Marko Golob

Nič emisij

Nič elektrike

Nič civilizacije

Španski električni mrk nas je doletel v Alicanteju. Sedeli smo v italijanski restavraciji, sin je pred nekaj minutami naročil lazanjo, ko pride natakar in pravi, da lazanje žal ne bo, ker ni elektrike in da naj naroči rajši kaj drugega, kar mu lahko spečejo na plinu. Ni problema. Zrezki so bili odlični, vino tudi in nihče se ni sekiral zaradi elektrike. Ljudje so mirno poležavali na plaži in ker se nam je mudilo, niti opazili nismo, da trgovine niso razsvetljene.

Nekaj ur kasneje v Granadi je bilo vse drugače. Večina trgovin, tudi tistih z živili, je bila zaprta. V tistih, ki niso bile, so si prodajalci svetili z mobilnimi telefoni. In pisali račune (no, v resnici samo zneske za plačilo) na koščke papirja. V hotelu je bila zmeda. Rezervacijski sistem ni delal, vendar se je osebje še vedno nekako znašlo. Dobili smo ključe in se počasi odpravili s kovčki po stopnicah v sobe. Zasilni sistem je še deloval z lučmi po hodniku, v sobi pa nič več. Če si hotel najti WC in straniščno školjko si si moral posvetiti s telefonom. Hvala bogu sem imel rezervni “power bank” s sabo in na srečo je bil poln. Ni pa to bil primer z našimi kolegi. Upam, da se jim ni preveč mudilo.

V lobiju hotela je bila luža, voda pa je tekla iz hladilnika za sladoled. Vprašal sem se, koliko časa bo zdržal hladilnik za meso v kuhinji. Ker smo bili na počitnicah, si večina vseeno ni dala vzeti veselja in smo se kljub temu odpravili v mesto. Med tem je prišla informacija o velikosti izpada in prvih napovedih, da lahko obnavljanje sistema traja več dni. Kot star tabornik in bivši rezervni oficir sem poiskal prvo še odprto trgovino s suho hrano in nakupil nekaj napolitank, piškotov, čokolade in par litrov vode.  Če ne bo kmalu elektrike, ne bodo delale ne pekarne, ne hladilniki. Nikoli ne veš! Hvala Bogu sem imel še nekaj gotovine. Bankomati niso delali.

Mladina je bila čisto šokirana in v abstinenčni krizi, ker telefoni in internet niso delali. Kljub temu je bilo na temnih ulicah Granade vse polno ljudi. Španija je razglasila izredno stanje in mobilizirala vse policijske in del vojaških enot. Stali so na vseh glavnih križiščih in mirno vzdrževali red. Ljudje na ulicah, tako domačini kot turisti smo bili mirni in disciplinirani.

Vprašal sem se, koliko časa bi trajalo to stanje, če elektrike ne bi bilo še en dan ali dva. Zjutraj ne bi bilo zajtrka v hotelu, kosila v restavracijah in večerje verjetno tudi ne. Do jutra bi generatorji ostali brez goriva in padli bi tudi baterijski rezervni sistemi. Ker gre za izpad elektrike v vsej državi, bi bile intervencije države omejene. Koliko časa bi zdržale hladilnice, preden bi se začela kvariti hrana? V dnevu dveh bi zmanjkalo goriva in plina v jeklenkah. Bi bili ljudje še tako mirni, če ne bi bilo hrane? Domačini bi verjetno še imeli za kakšen dan rezerve, kaj pa na milijone turistov?

Na srečo se je vse dokaj dobro izteklo za nas turiste, za Španijo malo manj – po moji oceni je izgubila vsaj kakih 0,1% GDP-ja. Vendar to ni glavno vprašanje. Glavno vprašanje je, ali smo se iz tega kaj naučili?

Šest dni pred izpadom so Španci na dolgo in široko razglašali, iz ust samega predsednika vlade in vseh javnih občil,  zmago “Net Zero“. T.j. dneva, ko je Španija svoje potrebe po elektriki 100% pokrila z obnovljivimi viri. Španci kot globoko verni katoliki (vsaj navzven) so tudi globoko verni pristaši religije Net zero. Vsepovsod so znaki, ki kažejo koliko emisij CO₂, tega plina življenja, so prihranili. Mestni avtobusi in dostavna vozila ponosno razglašajo, da vozijo na elektriko. Hm, dokler je!

Damijan blog je, hvala Bogu, objavil več kvalitetnih člankov na to temo, tako da se ne bom ponavljal. Čeprav me ima, da bi rekel: “Saj sem vam rekel”. Kot oče štirih otrok na žalost vem, da to nič kaj dosti ne pomaga.

Se bodo ljudje začeli spraševati? Po mojem ne. Indoktrinacija je po mojem mnenju prehuda. Da bi razumel, rabiš vsaj malo tehničnega in fizikalnega znanja, tega pa večina ljudi (in politikov) nima. Predvsem slednji so pred hudo dilemo:

 “Priznati zmoto in obrniti tok ali se delati, da gre samo za slučaj?”

Eee…, to pa je v politiki težko. Pred dnevi se je podoben zlom energetskega sistema zgodil v Indoneziji, na Baliju. Prizadetih je bilo na milijone ljudi – pa ste slišali zanj? Bojim se, da bo potrebna še kakšna katastrofa in to bliže nam. Do takrat pa si lahko umislite generator (saj niso več dragi) ali pa pomožen UPS z dovolj veliko baterijo, ki so se zadnje čase tudi zelo hitro pocenile. In kakšno rezervo hrane, ki se ne pokvari hitro, tudi ni slabo imeti. Za tiste, ki smo še iz generacije NNNP (Nič Nas Ne sme Presenetiti – akcija iz 80-tih bivše države) bo to malo lažje, za mlajše pa je to svojevrsten kulturni šok.

Pred meseci so Švedi pozvali prebivalstvo naj, menda zaradi ruske nevarnosti, oblikuje vsaj 3-dnevne rezerve. Pa res mislite, da bi kaj dosti pomagalo?

Evropski energetski sistem je zaradi velikega deleža obnovljivih virov tako zelo ranljiv in brez ustreznih rezerv, da bi bilo potrebno Rusom na prste rok dobro mišljenih raketnih udarcev po ključnih evropskih elektrarnah in energetskih vozliščih, pa bi se sistem sesul kot hiša iz kart. Španci in Portugalci so se izvlekli, ker je pomagala Francija in ker so na polno zagnali jedrske elektrarne in termoelektrarne. Brez tega bi bilo bistveno težje. Hvala Bogu, so jih še imeli. Zamislite si, da bi bil sistem 100% na obnovljivih virih!

Mogoče pa le ni tako slabo, da imamo delujoč TEŠ6? in Rudnik Velenje (TEŠ5 in TEŠ4 pa v rezervi).

Ampak dopovej to novinarki ali politiku, ki ne loči MW od MJ!