Dober komentar v MoA. Medtem ko Trump zahteva za 500 milijard dolarjev vrednosti ukrajinskih nahajališč mineralov redke zemlje za podpiranje nadaljevanja vojne in medtem ko mu jih je Zelenski tudi pripravljen dati, je resnica, da oba blefirata. Oba vesta, da Zelenski nima kontrole nad temi nahajališči, oba vesta, da Ukrajina nima niti promila možnosti, da bi zmagala to vojno in oba tudi vesta, da Trump nima nobenih mehanizmov, s katerimi bi lahko Putina prepričal, da konča vojno drugače kot po svojih pogojih.

Noben blef ne more pomagati. Zelenski ne more ničesar ponuditi in Trump ne more ničesar obljubiti. Vojna se bo končala, ko bo Rusija dosegla svoje cilje.

______________

When Donald Trump got re-elected the leadership of Ukraine was elated (archived):

[I]t comes as quite a surprise—and as an indication of just how bad things have become in the country in recent months—to learn that many senior officials [in Ukraine] were hoping for a Donald Trump victory. Faced with the choice of continued bare life-support or a wildcard president who would rip up the rules and almost certainly cut aid, they were prepared to gamble.

President Volodymyr Zelensky was quick to endorse the victory, and in fulsome terms. “We look forward to an era of a strong United States of America under President Trump’s decisive leadership,” he wrote on X (formerly Twitter, and now run by the pro-Trump billionaire Elon Musk). This was not just spin. In private, his staff have become increasingly frustrated by what they describe as the Biden administration’s “self-deterrence”, the habit of fearing escalation with Russia to the point of paralysis, and a growing gap between the rhetoric of “standing with Ukraine for as long as it takes” and actions that suggest the opposite.

Zelenski thought that he could make deals with Trump:

Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy pored over a once-classified map of vast deposits of rare earths and other critical minerals during an interview with Reuters on Friday, part of a push to appeal to Donald Trump’s penchant for a deal.

The U.S. president, whose administration is pressing for a rapid end to Ukraine’s war with Russia, said on Monday he wanted Ukraine to supply the U.S. with rare earths and other minerals in return for financially supporting its war effort.

“If we are talking about a deal, then let’s do a deal, we are only for it,” Zelenskiy said, emphasising Ukraine’s need for security guarantees from its allies as part of any settlement.

Trump agreed to take the offer but in return of nothing for it:

Trump, 78, insisted that the US should have access to Ukraine’s natural resources regardless of whether a peace deal between Russia and the former Soviet state can be successfully negotiated, arguing that the “more than $300 billion” the US has provided Ukraine dwarfs what other nations have contributed to the war effort.

“They may make a deal. They may not make a deal. They may be Russian someday, or they may not be Russian someday. But we’re going to have all this money in [Ukraine] and I say, I want it back,” the president said.

“I told them that I want the equivalent of like $500 billion worth of rare earth [minerals], and they’ve essentially agreed to do that,” Trump revealed.

Nadaljujte z branjem→

Trumpove carine iz leta 2018 in njihov vpliv na izvoz EU

Leta 2018 je predsednik Donald Trump uvedel 25-odstotne carine na uvoz jekla in 10-odstotne carine na aluminij, pri čemer se je skliceval na nacionalno varnost. Te carine so imele znaten negativen vpliv na izvoz Evropske unije (EU) v Združene države Amerike.

Glavne posledice carin iz leta 2018:

• Zmanjšanje obsega izvoza: Med letoma 2018 in 2020 se je izvoz jekla in aluminija iz EU v ZDA zmanjšal za približno 53 %. (Bruegel)
• Finančni vpliv: Carine so prizadele vsaj 7,2 milijarde dolarjev vrednega izvoza jekla in aluminija iz EU v ZDA glede na leto 2017. (Bruegel)
• Dražji materiali v ZDA: Ameriški proizvajalci, ki so bili odvisni od uvoženih kovin, so se soočali s povečanimi proizvodnimi stroški, predvsem v avtomobilski, gradbeni in letalski industriji.
• Povračilne carine EU: Kot odgovor je EU uvedla protiukrepe, ki so vključevali carine na ameriški bourbon, motorna kolesa in pomarančni sok, kar je negativno vplivalo na ameriške izvoznike.

Vir: Bruegel

Trumpove carine v letu 2025 in napovedani vpliv na izvoz EU

Februarja 2025 je predsednik Trump napovedal ponovno uvedbo 25-odstotnih carin na jeklo in 10-odstotnih carin na aluminij, ki bodo začele veljati 4. marca 2025. Gklede na pretekle izkušnje s Trumpovimi carinami je zaskrbljenost evropskih izvoznikov upravičena.

