Bine Kordež

V javnosti že dlje časa spremljamo ideje in pobude o večji vlogi zaposlenih pri upravljanju in predvsem lastništvu podjetij. Veliko analiz in raziskav kaže prednosti, ki jih prinaša večja vloga zaposlenih na uspešnost poslovanja gospodarskih družb ter tudi večjo družbeno povezanost. V primeru lastniške vključenosti so zaposleni praviloma bolj pripadni podjetju, bolj zavzeti, podjetje bolj povezano z okoljem (družbena odgovornost), posledično pa zaposleni s tem tudi sodelujejo pri ustvarjenem rezultatu. To naj bi imelo tudi pozitivni učinek na vse večjo ekonomsko neenakost med ljudmi.

Zaradi teh razlogov je celo Evropska komisija sprejela načrt spodbujanja vključevanja zaposlenih v svoja podjetja z različnimi davčnimi in finančnimi spodbudami. Tudi v Sloveniji pripravljamo zakonodajo, ki bi zaposlenim olajšalo pridobivanje lastniških deležev v podjetjih in sicer preko različnih finančnih spodbud ter oblikovanjem novih pravno-organizacijskih oblik. V pripravi zakonodaje se zato iščejo rešitve, ki bi podpirale realizacijo uvodno navedenih ciljev, seveda usklajene z veljavnimi zakonskimi okviri.

Ob nespornih prednostih, ki jih prinaša vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij pa v podpori tega procesa zanemarjamo nekatere praktične izkušnje pri interesu zaposlenih za dolgoročno držanje lastniških deležev ter tudi razlike v tem, o kakšnem deležu lastništva se pogovarjamo. Dejstvo je, da so imeli zaposleni po osamosvojitvi ter prenosu družbene lastnine v lasti pretežni del podjetij v katerih so delali. Ker pa so lahko z lastniškimi deleži prosto razpolagali, so jih večinoma ob prvi (dobri) priliki ali potrebi prodali. Po tridesetih letih od začetka teh procesov je ostal širši krog zaposlenih v lastništvu samo v tistih podjetij, kjer imajo omejitve v prenosu deležev. V podjetjih, v katerih je bil pri prodaji deležev omejena možnost trgovanja, cene deležev pa praviloma nizke, so med lastniki še danes tudi zaposleni, čeprav vse bolj bivši zaposleni. To je značilno predvsem za podjetja, ki delujejo v bolj zaprtih okoljih in takšnih podjetij je v Sloveniji danes morda nekaj deset (od kakšnih 3.000, ki so bila predmet lastniškega preoblikovanja).

Nadaljujte z branjem→

Tako bi lahko razumeli besede Emily O’Reilly, ombudsmanke EU zadnjih 11 let. V podkastu za Politico je med drugim povedala, da ji “nikoli ni bilo lahko” z “močnimi consiglieriji”, ki sedijo v kabinetu predsednika/ce Komisije. “Consiglieri” se v angleščini uporablja kot izraz za svetovalce mafijskega šefa. Ni transparentnosti glede sprejemanja odločitev in dostop do podatkov / dokumentov Komisije je izjemno težak ali celo onemogočen.

Če pogledate zadnji dve krizi (Covid in energetska kriza s sankcijami proti Rusiji), ki ju je zaznamovala popolna netransparentnost in sumljive odločitve s strani Komisije, je težko se ne strinjati z odhajajočo ombudsmanko.

The EU ombudsman described a powerful unelected and untransparent culture at the top of the European Commission, laying the blame squarely at the feet of its president, Ursula von der Leyen.  

Emily O’Reilly, who’s served as the EU’s accountability and transparency watchdog for more than a decade, told POLITICO’s EU Confidential podcast that the Commission’s opacity has got worse over time.

O’Reilly, who leaves the post in February, said that over her 11-year tenure she didn’t once meet von der Leyen, and was “never at ease” with the “powerful consiglieri” who sit in the Commission president’s cabinet. “Consiglieri” is typically used in English as a term for advisers of a mafia boss.

Nadaljujte z branjem→

Tudi slepa kura zrno najde, pravijo. Odločitev Evropske komisije, da bodo evropskih subvencij lahko deležna samo tista kitajska podjetja, ki bodo zagotovila tudi prenos tehnologije, je natanko pravi ukrep v danem trenutku. S tem ukrepom EK kopira kitajski pristop h kopiranju tujega znanja / tehnologije. Tuja podjetja, ki so želela proizvajati na Kitajskem, so morala ustanoviti skupno vlaganje s kitajskim podjetjem (50 – 50 %) in zagotoviti dostop do tehnologije prek zaposlovanja kitajskih inženirjev in delavcev. Na ta na način so kitajski inženirji prekopirali tujo tehnologijo in izgradili nekaj lastnih tovarn na podlagi te tehnologije, ki so hkrati uporabljale dobavitelje v isti dobaviteljski verigi. Kitajska podjetja so to tehnologijo nato razvila še naprej in kmalu prehitela izvirne zahodne vlagatelje ter jih počasi izrinile na margino kitajskega trga (velja za vse proizvode, najbolj boleče se to vidi v avtomobilski industriji). Podobno so počela tudi japonska podjetja po drugi svetovni vojni, le da je bila kitajska strategija bolj sistematična.

