Russia may confiscate $127 billion in Western assets in response to the use of its frozen assets to aid Ukraine, writes the Financial Times.

This threat has alarmed countries such as Belgium, Italy, and Austria, and is being considered at the EU level, sources say.

According to the Kiev School of Economics, the Kremlin has already confiscated or frozen the assets of at least 32 Western companies due to previous disputes, resulting in losses of at least $57 billion.

Russia may confiscate local subsidiaries of European companies in accordance with a decree signed by Putin in September, which introduces an accelerated nationalization procedure. The Kremlin justified this decision as a way to quickly respond to “hostile actions” such as the confiscation of EU assets.

Belgian officials believe that Euroclear will be the first victim of Russia’s potential retaliatory measures, as its clients’ assets worth about €17 billion are still blocked there and are at risk.

The publication writes that 2,315 Western companies are still actively operating in Russia. These include the Russian branches of banks such as Austria’s Raiffeisen and Italy’s UniCredit, which made significant profits during the war and cannot withdraw them due to a ban on dividend payments.

According to the Kyiv School of Economics, foreign companies earned $19.5 billion in profits in Russia last year.

The confiscation of Russian assets could affect Western investors who owned shares in Russian companies traded on the stock exchange before the invasion, as well as Western companies with stakes in Russian corporations or operating in the country.

Also at the beginning of the war, Russia banned Western investors from selling their Russian securities and withdrawing the proceeds. Dividends and coupons are held in so-called Type C accounts under Russian control. They can be confiscated.

BP’s dividends from its 19.75% stake in Rosneft, according to a former employee of the Central Bank of Russia, Alexandra Prokopenko, are likely to be about 340 billion rubles, and according to a court decision in 2024, JPMorgan had 243 billion rubles in Russian assets “mainly” in Type C accounts.

“This is one of Moscow’s trump cards. If Europe takes any action against Russia’s reserves, Russia can simply transfer the funds from Type C accounts to the budget,” said Prokopenko. “This gives them a source of direct income when they are experiencing a deficit and overspending on defense.”

This step also worries European countries and increases their doubts about the feasibility of issuing a reparation loan secured by frozen Russian assets.

Last week, the Italian government supported the EU’s decision to indefinitely freeze Russian assets, but also expressed concern about the potential risks of using them to finance Ukraine.

Italian parliamentarian Claudio Borghi from the ruling coalition party “Lega” warned of the consequences if the EU implements its plans.

“How can you think that the actual theft of another country’s money will not lead to further disaster?” said Borghi to FT. “The first consequence will be that Russia will feel entitled to confiscate all foreign assets.”

Austria is also concerned that Moscow may attempt to nationalize Raiffeisen’s subsidiary, Austria’s largest bank, which earned $2.9 billion in revenue in Russia last year.

“This is uncharted legal territory, and, honestly, there is a growing lack of understanding of why the Commission simply does not conduct more negotiations with member states and, at least, make them feel that their concerns are being taken seriously,” said an Austrian official.

Bine Kordež

Bralci, ki pozorneje spremljajo gospodarska gibanja, so mogoče opazili nekatere neobičajne komentarje visokih državnih uradnikov o mednarodni menjavi Slovenije. Najbolj izstopajo izjave, kako je postala Švica največji partner Slovenije v mednarodni trgovini. Ali kako imamo s Kitajsko skoraj 7 milijard eur negativne trgovinske bilance. Takšne številke sicer res potrjujejo podatki Statističnega urada Slovenije (SURS) o blagovni menjavi v lanskem letu, kot so prikazani v zadnjih dveh kolonah v spodnji tabeli. Po teh podatkih v Švico izvozimo skoraj 3-krat več blaga kot v Nemčijo, tudi uvoz iz Kitajske ali Indije je skoraj enak nemškemu ter presega italijanskega in avstrijskega.

Nadaljujte z branjem→

Po poročanju Reuters je Kitajski uspelo to, kar so ameriške administracije poskusile na vsak način preprečiti – kitajski razvojni ekpi, okrepljeni z “upokojenimi” razvojniki iz ASML, je v popolni tajnosti uspelo letos razviti lastno najbolj napredno – EUV – litografijo (tehnologijo za proizvodnjo najbolj naprednih čipov). Projekt je koordiniral Huawei. Ob tem so prijavili še 16 patentov na tem področju. Do 2028 (najkasneje 2030) naj bi stekla proizvodnja najbolj naprednih čipov na tej tehnologiji.

S tem so ZDA izgubile zadnjo možnost izsiljevanja oziroma omejevanja kitajskega tehnološkega, gospodarskega in vojaškega vzpona na globalni vrh. 

In a high-security Shenzhen laboratory, Chinese scientists have built what Washington has spent years trying to prevent: a prototype of a machine capable of producing the cutting-edge semiconductor chips that power artificial intelligence, smartphones and weapons central to Western military dominance, Reuters has learned.

Completed in early 2025 and now undergoing testing, the prototype fills nearly an entire factory floor. It was built by a team of former engineers from Dutch semiconductor giant ASML who reverse-engineered the company’s extreme ultraviolet lithography machines or EUVs, according to two people with knowledge of the project.

