Ko danes razpravljamo o vzponu Kitajske, o njeni gospodarski, vojaški in tehnološki moči, pogosto spregledamo, da ima ta vzpon tudi zgodovinsko globoko zakoreninjen motiv: izbrisati boleč spomin na t.i. “stoletje ponižanja”. Gre za obdobje med letoma 1839 in 1949, ko je Kitajska izgubila svojo nekdanjo vlogo srednjega kraljestva (Zhōngguó) in bila razkosana, oslabljena in ponižana s strani tujih sil – zahodnih držav in Japonske. Kdor hoče razumeti sedanja ravnanja kitajskih oblasti glede suverenosti in (gospodarske, tehnološke in vojaške) neodvisnosti, mora kontekst poiskati v “stoletju ponižanja” Kitajske. Gre za ključno zgodovinsko obdobje, ki močno zaznamuje kitajsko kolektivno zavest in nacionalni ponos.

Začelo se je z opijskimi vojnami, ko je britanski imperij Kitajski vsilil trgovino z opijem, da bi uravnotežîno trgovinsko bilanco.

Nadaljujte z branjem→

Evropska blaznost glede Rusije postaja neznosna za prenašati. Evropski politiki tekmujejo z bombastičnimi grozilnimi izjavami, da nas bo Rusija napadla čez 5 let. Ne, čez 3 leta. Ne, naslednje leto. Ali pa že jutri. Spodaj je jagodni izbor teh bombastičnih izjav iz letošnjega in lanskega leta:

• Putin could attack NATO in ‘5 to 8 years,’ German defense minister warns – Politico, Jan 18 2024
• Russia could attack a Nato country within 3 to 5 years, Denmark warns (archived) – FT, Feb 9 2024
• “Not if, but when”: NATO prepares for Russian attack on Finland, Baltics and Norway – Euromaidan, Jan 4 2025
• Russia could start a major war in Europe within 5 years, Danish intelligence warns – Politico, Feb 11 2025
• Putin is capable of attacking NATO country ‘next year,’ Zelenskyy warns – Politico, Feb 14 2025
• Will Russia attack Nato? Experts warn of invasion as early as 2027 (archived) – The Times, Feb 15 2025
• German intelligence warns Putin preparing Nato assault by end of decade – Standard, Mar 29 2025
• Russia Could Be Ready to Strike NATO in Two Years, New Report Says – Newsweek, May 15 2025
• Russia ‘could attack a NATO state by 2027 if a ceasefire is agreed in Ukraine this year’ as experts warn Europe ‘cannot assume that they have years to prepare’ for another war – Daily Mail, May 16 2025
• NATO at risk of Russia attack in next four years, warns German defence chief – LBC, Jun 1 2025
• Russia could attack Nato in five years, Rutte warns – Telegraph, Jun 9 2025
• Putin could attack Europe within three years, warns senior Nato official – Inews, Jun 10 2025

Vprašanje pri teh bombastičnih izjavah je le, ali gre za blaznost, ki izvira iz rusofobije ali pa za kalkulirano blaznost politikov, z namenom od davkoplačevalcev pobrati čim več denarja, da bi ga dali orožarskim podjetjem in da bi lahko politiki pobrali svoje provizije. Ker sem racionalen človek, se bolj nagibam k temu, da gre za kalkulirano blaznost politikov oziroma politično manipulacijo. Če želijo politiki ljudi prepričati, da se odpovejo socialni državi, šolstvu, zdravstvu in infrastrukturi, da bi namesto tega dvignili izdatke za oboroževanje za 3-krat – iz 1.5 % na 5 % BDP, morajo politiki tekmovati, kdo bo bolj glasno vpil, da bo Rusija že jutri napadla Evropo, če jim ne bomo dali več denarja za orožje.

In to je vso racionalno bistvo kokodakanja klike političnih manipulantov, ki trenutno vlada v Evropi. 

Največja ironija teh bombastičnih političnih manipulacij je, da politiki v isti sapi govorijo, (A) da je Rusija gospodarsko šibka, da je tik pred bankrotom, da je izgubila en milijon vojakov v Ukrajini, da je njena vojska v razsulu in da izgublja vojno v Ukrajini in (B) da bo Rusija napadla V. Britanijo (in vmes pokorila celotno zahodno Evropo). In ti politični idioti sploh ne opazijo nekonsistentnosti med A in B v svojih izjavah. Ali pa jim je malo mar za to nekonsistentnost, ker so “volilci itak neumni in je ne opazijo”.

