En klic Putina Trumpu je bil dovolj

Spodnji članek je izjemen. Prebrati bi si ga moral vsak zahodni politik in vsakdo, ki se ukvarja z analitiko. Članek na primeru zgolj enega izmed 21 elementov redkih kovin, nepogrešljivih za sodobne tehnologije, pokaže, kako sistematično, strateško in globoko je Kitajska zaklenila proizvodnjo tehnološko naprednih izdelkov pod svoje okrilje. Zahodne države bi potrebovale tisoče milijard (dolarjev ali evrov) in nekaj desetletij, da bi nadomestile zaostanek pri pridobivanju in procesiranju teh redkih kovin.

In ne pozabite, da bi ta naložba v višini 140 milijard dolarjev in 12-letni časovni okvir prinesli le 100 ton galija letno – kar predstavlja le 17 % trenutne kitajske proizvodnje in manj kot 14 % njihove proizvodne zmogljivosti, kar je spet le EDEN od 21 kemičnih elementov, za katere je Kitajska uvedla nadzor nad izvozom.

Kitajske izvozne licence za redke zemlje so resnično težak glavobol za vse zahodne politike. Šah mat. Zanimivo je, da nihče te potencialne vendar realne grožnje v zadnjih dveh desetletjih ni jemal resno. In prav zanimivo bo gledati, kako se je bodo zahodni politiki lotili oziroma kdaj bodo po neštevilnih neprespanih nočeh in kalkulacijah priznali nemoč. Nato se bomo lahko začeli pogovarjati o geokonomskih in geopolitičnih strategijah in kako nadaljevati to strateško globalno sobivanje.

____________

This is probably the most important geopolitical question in the world right now: for how long can China play the “rare earths card”?

It’s now well established this gives China considerable leverage. For one thing the frantic state of panic of US Treasury Secretary Bessent over the past couple of days is a pretty big tell: he publicly insulted senior Chinese officials over the move, lobbied for “emergency powers” and said this was a Chinese attack on the “world” that would meet a “fulsome group response” from the U.S. and its allies. If that’s not Washington being rattled, I don’t know what is.

What seems to be the consensus view, because I’ve seen it mentioned over and over again, is that one of the main bottlenecks to break this rare earths stranglehold is environmental regulations. As the narrative goes, the West essentially regulated itself out of the rare earths business by imposing environmental standards that China simply ignored. And so, by implication, all it would take is the right regulatory changes and government subsidies and the problem is solvable within a few years or so, it’s mainly a question of political will to accept environmental trade-offs.

There is some degree of truth in that – rare earths processing can be very polluting – but this is otherwise very much magic bullet thinking.

The difficulty of breaking the rare earths stranglehold is far – FAR – more immense than mere regulatory adjustments. China’s dominance has much more to do with the scale of their manufacturing and the vertical integration of their supply chains, and as such breaking the stranglehold at this stage requires upgrading the West’s industrialization level comprehensively. We’re talking something requiring a complete makeover of the West’s socioeconomic structure, involving trillions in capital in investment – with profitability perhaps two decades away – as well as a profound upending of its education system. In short, a generational-level undertaking on an almost unprecedented scale.

You might be tempted to compare the efforts needed to the Manhattan Project or the Apollo Program – that’s mighty enough, right? – but that would actually be vastly understating it. The amount of efforts needed is more comparable to something like the Industrial Revolution itself than to any individual megaproject.

You don’t believe me, right? Surely I must be exaggerating! No way it can be that dramatic!

That’s why I wrote this article. To show you in details the absolutely titanic efforts that would be needed to break the stranglehold for just one of the elements on China’s list of export controls: gallium. And bear in mind when you read the article that it’s just ONE chemical element out of 21 under export controls, and that China’s export controls don’t only include chemical elements but also downstream products (lithium-ion batteries, superhard materials, etc.)

After finishing this article, I bet Bessent’s panic will feel almost understated to you.

Nadaljujte z branjem→

Lahko razumem, da imajo baltske države in Poljska zgodovinsko neugodne izkušnje s Sovjetsko zvezo. Razumem, da so (morda lahko) zdaj v psiholoških težavah zaradi – namišljene ali realne – ruske nevarnosti (čeprav ne razumem, zakaj bi Rusija to želela; ampak OK). Razumem, da se hočejo vojaško zaščititi pred visoko špekulativno morebitno rusko agresijo. Razumem, da hočejo postaviti velik zid – fizični in digitalni – na mejo z Rusijo in Belorusijo. Vse to razumem. In me ne moti, če si to želijo in če se bodo zaradi tega počutili bolj varne.

