Tega ne boste mogli prebrati v naših medijih. Geneza obtožb o volilni prevari, ki je ni bilo. Objavljeno v zelo dobrem ameriškem (sicer levičarskem) magazinu Jacobin, spodaj je izvleček iz članka.

On Saturday, Georgians went to the polls amid a tense atmosphere. A video began circulating of a man attempting to stuff multiple ballots while election observers tried to stop him. Dozens of people and cameras were present, and the footage quickly spread across local, international, and social media platforms.

Additional videos of scuffles outside polling stations also gained wide attention, painting a picture of widespread violence and ballot-stuffing. Additional videos of scuffles outside polling stations also gained wide attention, painting a picture of widespread violence and ballot-stuffing.

As voting ended, three exit polls appeared, each commissioned by different forces. The Edison poll, which favored the opposition, showed the various forces critical of the ruling Georgian Dream (GD) party total 51 percent of the vote — enough to form a government.

They declared victory, with President Salome Zourabichvili — head of state, but today an opponent of the government — thanking the electorate for their political maturity and “Europeanity [sic].”

Yet, the pro-government poll had the ruling party at 56 percent, and the other opposition poll put it at 41-42 percent.Both camps claimed victory, though at first Western media largely reported on the opposition’s supposed lead.

As the count progressed, Georgian Dream maintained a lead of over 50 percent, and President Zourabichvili suddenly fell silent. The opposition, which had been running parallel vote counts, stopped releasing their data. One by one, opposition parties declared the election had been rigged.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika ECB kaže, da se je trend investicij v času izpred pandemije v evro območju v 2023 povsem zaustavil ali celo obrnil navzdol (v Nemčiji od začetka 2022). Zaustavitev trenda je korelirana predvsem z energetsko krizo (drastičnim povišanjem cen energije), slednja pa z vojno v Ukrajini, in dvigom obrestnih mer ECB, da bi znižala inflacijo, ki so jo povzročile predvsem višje cene energije.

Torej v EU subjekti (podjetja, vlade) ne želijo investirati. Hkrati se je Evropa znašla v nezavidljivem položaju pred obema konkurentoma, Kitajsko in ZDA, ki oba vlagata gromozanske vsote v investicije v nove proizvodne kapacitete in tehnološka podjetja prihodnosti. V EU so se namesto tega odločili za varčevanje. Letos je Evropska komisija uveljavila novo fiskalno pravilo, po kateri morajo države zmanjšati javne izdatke (v razponu med 0.3 in 0.6 % BDP letno). To bo seveda še dodatno zmanjšalo že tako skoraj neobstoječo gospodarsko rast in nekatere države celo spravilo v recesijo. Kot kaže raziskava IMF, zmanjšanje KATERIHKOLI javnih izdatkov VEDNO zmanjša gospodarsko rast, še najbolj pa zmanjšanje javnih investicij (ker imajo največji multiplikativni učinek). Glejte spodnjo sliko. Če bo Francija znižala javne izdatke za 0.6 % BDP, se bo njena rast BDP znižala za okrog 1 odstotno točko.

Torej, kako si v Evropski komisiji predstavljajo, da bodo države EU lahko rasle in da bodo spet postale konkurenčne napram Kitajski in ZDA, če pa od vlad članic ta ista Komisija zahteva znižanje javnih izdatkov, kar bo vodilo v še večjo stagnacijo ali recesijo?! Kako bomo brez investicij v sodobno infrastrukturo (tehnološko, prometno, socialno, energetsko) in brez javnih subvencij za investicije v prioritetne panoge lahko v Evropi postali konkurenčni?!

Kot sem pisal včeraj – brez investicij ne more biti gospodarske rasti. To dejstvo je v makroekonomiji enako močna zakonitost kot denimo termodinamika v fiziki:

1. investicije so del letnega BDP (v enakem znesku povečajo BDP),
2. investicije imajo multiplikativni učinek na BDP (multiplikator je okrog 2) in
3. investicije povečajo potencial za bodočo rast BDP (povečajo potencialni output).

To vse je tako samoumevno kot 24-dnevni cikli dneva in noči ali cikli letnih časov, vendar očitno evropski politiki tega ne razumejo.

Preprosto neverjetno je, kakšni tepci nas vodijo v Evropi.

