Marco Del Negro in kolegi iz New York Federal Reserve so naredili odličen članek glede distribucijskih učinkov inflacije in dezinflacijskih učinkov. Glavne ugotovitve lahko strnemo tako: inflacija škodi vsem, še posebej revnim. Do tega pride, na eni strani zato, ker povišanje obrestnih mer (standardni ukrep, s katerim poskuša centralna banka zaustaviti ekonomsko aktivnost, da bi posledično zavrla rast cen) podraži kredite, ki jih imajo revni relativno več. Na drugi strani pa, ker zmanjšanje ekonomske aktivnosti pomeni večje težave glede obdržanja služb ali najti novo zaposlitev. Tudi bogati so prizadeti z inflacijo, vendar manj kot revni, ker se zmanjšajo dobički kot glavni vir njihovih prihodkov. Še bolj negativni učinek za revne pa nastopi, kadar je vir inflacije ponudbeni šok (rast cen energentov ali ključnih inputov), saj takrat agresiven boj proti inflaciji še bolj prizadene revne. Ponudbeni šok ima namreč za posledico višji dvig obrestnih mer in s tem še večje breme za zadolžena gospodinjstva z nizkimi dohodki, ob hkratnem zmanjšanju realnih plač zaradi visoke inflacije. Nasprotno pa zelo bogati (lastniki kapitala) s ponudbenim šokom celo pridobijo (zaradi nižjih realnih plač se povečajo dobički, kar je njihovi glavni vir dohodka).

Torej dezinflacijska politika v primeru ponudbenega šoka, kar smo doživljali zadnji dve leti, ima zelo boleče učinke na tiste z nizkimi dohodki. Pri povpraševalnem šoku (porast inflacije zaradi pregrevanja gospodarstva) so učinki nasprotni. Problem pa je, ker se centralne banke obeh tipov inflacije lotevajo na povsem enak način, saj imajo kot instrument za boj proti inflaciji na voljo samo obrestno mero.

Nadaljujte z branjem→

Raziskava javnega mnenja Evropskega sveta za zunanje zadeve (European Council on Foreign Relations) je pokazala, da so navadni Evropejci na nasprotnem bregu od njihovih voditeljev glede nadaljevanja vojne v Ukrajini. Prvič, izjemno malo navadnih Evropejcev meni (zgolj med 5 in 20 %), da bi lahko Ukrajina zmagala v tej vojni (izjema so zgolj Ukrajinci in delno Estonci). Vsi ostali v veliki večini menijo, da bo prišlo bodisi do dogovorjene poravnave ali da bo Rusija zmagala.

Nadaljujte z branjem→

Politične delnice Joeja Bidna za izvolitev na novembrskih predsedniških volitvah so po slabem nastopu na prvem soočenju s Trumpom po pričakovanju strmoglavile (vir):

V Demokratski stranki seveda panično diskutirajo, ali je Bidna mogoče pregovoriti k odstopu od kandidature in kdo bi ga lahko zamenjal. Največ možnosti, da premaga Trumpa, naj bi imela žena nekdanjega predsednika Michelle Obama. V marčevski anketi sicer ne bi mogla premagati Trumpa (44 proti 47 % podpore; takrat bi Biden dobil 43 %), toda zdaj bi se mu mogoče bolj približala.

Vendar se Biden zaenkrat ne namerava umakniti. Vsaj tako kaže po nedeljskem kosilu Bidnove družine, kjer naj bi žena in sin Bidna nagovarjala, da ostane v igri. Nekdanja predsednika Barack Obama in Bill Clinton ter vidni predstavniki Demokratske stranke so Bidna sicer javno podprli navkljub slabemu nastopu. Torej če se sam ne umakne, bodo Bidna demokrati težko zamenjali (glejte tukaj).

Tukaj je dober povzetek dogajanja glede tega.

Jasno je, seveda, da Ukrajina ne more v Nato, dokler je država v vojni, saj bi to zahtevalo aktivacijo člena 5 sporazuma Nato (“if a NATO Ally is the victim of an armed attack, each and every other member of the Alliance will consider this act of violence as an armed attack against all members and will take the actions it deems necessary to assist the Ally attacked“). Zato bodo članice Nata tudi na predstoječem vrhu Nata 9. julija v Washingtonu morale biti inovativne v argumentaciji, zakaj Ukrajina “še ni zrela za Nato”. No, tokrat je magična beseda: Korupcija. Pač rekli bodo, da je Ukrajina doslej naredila veliko reform, vendar mora poštimati še korupcijo.

