Ilustracija tega, kar govori Draghi, je v spodnji sliki:

Ko evropski “voditelji” rečejo, da bodo popolnoma prenehali kupovati ruski zemeljski in LNG plin, so se s tem avtomatsko odločili za trajno nekajkrat višje cene plina in tudi elektrike. Oziroma s tem so se odločili za trajno nekonkurenčnost evropske industrije in deindustrializacijo Evrope.

To je največja usluga, ki jo nevedni / nekompetentni evropski voditelji dajejo Kitajski in ZDA. Odrezali so nogo evropski industriji, da ne bi mogla tekmovati s kitajsko in ameriško.

Vse ostalo je zgolj politično govoričenje nekompetentnih ali zavestno škodljivih politikov.

“The truth is, the predictions were always more profitable than they were accurate.”

Fantazije generala, ki je zaljubljen v fikcijo. Avtor: general Sir Richard Shirreff, nekdanji namestnik vrhovnega poveljnika zavezniških sil Nata v Evropi

Fantazija št. 1:  Putinov napad na baltske države, da bi zamotil Američane pri kitajskem zavzetju Tajvana

British General Sir Richard Shirreff — former Deputy Supreme Allied Commander Europe of NATO — shares his fears in a long and alarming article for the Daily Mail.

He explained and presented how Russia might attack NATO in the near future, detailing its actions and timelines in an apocalyptic scenario. In this case, according to Sir Richard, the West could “lose World War III.” And in just five days, the world order would be completely changed.

According to Shirreff, Russia could launch an attack on Beijing’s orders as soon as China decides to seize Taiwan, “to distract the West.” Putin will certainly dislike this subordinate role, notes the British general. But considering that “the tsar may soon need significant financial and military resources to avoid being overthrown at home after three and a half years of war in Ukraine,” “then he might decide to play the Chinese game and thereby expose all of Europe’s weaknesses.”

Shirreff suggests that Russia’s attack on NATO will begin on November 3, 2025, at 2:00 PM Lithuanian time. Obviously, there are no real signs that such a grim scenario will unfold on that exact day. But the general presumably chooses this date to illustrate the possible dynamics and timelines following the tsar’s attack.

So, Shirreff describes this scenario. The capital, Vilnius, and the rest of the country suffer massive power outages, which soon spread to Estonia and Latvia due to a malicious virus on Lithuanian power lines. “Banks, offices, and hospitals are closed. Panic quickly grows in the Baltic countries: Russian agents and supporters (arriving from Belarus) cause riots, thefts, and looting, forcing authorities to impose a curfew,” the general writes.

At this point, according to Shirreff, “power outages also spread to the United Kingdom, France, and Germany.” Western leaders called for calm. But at 7 a.m. the next day, November 4, Putin announced that Russian troops in the Kaliningrad enclave were put on maximum combat readiness and concentrated soldiers and military equipment on the border with Lithuania. European authorities hurried to talk to the “tsar,” but he did not answer the phone. Someone opened fire from the Russian enclave toward Lithuania, which responded by arresting pro-Russian militants. Then Putin decided to take control of the Suwałki Corridor, the only border strip — about 100 kilometers — between Lithuania and Poland, and Russian planes took control of the airspace over this area.

Then, in Shirreff’s very detailed report, NATO Secretary General Mark Rutte invoked Article 5 of the NATO Charter. Putin continued attacking Lithuania on November 5, while U.S. President Donald Trump froze. Meanwhile, Lithuania was under siege but under Russian control. The Suwałki Corridor became increasingly difficult for the allies to defend.

Shirreff’s story ends here: the world order was overturned in just five days, China got what it always wanted (Taiwan), Putin occupied and claims the Baltics and Ukraine, and  “NATO has effectively collapsed.”

Most likely, this is just a dystopian fantasy or nightmare. But, according to the British general, there are no guarantees that this conspiracy will never become a frightening reality.

Vir: Lord Bebo

(Medklic: torej bo tudi Kitajska 2. novembra 2025 ob 2 popoldne po litvanskem času napadla Tajvan)

______________

Fantazija št. 2: Nato bo zavzel Kaliningrad in z ruskim jedrskim orožjem napadel Rusijo

Obvezno branje

Izjemna simbolična animacija spodaj.