Ampak hej, kaj imamo mi s to njihovo potencialno vojno? Kaj imamo mi z njihovim obrambnim “zidom”? Zakaj moramo mi zaradi – namišljenih ali realnih – strahov četverice držav trpeti to vojno hujskaštvo? In zakaj moramo mi trpeti zaradi enormnega dviga izdatkov za orožje, namesto da bi ta denar namenili za naš razvojj in našo blaginjo? Zakaj ne smemo kupovati poceni ruskega plina, ki edini lahko zagotovi stroškovno konkurenčnost slovenske industrije? Zakaj moramo mi biti žrtev – namišljenih ali realnih – halucinacij manj kot peščice histeričnih hujskaških držav?

To ni naša vojna. To je vaša vojna. Sami se jo igrajte, če vam je toliko do nje. In sami jo financirajte. Delajte, kar hočete. Toda mi želimo spodbujati naš razvoj, našo konkurenčnost, naša delovna mesta in našo blaginjo.

Je moje stališče egoistično? Ja, seveda je. Vendar neprimerno manj egoistično kot stališče manj kot peščice histeričnih hujskaških držav, ki želijo vse ostale članice EU vpreči v svojo – namišljeno –  vojno in jim s tem preprečiti njihov razvoj in rast blaginje.

Včeraj sem bil na enem sestanku, kjer je eden izmed sogovornikov zanosno govoril o stotinah milijard evrov, ki jih in jih bodo kitajska podjetja investirala v Evropo. Toda to je bilo izjemno pretenciozno. Po tem, ko je EU zasegla ruske monetarne rezerve in jih želi trajno zapleniti, po tem, ko je nizozemska vlada čez noč podržavila zasebno podjetje v kitajski lasti in po tem, ko je Evropska komisija napovedala, da bo pogoj za kitajske investitorje v Evropi, da delijo tehnologijo z domačimi subjekti, bo težko prepričala kitajske investitorje, da načrtujejo in izvedejo val investicij v Evropi.

Lahko razumemo, da evropske države to počnejo zaradi pristiska ZDA in zaradi lastnega tehnološkega zaostanka za Kitajsko, toda ko je izgubljena pravna zaščita premoženja in intelektualne lastnine, je konec zaupanja investitorjev. Mednarodne organizacije (Svetovna banka, UNCTAD, OECD) so rabile nekaj desetletij po drugi svetovni vojni, da so postavile mednarodni okvir za zaščito tujih inveticij in mehanizem za reševanje sporov (SPS), zdaj je bil ya okvir v nekaj hitrih potezah porušen. Bi vi investirali svoja sredstva v takšno okolje, kjer vam ob prihodu zaplenijo intelektualno lastnino in kjer vam grozi, da vam lahko kadarkoli zasežejo vaše premoženje? Bi vi investirali v Tunguzijo? No, Evropa je postala Tunguzija.

Poleg tega, če Evropa krade ruske državne rezerve, medtem ko krade kitajska podjetja, ker so ji Američani to naročili, potem Evropa postane neprivlačna za naložbe, evro in funt pa neuporabna. Ne le za Kitajsko in Rusijo, ampak za kogar koli, ki ni ZDA ali ni pod nadzorom ZDA. Pomislite, kaj to pomeni za evropsko blaginjo.

Pot naprej je predvidljiva. Kratkoročno se bo Kitajska seveda maščevala. Pri Nexperii se že je (glejte spodaj) s prepovedjo izvoza matičnega podjetja Nexperie v Evropo. Sledi prepoved izvoza minearlov redke zemlje, kjer utegne biti prva in največja žrtev nizozemski ASML (glavni globalni proizvajalec litografije za proizvodnjo čipov). Nato pa sledi kitajski pritisk na evropska podjetja, ki imajo svoje naložbe v Kitajski. Toda če nas je zgodovina trgovinskih vojn česa naučila, je to, da v trgovinski vojni vsi izgubijo. Glavno izgubo pa občutijo ljudje v obliki izgub služb in zmanjšanja socialnih transferjev.

