ZDA in Evropa sicer načeloma lahko z visokimi carinami, tehnološkimi sankcijami in prepovedjo uvoza (vsaj delno) zaustavijo neposredni uvoz kitajskih high tech izdelkov. Toda kitajski odgovor je precej bolj subtilen in učinkovit. Kitajska ne samo, da kontrolira proizvodnjo med 67 in 80 % vseh komponent in končnih izdelkov t.i. čistih tehnologij (sončni paneli, baterije, vetrnice, elektrolizerji in komponente zanje), ki jih v zahodnem svetu potrebujemo za razogljičenje, pač pa kontrolira tudi dobavne verige v obsegu 60 do 100 % vseh ključnih materialov za sodobno high tech industrijo. Spodnja slika kaže globalni delež Kitajske pri ponudbi kritičnih materialov (critical raw materials, CRM). Slike so iz šestega poročila Evropske komisije o CRM.

Kot kaže spodnja slika, je Evropa med 32 in 100 % odvisna od uvoza iz Kitajske pri ključnih kritičnih materialih, pri mineralih redke zemlje med 85 in 100 %, pri germaniju 45 % in galiju 71 % (slednji uradni podatki EK se zdijo nekoliko prenizki, glede na to, da Kitajska kontrolira 98 % globalne proizvodnje galija in 60 % proizvodnje germanija).

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

»Masti ste vredni leskove«   (verz iz »Stoji učilna zidana« in ljudski rek)

»Najbolj slep je tisti, ki noče videti«

Malo pred drugo iraško vojno je v Fotono prišel ameriški vojaški ataše. Seveda ga je zanimalo, kaj vse so Iračani dobili od nas, ampak od vseh vprašanj je bilo najbolj zanimivo vprašanje, če smo morda prodali Iraku laserske puške. Za kaj gre? Gre za orožje, ki je sicer po mednarodni konvenciji prepovedano, ki pa ne ubija, ampak zaslepluje. Gre v resnici za strašno orožje; laserskega žarka ne vidite (operira tipično v IR tj. infrardečem spektru), ne slišite, ima večkilometrski doseg in povzroča izjemno škodo. Namreč, če laserski žarek oslepi (kratkotrajno ali trajno – odvisno od energije) vojaka, potrebujete najmanj še enega do dva, da ga izvlečeta iz boja. Torej ste z enim laserskim strelom vrgli iz boja najmanj 2 vojaka. Še huje je, če gre za uporabo proti moderni tehniki. Le-ta ima praviloma zahtevno optiko, brez katere je njeno delovanje nemogoče. Laserski žarek ne samo, da onesposobi očesa operaterja, uniči tudi CCD čipe v senzorjih. Brez njih je npr. tank onesposobljen. Vidite torej, kakšen bojni faktor pomeni zaslepljevanje. No, brez bojazni, v Fotoni, vsaj kolikor je meni znano, nikoli nismo izdelovali laserskih pušk (čeprav tehnološko to ne bi bil nikakršen problem).

Kaj ima sedaj to veze z Lesko (Orešnikom)? Tudi tu gre za zaslepljevanje, samo na bistveno višjem (orbitalnem) nivoju. O tem praviloma niste mogli slišati v javnih medijih. Pred kratkim, pa se je na to temo oglasil bivši šef poljskih kopenskih sil, sedaj že upokojeni general Waldemar Skrzypczak na poljskem portalu Fonda. Takole ga povzema ruski TASS:

Nadaljujte z branjem→

Ključno vprašanje je, ali bi se Kitajska tudi brez ameriških sankcij tehnološko osamosvojila. Scott Kennedy v Foreign Affairs trdi, da ne. Kitajska je bilo prvotno zadovoljna s tekmovanjem pri ostalih proizvodih. Do tega, da mora postati tehnološko neodvisna od ZDA, so jo prisilile ameriške sankcije. Podobno velja glede trgovine nasploh. Kitajska je bila zadovoljna z globalno multilateralno ureditvijo trgovine po pravilih WTO, Trumpove in Bidnove carine in negotovost oziroma nevarnost, da jo lahko Amerika kadarkoli s carinami ali sankcijami odreže od ameriškega in evropskega trga, je Kitajsko prisililo, da prestrukturira trgovinske tokove v smeri BRICS oziroma držav globalnega juga. Oboje je Kitajsko samo še bolj tehnološko, gospodarsko in politično ojačalo in jo predestiniralo za bodočo vodilno globalno silo.

