Pascal Lottaz v komentarju What Goes Around: The EU’s Extralegal Sanctions Regime obravnava pojav, ki ga razume kot enega najresnejših premikov v delovanju Evropske unije v zadnjih letih: uporabo sankcij proti lastnim državljanom in rezidentom kot političnega orodja, ki obide temeljna načela pravne države.

Uvrstitev evropskih državljanov in rezidentov na sankcijske sezname EU je povzročila presenečenje in zaskrbljenost, zlasti zato, ker so prizadeti posamezniki novinarji, analitiki in aktivisti, ki niso obtoženi nobenega kaznivega dejanja. Sankcije, sprva namenjene tujim akterjem v okviru zunanje politike, so se postopoma razširile na ljudi znotraj evropskega pravnega prostora.

Učinki teh sankcij so izjemno hudi. Prizadetim se zamrznejo bančni računi, prekličejo kreditne in debetne kartice, onemogoči sklepanje pogodb ter dostop do osnovnih finančnih in komunikacijskih storitev. Posledično se posamezniki znajdejo v položaju ekonomske in socialne izključenosti, ki lahko v praksi pomeni nezmožnost normalnega življenja, v skrajnih primerih celo otežen dostop do osnovnih življenjskih potreb.

Posebej problematično je, da se sankcije ne izvajajo zgolj znotraj EU. Banke in podjetja v tretjih državah, kot so Švica, Norveška ali Združeno kraljestvo, pogosto ravnajo v skladu z režimom sankcij iz strahu pred sekundarnimi posledicami. Tako sankcije dobijo globalni učinek, ki presega formalno pristojnost EU in dodatno poglablja izolacijo prizadetih oseb.

Osrednje vprašanje, ki ga besedilo odpira, je vprašanje zakonitosti. V pravni državi bi bilo pričakovati, da so tako drastični posegi v temeljne pravice brez sodnega postopka nedopustni. Obstajajo tudi pravna mnenja in poročila, ki ugotavljajo, da sankcije posegajo v pravice, zagotovljene s pravom EU, vključno s svobodo izražanja, svobodo gibanja in pravico do lastnine.

Nadaljujte z branjem→

Vojna

While the Pentagon paused Ukraine, the CIA ran the war

Publicly, Washington hesitated. Quietly, Langley went to work.

According to a New York Times investigation, U.S. military aid to Ukraine froze in March 2025 after Trump ordered a halt. Weapons stalled. Intelligence sharing slowed. The Pentagon pulled back.

The CIA didn’t.

Granted a carve-out, the agency warned the White House that a full cutoff would endanger American officers already inside Ukraine. Exemption approved. Operations continued. Then they escalated – covertly.

With ATACMS strikes off the table, the CIA pivoted to Ukrainian-built drones, supplying targeting intelligence for hits on Russia’s war economy: oil refineries, explosive-chemical plants, and Moscow’s shadow oil fleet.

Not symbolic strikes – precision hits on components that can’t be easily replaced.

Early attempts fizzled. Russian jamming ate drones alive. So in June, CIA and U.S. officers redesigned the campaign. Fewer targets. Smarter ones. Result: refineries offline for weeks and up to $75 million a day in estimated losses. Gas lines followed.

No U.S. weapons shipped. No public fingerprints. Just intelligence, math, and deniability.

Trump reportedly liked it. Pressure without headlines. Pain without escalation.

What does this mean?

America didn’t abandon Ukraine – it split the war in two. The Pentagon paused. The CIA improvised. And while Congress argued, Langley found something that works.

This is how modern wars are sustained now: quietly, bureaucratically, and just plausible enough to deny.

Source: The New York Times, U.S. intelligence officials, @clashreport

Nadaljujte z branjem→

Kdor verjame, da je mogoče ti dve krivulji globalne porabe energije

in globalnih CO2 izpustov

obrniti navzdol, bodisi živi v pravljici, ali pa mora človeštvo vrniti v obdobje pred letom 1800:

• število prebivalcev zmanjšati iz 8 na 1 milijardo
• zapreti vso industrijo
• zaustaviti ves sodobni promet in iti nazaj na konjske vprege in jadrnice
• iz žarnic iti nazaj na sveče.

Nič od tega ni mogoče (in pomenilo bi genocid in zmanjšanje blaginje na raven srednjega veka za preostale prebivalce). Globalna poraba energije (in fosilnih goriv kot glavnega energenta, ki ima trenutno 77 % delež v globalni porabi energije) bo absolutno še naprej naraščala in prav tako bodo globalni izpusti CO2 absolutno še naprej naraščali.