Nadaljujte z branjem→

The Dutch Government is stupid. Nexperia biggest factory is in China. Now China has put export control on Nexperia’s products and forbid them from being exported!

If China is nasty – it can add Nexperia’s operation outside China to an equivalent of an Entity List and simultaneously enforce its new rare earth element (REE) export controls on Nexperia’s key equipment suppliers (like ASML and Japanese toolmakers) – so that they cannot do business with Nexperia. Nexperia’s operations would be severely crippled, if not halted.

The reason lies in the total dependence of Nexperia chip manufacturing on foreign tools and maintenance:

1. Tool Maintenance Blackout: Nexperia’s fabrication plants (fabs) rely on sophisticated machinery for wafer processing. These tools contain Chinese REE permanent magnets for their ultra-precise motion, positioning, and laser systems. Restricting servicing and spare parts for these REE-dependent machines—especially for critical tools—would lead to rapid and catastrophic equipment failure and production halts as machines break down or drift out of calibration.
2. Consumables Cutoff: Essential Chinese REE-based materials, such as cerium oxide slurry used for wafer polishing, would also be immediately restricted.
3. No Immediate Alternative: Nexperia cannot run its fabs without these specialized global tools and consumables, and there are no immediate, non-Chinese alternatives for the entire supply chain of REE-containing parts.

Essentially, a Chinese ban weaponizing REEs against Nexperia’s foreign tool suppliers would create a dual choke-point—on the source materials and the critical machinery—making continued high-volume production impossible.

Vir: Ignis Rex

On 13 October 2025, I was on “Piers Morgan Uncensored” talking about President Trump’s grandiose claims about his success at ending the war in Gaza (genocide would be a more accurate term) and facilitating the “historic dawn of a new Middle East.” I made the case that regrettably Trump has done no such thing. Although I did not say this to Piers, when I listen to Trump’s boasts, I cannot help thinking about Neville Chamberlain’s famous boast that he had brought peace to Europe at Munich in 1938

Moj intervju v Delu v luči konference Energetika 2025 (naslednjo sredo) in naše prejšnji teden predstavljene analize o Optimalnem elektroenergetskem sistemu za Slovenijo.

Ali v energetiki potrebujemo družbeni dogovor, kakšna naj bo naša energetska prihodnost?

Seveda. Naša analiza, v kateri smo obravnavali 4 karakteristične scenarije razvoja bodočega elektroenergetskega sistema (EES) – Status quo, NEPN OVE (OVE+plin), 100 % OVE in OVE+jedrska energija – je pokazala, da je na dolgi rok, najdražja opcija neodločitev politike. Denimo, da se naša politika ne odloči za noben koncept razvoja, torej za ohranitev status quo. To pomeni, da leta 2033 ob zaustavitvi TEŠ6 izgubimo tretjino električne energije, leta 2043 pa z zaprtjem NEK še eno tretjino. To pomeni, da moramo izgubljeno energijo uvažati, hkrati pa se bo poraba električne energije zaradi energetskega prehoda iz fosilnih na nefosilne vire (zamenjava fosilnih goriv v transportu in ogrevanju) in dodatne porabe (elektifikacija, podatkovni centri itd.) do leta 2050 podvojila. To bi pomenilo, da bomo leta 2050 morali uvažati 70 % vse porabljene električne energije. Zdaj pa to primerjajmo z alternativami in izračunajmo, kakšni so skupni družbeni stroški oskrbe z električno energijo v življenjski dobi obrata z najdaljšo življensko dobo – torej v obdobju 80 let od sedaj naprej.

Na prvi pogled se zdi najbolj ugodno, če v Sloveniji ne bi vlagali v posodobitev EES, toda na dolgi rok bi nas to stalo 3.5-krat več, kot če bi izgradili JEK2. Podobno, na prvi pogled se zdi za Slovenijo bolj ugodno, da se ne loti projekta finančno zahtevne izgradnje JEK2. Toda na dolgi rok sta za družbo alternativi brez JEK2 občutno dražji – koncept OVE+plin je dražji za 3-krat od koncepta JE+OVE (156 proti 56 milijard evrov), koncept zgolj nestanovitnih OVE virov pa je za 4-krat (222 proti 56 milijard evrov oziroma za 166 milijard evrov) dražji od osnovnega scenarija z JEK2.

