Umetnost vojne sem prvič bral pred več kot dvema desetletjema. Zadnjič smo se doma pogovarjali nekaj na to temo in je hčerka (8 let) videla knjigo na palici. Imam eno posebno, zelo dolgo verzijo s prevodom originala in z različnimi komentarji. Prosila me je za kratek povzetek. Spodaj je AI-generiran povzetek v 10 točkah.

Meni so se najbolj vtisnile v spomin točke 2, 3 in 10: da je treba konflikte zmagati, preden se razvijejo v spopad, da je to mogoče le z dobrim poznavanjem in trezno analizo sebe in nasprotnika ter da sta za zmago ključna zgled in enotnost, torej  da mora voditelj najprej nahraniti svojo vojsko in hkrati vzpostaviti red s pravočasnim odločnim kaznovanjem neposlušnih.

1. Vojna je ključnega pomena za državo – Odločitev za vojno ni lahka, saj vpliva na preživetje naroda. Treba jo je skrbno načrtovati.
2. Najboljša zmaga je tista brez boja – Največji uspeh je premagati sovražnika brez neposrednega spopada, na primer z diplomacijo ali strategijo.
3. Poznaj sovražnika in sebe – Če dobro razumeš svoje sposobnosti in strategijo nasprotnika, ne boš izgubil nobene bitke.
4. Vojna temelji na prevari – Presenečenje in zavajanje sta ključni taktiki za dosego strateške prednosti.
5. Hitrost je bistvenega pomena – Hitra in odločna akcija pogosto odloči bitko v tvojo korist.
6. Prilagodi se okoliščinam – Voditelj in vojskovodja morata biti prilagodljiva glede na situacijo na bojišču.
7. Slabost pretvori v prednost – Celo slab položaj lahko obrneš sebi v korist z domiselno strategijo.
8. Napadi tam, kjer sovražnik ni pripravljen – Nikoli ne napadaj tam, kjer te sovražnik pričakuje, temveč poišči njegove šibke točke.
9. Vojna je izčrpavajoča – Dolge vojne uničujejo gospodarstvo in moralo naroda, zato je treba konflikte hitro rešiti.
10. Dobri voditelji skrbijo za svoje vojake – Morala in zaupanje v voditelja sta ključna za zmago v bitki.

Ti nauki seveda niso uporabni le v vojaški strategiji, temveč tudi v politiki, gospodarstvu in vsakdanjem življenju.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Nič emisij

Nič elektrike

Nič civilizacije

Španski električni mrk nas je doletel v Alicanteju. Sedeli smo v italijanski restavraciji, sin je pred nekaj minutami naročil lazanjo, ko pride natakar in pravi, da lazanje žal ne bo, ker ni elektrike in da naj naroči rajši kaj drugega, kar mu lahko spečejo na plinu. Ni problema. Zrezki so bili odlični, vino tudi in nihče se ni sekiral zaradi elektrike. Ljudje so mirno poležavali na plaži in ker se nam je mudilo, niti opazili nismo, da trgovine niso razsvetljene.

Nekaj ur kasneje v Granadi je bilo vse drugače. Večina trgovin, tudi tistih z živili, je bila zaprta. V tistih, ki niso bile, so si prodajalci svetili z mobilnimi telefoni. In pisali račune (no, v resnici samo zneske za plačilo) na koščke papirja. V hotelu je bila zmeda. Rezervacijski sistem ni delal, vendar se je osebje še vedno nekako znašlo. Dobili smo ključe in se počasi odpravili s kovčki po stopnicah v sobe. Zasilni sistem je še deloval z lučmi po hodniku, v sobi pa nič več. Če si hotel najti WC in straniščno školjko si si moral posvetiti s telefonom. Hvala bogu sem imel rezervni “power bank” s sabo in na srečo je bil poln. Ni pa to bil primer z našimi kolegi. Upam, da se jim ni preveč mudilo.

Nadaljujte z branjem→

Najboljši komentar Trumpove carinske norosti:

You can’t sanction your way back to relevance

Branko Milanović je v nekaj tvitih posrečeno pojasnil paradoks, zakaj so danes nad praznovanjem osvoboditve izpod fašizma v zahodnih državah manj navdušeni kot v vzhodnih. Pač fašizem je bil do nekaterih “držav s prvorazrednimi državljani” bolj “prijazen”, prav tako je bil prijazen s kolaborantskimi državami, medtem ko je bil ekstremno neprijazen do držav s “tretjerazrednimi državljani”, kot so Slovani, in do “napačnih” narodnosti, kot so Judje in Romi ali do ljudi z napačnim političnim prepričanjem, kot so socialisti. Zato je pač razumljivo, da v zahodnih državah konca druge svetovne vojne ne dojemajo kot osvoboditve izpod nacizma oziroma fašizma, pač pa kot konec neke velike vojne.

