Dobra niti profesorja Tomaža Žagarja o nemški kvazi-zeleni poti v pogubo:
Nemška energetska politika »Grüner Masterplan« in njeni rezultati.
▶️Število zanesljivih, stalno razpoložljivih tradicionalnih elektrarn se manjša. Nekdaj preko 100 GWe, sedaj že manj kot 70 GWe. Zakaj je to problem? 🧵1/n 
Donald Trump je katastrofa v vseh pogledih – kot človek, kot biznismen, kot politik … in kot govornik. Tudi včeraj je bil katastrofa. Še večja katastrofa je, da je sploh pristal na soočenje s Kamalo Harris. Toda največja katastrofa je bilo soočenje z Joejem Bidnom. V soočenju je sicer zmagal z knock-outom, toda zaradi katastrofalnega Bidnovega nastopa so slednjega, ki je močno zaostajal za Trumpom v anketah javnega mnenja, zamenjali z manj slabo kandidatko. S kandidatko, ki kljub popolni vsebinski praznini, na soočenju izpade mnogo bolj simpatično od okornega, neartikuliranega in lažnivega Trumpa.
Bomo videli, koliko škode si je Trump naredil z včerajšnjim soočenjem. Nate Silver, ki poganja najbolj zanesljive modele za napovedovanje ameriških volilnih izidov, bo čez 2 tedna na podlagi razlilčnih anket najbolje ocenil, ali se je Kamali Harris uspelo odlepiti od Trumpa. Zaenkrat Harrisova vodi za skoraj tri točke, vendar ji Silverjev model kaže, da bo kljub večjemu deležu glasov volilcev izgubila zaradi specifične porazdelitve elektorskih glasov po zveznih državah. Ključnih je 7 držav in tam Trump (še vedno) večinoma vodi.
Jaz sicer menim, da Trump z včerajšnjim neprepričljivim nastopom na soočenju ni izgubil volitev. Trump je bil katastrofa tudi na soočenjih s Hillary Clinton leta 2016, pa je kljub vsemu zmagal. Preprosto zaradi Trumpovega paradoksa. Karkoli Trump pove ali naredi, mu ne škodi. Kot je nekoč sam rekel: Lahko bi koga ustrelil na ulici, pa se mi ne bi nič zgodilo. Die hard republikanski volilci bodo še vedno volili zanj, ker sovražijo demokrate. In republikanski donatorji bodo še vedno prispevali stotine milijonov njegovi kampanji, ker računajo, da bodo z njim obogateli bolj kot bi z demokratom / demokratko na čelu ZDA. In to je vse, kar jih zanima, ne pa kar Trump blebeta. Trenutno jih zanima predvsem, kako bo Trump sklestil zdravstveno zavarovalno shemo za revne in izdatke za Ukrajino in tako “privarčeval”, da bi lahko še dodatno znižal davke.
Trump je ameriški Superhik. Jemlje revnim, da bi dajal bogatim. In revni republikanci kljub temu volijo zanj. Paradoks, ki je težko razumljiv v teh krajih.
Ker je te cifre (4.5 % BDP dodatnih investicij na leto !) v praksi nemogoče doseči in glede na nezmožnost dogovora o skupnem financiranju (evro obveznice), glede na fiskalno pravilo ter glede na nezmožnost dogovora o prioritetnih sektorjih in odpravi regulacije državne pomoči (dovoljenje, da neka država z večjo finančno sposobnostjo subvencionira in s tem koncentrira bodoče tehnološke blue chipe in posledično gospodarsko moč), se gospodarskemu in socialnemu zatonu Evrope ni mogoče izogniti.
Seveda si lahko delamo utvare, da temu ni tako, da bomo nekako dosegli nek dogovor, da še imamo čas itd. Toda dejstva so kruta. Prvič, Evropa je zamudila tehnološki razvoj glede na Kitajsko vsaj za 15 let in danes zanjo nezaustavljivo zaostaja na vseh kritičnih tehnoloških področjih (od umetne inteligence, prek kvantnih računalnikov, čipov, do baterij). Za ZDA pa vsaj za 10 let. In drugič, Evropa nima implementacijske kapacitete za hitro in odločno reagiranje ter implementranje še tako dobrih programov. Kitajska je sposobna z enim centralnim ukrepom podjetja (s subvencijami in olajšavami) hitro usmeriti v investicije v nek sektor. Tudi ZDA so z Inflation Reduction Act (IRA), ki je v bistvu program subvencioniranja itehnološke ndustrializacije, pokazale, da so sposobne v enem letu in z enim centralnim ukrepom hitro usmeriti podjetja, da investirajo v željene sektorje (ciljni datum dokončanja investicij se sicer odmika, vendar so se investicije začele). EU te implementacijske sposobnosti zaradi konfederativne narave nima. Posamezne članice EU bi imele več tovrstne sposobnosti, če bi bile samostojne (če ne bi bile članice EU), toda – kot izpostavlja Draghijevo poročilo – prav članstvo v EU zaradi hiperregulacije posameznim članicam omejuje hitro in odločno ukrepanje v smeri spodbujanja tehnološkega preboja in tehnološke re-industrializacije.