Zato še enkrat: Rusija bi lahko napadla katerokoli evropsko državo pred desetletjem, lani, včeraj ali danes, ker ima hipersonične rakete, po potrebi opremljene z jedrskimi konicami, s katerimi lahko zadane katerokoli tarčo v Evropi na meter natančno, pri čemer nobena evropska država (in tudi ne ZDA) nima učinkovite protizračne obrambe, s katerimi bi lahko te rakete prestregle. In te učinkovite protizračne obrambe proti ruskim hipersoničnim raketam evropske države ne bodo imele niti čez 5 let, niti čez 10 let, niti čez 15 ali 20 let, ker v Evropi in ZDA ni znanja “nove fizike” za konstruiranje hipersoničnih raket, ki bi se lahko kosale z ruskimi. Torej lahko v Evropi vržemo v orožarsko brezno nekaj tisoč milijard evrov, pa se ne bomo sposobni ubraniti pred ruskimi raketami.

Čemu torej vse to politično kokodakanje, da moramo za 3-krat povečati izdatke za orožje, da bi se ubranili pred morebitnim ruskim napadom? Ker pričakujemo, da bo ruska vojska tako kot ob koncu druge svetovne vojne s tanki prodirala prek Ukrajine, nato Poljske, nato Nemčije, nato Francije do V. Britanije?! Resno? V dobi ruskih hipersoničnih raket, pred katerimi ni obrambe?

Vso to politično kokodakanje  je žalitev za inteligenco povprečnega državljana Evrope.

Evropski politiki nam lažejo direktno v obraz s praznimi grožnjami. Ker nas želijo zmanipulirati, da bi jim dovolili razmontirati socialno državo, šolstvo, zdravstvo in infrastrukturo, da bi ti manipulantski politiki lahko naš, davkoplačevalski denar preusmerili v orožarska podjetja in pridobili provizije zase. Samo za to jim gre.

The Miracle on the Han River ended with the Asian Financial Crisis in 1997. As the twin spectre of capital flight and currency speculation descended on South Korea, the Won lost half its value. The govt had to go hat-in-hand to the IMF for a $58 billion emergency bailout.

The US Treasury-influenced IMF made Korea eat austerity like it was a spendthrift 3rd world basket case despite the fact the crisis was caused by a private-sector led liquidity freeze. Korea was in fact in excellent fiscal shape.

In national solidarity, women donated gold jewelry to pay down the debt. 200 tonnes of wedding bands, heirloom jewelries etc were collected to be melted down. But it was nothing compared to what Korea suddenly owed.

Korea’s social contract broke. There was no longer the expectation of lifetime employment and stability. Suicide spiked. The generation of “IMF Kids” who came of age after the crisis lost their faith in their national destiny. The hellish, hypercompetitive Korea of Parasite and Squid Game was all downstream from that moment.

Nadaljujte z branjem→

Politiki, ki vodijo EU in NATO in ki trdijo tovrstne nesmisle, da je potrebno povečati obrambne izdatke na 5 % BDP, sicer se bomo morali začeti učiti govoriti rusko, so nevarni lažnivi manipulanti z neko svojo agendo.

Ja, Rusija lahko uniči London ali V. Britanijo. Potrebuje zgolj nekaj hipersoničnih orešnikov (in Britanija nima in tudi čez 15 let ne bo imela učinkovitega protizračnega sistema, ki bi orešnike lahko zaustavil). Toda, da bi zasedla in pod okupacijo držala celo Evropo, da bi lahko prišla do V. Britanije, bi Rusija potrebovala desetletja in desetine milijonov vojakov. In zakaj bi Rusija nenadoma to želela storiti?! Kaj bi imela od tega? Kaj bi Rusija imela od tega, če pa lahko V. Britanijo kadarkoli izbriše iz obličja zemlje zgolj z enim ukazom? In kaj bi Rusija imela od tega, če pa lahko namesto uničenja Britanije s prodajo energentov, surovin, umetnih gnojil in hrane Britancem na civiliziran način zagotavlja blaginjo svojemu prebivalstvu?! In to na bistveno bolj civilixziran način, kot je to počela V. Britanija s svojimi kolonijami, na čelu z Indijo.

Tisti politiki, ki trosijo takšne manipulacije, bodisi delajo za orožarsko industrijo ali pa se bojijo, da se bodo ob normalizaciji razmer razkrinkale njihove laži iz zadnjih treh let.

Tem lažnivim manipulantom je treba reči odločen NE in jih poslati na smetišče zgodovine.

I feel that deep down, they [the Ukrainian side] are better than they want to appear. They even want to say something, but they can’t. I saw the opposite… Two-thirds of their delegation is in military uniform. They are military personnel. I look into their eyes. First of all, they are no different from Russians. They are exactly the same. I see in their eyes a reluctance to fight. They don’t want to fight and they don’t want to send their soldiers to their deaths.

