Izhodiščna pozicija:

• Politični realizem in treznost namesto moralizma in sanjarjenja;
• Jedrske velesile, kot je Rusija, ni mogoče poraziti na bojišču. Ni je bilo mogoče poraziti na konvencionalni način na bojišču na tujem ozemlju kljub angažmaju arzenala Natovega orožja. Ni je mogoče poraziti z neposrednim angažmajem sil Nata, ker lahko v tem primeru jedrska velesila uporabi nuklearno opcijo, kar vodi v obojestransko uničenje; 
• Rusije ni mogoče poraziti gospodarsko: (1) zaradi velikosti in samozadostnosti ter sposobnosti prehoda gospodarstva na vojaški režim; (2) ni je mogoče učinkovito sankcionirati zaradi velikosti in samozadostnosti, zaradi specifične narave njenega izvoza (energenti, hrana in ključne surovine) in zaradi spremenjene geoekonomske in geopolitične situacije, v kateri največji državi (Kitajska in Indija) sledita lastnim strateškim interesom in kjer ne obstaja vzvod, s katerim bi ju lahko prisilili v sodelovanje;
• V dolgotrajni vojni izčrpavanja v skladu s fizikalnimi zakonitostmi vedno zmaga država z več prebivalci, ker manjši državi zmanjka ljudi, ki bi lahko uporabljali (še tako sofisticirano) orožje;
• Edina realistična opcija za majhno napadeno državo v takšni situaciji je čimprejšnja sklenitev mirovnega dogovora, kajti zahtevane koncesije in povzročena (gospodarska in družbena) škoda so najmanjše ob začetku konflikta in eksponentno rastejo s podaljševanjem konflikta.

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

China would no longer occupy the central role therein, which would help the US and its Asian allies better compete with it, while Russia would move from the periphery of the existing architecture towards its core due to the importance of its strategic resources in this new paradigm.

It was explained in this analysis about “How A Rapprochement With Russia Helps The US Advance Its Goals Vis-à-vis China” that joint strategic resource investments after the end of the Ukrainian Conflict, particularly in energy and critical minerals, can assist the US in economically competing with China. This vision aligns with the new National Security Strategy’s (NSS) focus on securing critical resource supply chains and can prospectively be expanded to aid the US’ allies with this for further advancing its goals.

After all, the bulk of the NSS’ Asian section isn’t about the US’ military competition with China (though a subsection details efforts to deter it in Taiwan and the South China Sea), but their economic competition and the ways in which the US’ allies can help the West keep pace with the People’s Republic. It even proposes joint cooperation “with regard to critical minerals in Africa” for gradually reducing and ultimately eliminating their collective dependence on China’s associated supply chains.

Nadaljujte z branjem→

Težko je razumeti to norost, to preprosto pomanjkanje zdrave pameti in ignoriraanje podatkov: globalni delež emisij CO2 držav EU znaša 7.3 %, delež Kitajske 31 %, delež celotne Azije pa 59 %, kljub temu pa imajo evropski politiki fiksno idejo, da bodo z nadaljnjim zmanjšanjem evropskih emisij za odstotno točko ali dve (tako, da bodo deindustrializirali Evropo in proizvodnjo prenesli v Azijo, kjer se bodo izdelki proizvajali nekajkrat bolj ogljično intenzivno) rešili planet. Tole je popolna norost ideologov, ki so po nesrečni napaki zgodovine prevzeli oblast. Razglašajo, da Evropa lahko reši planet, če naredi kolektivni samomor.

Norost

Podatki:

This is a genuinely incredible story that really shows how much more China keeps its eye on the ball than the West.

So a European startup called IB2 announced in the US the invention of an amazing new technology to upgrade low-grade bauxite – previously discarded as waste – into high-grade, which makes it usable to make aluminum and extract critical minerals like gallium, lithium, and rare earths in the process.

In the current context you’d think either Europe or the US would be all over it, right? Wrong.

Somehow the first facility that startup ended up building is in Shanxi, China – built in 10 months flat (which, as you can guess, is almost impossibly fast).