Takšen je naslov še svežega članka v The Economistu. Tovrstni članki zadnje tedne pospešeno sledijo iz dneva v dan v največjih zahodnih medijih. Če največji pro-vojni propagandni stroj, ki mu s teksti strežejo ameriške obveščevalne službe, objavlja tovrstne vsebine, kaže na to, da je Ukrajina res pred kolapsom. Spodaj je nekaj odstavkov iz Economistovega članka. Ob tipičnem bullshitu – ki, kot je običajno za tekste, ki jih pišejo tekstopisci obveščevalnih služb, degradira nasprotnika in njegovo sposobnost nadaljevanja vojne in učinkovitega vojskovanja – pa je treba biti v tekstu pozoren na glavna sporočila. In sicer:

(1) da ameriško vodstvo in načrtovalci zasebno ne verjamejo v možnost ukrajinskega preobrata, čeprav javno dajejo povsem drugačne izjave,

(2) da zahodne države nimajo več orožja, ki bi ga še lahko dale Ukrajini,

(3) da je Ukrajini zmanjkalo vojakov in orožja, in

(4) da Rusiji ne bo zmanjkalo vojakov in da ruska vojaška industrija letno proizvede nekajkrat več streliva in orožja kot vse zahodne države skupaj.

Torej blefa Zelenskega z “načrtom za zmago” med zahodnimi politiki po pričakovanju nihče ni jemal resno, prav tako pa nihče med zahodnimi politiki nima ideje, kako bi lahko preprečili popolni poraz in kapitulacijo Ukrajine. Ker enostavno nimajo s čim.

Toda, da se bo to zgodilo, smo vedeli že pred dvema letoma in pol in svarili, da se bo to zgodilo. In opozarjali na neprimerno boljše opcije, ki jih je Ukrajina imela. Toda, politiki in javnost na zahodu so preveč hoteli to vojno. Ker so jih namesto razuma vodili interesi ali pa čustva in antipatija do Rusije in Putina.

Čustva in geopolitika pač nimajo stičnih točk. Če Rusija ne želi imeti Nata v Ukrajini, ga v Ukrajini pač ne bo. In če ZDA ne želijo imeti ruskih jedrskih konic na Kubi ali v Mehiki, jih tam pač ne bo. Velesile imajo moč, da si to “pravico” vzamejo.

Nadaljujte z branjem→

Majhni nuklearni reaktorji (SMR) so super ideja. Izgradijo se enote velikosti kontejnerja in nato se zložijo kot lego kocke v poljubno velikost. Postavijo se v mesta, v industrijske cone, pred podatkovne centre. Zahodne države in velika podjetja imajo velike načrte z njimi, Indija jih hoče zgraditi kar 25, Amazon jih hoče za svoje podatkovne centre. Toda eno so ideje in navdušenje, drugo pa realnost. Realnost pa SMR ni prav naklonjena. V ZDA sta propadla oba velika podjetniška podviga, da bi razvili in poceni gradili SMR. Začetni načrti o ceni 3 milijarde $ za en SMR so se podvojili, nato potrojili ali celo početverili, čas gradnje pa se je podaljšal na celo na 12 let. Ameriški Westinghouse in francoski EDF, ki tudi popularizirata SMR, v bistvu načrtujeta zgolj pomanjšani (300 MW) različici svojih velikih reaktorjev. Toda nimata še razvitih.

Trenutno v svetu obratujejo le trije SMR – dva v Rusiji in eden na Kitajskem. Teh pa na zahodu nočejo. Politika pač. Zato je danes navduševanje nad SMR-ji, ki bodo nekoč razviti, in jih jemati kot nadomestek za standardne jedrske elektrarne, iluzija. Podobna iluziji, da bomo s tehnologijami, ki bodo nekoč razvite, iz viškov elektrike iz sončnih panelov učinkovito delali zeleni vodik, ga skladiščili in nato iz njega proizvajali elektriko, ter tako razogljičili proizvodnjo elektrike. Ali da bomo s tehnologijami, ki bodo nekoč razvite, razvili tako gromozansko velike baterije, da bomo vanje shranili vse poletne viške elektrike iz sončnih panelov in jih porabili pozimi, ter tako razogljičili proizvodnjo elektrike.

To so pravljice, v katere verjamejo le diplomanti družbenih ved, ki ne poznajo fizikalnih in kemičnih zakonitosti in nimajo pojma o ekonomiki. Ki pa imajo v rokah politično moč, da odločajo o teh stvareh. In njihov argument, da počakajmo še 2 ali 4 leta, da bodo razviti SMR, je zgolj njihova manipulacija, da bi zavrli ali preprečili odločitev za gradnjo standardnih jedrskih elektrarn kot edinega stanovitnega, izdatnega, nizkoogljičnega in poceni vira električne energije.