They remind me a little of top managers hired by some giant corporation. They can make some decisions, but for fundamental ones, they have to consult with the board of directors.

I would divide the Ukrainian people, the Ukrainian army, the soldiers, and those who suffer the most, those who are close to the front line and are under attack in one way or another, and a small part of the ruling elite. It seems to me that the Ukrainian leadership is beginning to remind me of Latin American dictators to some extent.

They were also good guys once, when they came to power and promised a lot during the elections. But then they gradually turned into dictators. And in order to remain in power forever, you need a constant enemy. You need a war that does not threaten you personally. And this war does not threaten your families either. Because all your families are abroad, with British passports, and they are doing very well. And you can no longer control the situation without war.

Nadaljujte z branjem→

Bolj nazorno se ameriške kapitulacije ne da pokazati:

…in ne na podlagi superiornih institucij in proste trgovine. No, ropanje kolonij je danes razvitim državam dalo začetno prednost, kasneje pa so prednost vzdrževale s prirejenimi pogoji menjave (to pomeni na podlagi zanje ugodnega razmerja med precenjeno vrednostjo izvoženih končnih izdelkov in podcenjeno vrednostjo uvoženih surovin in hrane). Vse ostalo so učbeniške pravljice za profesorje in študente ekonomije in uradni politični narativ, ki ga nadzirajo razvite države.

Spodaj je dober komentar Arnauda Bertranda na to temo.

I’m normally not a fan of Piketty (what kind of person calls their book ‘The Capital’ but simultaneously badmouths Marx and says he “never managed really to read” the original “Das Kapital”?)

But, credit when credit is due, this is a genuinely fascinating study.

It is in fact – somewhat ironically – the data-driven and unequivocal proof that Marx was correct when he said that capitalist wealth accumulation in Western imperialist countries was fundamentally based on exploitation and unequal power relations rather than fair market exchange.

Let’s look through the paper.

First of all, a key value of the work is that Piketty and Gastón Nievas (a PhD student) base their study on a new database that they put together (which you can access here: https://wbop.world) that systematically reconstructs global trade flows and balance of payments for the entire world over more than two centuries (1800-2025).

This is genuinely groundbreaking work. No one – to my knowledge – has ever before created such a comprehensive database that tracks not just the “visible flows” of goods trade, but crucially the “invisible flows” of services, foreign income, and foreign transfers across the entire world – covering 48 major countries individually plus 9 residual regions that together achieve complete global coverage of population and GDP over more than 2 centuries.

What makes this database particularly valuable is that it allows us, for the first time, to see the complete picture of how wealth actually flowed between regions since 1800.

And not just what was officially traded, but the colonial transfers, tribute payments, “home charges” from India to Britain, debt impositions on Haiti and China, and all the other mechanisms through which the West extracted wealth from the Global South.

What the data shows is what everyone in the Global South knew instinctively but was contradicted by the dominant economic narrative: the West’s wealth was built not through superior productivity or “free trade,” but through systematic extraction, forced transfers, and colonial plunder on a scale that dwarfs anything previously quantified.

Take this extraordinary metric for instance: the authors’ simulations show that a mere 20% increase in primary commodity prices over the 1800-1914 period, which the study says “corresponds to an absolute lower bound estimate of the value of unpaid forced labor in the export production of cotton, sugar, grain, etc. over this period,” would have left Europe with foreign debts equivalent to 160% of its GDP, completely reversing global wealth patterns.

Put another way: had Western imperialist powers actually paid for what they took instead of extracting it through colonial violence and unpaid forced labor, the “developed” world would have been the “developing” world, and vice versa.

What’s also extraordinary is that this system of extraction very much continues to this day.

Vir: Arnaud Bertrand

Naj spomnim, da so lani Nobelovo nagrado za ekonomijo dobili ekonomisti Acemoglu, Johnson in Robinson (AJR) za svoje delo glede pomena institucij za razvoj. AJR so leta 2001 objavili enega najbolj citiranih in kontroverznih člankov zadnjega obdobja (slovensko: Kolonialni izvor primerjalnega razvoja), ki je bil tudi osnova za nagrado. Ključna ideja članka je, da so razvojne razlike povzročene s kolonialnim vplivom, ker so evropski kolonisti uprabljali različne strategije glede obvladovanja svojih kolonij. Tam, kjer so bile (zdravstvene) razmere za življenje bolj ugodne (to so ocenjevali s stopnjo smrtnosti naseljencev), so se naselili in postavili “vključujoče institucije”, ki so spodbujale rast, medtem ko se v (zdravstveno) manj prijaznih področjih, kot je denimo centralna Afrika, niso naselili, pač pa so postavili “ekstraktivne institucije”, namenjene črpanju naravnih in človeških virov iz teh držav. Te prvotno postavljene institucije so se ohranile do sedaj in determinirale razvojno uspešnost držav. Države z vključujočimi institucijami naj bi bile bolj razvojno uspešne od držav z ekstraktivnimi institucijami. 

