonomiko pri transportu in skladiščenju in na koncu še težave z ekonomiko pri proizvodnji elektrike iz zelenega vodika. In če so pri elektriki iz sončnih panelov in vetrnic države še nekako s subvencijami zvabile podjetja in gospodinjstva, da na račun tihe mase večine odjemalcev elektrike, ki plačujejo te subvencije, investirajo v to zgodbo, pri zelenem vodiku ni tako velike subvencije, da bi kdo sploh začel z resno proizvodnjo.

Ta teden naj bi voditelji držav BRICS na vrhu v Kazanu predstavili načrt za nov plačilni sistem med državami članicami, imenovan “BRICS-Bridge”. Čeprav so osnovni razlogi za nov plačilni promet predvsem geopolitične in strateško-varnostne narave, pa ne gre zanemariti ekonomskih koristi.

Nov BRICS plačilni promet prinaša predvsem dvoje prednosti za njegove uporabnike. Prvič, za razliko od sedanjega centraliziranega sistema, ki (prek SWIFT informacijskega sistema) temelji na medsebojnih odnosih med 11,000 bankami, ki morajo imeti korespondenčno banko v Ameriki, pa bi naj bil nov BRICS plačilni sistem decentraliziran. Temeljil naj bi na konceptu, ki ga je razvila in testirala “centralna banka centralnih bank” BIS iz Basla (imenovan mBridge), v katerem med seboj komunicirajo in poravnavajo obveznosti centralne banke, poslovne banke posamezne države pa nato poravnavajo svoje mednarodne obveznosti prek nacionalne centralne banke. Slednje delujejo kot klirinški sistem med državami (nekaj podobnega je že leta 1944 predlagal britanski ekonomiost John M. Keynes na srečanju zaveznikov v Bretton Woodsu). Prednost tega sistema je, da je bistveno hitrejši od sedanjega sistema, saj se namesto v dnevih (kot danes) mednarodne transakcije lahko poravnajo v minutah ali celo sekundah znotraj klirinškega sistema centralne banke.

Druga prednost BRICS plačilnega sistema je, da transakcije ne gredo več skozi ameriške korespondenčne banke in jih torej ni mogoče spremljati, kontrolirati ali celo ogroziti. S tem se države zavarujejo pred morebitnimi ameriškimi (in zahodnimi) sankcijami, saj jih v primeru političnih ukrepov ni mogoče izključiti iz mednarodnega plačilnega sistema, kot se je to zgodilo Iranu in Rusiji in kot bi se lahko zgodilo Kitajski.

Nadaljujte z branjem→

Meni se zdita v tej situaciji danes najbolj depresivni spodnji sliki. Prva kaže zmanjšanje porabe električne energije v gospodarstvu za 16 % po letu 2021:

Če kdo misli, da gre za energetsko prestrukturiranje, ker so slovenska podjetja našla čudežno tehnologijo, da z manj energije ustvarijo več, se bridko moti. Druga slika kaže zmanjšanje obsega proizvodnje v 5 energetsko intenzivnih panogah (papirna, gumarska, nekovinska, kovinska, kemična) za več kot 15 % glede na 2021. Te dejavnosti predstavljajo skoraj polovico porabe energije v industriji in četrtino proizvodnje, izvoza in zaposlenosti. Torej – dogaja se deindustrializacija zaradi visokih cen energentov.

Nadaljujte z branjem→

Nekateri so danes spodnjo sliko proglasili za najbolj depresivno sliko Evrope: slika kaže depresivni trend pričakovanj gospodarske rasti za 5 let vnaprej. Ko so leta 2000 nekatere članice EU hrabro in glasno vstopile v bodoči dizaster, imenovan evro, so bila pričakovanja glede bodoče rasti še na ravni 2.6 %. In že to je bilo izjemno slabo v primerjavi z globalnima konkurentoma ZDA in Kitajsko. Danes, četrtletje kasneje, so se pričakovanje glede bodoče rasti prepolovila (na zgolj 1.3 %).

Glavni krivci? (1) nizka rast produktivnosti in (2) še nižja rast prebivalstva (vsota stopnje rasti produktivnosti in stopnje rasti prebivalstva je anaka stopnji rasti BDP) ter (3) energetska kriza. Evropska podjetja nimajo več razloga, da bi ohranjala svojo proizvodnjo v EU – ker ni delovne sile, ker regulacija ubija podjetniško aktivnost in tehnološki razvoj in ker je Evropska komisija z zeleno norostjo, imenovano obnovljivi viri energije, in z gospodarsko vojno proti Rusiji naredila energijo (= življenje) prohibitivno drago.

Pričakujte eksodus največjih evropskih podjetij in še večji upad spodnjega trenda v naslednjem desetletju.

Res je fascinantno videti, kako so v zadnjih 200 letih največje države (Kitajska, Indija) izgubile gospodarski primat, kako so ga prevzele nove velesile (ZDA, V. Britanija, Sovjetska zveza, Japonska) in kako so ga te spet izgubile proti Kitajski. Vprašanje je le, koliko časa bo Kitajski in Indiji uspelo zadržati ta ponovno priborjeni globalni primat.