Znižanje bonitetne ocene Izraela prejšnji teden s strani bonitetne agencije Moody’s, prve v zgodovini Izraela, je bolj simboličnega pomena kot znak resnih težav za Izrael. Inducira vprašanje, ali je to način, kako globalni kapital opomni (sankcionira je preveč močna beseda) nadzornike globalnega kapitala, da njihova dejanja morda niso brez posledic. Nekako v stilu, ko sin opomni očeta, da je morda malce pretiraval s pretepanjem sosedove žene in njenih otrok.

Znižanje bonitetne ocene sicer Izraelu ne bo povzročilo kakšnih težav, ker ima zelo nizek javni dolg (glede na BDP) in ker ima prvovrsten zasebni dostop do globalnega kapitala. Pomeni pa zaušnico. Tako pekočo, da so bili najvišji izraelski politiki togotni in da so predstavniki ministrstva za finance nemudoma odpotovali v London pojasnjevat vodstvu bonitetne hiše, da se to ne spodobi.

Res pa je, da bo dolgotrajnejša vojna v Gazi prinesla ne samo povečane stroške za proračun in da bo treba rezati druge javne izdatke, pač pa bo prinesla večjo nestabilnost v regiji, podražitev in zmanjšanje investicij. Dolga vojna utegne prinesti težave tudi v finančnem raju. Če kaj, pa v tistih krajih razumejo jezik denarja.

__________

Nadaljujte z branjem→

Vodilni ameriški in evropski voditelji so zgroženi nad izjavami Donalda Trumpa, ki ima največje možnosti za zmago na letošnjih ameriških predsedniških volitvah, da bo pustil Putina, da dokonča svoje delo v Ukrajini, in da bo pustil Evropo, naj se sama brani v primeru ruskega napada. Trump je seveda egocentrična karikatura, dosledna samo glede maksimiranja lastnih poslovnih koristi, v srži geopolitičnega delovanja pa sledi imperialni strategiji ameriških neokozervativcev, ki nadvladuje vse navidezne demokratsko-republikanske delitve. Ko gre za vojno v Ukrajini ali Gazi, ali prej v Iraku, Libiji in Siriji, težko najdete velike razlike med demokratskimi in republikanskimi politiki. In Trump je tisti, ki je pospešil oboroževanje Ukrajine, zaostril odnose s Kitajsko in ki danes Izrael podpira celo bolj goreče od Bidna. S Trumpom na oblasti torej, razen retoričnih eskapad, ni pričakovati spremembe ameriške politike.

Hkrati pa morebitna vrnitev Trumpa na oblast odpira vprašanje, ali to ne bi bila priložnost za Evropo. Če bi Trump res zmanjšal ost Nata glede Ukrajine in Rusije, mar ne bi bila to priložnost za Evropo, da se varnostno in vojaško osamosvoji od ZDA? Nečeloma že, v praksi pa so to zgolj sladke sanje. Prvič, nosilci neokonzervativne ameriške imperialne politike tega ne bodo nikoli dopustili, ker pač s tem izgubijo primež nad Evropo in si zmanjšajo možnosti nadzora nad Rusijo. NATO je bil pač dizajniran z namenom “to keep the Russians out, the Americans in and the Germans down“, kot je posrečeno povedal njegov prvi generalni sekretar.

In drugič, tudi če bi se EU odločila za novo varnostno arhitekturo z lastno vojsko in lastnim jedrskim orožjem (zdaj ga ima samo Francija), je EU preveč interesno heterogena in preveč disfunkcionalna, da bi lahko kaj takšnega tudi izvedla. EU ni sposobna niti enotno varovati svojih zunanjih meja, kaj šele, da bi se bila sposobna dogovoriti o formatu in standardih skupne evropske vojske. Predstavljajte si razlike v pogledih, organiziranosti in oborožitvi med francosko in nemško vojsko. In da bi Nemčija, ki se je 150 let bojevala s Francijo, slednji prepustila strateški nadzor nad svojo vojsko? Ali obratno.

Pozabite. NATO je v Evropi zato, da drži skupaj evropske države, ker bi se slednje sicer morda spet pobile med seboj, in zato, ker EU sicer sploh ne bi imela svoje obrambe.

No, cena, ki jo Evropa za to plačuje, je sodelovanje v ameriških vojaških eskapadah od Libije, Kosova, Sirije, Ukrajine do Gaze. In cena za to je, da v Evropi pač nikoli ne bomo mogli izkoristiti potenciala za gospodarsko sodelovanje z državami, ki jih ZDA percipirajo kot strateško nevarnost zase. Trenutno so to Rusija, Kitajska in Iran. Jutri pa bo nekdo drug.

Spodaj je dober komentar na to temo Thomasa Fazija.