Te razlike se na koncu pokažejo na naših položnicah. Simulirali smo maloprodajne cene za odjemalce električne energije do leta 2050, ki ob polni stroškovni ceni elektrike domačega EES in veleprodajnih cenah na evropskem trgu upoštevajo tudi stroške omrežnine ter vse prispevke in dajatve. Naša analiza kaže, da je za domače odjemalce najbolj ugoden koncept EES s kombinacijo OVE in jedrske energije najbolj ugoden. Ob osnovnih predpostavkah bi se maloprodajna cena do leta 2050 povečala le za 10 % glede na 2024 (po stalnih cenah iz 2024). Nasprotno pa bi se cena elektrike za odjemalce v scenariju OVE+plin povečala za 35 %, v 100 % OVE scenariju pa za 74 %. Medtem ko v scenariju OVE in jedrske energije zaradi samozadostnosti v oskrbi po 2040 letu ostane cena za odjemalce stabilna, pa to ne velja za scenarije, ki temeljijo na odvisnosti od uvoza elektrike in plina. Ob morebitnih visokih uvoznih cenah elektrike (160 EUR/MWh) in plina bi se maloprodajna cena v 100 % OVE scenariju do 2050 približa ravni 400 EUR/MWh. Kar je  približno dvakrat višje od sedanjih cen in primerljivo s cenami, ki jih plačujejo nemška gospodinjstva.

Ključno je spoznanje, da kombinacije OVE in jedrske energije na eni strani zagotavlja stabilnost in nizke cene energije, na drugi strani pa zaradi pretežne neodvisnosti od uvoza elektrike in plina zagotavlja stabilno raven cen za domače odjemalce elektrike.

Nadaljujte z branjem→

Tudi ChatGPT-ju sem zastavil spodnje vprašanje:

Prosim, pripravi komentar, zakaj druge države ne sledijo Nemčiji glede koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn, težišče proizvodnje elektrike na občasnih virih, kot so sončne in vetrne elektrarne). Kaj nemški koncept pomeni iz vidika stroškov (stroški za kapacitete, nadomestne kapacitete, omrežje, regulacijo, subvencije), iz vidika zanesljivosti sistema in iz vidika dejanskega razogljičenja v domači državi porabljene elektrike (upoštevaj tudi potrebo po proizvodnji elektrike iz fosilnih virov v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute in upoštevaj carbon leakage v primeru uvoza električne energije v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute).

ChatGPT odgovarja:

Spodaj je strokovni komentar, zakaj številne države ne posnemajo nemškega koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn in osredotočenost na občasne vire – OVE: sonce in veter) ter kaj tak pristop pomeni z vidika sistemskih stroškov, zanesljivosti in dejanskega razogljičenja porabljene elektrike.

1) Stroški: energija ≠ celoten sistem

Nemški model temelji na hitri rasti OVE ob hkratnem izstopu iz jedrske energije. Ekonomika takšne zasnove ni odvisna le od “cene elektrike iz vetrnice ali panela” (LCOE), temveč od sistemskih stroškov, ki jih je treba prišteti, ko delež OVE postane visok:

• Kapacitete in nadomestne kapacitete. Sonce in veter imata nizko učinkovito nosilnost (ELCC): z naraščajočim deležem OVE se njihov prispevek k zanesljivosti zmanjšuje. Zato mora sistem vzdrževati paralelni nabor zanesljivih virov (plinske enote, črpalne hidroelektrarne, uvoz) za ure, dneve ali tedne brez vetra in sonca. Ti viri imajo nizko izkoriščenost, a zahtevajo visoke naložbe in fiksne stroške (t. i. plinsko-parne elektrarne “v pripravljenosti”).
• Omrežje in regulacija. Visoki deleži razpršenih OVE zahtevajo nove prenosne koridorje (npr. sever–jug), posodobitev distribucije, kompenzacijske naprave ter fleksibilnost (sekundarna/terciarna regulacija, hitro uravnavanje). Stroški redispeča in omejevanja proizvodnje (curtailment) naraščajo, ko proizvodnja presega lokalne prenosne zmogljivosti ali povpraševanje.
• Subvencije in javna sredstva. Prehod s podpornih tarif na dražbe je znižal premije za nove OVE, vendar ostajajo proračunske podpore za omrežje, shranjevanje, vodik, fleksibilnost in nadomestila ob omejitvah proizvodnje. Izključitev jedrskih virov hkrati odstrani stabilno nizkoogljično osnovo, ki bi sicer zmanjšala potrebo po dragih rezervnih shemah.
• Končna cena za odjemalce in industrijo. Tudi če je “energija iz OVE” poceni, sistemski dodatki (omrežje, regulacijske rezerve, izravnava) dvigujejo končni račun. Države z energetsko intenzivno industrijo in brez velike hidro ali jedrske osnove težko prenesejo to breme brez dodatnih olajšav.