Zato v zahodnih evropskih državah, kot je povedal ruski general Žukov, Rusom nikoli ne bodo oprostili, da so jih osvobodili izpod fašizma.

_____________

Every couple of years, a fundamental misunderstanding between the East and the West of Europe reappears regarding the WW2. In the occupied Western parts, life went on as before. Sartre continued writing & his plays were shown in theaters. Simone kept on sipping coffee at Les deux magots. Literary soirees were celebrated. People went to their jobs. Some food items became unavailable, and people listened to Radio London. Life in Paris, Brussels, Copenhagen, Amsterdam went on as before except for occasional raids on Jewish people.

In countries that were Nazi allies, things were even better: Italy, Austria (Anschluss), Finland, Croatia, Hungary, Bulgaria, Slovakia, Vichy France: things were broadly normal. Many more joined Nazi militia and Waffen SS than resistance.

In countries, that were neutral but in realty pro-Nazi (Sweden, Switzerland, Spain) life went on normally too. In a really neutral Portugal, even more so. My favorites are restaurants in Barcelona that opened up in 1943.

So that was the war in the West.

In the East, it was entirely different. It was a war of extermination. Not only because of the Holocaust (esp. in Poland & USSR), but also because of 3 million Soviet POW who were starved to death in iron cages…

and because of fully casual killings of Slavs, Romas and of course Jews. Brandys in his Warsaw Diary describes such casual killing of a passenger who did not get up from his place in a Warsaw tram to let a Nazi officer sit down. The officer pulled out the gun and killed him on the spot. Pictures like this one of multiple hangings of partisans in Belgrade were common.Image

Greek partisans were hanged at the Acropolis.

My mother tried not to go out in the street for a couple of days until they would remove the corpses of the hanged communists/resistance fighters. Has anything like that happened in Paris, Bordeaux, Amsterdam, Brussels, Madrid? No.

So these two different perceptions of WW2 influence very different views of countries/people who were subjected to destructive occupations (I did not even mention mass reprisals or aerial bombing) from the countries that were occupied mildly or not at all, and where life went on more or less as usual.

Vir: Branko Milanović

Naše sveče tam na jugu se sicer niso videle iz vesolja, vendar se s sončnimi paneli očitno vračamo nazaj v obdobje sveč. 

Ta kolumna Javierja Blasa je bila objavljena 4 dni pred španskim električnim mrkom. Blas se v kolumni sklicuje na zadnja opozorila Mednarodne agencije za energijo o kompleksnosti zagotavljanja stabilnosti elektroenergetskih sistemov času povečanih deležev elektrike iz nestanovitnih obnovljivih virov. Eno izmed ključnih tveganj pri tem je (1) prezgodnje ugašanje stabilnih virov energije (kot so jedrske in elektrarne na premog in plin), pri čemer so slednje tudi fleksibilne narave (hitro se lahko vključijo in uravnotežijo diskrepanco med trenutnim obsegom proizvodnje in porabe elektrike), in (2) nepravočasna izgradnja fleksibilnih nadomestnih virov elektrike za čas velikih diskrepanc med obsegom proizvodnje in porabe elektrike ali zgolj nihanj v obsegu porabe.

Glede slednje točke velja opozorilo, da so baterijski sistemi lahko koristni za uravnavanje nihanj v proizvodnji in porabi, vendar je njihov problem, da imajo omejene kapacitete (in s tem omejen čas trajanja odziva) in da nimajo rotirajoče mase, zato ne morejo zagotoviti naravne inercije. Namesto tega uporabljajo sintetično inercijo, ki temelji na hitrem zaznavanju sprememb frekvence in ustreznem odzivu. Vendar pa ta pristop ne more popolnoma nadomestiti naravne inercije, saj je odvisen od programske opreme in ima lahko omejitve pri hitrosti in obsegu odziva. Baterijski sistemi tudi niso kaj prida uporabni za vzpostavljanje omrežja po mrku.

Ključ za zagotovitev delujočega in stabilnega elektroenergetskega sistema, ki tudi zagotavlja zadostnen obseg elektrike po nizkih cenah, je v skrbnem načrtovanju in optimalni kombinaciji stabilnih in nestanovitnih virov energije, ustreznih rezervnih in nadomestnih kapacitetah ter v dobri povezanosti z evropskim elektroenergetskim sistemom. Slovenija je tak stabilen, stroškovno ugoden in cenovno konkurenčen sistem dosedaj imela, v prihodnje pa mora zagotoviti izdatno in stabilno zamenjavo za zaprti obrat TEŠ, kar je lahko le nova enota jedrske elektrarne (ob zagotovitvi novih rezervnih kapacitet v obliki plinske elektrarne s kombiniranim ciklom). Na Elesu se tega dobro zavedajo in tudi naša delovna skupina energetikov bo kmalu predstavila tak optimalni koncept bodočega elektroenergetskega sistema Slovenije.