Nadaljujte z branjem→

ChatGPTju sem zastavil naslednje vprašanje:

Ali lahko Evropa z zmanjšanjem emisij CO2 na 0 reši planet? Upoštevaj deleže različnih držav in regij v globalnih izpustih CO2 in da v Evropi električno energijo in indusstrijske izdelke proizvajajo nekajkrat manj ogljično intenzivno kot v Kitajski in drugih azijskih državah.”

Odgovor:

Razprava o podnebnih spremembah je v Evropski uniji pogosto normativno obremenjena in osredotočena na notranje cilje, pri čemer se premalo upošteva globalna struktura emisij ter dejanski sistemski učinki evropskih politik. Ključno vprašanje zato ni, ali lahko Evropa zniža lastne emisije na nič, temveč ali bi takšen scenarij dejansko privedel do znižanja globalnih izpustov CO₂. Analiza razpoložljivih podatkov kaže, da je odgovor – ob nespremenjenih globalnih razmerjih – negativen.

Evropska unija danes prispeva približno 7–8 % svetovnih emisij CO₂. To pomeni, da tudi popolna razogljičenje Evrope samo po sebi ne more bistveno spremeniti globalne emisijske trajektorije. Te so v pretežni meri določene v Aziji, zlasti na Kitajskem, ki sama ustvarja okoli 30 % vseh svetovnih izpustov, ter v Indiji in drugih hitro rastočih azijskih gospodarstvih. Strukturno gledano se je težišče globalnih emisij v zadnjih dveh desetletjih trajno premaknilo iz razvitega sveta v države, ki so prevzele vlogo globalnih proizvodnih središč.

Nadaljujte z branjem→

Jan Macarol:

Čez 36 mesecev bo AI dokončno ubil resnico. In veste kaj? Slovenija je edina država na svetu, ki je na to popolnoma pripravljena.

Pripravite se. Čez tri, mogoče štiri leta, na internetu ne boste več ločili med realnostjo in halucinacijo umetne inteligence. Prihaja cunami “deep fake” videov, zgeneriranih v realnem času, ki bodo tako prepričljivi, da video dokaz na sodišču ne bo vredel več kot rabljen robček. Svet se trese. Silicijeva dolina paničari. V Sloveniji? Mi si bomo odprli pivo. Zakaj? Ker mi v simulaciji živimo že od leta 1991. Imamo politike, ki so videti kot ljudje, a so v resnici sprogramirani na ponavljanje treh fraz. Imamo zdravstveni sistem, ki na papirju deluje vrhunsko, v realnosti pa razpada. Dragi moji, povprečen Slovenec ne verjame niti svoji babici, ko reče, da je potica sveža. Imuni smo na fejk, ker je fejk naš nacionalni šport.

Ampak prava revolucija ne bo v tem, da bo AI zgeneriral nov obraz predsednika vlade. Prava revolucija bo v tem, koga bo ta tehnologija poslala na zavod za zaposlovanje. In tu imamo Slovenci resen problem.

Vzgajamo generacijo “koderjev”, “digitalnih marketingarjev” in birokratov, ki mislijo, da je sedenje za računalnikom in prekladanje podatkov varna služba. Motijo se. Umetna inteligenca prihaja po povprečneže. Če je vaše delo to, da povzemate informacije, pišete generične maile, prevajate tekste ali kucate povprečno kodo – ste mrtvi. AI to naredi v nanosekundi, zastonj in brez malice. AI bo pometel s srednjim razredom pisarniških “prekladalcev papirja” hitreje, kot FURS blokira račun s.p.-ju.

Nadaljujte z branjem→

Arnaud Bertrand razlaga in interpretira zanimivo analizo Maa Kejija, kitajskega analitika s pedigrejem Tsinghua University in National Development and Reform Commission (NDRC), osrednje institucije, ki usklajuje kitajsko ekonomsko planiranje in oblikovanje politik. Na kratko: Maojeva teza je, da se je Washinton že sprijaznil s primatom Kitajske in  da je zdaj spremenil strategijo – če je do sedaj aktrustično krepil Indijo z namenom, da jo uporabi kot proxy nasprotnika Kitajske, zdaj Indijo vidi kot glavnega rivala za drugo mesto, zato se je začel do nje obnašati tako agresivno. Teza je zanimiva, saj lahko pojasni, zakaj Washington nekdanjih zaveznikov ne jemlje več kot zaveznike, pač pa kot breme oziroma subjekte, iz katerih lahko črpa koristi.

