Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je prejšnji teden na sestanku obrambnih ministrov Nata dal zelo pomenljivo izjavo: “…ne moreš streljati vrednot. Ne moreš streljati zastav in ne moreš streljati odločnih govorov. Ni nadomestila za trdo moč.” In s tem je zajel bistvo problema evropske politične elite. Evropski politiki so povsem izgubili občutek za realnost. Kot lepo pojasnjuje Glenn Diesen v spodnjem komentarju, so si evropski politiki prek govorov ustvarili neko svojo realnost, v kateri so zanemarili realizem in s tem prizadeli evropske interese in evropsko nacionalno varnost. Odmislitev realnosti in življenje v iluziji Fukuyaminega konca zgodovine z zgolj enim družbenim redom in enim hegemonom (enopolarni svet) je vodil v predvidljivo katastrofo.

Problem bo, kako evropske politike pripeljati nazaj v realnost. Če sledimo logiki nemškega fizika Maxa Plancka, da nove ideje ne zmagajo na podlagi superirornih argumentov, ampak tako, da nasprotniki umrejo in nova generacija sprejme tvoje ideje (“znanost napreduje z vsakim pogrebom“), sedanja evropska politična elita seveda nikakor ne bo zmogla sprejeti realnosti, pač pa se bo sprememba v miselnosti zgodila po spremembi na oblasti v vseh evropskih državah.

__________

Russia considers NATO’s incursion into Ukraine to be an existential threat, and NATO has openly stated its intention to make Ukraine a member state after the war. Without a political settlement that restores Ukraine’s neutrality, Russia will therefore likely annex the strategic territories it cannot accept ending up under NATO control and then turning what remains of Ukraine into a dysfunctional rump state. As the war is being lost, the rational policy for the Europeans would therefore be to offer an agreement based on ending NATO’s eastward expansion to save Ukrainian lives, territory and the nation itself. Yet, no European leader has been able to even suggest such a solution publicly. Why?

Present the average European politician, journalist or academic with the following thought experiment: If you were an advisor to the Kremlin, what would be your advice to Russia if there are no negotiations to resolve the Ukraine War? Most would feel morally compelled to give ridiculous answers such as advising the Kremlin to capitulate and withdraw, even if Russia is on the cusp of victory. Any impulse to adhere to reason and address Russia’s security concerns would likely be deterred by the threat of being shamed for “legitimising” Russia’s invasion.

What explains the decline of strategic thinking, pragmatism and rationality in European politics?

Nadaljujte z branjem→

Današnji začetek tehničnih pogajanj med Rusijo in ZDA o koncu vojne v Ukrajini v Savdski Arabiji, na katera ni bila povabljena Ukrajina in na katera niso bile povabljene EU države, zgolj demonstrativno dokazzuje to, kar smo objektivni analitiki trdili od začetka te vojne – da gre v Ukrajini za proxy vojno med Rusijo in ZDA. Ameriški in zahodni politiki ter njihova medijska trobila so sicer več kot dve leti kot papagaji trobili, da je šlo za “nesprovociran” ruski napad na Ukrajino. Toda kot dokazujejo vsa hard dejstva in dokumenti, ki so jih po dveh letih potrdili tudi najvišji predstavniki Nata (nekdanji generalni sekretar Jens Stoltenberg na tiskovni konferenci) in na koncu še novi ameriški predsednik Donald Trump, je vojna v Ukrajini posledica tega, ker so ZDA hotele spraviti Ukrajino v Nato in ker so ZDA prek Nata zavrnile ruski predlog sporazuma iz jeseni leta 2021, da se Nato ne bo širil proti ruskim mejam (v Ukrajino).

Torej, ker se je vojna v Ukrajini začela zaradi ameriškega provociranja Rusije z vključitvijo Ukrajine v Nato (od vrha Nata v Bukarešti aprila 2008 naprej, ko sta bili Gruzija in Ukrajina omenjeni kot potencialni bodoči članici), se bo ta vojna tudi končala, ko bodo ZDA odstranile vzrok za vojno. In to se je zgodilo prejšnji teden, ko je ameriški obrambni minister Pete Hegseth na sestanku obrambnih ministrov Nata glasno in jasno povedal, da ZDA Ukrajine ne vidijo kot članice Nata.