How? Why? Speed and efficiency. According to the founder and CEO of IB2, Romain Girbal, they received “massive support” from the Shanxi government and were able to move at insane speed. As he puts it: “You could never go that quick anywhere else in the world – only in China. It is unique.”

Nadaljujte z branjem→

V razpravah o podnebnih spremembah – tako v znanstvenih krogih kot v širši javnosti –prihaja do izrazitih ideoloških pristranosti. Te se pojavljajo na obeh straneh: pri tistih, ki podnebne spremembe ali vpliv človeka na podnebje zanikujejo in selektivno iščejo podatke za podporo svojim prepričanjem, ter pri tistih, ki pretirano poudarjajo najhujše scenarije in včasih spregledajo metodološke omejitve ali negotovosti ali jih namerno potencirajo. Če so nekaj časa močno prevladovale objave raziskav, ki so zanikale klimatske spremembe (o čemer sem na tem blogu večkrat pisal), se zdaj zdi, da prevladujejo objave raziskav, ki potencirajo učinke klimatskih sprememb (tak je moj vtis). Zato je pomembno, da se tudi znanstvene objave in njihove interpretacije vrednotijo kritično, pregledno in strokovno, brez ideološke poenostavitve ali politične instrumentalizacije.

Tipičen primer je članek treh raziskovalcev iz inštituta za fiziko na univerzi v Potsdamu, ki so lani v prestižni reviji Nature objavili raziskavo “The economic commitment of climate change”, ki je ugotavljala dramatične gospodarske posledice zaradi globalnega segrevanja – in sicer, da naj bi se do leta 2100 svetovni BDP lahko zmanjšal za približno 60 % v primerjavi s scenarijem brez-klimatskih sprememb. Mnoge ugledne mednarodne institucije so te ugotovitve vzele zelo resno in jih vgradile v svoje projekcije, scenarije in stresne teste. Problem pa je bil, da so bili podatki v analizi uporabljeni napačno (ali manipulativno) in da ko so avtorji v poskusu, da bi upoštevali številne kritike, naredili ponovne ocene, niso več dobili smiselnih (ali željenih) rezultatov (uradno je bilo rečeno, da bi bili potrebni popravki preveliki in da to ne bi bil več enak članek). Članek je bil prejšnji teden uradno umaknjen iz objave v Nature (še vedno pa je dostopen na spletni strani).

Znanstveniki oziroma raziskovalci smo vsi podvrženi subjektivnosti. Vsak je podvržen določenemu pogledu na svet, ideologiji, čustvom, materialnim spodbudam ali drugim pristranostim. Objektivna znanost ne obstaja. Lepota znanosti pa je, da raziskovalci pazimo eden na drugega, smo kritični do ugotovitev drugih analiz in na koncu običajno prevlada tista teorija ali empirična ugotovitev, ki je v dolgih letih prestala test kritičnega preverjanja.

V nadaljevanju je povzeto dogajanje v zvezi z omenjenim člankom, njegovo uporabo in razlogi za njegov umik. Da se izognem lastni subjektivnosti, sem naročil GPT-ju, da sam naredi povzetek tega dogajanja. Kar seveda še ne pomeni, da je ta povzetek objektiven, saj so modeli UI toliko subjektivni, kot so subjektivni podatki, na katerih so bili naučeni in kot so bili nastavljeni algoritmi za njihovo interpretacijo. *

Nadaljujte z branjem→

Lahko se posmehujete glede nove Trumpove strategije nacionalne varnosti in okarakterizacije Evrope kot regije v “civilizacijskem zatonu”. Toda natanko to EU s svojo padajočo demografijo, samouničujočimi se ekonomskimi, podnebnimi in energetskimi politikami, pospešeno deindustrializacijo in nekontroliranim uvažanjem kulturno nekompatibilnih migrantov (itd.) je. In bolj kot se bo kriza poglabljala, močnejše bodo centrifugalne sile, ki bodo prek institucionalnih blokad in vzpona ekstremnih populističnih (in nacionalističnih) strank razgnale EU na prakoščke. Naj vam kronologija razpada nekdanje Jugoslavije služi kot ilustracija.

