Ker se Kitajska ni uklonila ameriškemu izsiljevanju (naj umakne 34 % povračilne carine na ameriške 20+34 % carine), je Trump uvedel še dodatne 50 % carine. Kar pomeni, da bodo v bodoče kitajski izdelki v ZDA enkrat dražji. Če Trump računa, da se bo Kitajska uklonila temu pritisku, se bridko moti. Poglejte uradne odzive Pekinga – Kitajska je bila pripravljena na to trgovinsko vojno. Morda bo ta trgovinska vojna kratkoročno odnesla 1 odstotno točko kitajske gospodarske rasti, vendar bodo kitajska podjetja preusmerila svoj izvoz na druge trge. Izgubili bodo predvsem ameriški lastniki korporacij, ki so v Kitajsko prenesli svojo proizvodnjo, da bi tam proizvajale za ameriški trg.

Nekateri poskušajo racionalno pojasniti Trumpove politike, da gre za njegov stari Veliki načrt, da bo s carinami vrnil industrijo nazaj v ZDA (ne bo šlo, bistveno prepozno je za to). Drugi špekulirajo, da hoče s carinami sesuti finančni sektor (dvomim, da bi Trump hotel ali si upal načrtno uničevati svoje sponzorje iz izraelskega lobija). Tretji špekulirajo (na podlagi izjav sekretarja za finance Bessenta), da hoče s carinami znižati donose na ameriške državne obveznice. Tudi če bi, se mu je zgodba grdo ponesrečila. V zadnjih treh dneh so korporativne delnice padle za +10 %, donosi na državne obveznice pa zrasli za 10 %. 

Vse skupaj nima ne racionalnega načrta in nima smisla. Jaz sicer menim, da gre pri vsem sicer za poskus izvedbe Trumpove stare ideje glede carin, ki da bodo Ameriko spet naredile industrijsko veliko, ki pa se mu je v izpeljavi izrodila v kaos, ki je ušel izpod nadzora.

Nekdo bo moral prvi popustiti. Ali pa bo nekaj počilo. In to nekaj bo ameriški kazino kapitalizem.

Zelo preprosta (“back of the envelope) matematika kaže, da bi v najslabšem primeru (v primeru popolnega prenehanja kitajskega neposrednega in posrednega izvoza v ZDA) Trumpove carine pobrale 2.5 % kitajskega BDP. Predpostavke izračuna so, da izvoz predstavlja 20 % kitajskega BDP, da je v izvozu utelešeno 65 % domače dodane vrednosti in da skupen (neposredni in posredni) kitajski izvoz v ZDA znaša 20 % skupnega izvoza.

Vendar je to najslabši scenarij, realno bo zmanjšanje kitajskege izvoza v ZDA bistveno manjše. Pred nekaj tedni je Nomura ocenila, da bi Trumpove carine lahko povzročile upad kitajskega BDP za 0.2 %, Citi za 0.5 %, Goldman Sachs pa da za manj kot 1 %.

Torej kitajska gospodarska rast bi se zaradi Trumpovih carin lahko zmanjšala v razponu med 0.2 in 2.5 odstotnih točk. Kar je seveda daleč od recesije pri sedanji 5 % rasti. Večji problem bo za ZDA – kako bodo Apple, Walmart in ostali uspeli zagotoviti nadomestno proizvodnjo za izdelke, ki jih zdaj proizvajajo v Kitajski?

S carinami ne moreš rešiti problema, ki ga ni povzročila prosta trgovina.

If you need just 2 charts to understand just how disconnected from reality the Trump administration’s narrative and actions are, these are it.

If you were to listen to them, you’d think that the “China shock” de-industrialized America and, in the words of Scott Bessent himself (in his interview yesterday with Tucker Carlson), that “China’s export level relative to their GDP” are so out of proportion that “we’ve never seen anything like this”.

The only problem is that none of this is true.

Which is a big problem because when you act upon a wrongful understanding of reality, your actions will at best be ineffective, at worst be self-harmful.

The truth is that China is actually NOT anywhere near an “export economy”. They export a lot in absolute terms, that’s true, but as a percentage of their GDP China actually depends surprisingly little on exports.

Have a look yourself: China is 159th out of 195 countries in the world when it comes to the importance of exports in relation to their GDP. Exports represent 19.74% of their GDP when the world average is 29.27%.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže najbrž glavni razlog za kitajski trend robotizacje proizvodnje (v zadnjih treh letih je Kitajska uvedla daleć največ robotov v industrijo, več kot ZDA in vse ostale razvite države skupaj). Kitajsko vodstvo se zaveda tega problema in implikacij za “kitajsko svetovno tovarno”. Zaveda se, da ji bo v naslednjih desetletjih zmanjkalo delovne sile (stopnja rodnosti je večinoma blizu ali izpod 1 v večini regij, za enostavno reprodukcijo je potrebna stopnja rodnosti 2.1), da bi lahko ostala svetovna tovarna. Zato robotizacija.