Zato se v Savdski Arabiji o mirovnem sporazumu za Ukrajino pogovarjata oba glavna akterja te vojne – Rusija in ZDA, ki sta se udarili na bojnem poligonu Ukrajine. Ko se bosta obe velesili dogovorili o dolgoročni ureditvi in varnostnih garancijah za Rusijo (dolgoročna nevtralnost in omejena vojaška moč Ukrajine) ter pravicah ruske manjšine v regijah, ki jih Rusija še ni anektirala, bo k “pogajanjem” povabljena še Ukrajina, kjer ji bo predočeno, kaj sta se obe velesili dogovorili in kakšen bo dolgoročni status Ukrajine. In čisto na koncu bodo na pogovore povabljene še države EU, kjer jim bo ameriška stran predstavila, kakšna bo bodoča vloga držav EU glede Ukrajine – da Ukrajino obnovijo (okrog 500 milijard evrov, jo finančno suportirajo v naslednjem desetletju in jo sprejmejo v EU. In evropske države bodo to naredile, ker druge izbire nimajo.

Na žalost je bila Ukrajina nesrečni poligon za slonovski spopad med dvema velesilama, v katerem sta Ukrajino poteptali. In na žalost bodo ob Ukrajini ceno za to vojno plačale tudi in predvsem države EU – s 3-letno gospodarsko stagnacijo in pospešeno deindustrializacijo zaradi visokih cen energije, s sprotnim financiranjem vojne, z dolgoročnimi enormnimi stroški obnove Ukrajine, s sprejemom v EU povsem nekompatibilne države, ki bo posrkala večino kohezijskih sredstev in razbila evropsko kmetijsko politiko ter predvsem z izgubo statusa pomembnega globalnega bloka. Če smo do vojne v Ukrajini imeli tri bloke (ZDA z nevropskimi sateliti, EU in Kitajska) in Rusijo na obrobju, bodo po tej vojni novi trije bloki (ZDA z nevropskimi sateliti, Rusija in Kitajska) in z EU na obrobju.

Če so ZDA hotele s to proxy vojno Rusijo gospodarsko in politično ošibiti, so dejansko povzročile povsem nasproten učinek – iz obrobja sveta so Rusijo povzdignile spet nazaj med velesile. Povzročile so, da se je Rusija spet začela industrializirati, da se je povezala v strateško partnerstvo s Kitajsko in da si je zaradi vojaške zmage nad Natom ponovno pridobila ugled vojaške velesile. Donald Trump je zgolj tisti predsednik, ki si je izračunal, da se Ameriki vojna z Rusijo v Ukrajini ne splača več in da jo mora čimprej končati.

Donald Trump je bil brutalen:

It will be just me and Putin, we will not invite representatives of Europe. There will be no war for me and if Europe has a problem with that, then let Russia defeat it on its own without American participation.

Why don’t I want the EU there?

Because their representatives need to go to war, they need a long-term conflict to cover up their incompetence, their lobbies and their stolen money.

I already classify the EU as a third world country, but it is a little better off, no one dictates anything to them.

I will not negotiate with anyone who wants to prolong the conflict, I will not negotiate with anyone who will send more weapons, I will not negotiate with anyone who will try to get any more ammunition initiatives, I will not negotiate with anyone who will try to prolong the conflict.

I will negotiate the peace, which is obviously a very censored word in the EU.

Vir: Peacemaker via X

Nadaljujte z branjem→

Spodnji govor ruskega predsednika Vladimirja Putina leta 2007 na münchenski varnostni konferenci štejejo kot prelomno dejanje, ki je 17 let po koncu hladne vojne, demonstriralo, da svetovna ureditev ne more temeljiti na konceptu ameriške liberalne hegemonije (zaradi njenega inherentnega spodbujanja konfliktov in posledične nestabilnosti), pač pa da je svet nujno multipolaren, ureditev pa temelji na konceptu ravnovesja moči med velesilami.