Tole spodaj berite kot opozorilo pred razvojem dogodkov, ki se lahko zgodi, če v EU politiki na oblasti takoj ne spremenijo sedanjega kurza. In glede na to, da nič ne kaže, da ga bodo, se pripravite. In v ozadju program za preživetje suverene Slovenije po dnevu D.

The calendar (bookmark this 📌):

Q4 2025 – Q1 2026

French deficit 6.5–7 %, spreads vs Germany >150 bps. ECB quietly restarts secret bond buying.

Spring 2026

French snap elections → total parliamentary chaos. French 10-yr yields test 4–5 %.

Summer 2026

Trump tariffs hit full force (1.5 % GDP loss). Germany deep in recession. AfD largest party in eastern states.

Autumn 2026

ECB balance sheet >€10 tn. Germany threatens Eurosystem exit or “parallel accounting.” Northern revolt goes public.

2027 (2028 absolute latest)

One weekend: TARGET2 explodes, southern bank runs, ECB imposes capital controls. Euro fractures into neuro/seuro blocs or simply dies.

2030

EU still exists on paper. Single currency for 20 countries? Gone.

Why the euro is the detonator that blows the entire EU apart

It is the unbreakable chain that forces 20 wildly different economies to share one currency and one central-bank interest rate.

France (114 % debt, permanent >5 % deficits, four prime ministers in 12 months) cannot cut spending without riots.

If ECB lets France default → euro credibility dies overnight → Italy (real debt >120 %) collapses next.

If ECB prints to save them → German savers are robbed → Bundesbank mutiny → northern exit.

One crack and the whole supranational house of cards collapses.

But the euro is only the fuse.

Here are the explosives already wired and ticking.

Energy suicide ⚡💀

Germany shut down its last nuclear reactors while Europe replaced cheap pipeline gas with LNG that costs 3–5× more.

Result: German industry is shutting factories forever (BASF, ArcelorMittal, entire chemical sector).

Manufacturing PMI in contraction for 30+ straight months.

De-industrialisation is not a risk — it is happening right now, every week.

Demographic collapse + brain drain 👴🏻💀

Native birth rates 1.1–1.6 (Italy/Spain ~1.2, Germany 1.58) → population still halves every 35–40 years.

At the same time the smartest young graduates are moving to the US, Switzerland, UK.

By 2035 Italy has one worker for every retiree. No economic model survives that. Europe is turning into a giant nursing home that can’t pay the bills.

Mass migration → violent crime → parallel societies → civilizational suicide 🔪🕌

Arrivals are at 2021 lows, yet the last decade’s 8+ million newcomers have created clan justice, knife epidemics, and official Swedish “vulnerable areas” (government term for no-go zones).

People no longer feel safe in their own cities. That fear is the single biggest driver of the populist revolt.

East-West divide ripping the Union in half

Poland & Hungary openly defy Brussels: veto the Migration Pact, build border walls, suspend asylum, take EU money while laughing at “rule of law” lectures.

The Visegrád group is a counter-EU inside the EU.

“Solidarity” is a joke.

Populist revolt everywhere 🔥🇪🇺

AfD 25 % in Germany, RN leading France, PVV/FvD in NL, Chega Portugal, Vox Spain, Meloni already in power Italy.

The political centre is evaporating. Every election from now on is an existential knife-fight, and the “great replacement” fear is the fuel.

Censorship as official policy

DSA = 6 % of global revenue fines if you allow the “wrong” meme about migration or climate.

NGOs in Brussels decide truth for 450 million citizens.

The more they silence voters, the angrier they get.

Centralisation killing sovereignty

@vonderleyen & Draghi openly demand joint debt, joint army, joint industrial policy.

National parliaments reduced to theatre. Creditor countries (NL, Nordics, Baltics) are already forming “New Hansa” alliances to block any new southern bailouts.

Regulation strangling growth

1,444 mandatory ESG data points, AI Act that bans tomorrow’s tech today, Green Deal profit grabs sold as salvation.

EU productivity 30–40 % below the US and falling. Draghi himself says Europe is regulating itself into a museum.