Glejte spodnji zapis in primerjavo evropske strategije Industrija 4.0 ter kitajske strategije Made in China 2025 (pred časom sem o njej pisal in o tem, da je Kitajska predčasno izpolnila cilje, ki si jih je zadala leta 2015 glede razvoja na področju petih ključnih tehnologij).

EU nima za burek. Vodstvo Evropske komisije in voditelji držav imajo na eni strani ves čas polna usta strategij “pametne specializacije”, “Industrije 4.0”, na drugi strani pa niso pripravljeni za implementacijo nameniti vsaj 1,000 milijard evrov subvencij, pač pa nasprotno se vedno znova zaciklajo v zahteve glede fiskalne konsolidacije (rezanje javnih izdatkov).

EU je razvojno mrtva. Izvarčevala se bo do smrti in kljub temu umrla v dolgu. Zakaj? Ker se javni dolg (če je ta problem) zmanjšuje samo z gospodarsko rastjo (ko BDP raste hitreje od dolga; (r < g), zaradi česar razmerje dolg/BDP upada. To so osnove makroekonomije v drugem letniku študija ekonomije). Gospodarsko rast pa je mogoče doseči le z investicijami v sodobno infrastrukturo, tehnološki razvoj in modernizacijo proizvodnje. Brez teh investicij (z varčevanjem) gospodarske rasti ni. Ostane pa samo vedno večji dolg, ker se prebivalstvo stara in je potrebno vedno večji delež javnih sredstev nameniti za zdravstvo, pokojnine in oskrbo starejših. S hitrejšo gospodarsko rastjo bi ta problem z lahkoto rešili. Ampak treba je prej začeti intenzivno investirati v znanje in gospodarsko strukturo prihodnosti.

Ukrajinski “prostovoljec” za New York Times:

A volunteer helping to evacuate people near Pokrovsk, an eastern town that Russian troops are closing in on, said the West just wanted to weaken Russia, not help Ukraine win.

“Soon, there may be no one left even to use the weapons they give us,” said the volunteer, Yevhen Tuzov, “because all our Western partners want is for us to fight until the last Ukrainian.”

Zahodna strategija “vojne do zadnjega Ukrajinca”, ki jo je namesto ameriških vladnih predstavnikov javno izpostavil zloglasni senator Lindsey Graham:

… je prišla do svojega bridkega konca. Ukrajini je zmanjkalo vojakov. Zadnje rezerve (elitne brigade) je ukrajinsko vodstvo poslalo v samomorilsko invazijo v ruski Kursk. Več kot 20,000 naj bi jih tam že umrlo. Preostanek njih na to še čaka.

Nadaljujte z branjem→

Tale zvok kitar….

Anketa Mediane, objavljena v nedeljo, je pokazala, da je vladi Roberta Goloba uspelo doseči neslaven rekord – najnižjo podporo javnosti doslej (podpira jo le 26.3 %, ne podpira pa 58.3 %). Podpora vladi je nižja celo od podpore osovraženi vladi Janeza Janše ob koncu njenega mandata leta 2022. Svobodo, dominantno stranko koalicije, bi na volitvah podprlo le še 11.7 %, kar je manj od tretjine glasov na volitvah leta 2022. 

Podobno se dogaja mavrični vladi Olafa Scholza v Nemčiji, ki ima najnižjo podporo po združitvi Nemčije leta 1991. Njegovo stranko SPD bi podprlo le še okrog 15 % volilcev. Obema vladama in njunima predsednikoma volilci zamerijo predvsem neodločnost in nesposobnost reševanja problemov ter notranja trenja. Slovenska specifika pri nezadovoljstvu z vlado so predvsem problemi v zdravstvu, nemška pa strah pred priseljenci. Oboje se zdi pretežak oreh za obe vladi.

Ob nizki podpori volilcev pa imata obe vladi skupno predvsem deindustrializacijo gospodarstva. V mandatih obeh vlad se je začel ali močno pospešil upad industrijske proizvodnje. Predvsem energetsko intenzivne proizvodnje. Obseg nemške industrijske proizvodnje je od začetka leta 2022 upadel za 10 %, obseg energetsko intenzivnih panog pa za 15 %.

Podobno velja za Slovenijo, kjer padec obsega proizvodnje energetsko intenzivnih panog prav tako znaša 15 %.

Nadaljujte z branjem→