Nadaljujte z branjem→

Restarting a power grid after a massive collapse—known as a “black start”—is one of the most technically complex operations in power engineering. Here’s why it’s so difficult, especially in light of the recent blackout in Spain, Portugal, and southern France on April 28, 2025:

1. No Power to Restart Power

When a grid collapses, most power plants go offline, and they cannot restart without external electricity. This creates a paradox: you need power to generate power. Only certain generators—typically hydroelectric or small gas turbines—are capable of starting without grid power.

2. The Grid Must Be Rebuilt in Stages

Restoring the grid isn’t just about turning things back on. It’s a step-by-step process:

• Operators must synchronize frequency and voltage
• Balance generation and demand in real time
• Prevent overloads that could trigger further blackouts

If this balance is off by even a small margin, it can lead to grid instability or secondary failures.

3. Limited Black Start Resources

Only a few power stations are equipped with black start capabilities, and they are often spread far apart. In regions like the Iberian Peninsula, where interconnections with the broader European grid are limited, this makes restarts slower and riskier.

Nadaljujte z branjem→

Španski operater prenosnega sistema Red Eléctrica de España (REE) je včeraj potrdil, da je za ponedeljkov električni mrk zelo verjetno kriva presežna proizvodnja sončnih elektrarn, kar je vodilo k avtomatskemu verižnemu izklapljanju povezave s francoskim omrežjem in nato posamičnih enot sončnih elektrarn ter nato vseh ostalih enot proizvodnje, dokler se celoten sistem ni zaustavil:

Zgolj en teden po tem, ko so se Španci pohvalili, da so dosegli sveti gral – 100 % proizvodnje z nestabilnimi obnovljivimi viri energije, se je špansko omrežje sesulo prav zaradi tega:

Nadaljujte z branjem→

V vednost. O tem sosledju “učenja s trgovino”, smo nekoč pisali znanstvene članke (na to temo imam vsaj 3 znanstvene članke v tujih revijah). Podjetja, ki postanejo uspešni izvozniki, so se prej “učila” z uvozom tuje tehnologije in vmesnih proizvodov. Empirične raziskave na podjetniških podatkih na velikem vzorcu držav kažejo, da so uvozna podjetja, ki so hkrati tudi izvozniki, bolj produktivna od zgolj izvoznih podjetij. Poljudno rečeno, kasnejši uspešni izvozniki so najprej uvozili tujo tehnologijo in tuje inpute in se naučili učinkovito proizvajati z njimi za domači trg, nato začeli inovirati in se prebili na izvozne trge. Tudi slovenska ali španska podjetja (glejte denimo: Damijan, J.P., Č. Kostevc (2015), Learning from Trade through Innovation: Causal Link between Imports, Exports and Innovation in Spanish Microdata. Oxford Bulletin of Economics and Statistics).

No, kitajska podjetja so to naredila v masovnem obsegu. Vstop v WTO leta 2001 in posledično znižanje carin so izkoristila za cenejši uvoz tuje tehnologije in inputov, postala zelo učinkovita v proizvodnji in se pripravila na izvozni skok. Ter prevzela svet. Za razliko od ameriških, ki so se iz proizvodnih in izvoznih podjetij prek outsourcanja proizvodnje v tujino v želji po maksimizaciji dobičkov prelevila v uvoznike v tujini proizvedenih končnih izdelkov. Spodaj je dobra nit, kako se je Kitajska industrializirala, medtem ko se je Amerika financializirala z outsourcanjem proizvodnje v Kitajsko (in drugod), nakar je slednja začela jokati, da ni fer, da se je Kitajska tako močno industrializirala za izvoz. Spomnim se spodnjega članka s konference, kjer ga je predstavljala kolegica Deborah Swenson.

Nadaljujte z branjem→

Električni mrk na Iberskem polotoku je postal šolski primer tega, da lahko pretiran delež nestanovitnih virov energije z nizko rotirajočo maso oziroma nizko inercijo vodi v visoka tveganja za nestabilnost elektroenergetskega sistema. Spodaj pa je zelo dobra in plastična ponazoritev, kako visoka (nizka) inercija sistema vpliva na (ne)stabilnost sistema prek vpliva na nihanje frekvence. Verjamem, da to poučujejo na vseh fakultetah za fiziko in strojništvo in da to zelo dobro poznajo vsi inženirji na področju energetike.