Mojeva provokativna teza je, da se ZDA in Indija morda ne približujeta zavezništvu proti Kitajski, temveč stopata na pot medsebojnega rivalstva – v »bitko za drugo mesto« v svetu, kjer je Kitajska že prevzela vodilno pozicijo.

Jedro Maojeve analize izhaja iz dveh tesno povezanih dejavnikov, ki danes oblikujeta ameriško zunanjo politiko: objektivnega relativnega upada ameriške moči in subjektivne tesnobe zaradi tega upada. Po njegovem mnenju se je v Washingtonu zgodil strateški prelom – ZDA vse manj dojemajo geopolitično konfrontacijo kot naložbo in vse bolj kot strošek, ki lahko pospeši lasten zaton. Še posebej znotraj političnega tabora, ki ga uteleša gibanje MAGA, prevladuje narativ »nacionalnega preživetja«, ki zahteva zadržanost, notranjo konsolidacijo in previdnost pred dolgoročnimi zunanjimi obveznostmi.

V tem novem okvirju tradicionalni zavezniki niso več strateška prednost, temveč breme. Njihova varnost, dostop do ameriških trgov in ugoden položaj v svetovnem redu predstavljajo strošek, ki ga ZDA ne želijo več nositi, še posebej če konfrontacija s Kitajsko ali Rusijo ne obeta jasne zmage. Še več: zavezniki postajajo »sprožilci tveganj«, ki bi lahko ZDA nehote potegnili v konflikte, ki se jim želijo izogniti, hkrati pa ovirajo morebitne pragmatične dogovore z Moskvo ali Pekingom.

Nadaljujte z branjem→

Leto 2025 se bo v evropski zgodovini zapisalo kot leto, ko je Evropa globoko zakorakala v svoje »stoletje ponižanja«. Leto, ko je Evropska unija vstopila v fazo strateškega, gospodarskega in političnega zatonа – in to predvsem po lastni krivdi. Evropa danes ni žrtev zunanjih sil, temveč talec iluzij o lastni veličini, moraliziranja in strateške praznine. Nastop drugega predsedniškega mandata Donalda Trumpa je zgolj v vsej polnosti razgalil to praznino.

Težko je prešteti vsa ponižanja, ki jih letos EU morala požreti. Toda najresnejša so tri. Dvakrat je spektakularno kapitulirala pred Donaldom Trumpom. Prvič pri zahtevi, da morajo evropske države za obrambo nameniti 5 % BDP, za kar ni ekonomske utemeljitve. Evropske vlade so to zahtevo sprejele brez vsakega resnega odpora ali razmisleka o posledicah za javne finance, razvoj in socialno kohezijo. Drugič je EU kapitulirala v carinski vojni, kjer se sploh ni pogajala z amaeriško stranjo, pač pa je namesto enotnega in trdega odgovora izbrala pot popuščanja in iskanja »kompromisa«. Vendar kompromisov ni bilo, podobno kot pri vojaških izdatkih je vodstvo EU enostransko pristalo na maksimalne Trumpove zahteve.

Kontrast s Kitajsko je v tem pogledu boleč. Kitajska je Trumpa učinkovito stisnila ob zid z izvoznimi dovoljenji za redke zemlje – ključno strateško surovino za sodobno industrijo in obrambo. Namesto moraliziranja ali praznih izjav je uporabila realno vzvodje moči. Rezultat je bil hiter umik ZDA in začetek pogajanj pod pogoji, ki jih je narekoval Peking. Evropa takšnih vzvodov nima – ali pa jih ne zna uporabljati. In to ni naključje, temveč posledica desetletij zanemarjanja industrijske politike, strateških surovin in tehnološke suverenosti.

Tretje največje ponižanje je EU doživela z novo ameriško varnostno strategijo, s katero so se ZDA de facto odpovedale Evropi. Evropa v tej strategiji ni več obravnavana kot ključen zaveznik, temveč kot regija v civilizacijskem, demografskem in gospodarskem zatonu, ki ne zmore več nositi lastnega bremena. Ameriški fokus se je jasno preusmeril proti Pacifiku in notranji konsolidaciji, Evropa pa je degradirana v periferno območje.

Nadaljujte z branjem→