Pred tovrstno nevarnostjo so svarili vsi ameriški geopolitični strategi, tudi Henry Kissinger. No, Bidnu in evropskim državam je uspelo to izvesti. Z (ne)diplomatskim napadanjem Kitajske in potenciranjem potencialne vojne glede Tajvana so Kitajsko porinili v strateško povezavo z Rusijo in s tem Rusiji omogočili bistveno izboljšanje njenih možnosti v sedanjem spopadu z Natom. S tem so tudi ustvarili velik evroazijski blok – državo z največjim surovinskim in energetskim potencialom so povezali z državo z največjo industrijsko bazo, hkrati pa ju združili v ogromni vojaško-strateški blok, ki danes skupaj izvaja vojaške vaje.

Vendar zadeve še ni konec – Trump in evropski politiki zdaj isto počnejo z Indijo z visokimi carinami in z grožnjo gospodarskih sankcij. Indijo porivajo v tesnejše strateško partnerstvo z Rusijo in Kitajsko in tako ustvarjajo gromozanski evroazijski blok s tremi milijardami prebivalcev in ogromno gospodarsko bazo.

Res moraš biti popolni politični analfabet ali pa arogantno vase zagledani zahodnjak, da delaš takšne napake.

A strategic mistake by the Europeans and the Biden administration was, in 2022, to stoke animosity against the Chinese. There was no shortage of gratuitous insults.

In doing so, they pushed the only force capable of supplying Ukraine and improving its battlefield conditions into the arms of the Russians.

The Russians seized this opportunity, not only renewing supply route agreements but also increasing sales of raw materials to the Chinese. More than ever, the West handed the Russians their only chance to level the playing field.

They sealed a major deal between the world’s largest producer of raw materials and the planet’s largest industrial base.

If they had planned it, it couldn’t have gone better.

To preserve their markets, the Chinese have so far avoided directly aiding the Russians. However, during this entire period, the West has not made a single positive gesture toward the Chinese.

The West is not in a position to choose its enemies, and this seems to be the root of many of its problems and the looming defeat in Ukraine.

The decline in drone capabilities that Ukraine is experiencing today is largely due to this Western strategy, which led China to redirect its fiber optic sales to the Russians, leaving the Ukrainian army high and dry.

The West gives to Ukraine with one hand and takes away with the other.

Vir: Patricia Marins

Evropski politiki se pred petkovim srečanjem med Trumpom in Putinom sicer lahko repenčijo v stilu “o Ukrajini in evropski varnosti nič brez Ukrajine in evropskih držav za pogajalsko mizo” in Zelenski se lahko repenči, da ne bo pristal na nobeno žrtvovanje ukrajinskega ozemlja in da bo pristal zgolj na takšen mirovni sporazum, ki  Ukrajini “ponuja pot v Nato”. Toda v obeh primerih gre za halucinacije tistih, ki nimajo nobene pogajalske moči – evropske države ne morejo pomagati Ukrajini glede nadaljevanja vojne (ker lastnega orožja nimajo, ameriško pa, tudi če bi ga same plačevale, jim tudi nič ne pomaga več) in Ukrajina je de facto na bojnem polju že izgubila določena zgodovinsko ruska in pretežno rusko govoreča ozemlja in nikoli ne bo sprejeta v Nato (ker je to primarni razlog za vojno).

Ne Ukrajina in ne evropske države nimajo nobene pogajalske moči, zato niso za pogajalsko mizo. Za pogajalsko mizo sta državi, ki sta se v resnici spopadli na ozemlju Ukrajine. Američani (in ne Rusi) so se v tej vojni izčrpali in jo hočejo končati. Ukrajinski in evropski politiki sicer lahko sabotirajo izid petkovih pogajanj, toda v naslednjem krogu pogajanj čez nekaj mesecev bo situacija zanje bistveno slabša. Tudi če Američani po propadu pogajanj ne bodo dvignili rok in ukinili vojaške podpore (kar grozijo).