This is a good read by @KennedyCSIS in ForeignAffairs on “how America’s war on Chinese tech backfired”. Kennedy essentially makes the point, as was all too predictable, that far from hampering China’s tech development efforts, US sanctions actually ended up: 1) “turbo-boosting” China’s technological ambitions and pace of innovation, and 2) damaging U.S. innovation capacity by reducing R&D revenue for US firms, restricting scholarly cooperation, and limiting access to talented Chinese researchers and students.

In short, exactly the contrary of what was intended…

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva teza v spodnji niti, o kateri doslej nisem razmišljal.

Grožnje o 10 %, 25 % ali 60 % carinah je sicer treba vzeti resno, čeprav in ker so del Trumpove pogajalske taktike. Trump je pač nepredvidljiv, izven racionalnega ekonomskega konteksta in bo poskušal nekaj iztržiti za svoje lomastenje.

Toda meni je bolj zanimivo (in po svoje zabavno) v spodnjem pogovoru, ko David Frum Trumpovo obsesijo z omejevanjem mednarodne trgovine opiše kot “družbeno reakcionarni projekt spolnega rebalansiranja ameriške družbe“. Kontekst projekta naj bi bil, kako moškemu povrniti nekdanjo vlogo vodje družine, kot tistega, ki materialno poskrbi za družino. Čeprav so že več kot pol stoletja v Ameriki ženske tiste, ki imajo v večjem deležu višjo izobrazbo kot moški, je bila njihova zaposlitev omejena na tajnice, natakarice ali trgovke, moški pa so bili tradicionalno tisti, ki so s sindikalno zaščitenimi službami in plačami zagotavljali stabilen dohodek družine in tako ohranjali svoj dominantni položaj v družini in družbi. In, tako trdi Frum, Trumpov projekt naj bi jim to vlogo spet povrnil.

Tudi če v ozadju Trumpovih carin res gre za tovrsten poskus spolnega reinženiringa ameriške družbe, je iluzoren in obsojen na propad. Prvič, izgubljena industrijska proizvodnja (denimo v tradicionalno avtomobilsko industrijo) se v Ameriko ne bo več vrnila. In drugič, tudi če bi se, bi morala biti popolnoma avtomatizirana in robotizirana, da bi lahko bila konkurenčna s kitajsko, japonsko, južnokorejsko in nemško (če bo slednja preživela). Tam pa ob robotih ni prostora za manualna delovna mesta za tekočim trakom. Torej idealizirana tradicionalna delovna mesta iz 1950-ih in 1960-ih v avtomobilskih tovarnah se v Ameriko ne bodo več vrnila.

Ameriški moški bodo morali iti študirat za inženirje, če bodo hoteli, da sodelujejo v tem procesu oziroma da bodo sploh imeli službe.

Thomas Fazi je prebral “Spomine” Angele Merkel. Spodaj je nekaj odlomkov iz njegove odlične refleksije glede knjige. V dveh stavkih: Ljudje danes pogrešajo obdobje stabilnosti in občutka varnosti, ki jim ga ja dajalo trdno vodenje Angele Merkel, toda Merklova je hkrati trasirala trende, zaradi katerih je Nemčija danes v gospodarskem in političnem razkroju. In med slednjimi ni navezava na poceni ruski plin, pač pa katasrofalna Energiewende, zapiranje jedrskih elektrarn, politika varčevanja, odsotnost industrijske politike in javnih naložb, odprtje vrat za imigracije ter dopuščanje nespoštovanja sporazumov iz Minska.

___________

“Merkel-Nostalgie” has swept a Germany grappling with war, a tanking economy and a collapsed government. The former German chancellor’s autobiography sold 35,000 copies on the day of publication, and Berliners queued for hours to have her sign their copies. As Angela Merkel said herself: you don’t know what you’ve got till it’s gone. Especially if your successor is Olaf Scholz — one of the weakest and least popular chancellors in the history of the Federal Republic, who has presided over Germany’s dramatic fall in economic and international standing. Thus, it’s perhaps not surprising that Germany has unexpectedly found itself longing for the stability and leadership symbolised during her 16 years in power, drawing voters back to her old party, the centre-right CDU. But is this nostalgia really justified?