Napovedane posledice carin iz leta 2025:

• Zmanjšanje obsega izvoza: Nove carine bi lahko prizadele približno 15 % izvoza vroče valjanega jekla (HRC) iz EU v ZDA, čeprav bo končni učinek odvisen od morebitnih izjem ali prilagoditev.
  (Argus Media)
• Možen upad izvoza za 40–50 %: Glede na močan padec izvoza jekla in aluminija iz EU v ZDA po carinah iz leta 2018 (53 %) bi lahko vnovična uvedba carin povzročila podoben ali še večji padec izvoza.
• Ekonomske posledice: Evropski sektor jekla in aluminija bi lahko utrpel več milijard evrov izgube, pri čemer bi bili še posebej prizadeti Nemčija, Italija, Francija in Španija, ki so glavni izvozniki.
• Višji stroški za ameriške proizvajalce: Podobno kot leta 2018 se pričakuje, da bodo višje cene surovin v ZDA povišale stroške za industrije, kot sta avtomobilska in gradbena.
• Verjeten odgovor EU: Evropska komisija je napovedala “odločne in sorazmerne protiukrepe”, kar bi lahko pomenilo ponovno uvedbo carin na ameriške izdelke, kot so bourbon, motocikli in drugi izdelki. (Reuters)

Če povzamemo, carine iz leta 2018 so povzročile drastičen, več kot 50-odstoten padec izvoza jekla in aluminija iz EU v ZDA, povišale stroške za ameriške proizvajalce in sprožile trgovinsko vojno med EU in ZDA. Carine iz leta 2025 bodo verjetno povzročile podobne ali še hujše posledice, s pričakovanim 40–50 % zmanjšanjem izvoza, povečano napetostjo v trgovinskih odnosih in možnimi povračilnimi ukrepi EU proti ameriškim izdelkom. Naslednji meseci bodo ključni za možna trgovinska pogajanja ali zaostrovanje sporov. Upajmo, da se bo EU Komisija tokrat odzvala vsaj enako odločno kot leta 2018 (glejte spodaj).

Lekcija vsake trgovinske vojne je, da vodi k znižanju izvoza obeh sprtih strani in da je zato treba preemptivno ukrepati v času pred uvedbo protekcionističnih ukrepov, preden ukrepi začnejo s svojimi negativnimi učinki. Nasprotnika je treba prepričati, da se mu uvedba protekcionističnih ukrepov ne bi splačala, saj bo enako ali še bolj prizadeta tudi njegva stran. V primeru carin na jeklo in aluminij bo prizadeta predvsem ameriška avtomobilska industrija in vsaj Elon Musk, ki je del Trumpove vlade, bi to moral razumeti.

Kot povračilni ukrep je EU junija 2018 uvedla izravnalne ukrepe v vrednosti 2,8 milijarde evrov (3,3 milijarde dolarjev), medtem ko je v začetku istega meseca sprožila tudi pravni postopek pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) proti ZDA. Izravnalni ukrepi so vključevali zvišanje carin v razponu od 10 % do 50 % na prizadete izdelke iz jekla in aluminija, kmetijske proizvode ter različne druge izdelke, vključno z motornimi kolesi, bourbon viskijem itd. Podroben seznam izdelkov in njihovih ustreznih tarif je na voljo tukaj.

Preostali izravnalni ukrepi, ki so vplivali na izvoz v vrednosti do 3,6 milijarde evrov (4,2 milijarde dolarjev), so bili predvideni za začetek veljavnosti 1. junija 2021, vendar so bili odloženi do 1. decembra 2021, pri čemer se je Evropska komisija zavezala, da bo ukrepe umaknila, če bi jih umaknile tudi ZDA. Skupna vrednost izravnalnih ukrepov EU je znašala 6,4 milijarde evrov (7,5 milijarde dolarjev), kar je odražalo škodo, povzročeno z novimi ameriškimi omejitvami.

Vir: Bruegel

Ponovno objavljam komentar, ki sem ga objavil decembra 2023, leto dni pred ponovno izvolitvijo Donalda Trumpa. Bil je klic, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi Evropa našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Zdaj je 5 minut čez 12.

Za Božička imam letos – ob miru v Ukrajini in Gazi – zgolj dve, sicer precej neskromni želji, in sicer, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Razum glede podnebnih, razvojnih in fiskalnih politik ter suverenost na političnem in gospodarskem področju.