Ukrajinska obrambna fronta se razpada, v preteklih nekaj dneh so ruske sile naredile velik preboj mimo Pokrovska in so globoko za (eno in edino) ukrajinsko obrambno linijo. Ukrajinskim silam se dogaja to, kar se je ruskim zgodilo v Harkovu leta 2022. Spodaj sta dva bolj zanesljiva ukrajinska vira z zapisi glede ruskega preboja.

Zdaj se bodo zadeve na bojišču pospešile in od Pokrovska do Dnjepra je za ruske sile bolj ali manj odprto ozemje brez resnejše ukrajinske obrambe. Čez nekaj mesecev se bodo ukrajinske sile bojevale le še glede obrambe Kijeva. Če bi lekcija iz Istanbula iz marca 2022 kaj zalegla, bi se vojna v petek lahko efektivno končala. Vendar dvomim, da je lekcija zalegla.

Prvič, trend energetskega prehoda iz fosilnih na nefosilna goriva se je upočasnil. V zadnjih dveh letih je na ravni 1 % letno, kar je približno polovica povprečne stopnje iz obdobja 2010–2019. Hkrati pa je bistveno počasnejši od projekcij, ki jih je za želen zeleni prehod naredila Mednarodna agencija za energijo (IEA). Njen “Net zero” scenarij zahteva, da bi skupna stopnja izboljšanja energetske intenzivnosti v obdobju 2022-2030 znašala dobrih 7 % (slika spodaj). Torej, dejanski energetski prehod noče igrati po scenariju, ki so si ga zamislili.

Vir: IEA

Drugič, zaradi upočasnitve energetskega prehoda se je povečalo povpraševanje po nafti in največje energetske družbe so (ob pospešenem opuščanju investicij v obnovljive vire) močno povečale napore za zagotovitev dodatnih rezerv plina in nafte. Včerajšnji Financial Times:

Nadaljujte z branjem→

Tole je res zabavno. Algoritmi na omrežju X (nekdanji Twitter), ki je v lasti Muska, so začasno suspendirali model umetne inteligence Grok na omrežju X, ki ga tako zelo ponosno promovira isti Musk, zaradi pritožb o “antisemitskih” zapisih tega Grok v njegovih odgovorih na vprašanja uporabnikov X, ker je citiral vire Mednarodnega sodišča in OZN glede genocida v Gazi!

Če morda niste doumeli: Muskovi algoritmi na omrežju X so blokirali Muskov model umetne inteligence na Muskovem omrežju X, ker je ta resnicoljubno odgovarjal na vprašanja uporabnikov glede Izraela!

Si predstavljate, na kakšno cenzuro je moral pristati Musk, ki so jo na njegovem omrežju zahtevale ameriške obveščevalne službe in proizraelske medijske organizacije, kot je ADL (Anti Defamation League), da je ustrezno prilagodil algoritme, da blokirajo / suspendirajo vse, ki resnicoljubno pišejo o zadevah v zvezi z Izraelom? In to na tako močno cenzuro, da je žrtev teh algoritmov in izraelskih botov postal tudi njegov Grok.

In kot kaže, bo Grok še enkrat suspendiran, ker je (Muskov Grok) ugotovil, da “Musk nevarno omogoča s cionizmom povezane zločine s cenzuriranjem dokazov o genocidu v Gazi na platformi X“.

Bizarno. Hkrati pa izjemno koristno sporočilo o tem, kako močan je Izrael. Moč izraelskega lobija je vseprisotna.  

World leaders marched in Paris in 2015 after the Charlie Hebdo attack, proclaiming their defense of press freedom.

The irony? Among them stood Benjamin Netanyahu, a man responsible for the murdering of journalists in Gaza.

The deeper irony? As over 220 journalists have been killed in Gaza, the world remains silent.

No marches in solidarity with their families. No global outcry against the war crimes. No protests for the journalists murdered alongside their children, their spouses, in their homes.