Avtomatizacija in robotizacija sta nujni za ohranitev proizvodnje, hkrati pa vodita k dolgoročnemu znižanju stroškov proizvodnje. Ogromna razlika je, če je v veliki avtomobilski tovarni potrebno 10 tisoč delavcev za tekočim trakom ali zgolj tisoč operaterjev robotskih proizvodnih in logističnih linij. Ogromna razlika je – po začetni visoki investiciji imajo robotizirana podjetja neulovljivo prednost v nižjih operativnih stroških proizvodnje v naslednjih letih. Kitajska je v dobi “temnih robotiziranih tovarn”. S tem Kitajska na dolgi rok stroškovno prehiteva in izloča zahodno konkurenco. 

Donald Trump si obeta, da bo s carinsko vojno uspel spraviti proizvodnjo nazaj v Ameriko. Toda prav veliko delovnih mest s tem ne bo uspel ustvariti. Prvič zato, ker ZDA nimajo več ustreznih kohort zaposlenih z ustreznimi kvalifikacijami in veščinami, da bi lahko delale v teh novih tovarnah. In drugič, ker če bodo ta podjetja v ZDA hotela biti konkurenčna kitajskim, se bodo morala robotizirati.

Konvencionalni pogled pravi, da ima neto pritok tujih priseljencev pozitiven učinek na razvite drževe. Imajo pozitiven prispevek h gospodarski rasti in k financiranju pokojninske in zdravstvene blagajne. Toda zadnje empirične raziskave kažejo, da ta pričakovanja veljajo zgolj v posebnih pogojih in v primeru zmernih sprememb.

Razvite države so se ujele v past prekletstva razvitosti. Po eni strani se z razvojem domača kvalifikacijska struktura premika navzgor. Domačini, ki že skoraj polovično dosegajo terciarno izobrazbo, seveda nočejo več opravljati nižje plačanih del. Običajna rešitev za to je uvoz tujih nizko izobraženih priseljencev za delo v komunali, gradbeništvu, turizmu, logistiki in delno v industriji.

Nadaljujte z branjem→

The People’s Daily – the official newspaper of the Central Committee of the Communist Party of China – just published an editorial on Trump’s tariffs and their likely impact on China.

Quick summary of the main points

1) The tariffs were expected and planned for

They write that “although international markets generally consider the US tariff abuse to be beyond expectations, the CPC Central Committee has anticipated this new round of US economic and trade suppression against China, fully estimated its potential impact, and prepared adequate response plans with sufficient lead time and margin.”

They add that “last year’s Central Economic Work Conference made comprehensive arrangements for responding to the new round of US containment and suppression against China.”

2) Impact will be limited – “the sky won’t fall”

While acknowledging the tariffs will have negative effects on exports in the short term, they argue that the impact will be limited, for 3 main reasons.

Nadaljujte z branjem→

Wikipedia:

U.S. imports decreased 66% from $4.4 billion (1929) to $1.5 billion (1933), and exports decreased 61% from $5.4 billion to $2.1 billion. US gross national product fell from $103.1 billion in 1929 to $75.8 billion in 1931 and bottomed out at $55.6 billion in 1933.

Imports from Europe decreased from a 1929 high of $1.3 billion, to $390 million in 1932. U.S. exports to Europe decreased from $2.3 billion in 1929 to $784 million in 1932. Overall, world trade decreased by some 66% between 1929 and 1934.

Marsikaj smo že videli, toda tako bizarnega, psevdoznanstvenega pristopa h kreiranju ekonomskih ukrepov v zahodnih državah se ne spomnim. No, ta Trumpova formula za izračun recipročne bilateralne carine, ki je tako bizarna kot njen promotor osebno, bo šla v zgodovino:

recipročna carina = 0.5 * deficit / uvoz

The formula used by USTR to compute “reciprocal” tariffs is a lil “fancier” than the goods trade surplus of a country vs the US divided by its exports to the US. It also includes in the denominator two elasticity terms, epsilon and phi, whose product is in practice equal to 1. So in practice only (x-m)/m matters for measuring reciprocal tariffs.

But still the entire formula is totally flawed as it assumes that the only fair trade balance is zero. By that standard since the US runs a trade surplus in services other countries should impose a large services reciprocal tariffs against the US to balance that trade too! That reciprocal services tariff against the US should average 28% as the US services surplus was about $280 billion in 2023 relative to US exports of about $1 trillion of such services.

Vir: Nouriel Roubini