Predpogoj vsega je povratek razuma. Dajmo se za trenutek zaustaviti in od zunaj mirno in trezno poglejmo na situacijo, v kateri smo. Zakaj smo udeleženi v vojni z Rusijo? Zakaj smo se obsodili na pomanjkanje poceni plina? Zakaj smo se obsodili na visoke cene električne energije z neznanstveno digresijo k neizdatni in zgolj občasni energiji iz sončnih panelov? Zakaj s posledično visokimi cenami energije uničujemo svojo industrijo in pomagamo kitajski? Zakaj se obsojamo na gospodarsko stagnacijo z digresijo v znanstveno neutemeljene fiskalne konsolidacije? Kateri vrag nas sili, da uničujemo sami sebe? Zakaj počnemo to s samim seboj samo mi v Evropi, medtem ko drugi prosperirajo na račun naše samouničevalne neumnosti? Čemu ta mazohizem?

Nadaljujte z branjem→

To, da lahko Trump zagrozi, da lahko z enim podpisom doseže, da ameriška podjetja prenehajo proizvajati avtomobile v Kanadi in da Kanada preživi kot država, je vrhovni dokaz, kako pomembna je nacionalna suverenost. Ne zgolj politična, pač pa prvenstveno gospodarska, tehnološka in vojaška suverenost. To trojna suverenost je predpogoj za politično suverenost.

Za države tretjega sveta oziroma globalnega Juga je to samoumevno, ker ves čas svojega obstoja živijo v tem “ameriškem režimu”, kjer jih ZDA kot globalni hegemon premika kamor hoče po globalni šahovnici, ali požre, če se mu zahoče. Za zahodne države, ameriške zaveznice, pa je to spoznanje nenadni in gromozanski šok, kajti živele so v iluziji zaščite delujočega mednarodnega reda in prijateljskega odnosa z ameriškim hegemonom. Zdaj so brutalno spoznale, da niso ameriške prijateljske zaveznice, pač pa ameriške vazalne države, ki jih lahko gospodar ugasne, kadar se mu zahoče.

Bodo torej politične elite zahodnih držav naredile ta usodni korak k večji nacionalni suverenosti naspram ZDA? Dvomim, ker zato nimajo niti jajc niti mentalne kapacitete. In kot kaže spodnji tvit, se Donald Trump tega zelo dobro zaveda. Poobjavil je izjavo ruskega predsednika Vladimirja Putina, da bodo evropske države kot cucek stale ob ameriških nogah in mahale z repom, ko jim bo Trump nabil carine. Ali karkoli pač se mu bo v nekem trenutku zahotelo. To je naša politična realnost. To je politična “elita”, ki smo jo Evropejci izvolili.

Mavrična koalicija pod vodstvom Olafa Scholza je prevzela vodenje nemške vlade 8. decembra 2021. Od takrat je nemško gospodarstvo v prostem padu. V recesiji je že tretje leto. Spodaj je simbolni video nesreče, ki jo je nemškemu gospodarstvu prinesla Scholzeva mavrična vlada.

Med pomorščaki vlada vraža, da prinaša nesrečo, če se ob splovitvi ladje steklenica šampanjca, vržena v premec ladje, ne razbije. (mimogrede, pred 20 leti sem bil prisoten na splovitvi Shipmana v portoroški marini. Steklenica šampanjca se ni razbila. Seaway je propadel desetletje kasneje).

V sodobnih demokracijah je fiskalna politika ena ključnih točk političnih debat. Odločitev o davčnih spremembah ne vpliva zgolj na ekonomske kazalnike, ampak tudi na prihodnost vlad, ki jih uvajajo. Vprašanje, ali povečanje davkov vpliva na volilne izide, ni novo, vendar so empirične ugotovitve pogosto razpršene. Nekatere vlade po dvigu davkov ohranijo moč, druge izgubijo volilno podporo. Ključno vprašanje je torej: kdaj in zakaj volivci kaznujejo višje davke?

Davčne spremembe in politična cena

Spodaj je pregled empiričnih raziskav, kako uvedba novih davkov ali zvišanje obstoječih vpliva na volilne rezultate. Obstoječe raziskave kažejo, da volivci ponavadi kaznujejo stranke, ki pred volitvami zvišajo davke (Ahrens, 2024). Vendar pa učinek ni enoten – pomembna je vrsta davka in način, kako je bila reforma izvedena. Neposredni davki, kot so dohodnina in davek na premoženje, sprožijo močan odziv volivcev, medtem ko je zvišanje DDV pogosto lažje sprejeto, saj vpliva na širši spekter ljudi in ni neposredno povezano s plačilnimi listami (Fuest, 2024).

V Združenem kraljestvu je poskus uvedbe glavarine (“poll tax”) leta 1990 povzročil množične proteste, kar je pripeljalo do padca Margaret Thatcher (Kone, 1993). Ljudje so spremembo dojemali kot nepravično, saj ni upoštevala ekonomske situacije posameznikov. Po drugi strani je Nemčija leta 2007 uvedla višji DDV brez večjega volilnega šoka, saj je bil davek v veliki meri namenjen financiranju socialne varnosti (Ahrens, 2024).