To je edini način, da evropska podjetja držijo korak s kitajskimi pri denimo proizvodnji baterij in e-avtov. In ta ukrep je, kot piše Lizzi Lee v Financial Timesu, bistveno bolj učinkovit od carin na kitajske izdelke. Carine bi zgolj povzročile povračilne ukrepe, prekinile bi obstoječe dobaviteljske verige, hkrati pa ne bi omogočile tehnološkega dohitevanja kitajskih podjetij in ne bi zagotovile razvoja domače industrijske baze v Evropi. In podobno kot pri baterijah bi morali evropski ukrepi targetirati tudi druga področja, kjer so kitajska podjetja tehnološko prehitela evropska ali kjer v Evropi sploh nimamo lastne proizvodnje (denimo polprevodniki).

S Kitajsko je mogoče tekmovati samo s “kitajskimi metodami”. In treba se je znebiti bremena ponosa, da “kopiramo Kitajce” ter priznati, da so nas tehnološko prehiteli. Če je kitajski industrijski in tehnološki vzpon temeljil na tem, da so prišli v zahodne dobaviteljske verige, je industrijski obstoj Evrope danes ključno odvisen od tega, da evropska podjetja pridejo v kitajske dobaviteljske verige.

The EU’s decision to demand technology transfers from Chinese companies in exchange for battery production subsidies is a bold idea with many detractors. Critics, both in Europe and abroad, warn of economic coercion, retaliation by Beijing and the risks of deepening China’s market influence in Europe.

But these concerns miss the point. The policy is neither capitulation nor gamble; it is a calculated response to the realities of the global competitive landscape for electric vehicles.

The EU’s requirements will align Chinese and European interests in ways that could redefine green ambitions. It is a strategy that the US, stuck in its obsession with tariffs and decoupling, should emulate.

By tying subsidies to technology transfers and local production requirements, Brussels ensures that Chinese companies contribute to the EU’s industrial base rather than merely exporting batteries. This approach mirrors other global trade practices. The US Inflation Reduction Act, for example, ties clean energy subsidies to domestic content.

Nadaljujte z branjem→

Poslušajte prvih 45 sekund v spodnjem posnetku (in zadnje 3 minute za razlago), kjer ruski predsednik Vladimir Putin zahodne države izziva na tehnolški duel: naj zahodne države dajo vse svoje protizračne sisteme na eno lokacijo, ki jo bo nato targetirala raketa Oreshnik in naj poskušajo sestreliti tega Oreshnika. So zahodni inženirji pripravljeni na ta tehnološki duel z ruskimi?

Res absolutno nespodoben Putinov vojaško-tehnološki izziv Zahodu.

Odgovor je v spodnjih dveh slikah.

Slika 1: Cena elektrike je v Nemčiji (za gospodinjstva, nekoliko manj (zaradi subvencij) za podjetja) tradicionalno 2-krat višja kot v Sloveniji.

Slika 2: Cena same energije (brez dajatev) je v Nemčiji tradicionalno višja za 30-40 €/MWh (razen 2022-2023). Vendar se je od leta 2010 razlika v dajatvah med Nemčijo in Slovenijo povečala iz 40 na 90-100 €/MWh. Razlog je v visokih sistemskih stroških in stroških subvencioniranja razpršenih OVE virov v Nemčiji. Bolj kot je Nemčija povečevala delež OVE virov v omrežju, več je morala investirati v omrežje, v hranilnike in v nadomestne kapacitete in bolj so se povečevali stroški subvencijoniranja OVE virov.

Torej odgovor na vprašanje je: zaradi (1) višje cene energije, (2) višjih stroškov omrežnine in (3) višjih stroškov subvencioniranja razpršenih OVE virov.

In ta “nemška usoda” sledi tudi Sloveniji. Slovenska vlada je pravkar potrdila Nacionalno energetsko podnebni načrt (NEPN), ki v OVE scenariju zrcalno posnema nemško energetsko politiko (Eneriewende). Torej pričakujte čez 10 let enako kot v Nemčiji tudi v Sloveniji. Predokus ste že dobili z novembrskimi položnicami za elektriko z višjimi omrežninami.

In da ne bi mislili, da je Nemčija izjema. Ne, kot kaže spodnja slika, so visoke cene elektrike zakonitost za države z večjim deležem razpršenih OVE virov v omrežju. Razpršeni OVE viri so božjastno dragi zaradi visokih sistemskih stroškov, ki jih prinesejo s seboj. Če bi namesto sončnic in vetrnic naš zeleni energetski prehod gradili na hidro in jedrski energiji, bi ostale cene elektrike nizke. As simple as that.