We are doomed. Zato Draghijevo poročilo ne bo nič spremenilo. Šlo bo v zgodovino kot še en evropski dokument (po Sapirjevem poročilu, Lizbonski agendi, Evropi 2020, Strategiji pametne specializacije, Načrtu za okrevanje in odpornost), ki bodisi ni bil implementiran oziroma ni prinesel sprememb na tehnološkem in gospodarskem področju.
Poltična narativa vodilnih politikov v EU državah in v Evropski komisiji glede Kitajske se je povsem spremenila. Od spudbujanja sodelovanja pred enim desetletjem do sedanje narative, da “Evropa ima kitajski problem“. Da ima Evropa problem z neuravnoteženo trgovinsko menjavo in neenakimi konkurenčnimi pogoji.
“Europe has a China problem.”
These are not words you would have heard from a budding EU trade commissioner a decade ago, when cutting juicy deals with booming economies like China was the top line of the job description.But in 2024, this might be the kind of rhetoric needed if you want to be handed the keys to the EU’s directorate of trade for the next five years.
“China is challenging us in such a fundamental way that it would be naive to deny that Europe has a China problem. Just read the reports of the Dutch intelligence agencies,” said Wopke Hoekstra, the ex-Dutch foreign minister, in a stump speech for a China-facing portfolio in the next European Commission.
The current climate commissioner went on to blame China for “derailing our economy”, in the sort of language it would be hard to imagine coming from Valdis Dombrovskis, the taciturn Latvian incumbent.
“That is unacceptable. We aim not to sever ties with China. But we will have to restore the balance. Equal rules for both parties, plain and simple. To achieve this, we will no longer just talk, but we also have to act, if competition continues to be unfair,” Hoekstra said.
Vir: SMCP
Še ocena iz Bloomberga. Poudarja Draghijevo poanto, da če se EU ne bo ustrezno reformirala za tehnološki vzpon in re-industrializacijo, je ogrožena ne samo evropska konkurenčnost, pač pa evropski model blaginje:
In his long-awaited report on European Union competitiveness, Draghi urged the bloc to develop its advanced technologies, create a plan to meet its climate targets and boost defense and security of critical raw materials, labeling the task “an existential challenge.”
Draghi said that Europe will need to boost investment by about 5 percentage points of the bloc’s GDP — a level not seen in more than 50 years — in order to transform its economy so that it can remain competitive. He warned that EU economic growth was “persistently slower” than in the US, calling into question the bloc’s ability to digitalize and decarbonize the economy quickly enough to be able to rival its competitors to the east and west.
“For the first time since the Cold War we must genuinely fear for our self-preservation,” Draghi told reporters in Brussels Monday. “And the reason for a unified response has never been so compelling and I am confident that in our unity we will find the strength to reform.”
S 3-mesečnim odlogom je bilo danes končno objavljeno poročilo Maria Draghija o evropski konkurenčnosti. Draghijevo poročilo bi prvotno sicer moralo biti objavljeno junija letos. Vendar so ga zaradi brzinskega postopka formiranja vodstva nove Evropske komisije (zaradi presenečenj na evropskih volitvah in morebitne ogroženosti dosedanje in nove predsednice Evropske komisije s strani Maria Draghija) prestavili na jesen. No, zdaj, ko si je stara – nova predsednica EK zagotovila še en mandat in je Draghi potencialno več ne ogroža, se lahko soočimo z resnimi izzivi prihodnosti evropskega gospodarstva in morda celo obstanka same EU. Spodaj je ena hitra splošna ocena s strani enega komentatorja, moja ocena dokumenta (k temu, kar sem pisal že aprila) sledi kasneje. Velikih pozitivnih presenečenj glede na mojo oceno tedanjega Draghijevega povzetka poročila iz aprila sicer ne vidim.
Bodite pa pozorni v spodnjem komentarju na dve stvari. Prvič na Draghijev predlog “varnih sredstev” (beri: evro obveznic), s katerimi bi financirali program re-industrializacije Evrope. Komentator se je obregnil ob to, vendar iz načelnih razlogov (ali je projekt re-industrializacije res tak pomemben skupen projekt in ali res ne obstajajo drugi finančni viri). Jaz večji problem vidim v tem, da bo v EU predvsem zaradi Nemčije težko dobiti soglasje o “mutualizaciji skupnega dolga”, torej da bi posamezne države prevzele breme povečanega skupnega dolga zaradi tega programa.
In drugič, že sam komentator omenja, da bo v sedanji strukturi EU (Sveta EU) težko dobiti soglasje za tak program. Jaz menim, da bo še težje ta program v takšni disfunkcionalni “evropski družini” tudi implementirati. Ampak več o tem kasneje.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.