Welfare-state collapse in slow motion

Fewer net taxpayers + exploding pension/health costs + zero growth = permanent 3.5–5 % GDP cuts needed just to stabilise debt (IMF numbers).

That is politically impossible without shredding the post-war social contract. France’s 7 % deficit in 2025 is a black hole that will drag everyone in.

The coming agricultural revolt 🚜🔥

Green Deal 2030 pesticide/fertiliser bans + Mercosur trade deal will wipe out 20–40 % of European family farms.

Food prices explode → city voters finally notice → Dutch/French/German farmers block highways again, this time with populist governments cheering them on.

U.S. security umbrella being yanked away

Trump’s team (correctly) calls Europe’s open borders “civilisational suicide” and wants NATO spending at 5 % GDP by 2035.

Most countries can’t or won’t pay. Eastern flank panics, western countries collapse under the bill. The transatlantic bond is fraying exactly when Russia is rearming.

China’s silent takeover

While Europe argues about heat pumps, Chinese firms have bought half the ports in Greece/Italy, critical battery supply chains, and are snapping up distressed German Mittelstand companies every month.

When the crisis hits, Beijing will own the infrastructure Europe needs to survive.

The “rule of law” boomerang

Brussels freezes funds to Poland/Hungary → they freeze the next €1.3 tn EU budget in retaliation.

One veto and the entire cohesion machinery stops. @PM_ViktorOrban has already done it twice. Next time it will be permanent.

Youth radicalisation (left + right)

Gen-Z is flocking to parties that actively want the system dead — @SWagenknecht’s BSW, hard-left in France, eco-anarchists in NL/Belgium.

The centre isn’t just losing; it’s being replaced by people who celebrate collapse.

All these forces feed each other in a doom loop

Energy crisis → industry flees → tax base shrinks → welfare state cracks → migration backlash → populism → vetoes → paralysis → markets lose faith → euro crisis → ECB forced to pick sides → political explosion 💥

Escape route? Technically yes — politically near-impossible (15/85 odds at best)

TPI/ESM backstops, NGEU 2.0, 25 % red-tape cut, large-scale remigration + skills-based legal inflows only, real French austerity, enforced Migration Pact, €800 bn Draghi investment plan, energy realism.

But every single fix requires winners to pay and losers to accept pain — with populists at the gates and French/German politics completely paralysed.

IF by some miracle they act:

2026: TPI caps spreads, red tape -15 %, deportations +20 %, French deficit → 4.5 %

2027: growth back to 1.8 %, populist surge stalls

2028–30: scarred, smaller, poorer, but still breathing eurozone. Italy remains the wildcard.

More likely: elites keep kicking the can until the markets kick the door down.

Empires don’t die quietly. They die in fire.

Reform or rupture?

Quote with your bet 🇪🇺💥

Bine Kordež

V medijih lahko vsakodnevno prebiramo informacije, kako je to ali ono podjetje investiralo v sončno elektrarno in se pohvalilo, da so povečali samooskrbo z elektriko na 30, 50 ali celo več odstotkov. S tem pričajo o svoji zavezanosti k trajnosti, k ekološki ozaveščenosti ter prispevajo k prehodu v brezogljično družbo, kar je imperativ Evropske Unije in tudi Slovenije.

Ob tem je seveda vseeno potrebno dodati, da so vse te naložbe in odločitve praviloma povezane s finančnimi spodbudami. Država to spodbuja z različnimi oblikami subvencij, a zavedati se moramo, da država ni nekaj imaginarnega, temveč denar za te spodbude najprej nekje zbere. Subvencije zagotavlja neposredno iz proračuna, kar pomeni iz zbranih davkov od ljudi. Drugi vir so višje cene elektrike, ki jo plačujemo potrošniki preko različnih dodatkov na cene. Pomemben vir pa je tudi Podnebni sklad, katerega sredstva posredno zagotavlja predvsem Termoelektrarna Šoštanj s plačevanjem emisijskih kuponov, kar seveda potem na koncu zopet poravnamo vsi državljani. Investitorji v trajnostni prehod so torej finančno spodbujeni s strani vseh ostalih prebivalcev in zanimivo bi bilo videti, koliko bi ti investitorji izkazovali zavezanost k trajnosti, če teh spodbud ne bi bilo.

