Since there’s been a lot of interest in the Battle of Kursk recently, I thought I’d dive into some details on how the Red Army defeated the German forces in Kursk Oblast. Here’s a thread…🧵
- Anticipating the Enemy:
The Soviets didn’t just stumble upon German plans; they actively manipulated them. Soviet intelligence, particularly the “Lucy” spy ring, fed the Kremlin precise details about German intentions months in advance. Stalin and his generals, knowing the German penchant for encirclement, deliberately left the Kursk Salient exposed, baiting the Germans into a trap. This bold gamble turned German blitzkrieg tactics against them.Image
- Operational Deception:
The Soviets employed Maskirovka (deception tactics) to an unprecedented degree. They moved entire armies under cover of darkness, constructed fake airfields and tank divisions, and used radio silence to confuse German intelligence. The Germans vastly underestimated the scale of Soviet preparations, unaware of the forces they would face.
Sankcije vendarle delujejo, vendar na perverzen način
Kot sem že nekajkrat pisal, sankcije proti Rusiji delujejo, vendar na perverzen način – negativno delujejo predvsem na tiste, ki so uvedli sankcije, in predvsem na evropske države. Zato, ker so bolj odvisne od uvoza ruskih energentov in ključnih surovin (med njimi predvsem umetnih gnojil) in od izvoza v Rusijo. Evrsko gospodarstvo se je zaradi sankcij znašlo najprej v energetski krizi, kar je zaradi subvencioniranja cen za gospodinjstva in podjetja načelo proračune evrskih držav in naredilo energetsko intenzivno industrijsko proizvodnjo v Evropi globalno nekonkurenčno. Hkrati se je močno zmanjšal izvoz v Rusijo – če je leta 2021 znašal še 89 milijard evrov, se je v 2022 zmanjšal na 55, v 2023 pa na 38 milijard evrov. Posledično je industrijska proizvodnja v Evropi upadla za 15 %, evrsko gospodarstvo stagnira (lani zgolj 0.5 % rast), Nemčija je bila lani v recesiji in bo tudi letos. Na drugi strani svetovno gospodarstvo raste – države v razvoju so lani in naj bi tudi letos dosegle rast okrog 4.5 %, Kitajska nad 5 %, ZDA pa okrog 2.5 %.
Torej Evropa se je s sankcijami ustrelila v obe koleni. Ali bolje rečeno – ZDA so EU prepričale v to, da se ustreli v obe koleni in “voditelji” EU držav so to tudi poslušno izvršili.
No, negativni učinek sankcij pa se kaže tudi na drugih področjih. Denimo na področju letalskega prometa. EU države so prepovedale polete v Rusijo, kar izkoriščajo ne-EU države, kot je denimo Srbija (od koder evropski poslovneži danes letijo, če letijo v Rusijo), Rusija pa je prepovedala prelet letal evropskih letalskih družb. Posledica je nekonkurenčnost poletov v Azijo zaradi daljše poti. Tako je British Airways pred dnevi susendiral lete v Peking, ker zaradi daljše poti ne more konkurirati kitajskim letalskim družbam, ki jih prepoved poletov skozi ruski zračni prostor ne tangira.
Sankcije torej vendarle delujejo, evropski voditelji si lahko čestitajo.
Spodaj je dober komentar na to temo.
Kako je EU postala pododdelek Nata
Regular readers will know that one of the topics that I keep returning to is the evidently self-abusive behaviour exhibited by European nations since the outbreak of the Russia-Ukraine war.
As I wrote a while back, the unwavering deference of European countries to US strategy in the management of the conflict — placing heavy sanctions on Russia and joining NATO’s proxy war by providing ever-growing levels of military aid to Ukraine, while ruling out any possible diplomatic solution — is almost inexplicable from rational, self-interested perspective, given how it clearly runs contrary to, and has already heavily jeopardised, Europe’s strategic interests from an economic, security and geopolitical perspective.
In that article, I put forward several explanations for this apparently irrational course of action — first and foremost the massive influence still wielded over Western Europe by the US almost 80 years after the end of the World War II, particularly via the European Union.
In a recent paper the role of the European Union in the war in Ukraine, however, Wolfgang Streeck makes a compelling argument that I hadn’t really considered, namely that, from the perspective of the EU establishment, subordination to the US-NATO strategy in Ukraine, and the pursuit of the proxy war against Russia, was a way of surreptitiously achieving the age-old goal of further supranational integration and centralisation (while simultaneously boosting the EU’s role as an auxiliary of the US and NATO).
Nevarnost za Evropo ne prihaja iz Rusije, pač pa iz Washingtona via Bruselj
Evropa je v zatonu – gospodarskem in političnem. Postaja nepomemben mednarodni subjekt. Toda za to ni kriva Rusija, niti ruski plin, pač pa evropska politična podrejenost in servilnost do Washingtona. Preostalega sveta več ne zanima mnenje nemškega kanclerja ali francoskega predsednika, ker vsi vedo, da je identično tistemu, kar rečejo v Beli hiši. Ker so ga zdiktirali v Washingtonu. Evropa se je sama marginalizirala. Sama se je podredila Washingtonu.