Resnici na ljubo so AJR favorizirali zahodni tip institucij, do katerih so prišli z obratnim inženiringom. Tak zahodni tip institucij takrat, ko so se danes razvite države začele razvijati, ni obstajal, pač pa se je razvil postopoma v procesu evolucije. ZDA so v svojem industrijskem razvoju pregnale prvotne prebivalce, ustvarile apartheid državo in razvoj prepustile nekaj desetim “roparskim baronom”, ki so iz svojih podeljenih monopolov s strani države, črpali enormne rente (nakar je v začetku 20. stoletja morala v proces poseči država s protimonopolno zakonodajo in razbitjem nekaterih monopolov).

No, kot sem pisal že lani, empirična dejstva ne potrjujejo teh ugotovitev. Raziskovalci imajo danes problem pojasniti uspešnost razvoja na podlagi institucij zahodnega tipa tako danes razvitih držav kot držav, ki so se uspešno razvile v zadnjih 50-70 letih. Denimo razvoja danes najbolj uspešnih azijskih držav (Južna Koreja, Singapur, Tajvan, Malezija, Kitajska) ni mogoče pojasniti z obstojem zahodnega tipa institucij, tako kot ni mogoče pojasniti, zakaj Indija kljub obstoju zahodnega tipa institucij ni bila razvojno uspešna. 

Nadaljujte z branjem→

Naslov je vzet iz naslova novega članka Thomasa Pikettyja in Gastona Nievasa, ki ga komentiram v sosednjem postu. Spodaj je daljši povzetek ugotovitev. Dober je opis, kako so zahodne države v 19. stoletju z rentami izropale države globalnega juga, kako so po prvi svetovni vojni te rente nenadoma usahnile in kako bi relativno majhna sprememba pogojev menjave v korist držav globalnega juga tem državam pomagala pri razvoju in razvojnem dohitevanju zahodnih držav. Vendar do slednjega ni prišlo.

__________

Are today’s trade and current account imbalances unique in history? Are international economic relations characterized by self-correcting market mechanisms, or by persistent imbalances and power relations between nations? What does this mean for collective regulation and the organization of the international monetary system and global trade rules?

In a new study, Gastón Nievas and Thomas Piketty examine patterns of global imbalances, current account surplus/deficit and net foreign wealth accumulation over more than two centuries. They also present “counterfactual simulations” exploring how these dynamics might have evolved under alternative trade and monetary regimes.

The study draws on a new database wbop.world tracking global trade flows and the balance of payments (goods, services, income, and transfers) across 57 core territories (48 main countries + 9 residual regions) from 1800 to 2025.

Nadaljujte z branjem→

Na vse ameriške protekcionistične ukrepe (od prepovedi izvoza tehnoloških izdelkov in čipov, črne liste kitajskih podjetij, …, do astronomskih carin na kitajske izdelke) je Kitajska reagirala zgolj z dvema – z recipročnimi carinami in s prepovedjo izvoza mineralov redke zemlje. Magneti iz slednjih so ključna sestavina vseh tehnoloških izdelkov in avtomobilov (elektro motorji itd.). In Kitajski je s tem uspelo zaustaviti ameriško avtomobilsko industrijo in proizvodnjo elektronskih naprav. Bolj kot je Trump navijal carine in tehnološke prepovedi, bolj je Kitajska vztrajala pri začetnem izhodišču, da je pogoj za pogovore, da ZDA odpravijo vse nove ovire. Trumpu na koncu ni preostalo nič drugega, kot da svoje podrejene pooblasti, da v pogajanjih ponudijo odpravo tehnoloških omejitev.

Kitajska ima dobre karte, Trump pač ne. Kljub temu, da se je maja kitajski izvoz v ZDA zmanjšal za tretjino (34 %), pa se je agregatni kitajski izvoz povečal za 4.8 % in kitajski mesečni izvozni presežek se je povzpel na rekordnih 100 milijard $. Slednje pomeni potencialno nov letni rekord Kitajske v trgovinskem presežku (lani je znašal 1,000 milijard $).

In Kitajski ni treba pristati na nobena ameriška izsiljevanja ali obljube. Kajti Xi Jinping lahko v kateremkoli trenutku ugasne ameriško industrijo.