Nauk: Premislite o vojni, preden si čestitate za zmago v bitki.

O tem sem pisal pred dnevi v komentarju nemškega energetskega dogajanja:

Narativ je, da se je nemška industrija z zapiranjem jedrskih elektrarn preveč naslonila na fosilne vire, kar jo je naredilo odvisno od Rusije. Vendar je ta narativ napačen – elektrika in plin v večini panog nista substituta, določene panoge potrebujejo plin kot surovino, druge kot primarni energent. Proizvodnje BASF konglomerata (kemija, plastične mase) ne moreš s plina prestaviti na elektriko. Papirne industrije tudi ne, nekatere pa le delno. Nemčija je bila konkurenčna prav zaradi poceni ruskega plina in to kljub rasti cen elektrike (ta slednji efekt je bil postopen od 2010 naprej). Nemčijo sta dejansko sesula dramatičen tehnološki dvig kitajske konkurence (ki je izrinila Nemce s trga) in energetska kriza (izguba ruskega plina). Za zraven pa seveda še izguba ruskega trga, zavračanje digitalizacije itd.

Ključni faktorji, ki ubijajo nemško gospodarstvo.

1. Tehnološki šok, ki ga nekateri imenujejo tudi “drugi kitajski šok” (prvi je prizadel ZDA). Glejte spodaj upad nemškega izvoza v Kitajsko. Tehnološki šok je posledica nemškega zavračanja novih tehnologij in potrebe po digitalizaciji. V spregi med politiko in gospodarstvom so zavračali potrebo po tehnološkem razvoju. Wolfgang Münchau to izvrstno opiše v letošnji knjigi Kaput (kmalu bo izšla v slovenskem prevodu). Na platnicah je moj citat:

Münchau v Kaput pokaže, kako je fatalna simbioza politike, bank in starih industrijskih velikanov, skupaj z iluzijo o analogni prihodnosti, pahnila Nemčijo z evropskega vrha na rob gospodarske irelevantnosti v 21. stoletju.

2. Energetski šok. Tukaj glejte najprej šok pri plinu, ki je je prišel nenadno leta 2022. Plin je za nemško industrijo bolj pomemben od elektrike, ker je hkrati surovina in energent.

… medtem ko so cene elektrike stalno rasle po 2007 (+60 % do 2022) in počasi “kuhale žabo”. Poglejte razliko glede na francoske odjemalce.

Vem, da je o tem blasfemično že razmišljati, kaj šele govoriti. Toda objektivna, racionalna analiza kaže, da se je pot navzdol in začetek trenda relativnega zaostajanja EU začel aredi 1990-ih let – z začetkom poglobljene integracije. Do takrat je bila EU (tedaj Evropska gospodarska skupnost – EGS) dejansko zgolj prosto carinsko območje z nekaj koordinacije na področju monetarne politike (mehanizem ERM 1 glede koordinacije medsebojnih valutnih tečajev). Leta 1993 je bil lansiran Skupni trg (European Single Market) (mimogrede, na to temo sem takrat naredil svoj prvi ekonomski model za simulacijo učinkov skupnega trga) z ambicijo prek skupnih evropskih politik doseči 4 svobode (prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi), leta 1999 pa evropska monetarna unija (EMU).

To so bile nobel iniciative, ki se še danes zdijo izjemne v svojem cilju – oblikovati enotno evropsko gospodarstvo s podrtjem vseh fizičnih in administrativnih meja s končnim ciljem oblikovati Združene države Evrope po ameriškem zgledu. Evropa naj bi s to poglobitvijo integracije postala močnejša in v končni instanci najmočnejše gospodarstvo na svetu.

Problem ambiciozne iniciative pa je v tem – da je z vsako novo skupno politiko (od kapitalske direktive, energetske politike, politike konkurence, politike državnih pomoči, …, do monetarne politike in fiskalnega pakta) EU postajala šibkejša in ne močnejša. Te skupne politike so začele dušiti gospodarstva posameznih članic, ki so postajala manj, in ne bolj, konkurenčna. In evropski gospodarski vlak se je usmeril navzdol. Poglejte spodnjo sliko.