Bilo je, kot da bi Putin citiral Johna Mearsheimerja in klasike. Vendar je bil govor tako revolucionaren in toliko prezgoden, da ga nihče ni razumel ali ni želel razumeti. Poslušajte oziroma preberite in boste v njem našli klasike teorije realizma v mednarodnih odnosih.

Menim, da je enopolarni model v današnjem svetu ne le nesprejemljiv, temveč tudi nemogoč. In to ne samo zato, ker vojaški, politični in gospodarski viri v današnjem – prav današnjem – svetu ne bi zadostovali za posamezno vodstvo. Še pomembnejše je, da je sam model pomanjkljiv, saj v svojem bistvu nima in ne more imeti moralnih temeljev za sodobno civilizacijo.

…

Danes smo priča skoraj neomejeni pretirani uporabi sile – vojaške sile – v mednarodnih odnosih, sile, ki potiska svet v brezno trajnih konfliktov. Posledično nimamo dovolj moči, da bi našli celovito rešitev za katerikoli od teh konfliktov. Iskanje politične rešitve postaja prav tako nemogoče.

…

In seveda je to izjemno nevarno. Povzroča namreč, da se nihče ne počuti varnega. Želim to poudariti – nihče se ne počuti varnega! Kajti nihče ne more imeti občutka, da je mednarodno pravo kot kamniti zid, ki jih bo zaščitil. Seveda takšna politika spodbuja oboroževalno tekmo.

…

Prepričan sem, da smo dosegli tisti odločilni trenutek, ko moramo resno razmisliti o arhitekturi globalne varnosti.

In to moramo storiti z iskanjem razumnega ravnovesja med interesi vseh udeležencev v mednarodnem dialogu. Še posebej, ker je mednarodna krajina tako raznolika in se hitro spreminja – spremembe v luči dinamičnega razvoja v številnih državah in regijah.

…

Ni razloga za dvom, da se bo gospodarski potencial novih središč globalne gospodarske rasti neizogibno pretvoril v politični vpliv in okrepil multipolarnost.“

Nadaljujte z branjem→

Zaradi uspešne regionalne diverzifikacije izvoza, ki jo je naredila Kitajska od začetka Trumpovega prvega mandata, je lani delež izvoza v ZDA v kitajskem BDP znašal le še 2.8 % (ni sicer jasno, ali je tukaj upoštevan bruto ali neto princip, če je upoštevan bruto princip, znaša delež izvoza v ZDA v kitajskem BDP le še okrog 1 %). Po napovedih nekaterih ekonomistov, ki jih povzema Financial Times, bi ameriške carine na uvoz iz Kitajske tako lahko odščipnile le okrog 1 % kitajskega BDP (po neto principu še bistveno manj). Seveda v najslabšem primeru, kajti kitajska podjetja lahko nadaljujejo z diverzifikacijo, tako da še več proizvodov v ZDA pošiljajo prek svojih proizvodnih obratov v ASEAN državah, Vietnamu in Mehiki.

Kitajska je imela dovolj časa, da se je prilagodila temu, kar se napovedovalo. In to prilagoditev je zelo dobro naredila. Glejte spodnje podatke, ki kažejo, da je mesečni izvoz v nezahodne države med 2019 in 2024 povečal iz 125 na 180 milijard dolarjev, izvoz v ostale razvite države brez ZDA pa iz 50 na 75 milijard dolarjev mesečno. Pa tudi  izvoz v ZDA se je v istem obdobju povečal iz 35 na 45 milijard dolarjev mesečno.

China has diversified away from the US market since Trump’s first term. Total American demand for Chinese goods now accounts for about 2.8 per cent of China’s GDP, according to Capital Economics. Its calculations suggest that an increase in the effective tariff from around 15 per cent to 60 per cent (in extremis) — as Trump has threatened — could shrink the Chinese economy by a mere 1 per cent. (Other economists end up in the same ballpark.) That’s perhaps smaller than many thought, and it is also before considering other offsetting factors.