Korupcija je v Ukrajini “name of the game” vse od njene neodvisnosti in ob Srbiji in Bosni in Hercegovini (in Rusiji) naj bi bila Ukrajina najbolj koruptivna evropska država. Vendar pa korupcija v Ukrajini nikogar ne moti, ko ji dovažajo orožje ali odobravajo finančno pomoč (doslej za več kot 380 milijard dolarjev, od tega 118 milijard dolarjev za orožje) in čeprav v Washingtonu, kot priznavajo, nimajo evidence, koliko tega orožja in finančne pomoči ponikne. Toda morali so najti nek formalni razlog, da Ukrajini ne odprejo vrat. Lahko si mislimo, kateri razlog bodo našli naslednje leto.

Ukraine will be told it is currently too corrupt to join Nato, in a major blow to Volodymyr Zelensky.

The alliance will request “additional steps” from Kyiv before membership talks progress, a senior official in the US State Department said.

The position will be set out in writing in the Nato communique to be signed at the alliance’s annual summit on July 9.

“We have to step back and applaud everything that Ukraine has done in the name of reforms over the last two-plus years,” the official told The Telegraph.

“As they continue to make those reforms, we want to commend them, we want to talk about additional steps that need to be taken, particularly in the area of anti-corruption. It is a priority for many of us around the table,” the source added.

Nadaljujte z branjem→

Cena Amy Klobuchar, ki jo je plačalo cionistično židovsko združenje AIPAC, je bila 664,011 dolarjev. Če torej kot cionistični izraelski lobi plačaš vsem kongresnikom in senatorjem po isti tarifi, imaš v Kongresu in Senatu za 277 mio dolarjev zagotovljeno dolgoročno popolno podporo vsemu, kar Izrael počne in vsako leto nekaj milijard dolarjev pomoči izraelski državi (3 milijarde dolarjev letno, skupaj 30 milijard dolarjev v 10 letih, v kar ni všteto sedanjih 10 milijard dolarjev pomoči Izraelu za napad na Gazo). Ameriški politiki so res poceni.

No, mene to izraelsko financiranje ameriških politikov spominja na zavarovanje: izraelski lobi prek AIPAC plačuje relativno nizke premije za zavarovanje senatorjem in kongresnikom, nakar Izrael vsako leto uveljavlja plačilo škode v višini 3 milijarde dolarjev. S to razliko, da bi vsaka zavarovalnica ob taki pogostosti izplačil škode istega zavarovanca temu drastično dvignila premijo.

Kaj pravi Wikipedia o cionističnem združenju (“the second-most powerful influence group in Washington, D.C.“) AIPAC (American Israel Public Affairs Committee):

AIPAC was founded in 1953 by Isaiah L. Kenen as the American Zionist Committee for Public Affairs as a lobbying division of the American Zionist Council (AZC).^[17] Kenen, a lobbyist for the AZC, had at earlier times worked for the Israeli Ministry of Foreign Affairs. As a lobbyist, Kenen diverged from AZC’s usual public relations efforts by trying to broaden support for Israel among traditionally non-Zionist groups. The founding of the new organization was in part a response to the negative international reaction to the October 1953 Qibya massacre, in which Israeli troops under Ariel Sharon killed at least sixty-nine Palestinian villagers, two-thirds of them women and children.^[17] As the Eisenhower administration suspected the AZC of being funded by the government of Israel, it was decided that the lobbying efforts should be separated into a separate organization with separate finances.^[17]

Nadaljujte z branjem→

John Mearsheimer je vedno na pravi strani zgodovine. Leta 2006 sta s kolegom Stephenom Waltom objavila članek “The Israel Lobby and U.S. Foreign Policy“. Članek analizira, kako izraelski lobi dominira ameriško zunanjo politiko in kako Washington brezrezervno podpira vsa dejanja Izraela, tudi oblikovanje apartheid države. Članek je povzročil veliko polemik, če se milo izrazim.

Članek je sicer naročila revija The Atlantic, ki pa je nato zavrnila njegovo objavo. Kondezirana verzija članka je bila obljavljena v reviji London Review of Books. Leta 2007 pa sta Mearsheimer in Walt daljšo verzijo objavila v knjižni obliki, ki je postala bestseller na knjižni listi New York Timesa.

V spodnjem nastopu je Mearsheimer desetletje kasnje (2017) analiziral spremembe v moči Izraelskega lobija. Izraelski lobi sicer še vedno povsem dominira ameriško zunanjo politiko na Bližnjem vzhodu, vendar pa je javna podpora izraelskim ravnanjem v ZDA zelo nizka in usiha. Mearsheimer je napovedal, da se Izraelu in izraelskemu lobiju napovedujejo temni časi, kajti Izrael nima nobenega interesa po vzpostavitvi dveh držav (kot se je zavezal v sporazumih iz Osla), pač pa je in bo ostal apartheid država. Kar pa bo vodilo v nujno eskalacijo konflikta med Izraelom in Palestinci.

