Kratek odgovor: začasno ja, vendar le v primeru popolne militarizacije gospodarstva in dolge vojne, v normalnih časih pa seveda nikakor ne. Nemčija lahko delno pokriva izpad celotne civilne industrije – od kemične do elektro in avtomobilske – s preusmerjanjem javnih sredstev v vojaško industrijo. Toda 50 milijard EUR enkratnih naročil za orožje in vojaško opremo ne pride blizu izpada proizvodnje preostale, civilne industrije. Nemška industrijska proizvodnja je v prostem padu. Obseg industrijske proizvodnje Nemčije je bil leta 2025 v povprečju za 12 % nižji kot v povprečju leta 2019. Nemški obseg industrijske proizvodnje v letu 2024 je znašal 2,900 milijard EUR, 10 % padec pomeni 290 milijard EUR izpada. Torej s proizvodnjo tankov in raket v letu ali dveh (z naročilom v vrednosti 50 milijard EUR) ne samo, da ne moreš nadomestiti letnega izpada civilne industrije, saj vojaška naročila pokrijejo manj kot 10 % izpada skupne industrijske proizvodnje.

Nemška vlada se je namesto v reševanje osnovnega problema (visoke cene plina in električne energije zaradi vojne v UIkrajini in napačne energetske politike in izgubljanje tehnološke knkurenčnosti zaradi napačne industrijske politike) lotila blaženja simptomov: subvencije gospodarstvu zaradi visokih cen elektrike in javna naročila za orožje in vojaško opremo. Toda cene energije v Nemčiji so strukturno visoke in bodo vedno visoke zaradi napačne energetske politike, orožje pa se bo proizvajalo le leto, dve ali tri. Civilna industrija pa bo še napreh hirala in dokončno shirala. Podjetij, ki so preselila proizvodnjo v tujino ni mogoče prav enostavno vrniti nazaj, izgubljenih delovnih mest pa (zaraadi trajno izgubljenih kompetenc) sploh ne.

Nadaljujte z branjem→

Ameriško ravnanje v zadnjem letu, kot je preimenovanje ministrstva za obrambo v ministrstvo za vojno in enormno povečanje vojaškega proračuna, in ki je dobilo pospešek z intervencijo v Venezueli in grožnjami o prevzemu Grenlandije in intervencijah v Kolumbiji in ostalih državah Latinske Amerike ter napovedanim izstopom iz 66 mednarodnih organizacij, res smrdi po dogajanju od leta 1933 naprej. Takrat je bila sicer ena druga nacija v tej vlogi militantne ekspanzije. Razlika je v tem, da je Hitlerjeva Nemčija želela Evropo prevzeti in nadzirati z vojaško okupacijo, medtem ko danes to ni več potrebno, ker ima hegemon druge vzvode nadzora (finančne, tehnološke), pri čemer z vojaško močjo oziroma grožnjo uporabe vojaške moči ostale države prisili v submisivnost.

Bernard Arnaud upravičeno pravi, da je vrag vzel šalo in da bi ostale države morale zgladiti medsebojne razlike, se poenotiti v enotno koalicijo, ki bi lahko združena in močna uspešno sankcionirala in učinkovito zaustavila militantnega ekspanzionista. Skupaj bi morale stopiti države EU, BRICS+ in ASEAN ter ostale voljne države Azije, Afrike in Latinske Amerike. V 1930-ih tega države niso bile sposobne in so s Hitlerjevo Nemčijo naivno sklepale enostranske dogovore o nenapadanju, ki jih je seveda kasneje Nemčija vse prekršila. Enostranski dogovori, kot kaže tudi izkušnja s carinsko vojno, zgolj šibijo moč posamičnih igralcev in krepijo moč močnejšega nasprotnika. Potreben je enoten, močan in odločen odgovor. Proti tako močni in agresivni sili se je mogoče zoperstaviti samo s še večjo silo oziroma kredibilno grožnjo resnih posledic v primeru (nadaljevanja) enostranske ekspanzije. Če tega politiki ostalih držav niso sposobni dojeti in izvesti, bodo vsi na izgubi. Tudi ti tisti, ki mislijo, da lahko to situacijo izkoristijo za lastne cile (Rusija v Ukrajini, Kitajska na Tajvanu, EU za pokoritev disidentskih držav).

Nadaljujte z branjem→

Eden ključnih razlogov, zakaj naj bi Donald Trump intervencijo v Venezueli, je bila domneva, da bi ZDA z odvzemom nadzora nad venezuelsko nafto lahko omejile Kitajsko – tako v energetskem smislu kot v širšem geopolitičnem vplivu v Latinski Ameriki. Ta logika se je v Washingtonu naslanjala na dve predpostavki: da so venezuelske naftne rezerve izjemno velike in hitro unovčljive ter da je Kitajska od teh virov pomembno odvisna. Obe predpostavki se ob resnejšem pregledu podatkov in industrijske realnosti izkažeta za vsaj močno pretirani.