Nadaljujte z branjem→

Predlog davka na nepremičnine v Sloveniji

Predlog Ministrstva za finance za uvedbo davka na stanovanjske nepremičnine je sprožil obsežno razpravo v slovenski javnosti. Cilj predloga je podpreti stanovanjsko politiko, razbremeniti delo in izboljšati konkurenčnost gospodarstva. Po predlogu bi bilo prvo stanovanje, v katerem lastnik dejansko prebiva, izvzeto iz obdavčitve, medtem ko bi bile druge nepremičnine obdavčene z 1,45-odstotno davčno stopnjo na posplošeno vrednost nepremičnine, ki jo določa Geodetska uprava Republike Slovenije. Za nepremičnine, oddane v dolgoročni najem, je predvideno znižanje davka za 25 % prijavljenih dohodkov iz najemnin.

Argumenti za uvedbo nepremičninskega davka

• Spodbujanje učinkovite rabe nepremičnin

Eden glavnih argumentov za uvedbo davka je spodbujanje lastnikov k smotrni uporabi nepremičnin. Trenutno je v Sloveniji veliko stanovanj praznih ali slabo vzdrževanih, saj ni davčnih spodbud za njihovo oddajo ali prodajo. Z obdavčitvijo dodatnih nepremičnin bi lastnike spodbudili k oddajanju ali prodaji, kar bi povečalo ponudbo na trgu in posledično znižalo cene najemnin

• Razbremenitev dela in povečanje konkurenčnosti gospodarstva

Prihodki od davka na stanovanjske nepremičnine bi bili namenjeni razbremenitvi dela, zlasti srednjega razreda. To bi lahko izboljšalo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, spodbudilo zaposlovanje in prispevalo k večji socialni pravičnosti

• Podpora stanovanjski politiki

Z uvedbo davka bi lahko država pridobila sredstva za financiranje stanovanjske politike, kar bi omogočilo gradnjo novih stanovanj in izboljšanje dostopnosti stanovanj za mlade in socialno ogrožene skupine

• Spodbujanje prijavljanja dohodkov iz najemnin

Predlog predvideva davčno ugodnost za lastnike, ki oddajajo nepremičnine v najem na podlagi uradnih pogodb. Ugotovljena davčna obveznost bi se znižala za 25 odstotkov zneska napovedanih najemnin, kar bi spodbudilo pravilno prijavljanje in plačevanje dohodnine od oddajanja premoženja v najem

Nadaljujte z branjem→

Zelo zanimiva nit o umetno ustvarjeni paralelni resničnosti z namenom vplivanja na narativo in politične spremembe v želeno smer. Splača se prebrati.

Nadaljujte z branjem→

Ne pravim, da se povsem strinjam s člankom Yun Suna v Foreign Affairs, ima pa zelo dobre, logične poante. Kajti Kitajski res ni treba narediti nič, samo počakati mora, da Trump postopno razgradi ameriško globalno moč in njen položaj v svetu, v vmesnem času pa Kitajska nadaljuje s krepitvijo svoje tehnološke in gospodarske prednosti ter krepitvijo odnosov z državami izven OECD z več kot 6.7 milijard prebivalcev (82 % svetovnega prebivalstva). To je v skladu s krilatico, ki jo pripisujejo Napoleonu Bonaparteju: Ne moti nasprotnika, ko dela napake.

Kitajska je svojo “Trumpovo strategijo” zastavila že v prvem Trumpovem mandatu in preusmerila precejšen delež svojega neposrednega izvoza v ZDA posredno preko ASEAN držav (predvsem Vietnama) in Mehike. Spodnja slika kaže, da se je delež ZDA v kitajskem izvozu med 2018 in 2024 zmanjšal iz 19 % na dobrih 14 %, medtem ko se je delež izvoza v države ASEAN + Mehiko povečal iz 14 na 18 %…

.. hkrati pa se je delež držav ASEAN + Mehike v ameriškem uvozu povečal iz 20 % na dobrih 30 %.

Kitajska ve, kaj dela. Diverzificira svoj izvoz in danes njen izvoz v ne-OECD države že presega izvoz v OECD države. Trumpove carine bodo sicer v določeni meri prizadele kitajski izvoz, toda ta udarec je obvladljiv.

Trump je izvrstna priložnost tudi za Evropo, da končno odraste in se osamosvoji od ZDA: politično, vojaško in tehnološko. Hkrati bi morale države EU kot strateško alternativo poglobiti gospodarske odnose s Kitajsko, pa tudi z Rusijo (zaradi energentov in ključnih surovin za evropsko industrijo).

Nadaljujte z branjem→