Paradoks poglabljanja integracije EU je, da Evropo duši, namesto, da bi jo krepila. Duši gospodarski razvoj posameznih članic EU. Trije primeri. Prvič, skupna politika državnih pomoči je namenjena temu, da ne bi kakšno podjetje iz katerekoli članice dobilo “nelojalne prednosti” prek državnih subvencij. Torej da ne bi neko nemško podjetje z državno spodbudo dobilo prednosti pred francoskimi in obratno. Toda posledica tega, da Komisija v imenu držav preprečuje, da bi katerokoli podjetje dobilo prednost, je, da v Evropi nobeno tehnološko podjetje ne more zrasti. Za razliko od tega kitajska in ameriška podjetja s pomočjo državnih pomoči vznikajo in se razvijajo v tehnološke velikane. V EU pa imamo gospodarske dinozavre, ustanovljene pred ali malce po drugi svetovni vojni.

Drugič, skupna energetska politika naj bi omogočila, da bi vsa evropska gospodinjstva in podjetja bila deležna najnižjih cen na trgu. V resnici pa zaradi različnih energetskih konceptov po posameznih državah vodi k temu, da smo vsi deležni najvišjih in ne najnižjih cen energije na trgu, kar ubija konkurenčnost in vodi v energetsko revščino. Denimo Francija ima jedrske elektrarne in lahko svojim subjektom načeloma ponuja elektriko po ceni izpod 50 evrov za megavatno uro. Vendar tega ne sme in ne more, ker Nemčija vodi politiko prehoda na nestanovitne obnovljive vire z zaprtjem poceni jedrskih elektrarn, subvencioniranjem vetrnic, sončnic in biomase ter kurjenjem premoga in plina za proizvodnjo nadomestne energije. Posledično se zaradi skupne energetske politike cene elektrike v EU oblikujejo na osnovi najdražje (mejne) elektrarne. In to so običajno plinske ali premogovne zaradi visokih dajatev za CO2. Torej na koncu so vsi Evropejci, ne glede na lastne energetske sposobnosti, deležni najvišjih cen elektrike v Evropi, namesto lastnih nacionalnih cen.

Tretjič, evro je dokončno ubil razvojni potencial EU. Z vzpostavitvijo enotne valute in skupne centralne banke je bila ukinjena fleksibilnost in sposobnost ukrepanja nacionalnih držav v primeru asimetričnih šokov (ali simetričnih šokov z asimetričnimi učinki), ki zdaj ne morejo svojemu gospodarstvu v krizi pomagati z devalvacijo valute ali znižaanjem obrestne mere in dodaatno likvidnostno pomočjo, ker to počne ECB v Frankfurtu s politiko “one size fits all”. Dodatno k temu je Nemčija zahtevala strogo koordinacijo fiskalnih politik, zaradi česar posamezne države ne smejo pomagati svojemu gospodarstvu, sicer kršijo pravila glede deficita. In to pomeni, da brez pomoči države potrebujejo dolga leta, da se z interno devalvacijo (znižanjem svojih plač glede na druge države) izvlečejo iz krize. S čimer vedno bolj zaostajajo za drugimi. In seveda tudi EU kot agregat. 

Podobno je pri ostalih politikah. Torej s skupnimi politikami (pravli) si v Evropi jemljemo fleksibilnost v odzivanju na krize in pri razvojnih politikah in omejujemo eden drugega, da nihče ne more zrasti. Posledično vsi skupaj tonemo. Medtem ko drugi rastejo in se čudijo naši norosti.

Nadaljujte z branjem→

Po pričakovanju, kajti Evropska komisija je preveč zasedena z ukvarjanjem z Ukrajino, z oboroževanjem, z udinjanjem Trumpu in opravičevanjem izraelskega genocida pred samim seboj, da bi se imela čas ukvarjati s prihodnostjo evropskega gospodarstva – torej s prihodnostjo Evrope. Države članice pa se vsaka zase ukvarjajo s svojimi dnevnimi problemi.

 Sex Pistols bi kričali: There is NO FUTURE (nadaljevanja ne omenjam).