V zadnjem času sem na blogu objavil dva članka na temo obdavčitve »normirancev« (normiranih s.p.). Najprej članek prvega slovenskega davčnega strokovnjaka Ivana Simiča in nato še analizo Bineta Kordeža, ki polemizira s tezami Simiča. Naj povem, da glede strokovnosti zelo cenim oba in da objava na blogu seveda ne pomeni nujno, da se s stališči avtorjev tudi strinjam. Toda glede obdavčitve normirancev se bistveno bolj strinjam s stališči Simiča.

Simič je v svoji analizi sicer naredil strokovno manipulacijo, ker ni prikazal relativne obdavčitve normirancev in nenormirancev, ampak samo absolutne zneske plačanih davkov. Glede tega je Kordeževa analiza seveda bolj korektna, ker prikaže relativno obdavčitev posameznikov glede na izbran davčni status. Toda prav pri tej Kordeževi primerjavi obdavčitve v okviru različnih statusov pride do problema, ker ti statusi med seboj niso primerljivi – ker ne predstavljajo enakovrednih možnosti za posameznike.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Obdavčitev normiranih s.p., torej samostojnih podjetnikov, ki pripravijo davčni obračun na osnovi dejanskih prihodkov ter normiranih odhodkov (“normiranci”), je zadnja leta pogosto predmet obravnave. Ministrstvo za finance ugotavlja, da je ta segment davčnih zavezancev obravnavan davčno bistveno ugodneje glede na druge segmente zavezancev in zato zaostruje pogoje. Podjetniški sektor pa razumljivo temu nasprotuje in dokazuje, kako to poslabševanje pogojev ubija podjetniški duh in gospodarsko pobudo. Vemo, da imamo poleg “normirancev” tudi samostojne podjetnike, ki vodijo poslovne knjige, ki torej poslujejo po principu dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov (v tekstu jih poimenujem “redni” s.p.). Le-ti naredijo davčni obračun glede na dejansko ustvarjeni zaslužek, normirancem pa se prizna določen znesek stroškov brez dokazovanja njihove višine. Slednji obračun je zato seveda bistveno bolj enostaven, kar je ena od njegovih prednosti.

V tem kontekstu smo lahko pred dnevi prebrali članek davčnega strokovnjaka Ivana Simiča, ki je primerjal višino obdavčitev normiranih in rednih s.p. in ugotovil, da normiranci plačajo celo enkrat večji znesek dohodnine v proračun kot redni s.p. To naj bi se razumelo, da so normiranci celo bolj obdavčeni. Na osnovi tega podatka enostavno zaključi, da ni bilo potrebe po dvigu davčne obremenitve pri normirancih.

Nadaljujte z branjem→

Jaz glede tega sicer ne bi bil tako zelo presenečen će nisi gospodarsko in vojaško suveren, če si gospodarsko in vojaško podrejen, potem pač nisi igralec in drugi odločajo o tebi. EU se je v to situacijo spravila sama z zavestno podreditvijo Ameriki. Nazadnje z igranjem po ameriških notah in v stranski vlogi v ukrajinski vojni. Toda še dvajset let nazaj, ob ameriškem napadu na Irak (2003) so EU države še imele svoje stališče, drugačno od ameriškega. Ameriškega napada na Irak sicer niso mogle preprečiti, toda imele so jasno in glasno odklonilno stališče. Danes evropski politiki pač govorijo to, kar jim napišejo v Washingtonu, zato je vseeno, če so za pogajalsko mizo ali ne – na koncu bodo sprejeli in poslušno izvedli, kar se bo Trump dogovoril s Putinom. Tudi če se s tem ne bi strinjali, nimajo ničesar, s čimer bi to lahko preprečili. Odločnih govorov se nihče ne boji, če za njimi ne stoji realna vojaška moč.

Tako šibka Evropa ni bila še nikoli v zadnjega pol stoletja.