Source: Financial Times

Praktično vsi komentarji, ki sem jih prebral glede govora J.D. Vancea, ameriškega podpredsednika, na münchenski varnostni konferenci, so si edini v tem, da so dogajanje v prejšnjem tednu označili kot zgodovinski moment, ki je Evropo izločil kot pomembnega igralca v globalni geopolitični ureditvi. Neposredni pogovor ameriškega in ruskega predsednika v torek, govor ameriškega sekretarja za obrambo Peta Hegsetha v sredo na srečanju obrambnih ministrov Nata in govor ameriškega podpredsednika J.D. Vancea v petek so vsi tako neposredno kot simbolno demonstrirali, da ZDA Evrope ne jemljejo več niti kot pomembnega igralca v urejanju mednarodnih zadev, kaj šele kot partnerja pri tem. Ne jemljejo je več kot pomembnega igralca niti pri urejanju diplomatske rešitve vojne na meji z Evropo.

Vsi trije nastopi najvišjih ameriških političnih predstavnikov so Evropo zreducirali na to, kar je – ostarela dama, ki predseduje kokošnjaku nezrelih političark in politikov brez realne moči in ki nima ničesar, s čimer bi svoj kokošnjak lahko ubranila pred lisico ali da se kokoši ne skljuvajo med seboj.

Evropa se je seveda v to situacijo spravila sama. Sama se je ekonomsko ubila z restriktivnimi skupnimi politikami, s pretirano, neživljenjsko regulacijo, z evrom, z varčevalnim fiskalnim okvirjem, s samomorilsko zeleno agendo in sankcijami proti Rusiji. Sama je kriva, da ni izgradila lastne varnostne arhitekture z lastnimi obrambnimi kapacitetami. Sama se je po prvem Trumpovem mandatu, ki je bil opozorilo, da ZDA ne bodo več plačevale za zaščito Evrope, v Bidnovem mandatu še dodatno politično podredila ameriškemu diktatu glede ameriške proxy vojne v Ukrajini. Sama je tako močno zaostrila retoriko proti Rusiji in kakršnikoli možnosti diplomatske rešitve vojne, da se je izločila iz morebitnih pogajanj o mirovni rešotvi vojne. Putin Evrope ne bo želel za pogajalsko mizo, ZDA tudi ne, ker bi lahko zminirala sama pogajanja. Evropa se je sama tehnološko invalidirala, ker s pretirano regulacijo, brez politike spodbujanja tehnološkega razvoja v velikem obsegu in brez razvoja kapitalskega trga za tehnološka podjetja ni omogočila oziroma celo ni dopustila razvoja in rasti domačih velikih tehnološkig podjetij. Sama se je podredila ameriškim interesom glede hladne vojne s Kitajsko in se namesto strateškega partnerstva s Kitajsko, ki bi Evropi omogočilo vsaj možnost diverzifikacije platform, podredila ameriškemu tehnološkemu monopolu nad vsemi platformami.

Evropa je out. In sama je to naredila. Zato je govoričenje predsednice evropske komisije, ki je nihče ni nič vprašal niti omenil prejšnji teden, da Evropa mora biti za pogajalsko mizo glede Ukrajine, skrajno patetično. Enako kot izjava indolentne nemške zunanje ministrice na odhodu na smetišče zgodovine, da Nemčija nasprotuje Trumpovemu predlogu, da Rusija postane članica G8. Ne samo, da Nemčija, ne zdaj in ne v naslednjih letih, glede tega ne bo imela nobene besede, pač pa je sama skupina G7 sama po sebi postala zgodovinski artefakt. G7 je passe, nova globalna realnost je G3. Danes obstajajo tri globalne velesile, to so ZDA, Kitajska in Rusija. Države z največjim strateškim vplivom zaradi kombinacije svoje gospodarske, tehnološke in vojaške prevlade.

Seveda bi bilo nujno, da bi bila Evropa zraven, ko se bo postavljala nova globalna ureditev. Predvsem na trgovinskem področju prek ohranitve ali preoblikovanja pravil WTO. Kajti na prosti trgovini je temeljila povojna rast in vzpon EU. Na tem področju ima Evropa enake interese kot Kitajska, da prepreči ameriško razmontiravanje pravil mednarodne trgovine, ki so se postavljala skoraj 80 let.