V Bloombergu danes pišejo o “nezaustavljivem zatonu” nemškega gospodarstva. Pri čemer identificirajo dva ključna razloga: (1) visoke cene plina, ker se je Nemčija odrezala od ruskega plina, in (2) tehnološko zaostajanje za Kitajsko. Prvo ubija predvsem nemške energetsko intenzivne panoge, ki proizvajajo inpute za vse ostale industrijske panoge, drugo pa je značilno predvsem za nemško tradicionalno avtomobilsko panogo, ki je zaspala v razvoju in uvajanju električnih avtomobilov. K temu, kar navaja Bloomberg je treba dodati še nmeško energetsko politiko (Energiewende), ki je povzročila, da imajo nemška podjetja za več kot 60 % dražjo elektriko kot francoska.

V Bloombergu še pišejo, kako se ta nemški propad dogaja vsem pred očmi, iz dneva v dan, iz leta v leto. Ljudje pa samo letargično gledajo, kako nesposobni politiki ne naredijo ničesar, da bi trende zaustavili in obrnili. Krepijo se ekstremne stranke na levici in desnici, ki bodo nekoč prišle na oblast.

Najbolj zanimivo pri vsem je, da čeprav so tako jasno identificirani razlogi za nemški “razpad pri živem telesu”, nihče ne pove očitnega: (1) zaustavimo vojno v Ukrajino, vzamimo poceni ruski in plin in se odklopimo od 4-krat dražjega ameriškega), (2) zaženimo močno industrijsko politiko s spodbudami za ključne tehnologije, skopirajmo kitajske tehnološke rešitve pri e-avtomobilih in baterijah, povabimo ali prisilimo kitajska podjetja, da proizvajajo v Evropi po enakih pogojih kot naša podjetja na Kitajskem, in (3) ponovno zaženimo zaprte jedrske elektrarne, ukinimo subvencije za sončne in vetrne elektrarne in ta denar namenimo za gradnjo jedrskih elektrarn.

Kako nikomur ne pade na misel nekaj tako očitnega? Če te boli zob, greš k zobarju, da ti ga popravi, ne pa da greš na lepotno masažo.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je v nekaj slikah prikazan nonsens zelenega prehoda po evropsko. Resnično ni jasno, zakaj smo se pustili zapeljati v kolektivni samomor peščici politikov, ki so nas nategnili s pravljico, da če v Evropi zmanjšamo izpuste CO2 na nič, bomo s tem rešili planet.

(OK, recimo, da CO2 res vpliva na segrevanje površja zemlje, čeprav empiričnega dokaza za to ni, pač pa gre za predpostavko v modelu IPCC, ki sledi iz korelacije, ne pa vzročne povezave, med presežnimi temperaturami površja in količino CO2 v ozračju. Če mi kdo posreduje znanstveni članek z empiričnim dokazom, objavljenim v top reviji in potrjenim s strani akademske skupnosti, plačam kosilo). Toda kako je mogoče verjeti v pravljico, da če države EU svoj 6.6 % delež v globalnih izpustih CO2 zmanjšajo na ničlo (tako, da zaprejo vse premogovne in plinske elektrarne in vsa fosilna goriva v ogrevanju, transportu in industriji zamenjajo z brezogljičnimi), bodo s tem rešile svet?! Evropske emisije CO2 so pljunek v morje.

Toda hkrati s tem, ko države EU zaradi višjih cen elektrike (zaradi uporabe nestanovitnih OVE virov sonca in vetra ter posledičnih gigantskih investicij v nekajkratno podvojene kapacitete teh OVE elektrarn, v nadgradnjo omrežja in v hranilnike elektrike ter zaradi trojnega obsega potrebne elektrike za razogljičenje proizvodnje energije, ogrevanja, transporta in industrije), se proizvodnja iz Evrope seli v Azijo (ki trenutno proizvede 59 % vseh globalnih emisij CO2), ki za vsako tono zmanjšanja CO2 izpustov v državah EU doda 12 ton CO2 za proizvodnjo izdelkov, ki bi jih sicer bistveno bolj brezogljično in manj umazano proizvajali v Evropi.

V Evropi nato te nekajkrat bolj umazano proizvedene izdelke s kontejnerskimi ladjami na najbolj umazano tekoče fosilno gorivo, kar jih poznete, vozimo nazaj v Evropo. Kaj smo s tem naredili za planet?

Ne samo, da s tem ne rešujemo planeta. Nasprotno, z nesmiselno evropsko politiko razogljičenja še dodatno z izpusti CO2 onesnažujemo ta planet. Zaradi našega početja se količina izpustov CO2 še dodatno povečuje, namesto da bi se zniževala. Naše “smeti” (CO2 izpuste) smo izvozili v Azijo, da so jih tam pomnožili za 12-krat. To je naša “zelena politika”. Genialna politika.

Zdaj pa preprosta nit o tem v slikah.

1. Zapiramo elektrarne na premog in s CO2 kuponi dvigujemo ceno električne energije in ubijamo industrijo

2. Kitajska in druge neevropske države se tega ne držijo in povečujejo izpuste CO2

Nadaljujte z branjem→

Jaz bi dodal še voljo naše Tine Sršen, državne sekretarke na MOPE, ki si tudi domišlja, da njene osebne želje pravladajo nad fiziko in da si lahko privošči, da ima pri tem, podobno kot Habeck, celotno državo za talca.