…

In April, ASML CEO Christophe Fouquet said that China would need “many, many years” to develop such technology. But the existence of this prototype, reported by Reuters for the first time, suggests China may be years closer to achieving semiconductor independence than analysts anticipated.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinske vzporednice so očitne. Bertrand opozarja na presenetljive vzporednice med današnjim razhajanjem ZDA in Evrope ter sino-sovjetskim razkolom v 60. letih: tako kot je Hruščov z doktrino »miroljubnega soobstoja« in osredotočanjem na notranji razvoj sprožil obtožbe revizionizma s strani Kitajske, danes Trumpova usmeritev v dogovor z Rusijo, zaščito ameriške domovine in preoblikovanje rivalstva s Kitajsko v predvsem ekonomsko tekmovanje povzroča, da Evropa – kot mlajši partner – ZDA dojema kot »revizionistične«. Izjave nemškega kanclerja o koncu »Pax Americana« simbolizirajo zgodovinski prelom v transatlantskih odnosih, pri čemer je ironija v tem, da je vojna v Ukrajini, sprožena tudi zaradi širjenja zahodnega zavezništva, zdaj eden ključnih dejavnikov njegove erozije.

Bertrand to interpretira kot »ameriški Hruščevov moment« in odpira vprašanje, ali se bo – podobno kot po Hruščovu z Dengom na Kitajskem – pojavil akter, ki bo to novo obdobje pragmatično konsolidiral in mu dal dolgoročno stabilno obliko.

Torej če je Trump ameriški Hruščev, kdo bo evropski Deng?

I’m really struck by the similarities between what we’re witnessing in Europe-US relations and the Sino-Soviet split in the 1960s.

The Sino-Soviet split also occurred due to an ideological fracture whereby, after Khrushchev’s de-Stalinization and embrace of “peaceful coexistence” with the West, China (the Soviets’ junior partner at the time) accused the Soviets of being “revisionist traitors”.

Khrushchev pursued “peaceful coexistence” in large part to avoid military confrontation and redirect resources toward the Soviet world: his (somewhat deluded) promise to “catch up and overtake” the West economically.

Eerily similar here: “peaceful coexistence” is quite literally what Trump is now saying he wants to achieve with Russia, his latest National Security Strategy (NSS) prioritizes the US homeland and the Western hemisphere, and it redefines the competition with China as primarily economic rather than military (the very title of the China chapter in the NSS is “Win the Economic Future, Prevent Military Confrontation”, almost verbatim Khrushchev).

Nadaljujte z branjem→

Danes “preložitev” prepovedi na proizvodnjo avtomobilov z notranjim izgorevanjem, jutri ukinitev CO2 kuponov, pojutrišnjem odmik od Net Zero ciljev….

Celotna zgodba o zelenem prehodu bo padla. Ker je bila zgrajena na ideologiji, namesto na dejstvih.

Najbolj absurdna zadeva pri tem, ampak res absurdna, pa je:

zelenega prehoda so se spomnili v Evropi, uvedli sankcije na lastne energetsko intenzivne panoge (CO2 kuponi), zapirali obstoječe jedrske elektrarne, prepovedali gradnjo novih in spodbujali instalacijo sončnic in vetrnic ter s tem pognali cene elektrike v nebo in kurili še več premoga in plina za proizvodnjo manjkajoče elektrike, vse (90 %) tehnologije za zeleni prehod pa bolj umazano in bolj ogljično intenzivno proizvajajo na Kitajskem in izvažajo v Evropo.

Še enkrat, če niste razumeli:

v Evropi smo zaradi ideologije ubili domačo industrijo in dvignili kitajsko industrijo ter postali odvisni od kitajske proizvodnje “čistih tehnologij”, globalne CO2 emisije pa so se zaradi tega dodatno povečale in ne zmanjšale.

To so statistična dejstva.

Ko bi vsaj v tem procesu razvili lastno proizvodnjo sončnih panelov, inverterjev, baterij, vetrnic, električnih avtov in baterij ter polnilnih naprav zanje, hidrolizerjev itd. in postali dominantni globalni izvoznik teh “čistih tehnologij”. Ne, ubili smo domačo industrijo, da lahko te izdelke uvažamo iz Kitajske.

Kako neumen moraš biti, da kaj takšnega narediš sebi in planetu?! Kako ideološko retardiran moraš biti, da kaj takšnega narediš sebi in planetu?!

Zelenski je včeraj po pričakovanju pristal na glavno rusko (in po novem tudi ameriško) zahtevo, da Ukrajina nikoli ne bo šla v Nato. Natanko to, kar je rusko vodstvo zahtevalo leta 2021 in nato še v začetku leta 2022, tik pred napadom na Ukrajino. Vsi zahodni politiki, na čelu z ameriško administracijo in vodstvom Nata, je to rusko zahtevo kategorično zavrnilo. In pahnilo Ukrajino v vojno.