Nadaljujte z branjem→

Vojne v Ukrajini bo enkrat konec. V novi publikaciji “The Day After: Postwar U.S. Strategy Toward Russia” ameriškega vojaškega think-tanka RAND, ki ga predvsem financira Pentagon, so se vprašali, kakšna je optimalna ameriška strategija za “dan potem”.

Naj samo osvežim spomin na predhodne analize RAND. Skupina avtorjev iz korporacije RAND je leta 2019 objavila analizo “Overextending and Unbalancing Russia” (celoten dokument na 354 straneh), ki se nekako smatra kot ameriška strategija za sprovociranje vojne v Ukrajini z namenom “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo”. V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.

Manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Kako se utegnejo odviti naslednji meseci v Ukrajini in kakšne utegnejo biti nove meje. Splača se prebrati. Tudi če se intimno ne strinjate. 

In the last Ukraine situation report I discussed the choice of General Oleksandr Syrski as the new Commander-in-Chief of the Ukrainian Armed Forces. He is likely to support the more aggressive choices the Ukrainian president Zelenski will make.

For mostly public relation reasons Zelenski demands constant attacks on Russian forces and no retreat of Ukrainian forces until absolutely necessary. Syrski is willing to deliver on that even as history says that he is unlikely to be successful:

Syrski, who was born as a Russian, had lost the cauldron battles of Debaltsevo (2015), Soledar (2023) and Bakhmut (2023). Currently Avdeevka is in a cauldron and likely to fall.

Rumors say that Syrski has already ordered reserves to reinforce the troops in Avdeevka.

Nadaljujte z branjem→

Nekoč sem predaval predmet Mednarodna konkurenčnost. Fokus je bil predvsem na to, kako povečati konkurenčnost evropskih držav, kajti države EU so zaostajale v rasti produktivnosti za ZDA. EU je imela nekoč v ta namen različne strategije – Lizbonska strategija (2000), prenovljena Lizbonska strategija (2005), Evropa 2020 (2010), nato pa strategija pametne specializacije, ki pa je padla v dolgo evrsko krizo. V glavnem, fokus Evrope je bil, kako povečati konkurenčnost prek rasti produktivnosti, da bi prenehala zaostajati za ZDA. V obdobju 1995-2009 je Evropa za rastjo produktivnosti ZDA zaostajala povprečno za 0.3 odstotne točke letno (1.3 % proti 1.6 %), po letu 2010 (2010-2022) pa se je zaostajanje Evrope (zaradi evrske krize kot posledice bedaste obsesije z dolgom) povečalo na povprečno 0.5 odstotnih točk letno (1.1 % proti 1.6 %). Evropa je še upočasnila rast produktivnosti, ZDA pa so nadaljevale z isto hitrostjo. No, ta razlika v počasnejši rasti Evrope je v dobrem desetletju (2010-2022) privedla do tega, da so ZDA svojo prednost v razvitosti pred Evropo povečale še za dodatnih 8.3 odstotnih točk.

Z Japonsko pa itak nima smisla izgubljati besed, ZDA so jo uspešno izločile iz igre s prisilo, da podpiše Plaza Accord (1985), ki je Japonsko prisilil v apreciacijo jena proti dolarju, kar je (zaradi pretiranega stimulusa, da bi preprečila recesijo) Japonsko efektivno pognalo v usodno finančno krizo (1991), po kateri se ni več pobrala (poglejte si tukaj, kako so ZDA Japonsko ekonomsko ubile).

No, izkazalo je, da se vsi po vrsti ukvarjamo s starimi damami. Z ostarelimi gospemi, ki se z invalidsko palico v roki sprehajajo po parku. Medtem ko mimo nje švigajo hipertrenirani fit mladci, ki se pripravljajo na maraton. V zgodbo je prišla Kitajska. In pokazala, kam sodijo stare gospe brez resne vizije in politične sposobnosti implementirati strategijo in brez potentnih podjetniških mladcev, ki bi jih lahko poslale v tekmovanje.

Poglejte spodnjo sliko, ki kaže rast produktivnosti (BDP per capita) ostarelih dam na Zahodu v primerjavi s Kitajsko in padli boste na rit. Medtem ko smo se v Evropi ukvarjali z ZDA (do 2010) in nato sami s seboj (evrska kriza), se je v ozadju pripravljala in zagnala v šprint Kitajska in švignila mimo nas. Medtem ko so ZDA v 13 letih povečale produktivnost za 20 % in medtem ko smo se mi sekirali, da so po letu 2010 ZDA še povečale prednost pred Evropo v produktivnosti za dobrih 8 odstotnih točk, je Kitajska v istih 13 letih povečala svojo produktivnost za 105 % (!) in Evropo prehitela po kumulativni rasti razvitosti za 92, ZDA pa za 84 odstotnih točk!