Zakaj drugi ne sledijo? Ker se jim pri njihovih izhodiščnih pogojih (struktura proizvodnje, delež hidro/jedrske, interkonekcije) sistemska računica ne izide: kopiranje shem podpore brez zanesljive “sidrne” proizvodnje pomeni plačevati dvojno – enkrat za OVE in drugič za rezerve.

Nadaljujte z branjem→

DeepSeeku sem zastavil spodnje vprašanje:

Prosim, pripravi komentar, zakaj druge države ne sledijo Nemčiji glede koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn, težišče proizvodnje elektrike na občasnih virih, kot so sončne in vetrne elektrarne). Kaj nemški koncept pomeni iz vidika stroškov (stroški za kapacitete, nadomestne kapacitete, omrežje, regulacijo, subvencije), iz vidika zanesljivosti sistema in iz vidika dejanskega razogljičenja v domači državi porabljene elektrike (upoštevaj tudi potrebo po proizvodnji elektrike iz fosilnih virov v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute in upoštevaj carbon leakage v primeru uvoza električne energije v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute).

DeepSeek odgovarja:

Odlično zastavljeno vprašanje, ki se dotika srži energetskih dilem sodobne Evrope. Nemška Energiewende je eden najambicioznejših energetskih projektov na svetu, vendar so razlogi, zakaj ga druge države ne slepo posnemajo, kompleksni in večplastni.

Tukaj je komentar, ki razčleni te razloge z vidikov, ki ste jih navedli.

Zakaj druge države ne sledijo nemškemu konceptu?

Glavni razlog je celovita ocena stroškov, zanesljivosti in dejanskega učinka na razogljičenje, ki je za mnoge države preveč tvegana ali draga. Nemčija ima edinstveno kombinacijo gospodarske moči, industrijske strukture in politične volje, da lahko poskuša s takšnim eksperimentom.

1. Vidik Stroškov

Stroški Energiewende so ogromni in večplastni. Ne gre le za ceno sončnih panelov in vetrnic, temveč za celoten sistem, ki ga podpira.

• Kapacitete in subvencije:
  • Nemčija je porabila več sto milijard evrov za subvencioniranje obnovljivih virov energije (OVE) skozi mehanizem garancij odkupnih cen (feed-in tariff). To se je direktno odražalo v računih za električno energijo za potrošnike (EEG-Umlage), ki so bili med najvišjimi v Evropi.
  • Medtem ko so stroški OVE padli, so se pojavili drugi, skriti stroški.
• Nadomestne zmogljivosti in regulacija:
  • Ker veter in sonce ne pihata ali sijejo po ukazih, mora Nemčija vzdrževati dvojni sistem: OVE za “normalno” delovanje in konvencionalne (predvsem plinske in premogovne) elektrarne za čase, ko OVE ne proizvajajo dovolj.
  • Te elektrarne so drage za vzdrževanje v stanju pripravljenosti, saj delujejo le občasno, vendar so ključne za preprečitev izpadov omrežja. Njihovi stroški se prenašajo na potrošnike.
• Nadgradnja omrežja:
  • Vetrne elektrarne so pogosto na severu (obala Severnega morja), medtem ko je industrija na jugu. To zahteva drago izgradnjo novih daljnovodov visoke napetosti (npr. projekta SuedLink), kar naleti tudi na lokalni odpor.

Zakaj druge države ne želijo tega posnemati? Mnoge države menijo, da je ta model preveč finančno obremenjujoč za njihovo gospodarstvo in konkurenčnost ter da obstajajo stroškovno učinkovitejše poti do razogljičenja.

Nadaljujte z branjem→