No, prihodnost je v suverenizaciji držav članic EU (Nulandova bi izrekla tisti znani dve besedi). Prihodnost je v tem, da vsaka država zase naredi in implementira sebi prilagojeno gospodarsko strategijo. Mi delamo natanko to.

Geopolitično prestrukturiranje se danes res dogaja s svetlobno hitrostjo. Zadnji primer je podpis sporazuma o strateškem vojaškem sodelovanju med Saudsko Arabijo in Pakistanom, ki ima značilnosti sporazuma Nata (medsebojna zaščita v primeru zunanje agresije na državo).  Kar efektivno pomeni, da je Saudska Arabija pobegnila pod pakistanski jedrski dežnik, ker ne zaupa ZDA, da jo bodo ubranile pred potencialnimi napadi Izraela. In Pakistan se je odpovedal opciji, da ne bo prvi uporabil jedrskega orožja. 

To s seboj prinaša raznolike velike posledice – glede dedolarizacije cen arabske nafte (S. Arabija je pred tem vezala oblikovanje cen nafte v dolarjih na ameriško zaščito), glede nove kopenske povezave med Iranom in Kitajsko prek Pakistana, konec sanj o evro-indijskem koridorju itd. Spodaj je dober komentar na to temo.

I don’t think I’m exaggerating by saying that this truly is the US’s Suez moment: Saudi Arabia just entered into a NATO-like alliance with Pakistan whereby “any attack on either country is an attack on both.”

The symbolic is extraordinary: Saudi Arabia was in many ways THE poster child of US client states. If they no longer trusts American security guarantees, why should anyone else?

And of course the fact this actually happened and wasn’t prevented by the U.S. is immensely telling in and of itself.

This has so many other consequences that it’s almost too much to fathom:

– First of all, it means that Saudi Arabia now benefits from Pakistan’s nuclear deterrence (and the deal does include nuclear: a senior Saudi Official told Al Jazeera that “this is a comprehensive defensive agreement that encompasses all military means”, https://aljazeera.com/news/2025/9/17/saudi-arabia-signs-mutual-defence-pact-with-nuclear-armed-pakistan). Which means we now officially have two nuclear-backed blocs in the Middle East: US-Israel vs Pakistan-Saudi. Additionally, Pakistan explicitly rejects a “no first use” doctrine – meaning Saudi Arabia now has a protector willing to use nuclear weapons preemptively.

– Given that 81% of Pakistan’s weapon imports come from China (https://scmp.com/news/china/military/article/3302515/china-supplied-81-pakistans-arms-imports-past-5-years-sipri-says), it also means that Saudi Arabia just indirectly aligned itself with the Chinese military-industrial complex

– This effectively extends the China-Pakistan Economic Corridor (CPEC) to the Persian Gulf, protected by Pakistani nuclear weapons and Chinese military technology – creating a secure energy corridor from the Middle East to China that completely bypasses the Strait of Malacca

– The timing is probably no coincidence, just days after Israel’s strike on Qatar, the ultimate proof of the worthlessness of US protection.

– Other Gulf states, and probably in due times other countries “protected” by the U.S., are likely to explore comparable models in the next few months. In fact this might lead to a cascading collapse of the U.S. global alliance system, leading to an entirely new international system where regional nuclear powers become security providers.

– Hard to see how that doesn’t permanently kill any chance of Israel-Saudi normalization: Pakistan does not recognize Israel either and with this alliance the Saudis now can resist US pressure as they don’t solely depend on them for their defense

– It puts India in an extremely tough spot: its archenemy just became the security guarantor for one its primary energy suppliers

– This undoubtedly kills IMEC (India-Middle East-Europe Economic Corridor), the Biden administration’s flagship grand strategy to counter China’s Belt and Road that was supposed to connect India to Europe via Saudi Arabia

– There is a monetary aspect too: this is another nail in the coffin of the petrodollar system (an agreement to price oil exclusively in USD in exchange for US protection). Saudi Arabia is now much more flexible to price oil in whatever currency it wishes

And this is just what’s immediately visible. As a final word: if anyone had any remaining doubt that we were now in a multipolar world, that debate is now settled permanently. American global dominance is no more.

Vir: Arnaud Bertrand