Koliko je v tej zavezanosti dejanske ekološke zavzetosti, koliko pa preproste računice, kaj je finančno bolj ugodno? To se je lepo pokazalo ob dvigu stroškov omrežnine. Podpore se niso odpravile, bile so samo nižje, a vseeno je bilo prisotno veliko nezadovoljstva s strani investitorjev v sončne elektrarne. Odziv je potrdil, da je nazivna ekološka zavezanost pogosto bolj finančne narave kot dejanska zavezanost trajnosti. Vsekakor je prav, da podpiramo ta prehod, a priznati moramo tudi dejstvo, da se ljudje in podjetja za te naložbe odločajo prvenstveno zaradi finančnih učinkov in ne toliko zaradi skrbi za okolje. Ko se bomo zanje odločili vsi, bomo morali tudi sami poravnati vse stroške povezane s tem prehodom. Sama proizvodnja solarne elektrike je res cenejša, a ta prehod je  povezan s stroški zagotavljanja nadomestnih virov, ko sonca ni, in vlaganj distribucijo.

Nadaljujte z branjem→

O tem sem že pisal. Zadnji teden ali dva so socialna omrežja polna špekulacij glede tega, da bi evropski “voditelji” utegnili potegniti “nuklearno opcijo”, če bi ameriški predsednik Trump preveč forsiral mirovni sporazum v Ukrajini – da bi masovno prodali svoja imetja v ameriških obveznicah (UST). No, to je en tak blef kot glede evropske sposobnosti suportirati vojno v Ukrajini, če se ZDA umaknejo. Evropske države nimajo za burek, ne morejo niti spraviti skupaj finančne podpore Ukrajini za naslednje leto (zato želijo ilegalno uporabiti zasežena ruska monetarna sredstva). Podobno je glede prodaje UST – evropski politiki niti nimajo nadzora nad evropskimi imetji UST. Največ teh imetij imajo nacionalne centralne banke v okviru Evrospkega sistema centralnih bank – in te so – v skladu s pogodbo o ustanovitvi EU – neodvisne, sledijo pa poslovne banke, nad katerimi politika tudi nima nadzora.

Spodaj je še ena razlaga tega evropskega blefa. V bistvu je kar mučno gledati to nemoč evropskih politikov, ki se imajo za voditelje, ki se v svoji nebogljenosti zatekajo v tako obupane akcije in špekulacije.

Rumours are going around that UK, Germany, and France have threatened to liquidate official reserves in US Treasuries in a ‘nuclear option’ if Trump does a deal with Putin over Ukraine to end the war against European interests.

If true, it reveals what intellectual pygmies the Starmer, Macron, and Merz are. They massively underestimate what is practical or legal once again.

Let’s be rational on their behalf.

1. Total holdings of US Treasuries as FX reserves by the Bank of England, Banque de France, and German Bundesbank total approximately $550 billion of the total $1350 billion Treasuries owned within the three states. They cannot order liquidation of commercial bank holdings, the principal form of global margin and repo collateral keeping Europe liquid in global capital markets.
2. The 3 central bank holdings are just 1.43% of the total $38.45 trillion of US debt, so 1/70th.
3. US could take the hit much better than retaliatory selling of gilts, bunds, and tresors! The potential for blowback in European rates and volatility is massive.
4. State leaders lack the authority to order central banks to liquidate FX reserve assets. It’s not their bonds, but the assets of central banks granted independence over monetary and reserves policies by statute as a fundamental choice of modern economies. I can’t see any central bank asset manager agreeing to accept a liquidation order or state intervention in asset management policies, absent explicit divestment sanctions being imposed on USA.
5. The $550 billion couldn’t be sold off all at once as no US dealer would do the liquidation, worrying about angering the New York Fed and the very poor liquidity and capacity for onward trading in today’s massively over-concentrated and illiquid UST market. (The Silicon Valley Bank failure to liquidate its Treasuries reserves triggered a massive crisis in March 2023.)