The reality is that, in many respects, Merkel paved the way to today’s crisis. Her advocacy for stringent austerity measures, implemented both across Europe and within Germany after the 2008 financial crisis, ushered in over a decade of stagnation and underinvestment. Her policies left Germany’s infrastructure — bridges, roads and railways — to crumble; her doubling down on Germany’s neo-mercantilist, export-driven economic model, especially during the euro crisis, stifled internal demand by compressing wages and encouraging precarious employment, while leaving the economy overly dependent on exports.

By pursuing an industrial policy that emphasised traditional manufacturing sectors — automobiles, heavy industry and mechanical parts — she left Germany lagging in the high-tech revolution. By phasing out nuclear energy, she deprived the country of a clean and cost-effective energy source. By opening the door to over a million asylum seekers, she created serious challenges in social cohesion and public safety. By embracing a paternalistic and TINA-driven approach to politics, exemplified in her concept of “market-conforming democracy”, she starved the German democratic discourse.

Nadaljujte z branjem→

Ta naslov ni tako patetičen, kot se morda zdi na prvi pogled. Dejansko odraža sedanjo krizno situacijo, najbrž najhujšo krizo Evrope po drugi svetovni vojni. Zaradi geopolitičnih napetosti, v katere se je Evropa sama zapletla in posledične gospodarske stagnacije ter zaradi kritičnega trenda zaostajanja v tehnološkem razvoju in produktivnosti za Kitajsko in ZDA, je na široko odprto vprašnje nadaljnjega obstoja EU.

Ničesar ne dramatiziram. Samo gledam trende in ocenjujem sposobnost odziva evropske politične »elite« in evropske administracije. In oboje me navdaja z neizmernim strahom glede prihodnosti EU. Dolgoročni trendi so strašansko slabi, kratkoročni pa še slabši. V skladu s temi trendi je EU obsojena najprej na gospodarsko stagnacijo, zaton njene gospodarske in politične moči in posledično tudi, kot je opozoril Mario Draghi v poročilu o evropski (ne)konkurenčnosti, na propad njenega modela socialne države. Socialno državo je v Evropi mogoče vzdrževati zgolj ob solidno visoki gospodarski rasti, ki bi kompenzirala naraščajoče stroške, ki prihajajo s staranjem prebivalstva (za zdravstvo, pokojnine, dolgotrajno oskrbo).

Nadaljujte z branjem→

Ko Američani rečejo Nemcem: “Obesili vas bomo”,

Nemci odgovorijo: “Prinesemo lastno vrv ali boste vi dali svojo?”

Francija nima samo bedne ekonomske politike (Macronova ekonomska politika je daleč najslabša v zadnjih treh desetletjih; indikator tega je, da se celo Grčija danes dolgoročno zadolžuje ceneje od Francije), pač pa tudi bedno in nekonsistentno zunanjo politiko (Macron je znan po svojih pompoznih izjavah, ki jih že naslednji dan spremeni – od Kitajske, Ukrajine do Izraela). Francija je podobno kot Nemčija s svojim nesposobnim političnim vodstvom degradirala svojo moč in svojo kredibilnost v svetu. Postala je karikatura same sebe.

Spodaj je dober primer francoske bedne hipokrizije in nekonsistentnosti na primeru tiralice Mednarodnega sodišča za Netayahujem. Sramota.

_____________

Benjamin Netanyahu is immune to the ICC arrest warrant, the French foreign ministry assured us yesterday. The French have some skills in bending the law, testing its flexibility and durability, but this is a stretch that is ultimately bound to fail legally, though it may politically be a success.

The French argument is that Netanyahu is covered by immunity because he is the head of a government in a state that is not a member of the ICC. This legal argument won’t hold, according to legal experts on immunity.

First there is no extra-treatment for heads of states. According to Art. 27 of the Rome Statute, all wanted persons are equal before the court, including heads of state or government. And no immunities under international law may bar the court from exercising its jurisdiction.

Second, there is the definition of jurisdiction. Israel may not be member of the ICC, but the State of Palestine is. It was granted membership back in 2015. This means the court can investigate Israeli nationals for crimes committed in occupied Palestine, which includes the Gaza Strip, the West Bank and East Jerusalem.

There is also no exception for France. All 124 signatories to the Rome Statute, including all EU member states, are legally obliged to arrest Netanyahu and Yoav Gallant on their soil and hand them over to the courts. Member states are the enforcers of ICC arrest warrants, whether or not they agree with them politically.

Nadaljujte z branjem→