Vendar je dejstvo, da Evropa te vloge pomembnega igralca nima več. Ker si jo je sama vzela s svojimi samodestruktivnimi politikami v zadnjih treh desetletjih.

Ponavljam, prišli smo v evropsko stoletje ponižanja.

In za to je kriva politična elita, ki je Evropo vodila v zadnjih treh desetletjih. Ko Draghi, v sosednjem članku, govori o nujnosti radikalnih sprememb v Evropi, je ključna radikalna sprememba, ki je predpogoj za vse ostale spremembe, v zamenjavi sedanjih centrističnih nedoraslih in nesposobnih političnih sil v Evropi. Spremembe se v Evropi lahko zgodijo šele, ko bodo na oblast prišle politične sile, ki prihodnost Evrope vidijo v suverenosti in strateški avtonomiji. Gospodarski, tehnološki in vojaški.

Nadaljujte z branjem→

Mario Draghi, nekdanji predsednik ECB in italijanske vlade, je imel včeraj dobro kolumno v Financial Timesu. Pravi: Pozabite ZDA, Evropa je uspešno nabila carine sama sebi. V kolumni pravi, da se je neumno ozirati proti ZDA, če pa EU zaustavlja samo sebe. Pri tem navaja dejavnike tako na strani ponudbe kot povpraševanja. Pri ponudbi pravi, da je EU s pretirano regulacijo ali z ohranitvijo nacionalnih regulacij močno omejila medsebojno trgovino. Navaja podatke IMF, da so evropske notranje ovire enake 45-odstotni carini za proizvode in 110-odstotni carini za storitve. Te ovire krčijo trg, na katerem delujejo evropska podjetja, pri čemer je trgovina med državami EU za polovico manjša kot med zveznimi državami ZDA. Prav tako je EU je uvedla strogo regulacijo najbolj inovativnega dela storitev – digitalnim storitvam – kar ovira rast evropskih tehnoloških podjetij in preprečuje gospodarstvu, da bi na ta način spodbudilo rast produktivnosti.

Pri povpraševanju se je EU samoomejila z restriktivnim fiskalnim okvirjem, ki preprečuje spodbujanje agregatnega povpraševanja in s tem gospodarske rasti. Za primerjavo: 27 držav EU je od finančne krize do lani (2009-2023) imelo kumulativni proračunski deficit v višini 6,200 milijard evrov, za tretjino manjše ZDA pa za 2.5-krat več – v višini 15,650 milijard evrov (Draghi navaja precej nižje številke za EU). Približno tolikšna je tudi razlika v kumulativni rasti med EU in ZDA od takrat. Ker je bilo domače povpraševanje prenizko, so države EU stavile predvsem na izvoz, kar se kaže v povečanem izvoznem presežku.

Draghi pravi, da sta obe pomanjkljivosti – ponudba in povpraševanje – večinoma posledici same Evrope. Pretirana regulacija je zavrla rast produktivnosti, pretirana restriktivnost fiskalne politike pa je zavirala rast BDP, pri čemer ni prinesla boljše fiskalne situacije (države EU delujejo v nasprotju z makroekonomskimi zakonitostmi, da se dolg hitreje zmanjšuje ob višji rasti BDP). 

Nadaljujte z branjem→

Če je kaj dobrega v Vanceovem govoru včeraj, je to, da je okrcal evropske politike glede izvajanja politične represije in da jih je dovolj šokiral, da bodo končno začeli delati na evropski strateški avtonomiji in suverenosti.

Really hard not to make the parallel between JD Vance’s speech right now at the Munich Security Conference and Putin’s 2007 speech at the very same podium.

https://twitter.com/business/status/1890421715747918219/video/1

Both were watershed moments that fundamentally transformed the existing consensus. Putin at the time delivered the speech that marked the beginning of the end of the unipolar moment. JD Vance’s speech will probably be remembered as the speech that marked the beginning of the end of the post-WW2 Western alliance.