Mearsheimer je seveda spet imel prav in to, kar danes gledamo s strani Izraela kot odgovor na Hamasovo teroristično akcijo, vodi k njegovemu padcu in v končni instanci do vzpostavitve dveh držav. Netanyanhujeva vlada bo s sedanjo neproporcionalno uporabo nasilja dejansko dosegla kontraproduktiven rezultat.

Če bi Nemčija želela zgolj premostiti obdobje, ko ni vetra (Dunkelfklaute), bi do leta 2035 morala namestiti najmanj za 14 TWh kapacitet baterij (bolj realistično za 30 TWh), kar bi po sedanjih cenah Teslinih baterij stalo 3.64 USD oziroma 83 % nemškega BDP v letu 2023! No, če bi bila Tesla v stanju takšno količino baterij tudi proizvesti. Za Nemčijo bi bilo bistveno ceneje, če bi namesto tega nadomestno elektriko raje uvažala (iz francoskih nukleark). Oziroma če Nemčija svojih nukleark ne bi zaprla, tega problema sploh ne bi imela. Ampak kaj, ko je pa ideologija močnejša od pameti…

In my thread from Dec 2022 below, I explained one challenge for the German Energiewende as legislated today: Dunkelflauten – prolonged periods with little wind or sunlight.

To keep the grid safe, Germany will likely need 14 TWh of chemical storage by 2035 to survive a Dunkelflaute. But 30 TWh are more realistic.

What would such storage cost today, were Tesla able to produce it ever (it couldn’t today)?

3.854 GWh (3,854 MWh) cost US$ 1 billion today, before maintenance & installation. Germany will need 14,000 GWh (14 TWh) or 3,633 of the below grid packs…!

Cost before maintenance and installation: US$ 3.64 trillion. Does everybody understand such cost? The German GDP is USD 4.4 trillion in 2023.

But can Germany not just import French nuclear power to close some of the Dunkelflaute gap? Sure, if France permits and has enough excess capacity. And what will be that price under Le Pen?

Nadaljujte z branjem→

Težko. Gre za dve načeloma ločeni, vendar lahko tudi povezani zadevi. Prva je, da bi Josepha Bidna zamenjali kot predsednika ZDA. To bi zahtevalo, da bi v skladu s 25. amandmajem podpredsednica in večina kabineta obvestila Senat in Kongres o tem, da predsednikni več sposoben opravljati predsedniških funkcij, s čimer bi ga podpredsednica Kamala Harris zamenjala na predsedniškem mestu. To bi ji kasneje odprlo pot, da postane tudi demokratska nominiranka za predsedniške volitve. Nekateri senatorji pozivajo k temu, s tem so se poigravali tudi v New York Timesu.

Toda se bo to tudi zgodilo? Ni nemogoče, je pa dokaj malo verjetno. Kajti s tem bi demokrati zasejali dvom v celoten Bidnov mandat in vse politike Bidnove administracije.

Druga pa je, da bi Bidna zamenjali kot demokratskega kandidata na predsedniških volitvah. S tem vprašanjem se ukvarja večina zahodnih medijev in uredniški odbori in ugledni posamezniki Bidna pozivajo k umiku:

• To Serve His Country, President Biden Should Leave the Race – New York Times Editorial Board
• Joe Biden Is a Good Man and a Good President. He Must Bow Out of the Race – Thomas L. Friedman, New York Times
• The Best President of My Adult Life Needs to Withdraw – Paul Krugman, New York Times
• Who Might Replace Biden on the Top of the Ticket? – New York Times
• Opinion: The Dramatic Dangers of a Second Biden Administration – New York Times
• Could Democrats replace President Biden at the top of the presidential ticket? – New York Times

Toda mediji so kmalu prišli do hladnega tuša z ugotovitvijo, da Bidna kot predsedniškega kandidata formalno ni mogoče umakniti, če se sam ne umakne. Biden je v predvolilni kampanji demokratske stranke zbral 3,894 od skupaj 3,937 glasov delegatov. Formalno bi se torej morala večina teh delegatov premisliti in na nominacijski konferenci 19. avgusta bi moralo vsaj 1,968 delegatov glasovati za drugega kandidata.

Toda se bo to tudi zgodilo? Ni nemogoče, je pa dokaj malo verjetno. Prvi razlog je, da večina delegatov še vedno zavezana Bidnu. Drugi pa je, da bi se morali poenotiti glede novega kandidata. Kar je še težje. Vsaj tako kaže.

Nadaljujte z branjem→