John Mearsheimer je to evropsko totalno podrejenost Washingtonu apliciral na primer Ukrajine. Toda poglejte si druge aktualne primere – izraelski genocid v Gazi, odnos do Gruzije, Kitajske, Venezuele, spominska slovesnost v Nagasakiju… Povsod evropski politiki posnemajo in ponavljajo to, kar jim naročijo v Washingtonu.
Mearsheimer: Kdo je povzročil vojno v Ukrajini?
John Mearsheimer, vrhunski politolog in profesor na univerzi v Chicagu, je edini, ki je v javnosti predstavil argumentirano analizo vzrokov za začetek vojne v Ukrajini. Rad bi videl, da bi kdo njegove argumente enako argumentirano izpodbil. Še vedno čakam, da se to zgodi.
The question of who is responsible for causing the Ukraine war has been a deeply contentious issue since Russia invaded Ukraine on 24 February 2022.
The answer to this question matters enormously because the war has been a disaster for a variety of reasons, the most important of which is that Ukraine has effectively been wrecked. It has lost a substantial amount of its territory and is likely to lose more, its economy is in tatters, huge numbers of Ukrainians are internally displaced or have fled the country, and it has suffered hundreds of thousands of casualties. Of course, Russia has paid a significant blood price as well. On the strategic level, relations between Russia and Europe, not to mention Russia and Ukraine, have been poisoned for the foreseeable future, which means that the threat of a major war in Europe will be with us well after the Ukraine war turns into a frozen conflict. Who bears responsibility for this disaster is a question that will not go away anytime soon and if anything is likely to become more prominent as the extent of the disaster becomes more apparent to more people.
The conventional wisdom in the West is that Vladimir Putin is responsible for causing the Ukraine war. The invasion aimed at conquering all of Ukraine and making it part of a greater Russia, so the argument goes. Once that goal was achieved, the Russians would move to create an empire in eastern Europe, much like the Soviet Union did after World War II. Thus, Putin is ultimately a threat to the West and must be dealt with forcefully. In short, Putin is an imperialist with a master plan who fits neatly into a rich Russian tradition.
Svet, kjer te zaprejo ali suspendirajo, če omeniš pobijanje otrok, ker bi s tem lahko užalil čustva morilcev otrok
Življenje brez nafte: Iz česa bomo delali lego kocke?
Zanimiva zgodba v spodnji niti o tem, kako težko se bo znebiti nafte in drugih fosilnih materialov pri proizvodnji materialov, ki jih uporabljamo vsak dan. Primer lego kock: najbrž niste vedeli, da sta za en kilogram “plastike” (ABS), ki se uporablja za proizvodnjo lego kock, potrebna 2 kilograma nafte. Razvojniki pri LEGO se že dolga leta trudijo, da bi našli “zeleno” alternativo za ABS, denimo reciklirane plastenke. Poskušali so z desetinami različnih materialov, vendar jim nikakor ne uspe doseči ustrezne kvalitete materiala (trdnosti). Najbolj ironično pa je, da imajo vsi alternativni materiali, ki so jih testirali, bistveno večji ogljični odtis od nafte in da so tudi ustrezno dražji od nafte.
Podobno velja za druge praktične uporabe fosilnih goriv. Denimo: zeleni ideologi nas na polno prepričujejo, da je vodik “sveti gral” energetskega prehoda iz fosilnih goriv na obnovljive vire. Vodik naj bi se uporabljal kot hranilec energije: dnevne viške energije iz sončnih elektrarn naj bi prek elektrolizerjev pretvarjali v vodik, ta vodik shranjevali za čas kurilne sezone in ga uporabljali namesto plina za proizvodnjo električne energije v jesensko-zimskem času, ko ni sonca. Problem tega energetskega svetega grala je podoben tistemu svetopisemskemu svetemu gralu – je zgolj mit, je utvara, je samoprevara. Problem vodika kot hranilca energije je namreč najmanj dvojen: (1) je izjemno porozen plin in ga je je izjemno težko (in drago) skladiščiti (še najlažje v solnih kavernah, ki pa so zgolj na severu Evrope), in (2) proizvodnja vodika prek elektrolize vode iz sončnih panelov je božjastno draga.
V naših geografskih razmerah, kjer sonce sije 12.5 % časa letno, in ob cenah tehnologije, kot naj bi veljale sredi 2030-ih let (predvidevanja IEA), bi en kilogram vodika iz dnevnih viškov elektrike iz sonca (ob 12.5 % izkoriščenosti elektrolizerjev in sedanjih cenah elektrike iz sonca) stal okrog 17 evrov. Če to preračunate v megavatne ure, bi 1 MWh vodika (brez davščin) stala 425 evrov. Za primerjavo: 1 MWh dizla (brez davščin) stane okrog 75 evrov. Če bi imeli posebne sončne elektrarne s priključenimi baterijami in na ta način stopnjo izkoriščenosti elektrolizeerjev dvigniti iz 12.5 na 30 %, bi se proizvodna cena vodika do leta 2040 lahko spustila na okrog 6 evrov za kilogram. To pomeni, da bi proizvodna cena 1 MWh vodika (brez davščin) stala okrog 150 evrov, kar je dvakrat dražje od dizla brez davščin. Drugače rečeno, vodik bi moral biti neobdavčen in njegovo proizvodnjo bi morali subvencionirati z okrog 75 evrov za MWh. In seveda bi morali najti norce med investitorji, ki bi bili pripravljeni investirati v proizvodnjo, ki deluje samo 30 % časa.