As a European, I’m in two minds about what Vance said about Europe.

He is of course right about many things. For instance Europe’s attitude with respect to Romania’s elections was beyond appalling and unequivocally antidemocratic. I myself called it out repeatedly on this platform.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnji govor J.D. Vancea, ameriškega podpredsednika, na mümchenski varnostni konferenci je evropske voditelje šokiral. Upravičeno. Po eni strani jim je nastavil ogledalo v svojem bistvu nedemokratičnega omejevanja svobode govora (cenzuriranje spletnih medijev, obsodbe in zaporne kazni za spletne zapise) in svobode politične izbire (anuliranje predsedniških volitev v Romuniji, grožnja anuliranja volitev v Nemčiji, politični pritiski Evropske komisije na desne vlade v Madžarski, Romuniji, Slovaški, Italiji). To politično omejevanje svobode govora in politične izbire je seveda posledica tega, ker vsaj polovica evropskega prebivalstva ne sledi družbenemu progresivizmu, ki ga forsira evropska politična elita. Predvsem glede migracij, spolne identitete, splava in kulture, pa tudi glede vojne v Ukrajini. Dobra ilustracija tega je lanska škandalozna otvoritev Olimpijskih iger v parizu. Vance je evropski politični eliti očital, da izvaja represijo nad vsaj polovico prebivalstva, ki deli bolj tradicionalne vrednote. 

In Vance je imel absolutno prav, ko je evropske politike okrcal, da izvajajo represijo nad necentrističnimi političnimi gibanji in strankami – nad “skrajno” levico in “skrajno” desnico. Dobra ilustracija tega je spet Francija, kjer “skrajno” levi in desni stranki kljub zmagi na volitvah nista dobili možnosti, da bi smeli sestaviti vlado. Enako se dogaja v Nemčiji glede napovedi izničenja volitev, če bi zmagala AfD.

To je bilo res šokantno za evropske politike, ki tako radi hodijo po svetu in predavajo vsem o demokraciji, človekovih pravicah in svobodi govora. Bolj rečeno, svoj pogled na svet in svoje vrednote vsiljujejo vsem ostalim.

Toda Vanceov govor je bil tudi zelo kontradiktoren. Po eni strani zato, ker je o spoštovanju demokracije predaval predstavnik konzervativnega in populističnega krila republikanske stranke, ki je spet prišla na oblast v ZDA, in ki zavrača demokratične institucije, ki ji stojijo na poti (sodišča) in ki zavrača mednarodni pravni red (od trgovinskega do pravnega). Po drugi strani pa zato, ker so še dober mesec dn nazaj evropski politiki zgolj sledili agendi, vrednotam in narativi prejšnje ameriške administracije. Bidnova administracija je bila prva, ki je obsodila predsedniške volitve v Romuniji, češ da je prihajalo do ruskega vmešavanja (kar se je izkazalo kot absolutna izmišljotina). In Bidnova administracija je bila tista, ki je prek USAID in NED plačevala tako velike mainstream medije kot “neodvisne” medije in “nevladne” organizacije, da so širili ameriško vladno narativo in vrednote, ki so tuje vsaj polovici Evropejcev.

In tretjič, Vanceov govor je seveda treba razumeti tudi v smislu discipliniranja evroskih politikov. EU je ameriška vazalna politična tvorba, evropsko zunanjo politiko so od ustanovitve evropske integracije vedno določali v Washingtonu. Vance je preprosto prišel jasno in glasno povedat, kakšna je nova ameriška narativa in da naj se evropski voditelji priklonijo novemu gospodarju. Evropski politiki bodo seveda nekaj časa kot brezglave kokoši kokodakali in skakali po zraku, na to pa – kaj? Se bodo priklonili novemu gospodarju? Ali pa bodo, kar si vsi, ki imamo Evropo res radi, najbolj želimo, začeli delati na tem, da Evropo tehnološko, gospodarsko in politično osamosvojijo od ZDA? Da končno naredijo suvereno Evropo.

Spodaj je dober komentar Thomasa Fazija.

Nadaljujte z branjem→