The upcoming negotiations in Alaska between Trump and Putin tells you all you ought to know about the nature of the Ukraine war, and Europe’s current geopolitical status.

I did the research: there are very few examples – if any – in Europe’s millennia-old history of a military defeat against an external power where it wasn’t even at the table to negotiate the conditions for its future.

You’d probably need to go all the way back to the fall of Constantinople in 1453 to find Europeans having zero say in their own fate. And still, this was a somewhat “classic” military defeat where the victor simply dictated terms. At the time, there wasn’t another external power negotiating with the Ottomans about how to carve up Byzantine territory – it was at least a straightforward conquest.

It’s therefore fair to say that, literally on a millennial scale, Europe’s exclusion from negotiations about its own future in Alaska represents one of the most humiliating moments in European diplomatic history.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

“Politika je umetnost možnega” – esenca diplomacije

Berem Jožetov članek: Lahko Slovenija spravi na kolena Izrael? in mi na spomin pride debata s to isto dilemo, ki sem jo izpostavil v krogu precej zanimivih in izkušenih ljudi pred leti. Jože se je bo mogoče spomnil.

Slovenija je pri vsej zadevi pokazala svojo diplomatsko nezrelost in amaterizem. Žal!

Pa sem po obisku na Kitajskem aprila lanskega leta z ministrico in podpredsednico Fajonovo že močno spremenil svoje mnenje o slovenski diplomaciji. V pozitivno smer. Žal, izgleda, malce preuranjeno.

Pozabljamo, da je bil Izrael ključen faktor, ki je pomagal pri osamosvojitvi Slovenije. Da brez njegove pomoči, ne bi tako lahko ušli smrtonosni pasti solidarnostne klavzule za jugoslovanske kredite. Solidarnostna klavzula je pomenila, da bi lahko upniki kateregakoli jugoslovanskega subjekta zahtevali plačilo od Slovenije, če ta ne bi plačal. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo, si lahko predstavljate. Na kratko, predstavljalo bi lahko neizčrpen vir za izsiljevanje Slovenije. Pomislite samo, kako Bolgari in Grki izsiljujejo nemočno Makedonijo. Pomenilo bi smrt slovenskih sanj o osamosvojitvi.

Nadaljujte z branjem→

Tudi če ChatGPT in druge UI modele skrbno vodite skozi proces priprave željenega outputa, še vedno zaidejo v “halucinacije” (izmišljevanje stvari, ki nimajo zveze ne z dejanskim stanjem, ne z realističnimi predpostavkami). To je eden izmed njihovih problemov. Drug, s tem povezan problem nastane, če tem halucinirajočim UI modelom omogočite avtonomijo, torej da sami odločajo, po kateri proti ali kateri proces izvesti na podlagi halucinacije, ki so jo razvili iz analiziranega vzorca. Ta del je res strašljiv.

Spodaj je dobro razmišljanje na to temo na osnovi nove verzije GPT-5.

This week OpenAI released GPT-5, the very-long-awaited successor to GPT-4, which came out more than two years ago. There have been other OpenAI models that arguably deserved the title “successor”; there’s 4.5, not to mention models called o1, o3, and 4o (names that, when rendered in fonts whose lower-case o’s resemble zeroes, become even more confusing than they otherwise would be). But GPT-5 integrates the distinctive powers of the different OpenAI models under a unified user interface and brings significant new advances of its own. The overall effect isn’t enough to warrant serious discussion of whether the breathlessly awaited threshold of “artificial general intelligence” has been reached. But it’s enough to sustain confidence that the trajectory of AI progress will continue: More and more AI power, in more and more useful forms, will be available to more and more people at lower and lower prices, with growing social, economic, political, and geopolitical impact. So, in acknowledgment of this moment, we begin this week’s Earthling with a few items that are about either GPT-5 itself or issues raised by ever-more-powerful AIs.

Nadaljujte z branjem→