Slaba štiri leta kasneje je ukrajinski predsednik pod pritiskom ZDA, kot glavnega dosedanjega sponzorja ukrajinske vojne in Nata, pristal na to zahtevo. To, da Ukrajina ne bo v Natu, je postalo splošno  sprejeto dejstvo. Zakaj je potem bilo treba Ukrajino pahniti v vojno? Zakaj je bilo treba umreti več kot milijonu Ukajincev? Zakaj je morala Ukrajina izgubiti petino ozemlja? In zakaj mora imeti uničeno večino industrijske in energetske baze?

Zakaj je bilo treba Ukrajino pahniti v vojno in forsirati nadaljevanje te vojne štiri leta, zaradi nečesa, kar je bilo jasno in logično od samega začetka? Čemu?

__________

Putin: Ukraine’s membership in NATO is unacceptable to Russia. The issue must be resolved right now. (February 15, 2022. 9 days before the start of the war).

Zelenskyy: Ukraine will continue to pursue NATO membership despite Russia’s outrage. (February 16, 2022. 8 days before the start of the war).

Four years since the start of the war…

December 15, 2025: Zelenskyy proposed abandoning Ukraine’s course towards NATO membership.

Why did Ukraine lose millions of its citizens, territories, and its economy?

Who will be held accountable for this?

Revija Nature je objavila povsem novo lestvico glede najboljših akademskih institucij po raziskovalnih rezultatih v uporabnih znanostih. Med prvimi 30 institucijami so vse kitajske, prva nekitajska je na 31. mestu (iz Singapurja). Prva ameriška institucija je na 42. mestu (Nortwestern), sloviti MIT je šele na 43. mestu.Skoraj eno četrtino vseh točk na lestvici so pobrale kitajske institucije, ZDA na drugem mestu lke 4 % (eno petindvajsetino).

V zadnjih letih so se kitajske institucije uveljavile kot najboljše na področju akademskih objav, zdaj so se izkazala tudi kot najboljše na področju uporabnih raziskav. Kitajska znanost je postala daleć najbolj inovativna in uporabna na svetu. Za kitajskim gospodarskim strojem obstaja enako monstruozen znanstveni in inovativni stroj, proti kateremu se zdi, da nobena država ne more več tekmovati.

Scary. To je res strašljivo. Hkrati pa depresivno ob pogledu na to, s čim se ukvarja evropska politična elita. Evropska komisija je uvedla suspenz fiskalnega pravila – vendar ne za vlaganja raziskave in razvoj in ne za vlaganja v nove tehnologije in ne za vlaganja v energetski prehod, pač pa za vlaganja 700 milijard v orožje. Komisija je vložila leto dni naporov – vendar ne v načine, kako spodbuditi konkurenčnost evropskega gospodarstva, pač pa v to, kako bi zaplenili ruska sredstva, da bi z njimi lahko kupili za 140 milijard evrov ameriškega orožja za Ukrajino, namesto da bi se na vse kriplje prizadevali za čim hitrejšo sklenitev miru…

To je zares strašljivo. Naše zblojene preference so strašljive. Razvoj smo zamenjali z gonjo po oboroževanju.

Spodaj je kitajski (malce zajedljiv) pogled na narativ, da Kitajska ne more inovirati. Upravičeno.

Nadaljujte z branjem→

Čez nekaj let, ko se bo razum vrnil v te kraje, se bomo tolkli po glavi in se spraševali, kako smo lahko bili tako neumni, da smo pustili nekaj pokvarjenim ideologom v Berlinu, Bruslju in Parizu ob asistenci nesposobnih preostalih politikov, da uničijo Evropo – s kvazi zeleno ideologijo, evrom, fiskalno represijo, vseobsegajočo regulacijo, uvažanjem kulturno nekompatibilnih migrantov, zanemarjanjem rodnosti, forsiranjem vojne namesto sodelovanja…

Ključna kitajska prednost v industriji je v regionalni aglomeraciji panog. To pomeni, da je vsaka panoga vertikalno integrirana na ravni regij (mest). Znotraj mesta (regije) je izgrajen ekosistem, iz katerega koristi črpa cela panoga. V spodnjem videu je dober primer za denimo sušilce las: znotraj 5-kilometrskega področja je organizirana proizvodnja električnih motorjev in drugih komponent, okrog njih pa vsaj 50 podjetij, ki iz teh komponent sestavljajo sušilce in jih prodajajo z različnim dizajnom in pod različnimi blagovnimi znamkami. Zraven pride še specializiran sistem izobraževanja potrebnih kadrov itd. Zaradi aglomeracije panoge znotraj regije je celoten sistem bistveno bolj učinkovit in stroškovno konkurenčen. V Evropi in drugih državah so podjetja iz iste panoge razpršena po celi državi, kar onemogoča izkoriščanje učinkov aglomeracije in zaradi česar ostale države ne morejo konkurirati Kitajski.

To je bila tema mojega doktorata – teoretski model mednarodne trgovine, ki temelji na tovrstni regionalni aglomeraciji panog, ki zaradi teh eksternih ekonomij obsega vodi do nižjih stroškov in večje blaginje za vse, ki sodelujejo v tovrstni specializaciji. Lepo je videti, da je Kitajska to idejo aplicirala v praksi. Škoda, da je nismo mi.