Res je, da Venezuela po uradnih podatkih OPEC in ameriške EIA vodi svetovno lestvico dokazanih naftnih rezerv s približno 300 milijardami sodčkov.

Vendar ta številka skriva ključno metodološko in politično težavo. OPEC temelji na samoporočanju držav članic, Venezuela pa podatke črpa iz PDVSA – državnega podjetja, ki je bilo že v času Huga Cháveza politično usmerjeno v napihovanje rezerv zaradi prestiža in notranje legitimacije. Kot opozarjajo tudi finančni analitiki (vključno z bankami, kot je JPMorgan), gre za krožno potrjevanje številk, katerih realna ekonomska vrednost ni bila nikoli resno revidirana. To pomeni, da so rezerve geološko morda ogromne, a njihova klasifikacija kot “dokazane” ne pove skoraj nič o njihovi dejanski komercialni izkoristljivosti.

Nadaljujte z branjem→

Arnaud Bertrand nedavne dogodke v Venezueli vidi kot prelomni trenutek v zunanji politiki ZDA. ZDA imajo sicer bogato zgodovino intervencij v Latinski Ameriki skozi 20. stoletje. Vendar se tokratni primer razlikuje po tem, da ni več zavit v ideološke ali humanitarne razlage, temveč je odkrito utemeljen na gospodarskem interesu in ekstrakciji virov držav, ki so žrtve ameriških posegov. Trump izrecno izjavlja, da naj bi se bogastvo Venezuele neposredno uporabilo v korist ameriških podjetij kot nadomestilo za domnevno povzročeno škodo ZDA.

Posebnost trenutne situacije je dejstvo, da ne gre več zgolj za zahtevo menjave režima. Ključni pogoj je popolna politična podreditev in pripravljenost oblasti, da ravnajo v skladu z ameriškimi zahtevami. To pomeni prehod od klasične spremembe oblasti k neposrednemu nadzoru nad državo, pri čemer se grožnja vojaške sile uporablja kot sredstvo prisile.

Bertrand razpravo razširja na pomen narativov in mitov v političnem delovanju držav. Razlika med deklariranimi ideali in dejanskimi dejanji ni nujno destruktivna, saj ohranja možnost samokritike in popravljanja smeri. Ko pa država opusti celo pretvarjanje, da deluje v skladu z višjimi vrednotami, se odpove notranjim omejitvam, ki omogočajo moralno in politično korekcijo.

Nadaljujte z branjem→

Eno je streljati načelne in močne govore, drugi je biti v stanju angažirati vojsko in s silo podkrepiti svojo nečelnost in moralo ali pa nemoralo in ozemeljske težnje. EU je to jasno demonstrirala na primeru Ukrajine: ko je svoje načelne in močne govore streljala izza hrbta ZDA, je ustvarjala vsaj videz za javnost, da je igralec; ko so ZDA odmaknile hrbet in spremnile svojo politiko, je EU ostala kot politi cucek na čistini, katerih načelnih in močnih govorov niti otroci v šoli ne jemljejo resno. ZDA nasprotno ves čas demonstrirajo, da za besedami obstaja realna vojaška sila in in odločenost njene uporabe. Pustimo ob strani, kako in za kakšne namene se ta vojaška sila uporablja, toda ZDA so kredibilni igralec, medtem ko EU ni.

Torej, če se bo Trump odločil, da bo prevzel Grenlandijo (v nasprotju z mednarodnim pravom in v nasprotju duha sporazuma med zaveznicami Nata), jo bo tudi prevzel, saj EU razen načelnih govorov nima nobenih instrumentov, s katerimi bi to lahko preprečila. Težko bi se poenotila že glede jasne politične izjave.

Morda pa bi to dejanje ZDA pomenilo razpad Nata, kar bi bila daleč največja kolateralna korist. EU bi se končno morala postaviti na lastne noge – vojaško, tehnološko, finančno in gospodarsko in kot EU začeti uveljavljati svoje interese. Kar seveda pomeni popolno strateško osamosvojitev od ZDA (od ameriških finančnih institucij, ameriških tehnoloških podjetij, od ameriškega orožja in od ameriškega plina). Zadnji dve leti sem o tem intenzivno pisal, zgodilo pa se ni nič v tej smeri. Ker je to za EU nepredstavljiv in nepredstavljivo velik korak. Prevelik za sposobnosti obstoječe evropske politične garniture. Čakamo na evropskega de Gaulla.

Morda se zdi bedasto ali otročje, toda na podoben način sta si konec 15. / začetek 16. stoletja Španija in Portugalska razdelili svet izven Evrope (Sporazum iz Zaragoze in Tordesillasa)