Like the threatened EU expropriation of the official reserves of the Central Bank of the Russian Federation in anticipation of Trump ceding the assets back to Russia, always inevitable when war ends, European leaders show a fundamentally flawed understanding of the world and their influence in it.

»Nič ne pomaga farbanje sten, če kupleraj ne gre; kurbe je treba zamenjat!«

Moj Nono o politiki in politikih

Marko Golob

Ko boste brali te vrstice, vedite, da jih piše strasten privrženec evropske ideje. Ta ljubezen se je začela nekje na fakulteti, ko sem se aktivno vključil v AIESEC – organizacijo za mednarodno sodelovanje študentov ekonomije in poslovnih ved. Vsa naslednja leta so bila prežeta z mednarodnim sodelovanjem, obiskovanjem naših prijateljev v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji … Ne samo, da so nam dala ta srečanja veliko zanimivih druženj, ene najboljših žurov sploh, razširjala so nam obzorje in utrjevala občutek naše evropske skupnosti. In mogoče za nas Slovence še posebej; dokazovala so nam, takrat še v socialistični Jugoslaviji, da smo vsaj tako dobri kot naši zahodni kolegi in da imamo potencial, da smo lahko še boljši. In seveda, da ne pozabim, še svojo drago ženo sem spoznal v AIESEC-u.

Zato je danes razočaranje nad Evropo toliko večje. Velika razočaranja vedno izvirajo iz velike ljubezni.

Kje je šlo narobe? V resnici je vzrok v samih ciljih in konceptih Evropske skupnosti. Tu moramo razlikovati med proklamiranimi cilji in tistimi, ki se izvajajo. Nekako v smislu; »Ne glej kaj govorijo, glej kaj delajo« Ko boš videl, kaj delajo, boš šele razumel, kaj so njihovi cilji.

V Evropi sta se navsezgodaj spopadli 2 viziji Evrope, imenujmo jih: Evropa narodov in Multikulturalna Evropa.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže verjetno najbolj dramatično spremembo v globalnem gospodarstvu kadarkoli v človeški zgodovini sveta. Slika kaže, kako se je v obdobju 1990–2024 težišče globalne proizvodnje in izvoza premaknilo iz zahoda proti Kitajski, ki je iz perifernega izvajalca postala osrednji gradnik globalnih dobavnih verig ter največja industrijska sila na svetu. 

Poglejte sliko skozi tri presečna leta: 1990, 2001 in 2024.

1990: Kitajska kot izvozni palček

Leta 1990 je bila Kitajska med najmanjšimi izvozniki v skupini. Njena raven izvoza je bila:

• precej nižja od izvoza ZDA in Nemčije, ki sta bila večkratnik kitajske ravni,
• nižja tudi od izvoza Italije, Francije in Južne Koreje, ki so bile tedaj industrijsko razvite izvozne ekonomije.

Relativno gledano so imele ZDA in Nemčija v letu 1990 tri- do petkrat višji izvoz kot Kitajska, Italija, Francija in Južna Koreja pa vsaj dvakrat višjega. Kitajska tako v izhodišču ne predstavlja konkurenta tem državam in je umeščena na rep izvoznikov.

2001: Vstop v WTO in preobrat v izvozni dinamiki

Leto 2001, ko Kitajska vstopi v WTO, predstavlja prelom v strukturi globalnega izvoza. V tem času:

• Kitajska že hitro dohiteva evropske srednje velike izvoznike (Italijo, Francijo) in jih v zgodnjih 2000-ih tudi prehiti.
• Razlika med Kitajsko ter ZDA in Nemčijo se opazno oži: če sta bili ti državi v 1990 večkratno pred njo, je njen izvoz leta 2001 že primerljiv in raste bistveno hitreje.

V primerjavi z letom 1990 je Kitajska v letu 2001 zmanjšala relativni zaostanek za ZDA in Nemčijo ter presegla države, kot so Italija, Francija in Južna Koreja, ki so se do tedaj zdele trdno zasidrane pred njo. Vstop v WTO sproži integracijo v globalne dobavne verige, kar omogoči skokovit izvoz, ki ga med izbranimi državami ne doseže nobena druga.

Nadaljujte z branjem→