Kitajski potniški vlak kmalu hitrejši od ameriškega potniškega letala
Zabavni podatek: kmalu bo kitajski hitri vlak z >1000 km/h hitrejši od ameriškega potniškega letala Boeing 747 (988 km/h)
Iz vidika potnika so seveda hitri potniški vlaki neprimerno boljša alternativa za potovanje od letalskega prevoza (bistveno hitreje, od centra do centra mesta, vmesni postanki, udobneje, bolj varno).
Potem pa je še tukaj ekološki vidik. Vlaki so neprimerljivo bolj ekološki iz vidika izpustov toplogrednih plinov (TGP) od letal, ki so v notranjem prometu na enoto (potniški kilometer) najbolj umazan način potovanja.
Z mrežo hitrih vlakov je mogoče – v velikih državah – zamenjati notranji potniški letalski promet in prispevati k razogljičenju transporta. V Sloveniji lahko – glede na železniško infrastrukturo iz sredine 19. stoletja – samo sanjamo o hitrih potniških vlakih. Bi pa bilo izjemno zaželjeno, če bi v EU v prihodnjih 10 letih (namesto vlaganj v orožje) izgradili panevropsko železniško mrežo za hitre vlake in če bi se vanjo povezala tudi Slovenija. To bi poganjalo gospodarsko rast v Evropi celo desetletje, zmanjšalo izpuste TGP in povečalo blaginjo Evropejcev.
Največji nemški in kolaborantski pomori v vzhodni Evropi v 2. svetovni vojni
No, danes tem klavcem (lokalnim kolaborantom nemških okupatorjev) v Ukrajini postavljajo spomenike in po njih imenujejo avenije. Neonacistični bataljoni pa so sestavni del redne vojske UKrajine.
Še večja (tragična) ironija usode pa je, da Izraelci danes to isto in masovno počnejo Palestincem.
Evropske vlade pa oboje podpirajo ali tolerirajo.
Evropske iluzije o nadomestitvi ruskega plina z mižanjem na obe očesi
Spodaj je zelo dober članek Anne-Sophie Corbeau & Tatiane Mitrove iz SIPA centra na univerzi Columbia o iluzijah, ki si jih delajo v Evropi, da bi nadomestili izpad ruskega plina, ki priteka prek Ukrajine. Azerbejdžan nima zadostnih količin za nadomestitev ruskega plina (na voljo sta 2 bcm, potrebno pa je zagotoviti 14 bcm izadlega plina po koncu 2024) in Azerbejdžan že sedaj sam kupuje ruski plin in ga nato prodaja naprej (po ustrezno višji ceni). Edina varianta za nadomestitev izpada ruskega plina prek Ukrajine je, da bi ga Azerbejdžan kupoval v Rusiji in nato kot svojega prodajal v Evropo, zraven pa bi vsi mižali na obe očesi.
Natanko to sedaj počnejo vsi, tudi Ukrajinci. Gre za mehanizem t.i. virtualnega dvosmernega pretoka, pri čemer plin teče v eno smer (iz Rusije prek Ukrajine v Evropo), Ukrajina odvzame svoj del, vendar ta del formalno kupuje od evropskih trgovcev in razglaša, da je glede plina neodvisna od Rusije. No, tak mehanizem bi lahko uporabljali tudi za uvoz ruskega plina prek Azerbejdžana in se delali, da ne gre za ruski plin. Običajna evropska hipokrizija. Le da je precej dražja, kot če bi pošteno kupovali plin pri osnovnem viru.
European proposals[1] to replace Russian gas shipped via Ukraine[2] with gas from Azerbaijan when current transit agreements with Moscow expire at the end of 2024[3] may be easier said than done.[4] Lack of transparency around the deal has created unreasonable expectations and accusations.[5] While Ukraine, the EU, and Azerbaijan may all support the idea of buying Azeri gas and injecting it into Russian pipelines heading to Europe,[6] the three options to bring that plan to fruition face significant hurdles or require compromises on the goal. Most importantly, Azerbaijan will not have sufficient additional gas supplies in the short term to replace Russian gas volumes, Naftogas talks about “only 2 billion cubic meters [bcm] of the 14 bcm that the EU receives via the Ukraine pipeline” [7] although that could change in the longer term if buyer interest hits a level that spurs investment.
This blog post discusses the benefits of replacing Russian gas with Azeri fuel for Ukraine, the EU, and Azerbaijan, and explores the three options for bringing that fuel to Europe. The piece finds that in the short term the only realistic way to replace the existing volumes of Russian gas would be through swap deals between Azerbaijan and Russia, but this would have only limited benefits in terms of reducing EU dependence on Moscow.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.