Nadaljujte z branjem→

Morda sem kaj spregledal, vendar: (1) od kdaj je v Evropi spet dovoljeno spodbujanje sovražnega govora in pobijanje ljudi na nacionalni osnovi?, in (2) kdaj je bil v Evropi rasizem spet dovoljen?

Spodaj je zelo dober komentar o tem, ki ga je napisal Robert Bryce. Preprosto ni jasno, kaj žene evropske politike v to destrukcijo evropskih gospodarstev. Od kod ta blaznost in kako, da nihče od njih ne spregleda? Kot da bi gledal kite, ki iz nam neznanega vzroka delajo množične samomore, vendar s to razliko, da kiti uničujejo sebe, evropski politiki pa podjetja, cele panoge in delovna mesta.

The headline on a February 9 Bloomberg article concisely sums up Europe’s unfolding disaster: “Germany’s days as an industrial superpower are coming to an end.” The article says, “Manufacturing output in Europe’s biggest economy has been trending downward since 2017, and the decline is accelerating as competitiveness erodes.”

Germany is once again, the “sick man of Europe.” But it’s not just Germany. All across Europe, industrial capacity is shrinking. Last month, Tata Steel announced it would close its last two blast furnaces in Britain by the end of this year, a move that will result “in the loss of up to 2,800 jobs at its Port Talbot steelworks in Wales.”

In January 2023, Slovalco announced it was permanently closing its aluminum smelters in Slovakia after 70 years of operation. The company, Slovakia’s biggest electricity consumer, said it was shuttering its smelters due to high power costs.

Europe drove itself into the ditch. Bad policy decisions, including net-zero delusions, the headlong rush to alt-energy, aggressive decarbonization mandates, and the strategic blunder of relying on Russian natural gas that’s no longer available, are driving the deindustrialization. How bad is it? Mario Loyola, a research fellow at the Heritage Foundation, wrote a sharp January 28 article in The Hill about Europe’s meltdown. According to European Commission data, industrial output in Europe “plummeted 5.8% in the 12 months ending November 2023,” he wrote. “Capital goods production was down nearly 8.7%. Investment in plants and equipment has plummeted.”

Nadaljujte z branjem→

A U.S. promise to Taiwan has quietly imploded after the dramatic collapse of Germany’s industrial sector.

Researchers at the Brookings think tank said Taiwan’s economy would survive the shock of war in the same way that Germany’s industrial economy would survive the shock of losing its gas pipeline from Russia.

But it’s now clear that the German economy hasn’t survived the loss at all.

Germany’s industrial output figures fell for seven months in a row, and a Bloomberg headline this week summed up the situation: “Germany’s Days as an Industrial Superpower Are Coming to an End”.

So Taiwan’s economy, too, would be doomed.

Nadaljujte z branjem→

Nekajkrat sem že napisal, da sta evropska cilja 100-odstotnega razogljičenja proizvodnje električne energije in hkrati 100-odstotne proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov sonca, vetra in biomase med seboj konfliktna in neizvedljiva. (Zadnjič me je kolega Luka Snoj iz Inštituta Jožef Štefan sicer opomnil, da vseeno obstaja ena možna rešitev tega konflikta: ugasnimo vse jedrske, plinske in premogovne elektrarne in kurimo drva za ogrevanje in proizvodnjo elektrike (ker drva so biomasa in se torej štejejo med obnovljive vire) in bomo šli nazaj v kameno dobo. Zmanjšamo obseg razpoložljive energije in kurimo obnovljiv vir. No, jaz vseeno mislim, da bi s kurjenjem drv močno zasmradili hipernaogljičili ozračje in da je zgornji konflikt med obema ciljema nerešljiv).

Kolikor poznam, do sedaj še nikomur ni uspelo dokazati, da bi evropska energetska paradigma z obema konfliktnima ciljema lahko delovala v praksi. Torej da v Evropi naš energetski sistem v celoti preobrazimo v smeri 100-odstotne proizvodnje elektrike iz OVE virov sonca, vetra in biomase in da ob tem spravimo emisije CO2 na ničlo. Zappa, Junginger & Van Den Broek so leta 2019 objavili raziskavo v znanstveni reviji Applied energy, v kateri so poskušali ugotoviti, ali je to možno in koliko bi to stalo. Dve njihovi ključni ugotoviti sta: (1) tudi če bi lahko tehnično optimizirali tak idealen energetski sistem, bi bil tak sistem zelo drag (za 30 % dražji od sistema z nizkoogljičnimi viri, kot sta jedrska in vodna energija), in (2) 100-odstotno OVE energetski sistem ne bi zagotovil ravni zmanjšanja emisij, ki je potrebna za dosego evropskih podnebnih ciljev do leta 2050, saj bodo negativne emisije iz biomase z zajemanjem in shranjevanjem ogljika še vedno potrebne za izravnavo povečanja posrednih emisij.

Nadaljujte z branjem→