Povzetek: prišli smo to točke, ko ZDA s sankcioniranjem Kitajske bolj škodujejo sebi kot Kitajski.

Še celoten video pogovora z Johnom Mearsheimerjem ob izidu njegove nove knjige “The Tragedy of Great Power Politics”. Mearsheimer je res brilijanten mislec.

Nasprotnike je treba poslušati, tudi če se z njimi ne strinjamo. Pri Putinu je zanimiva širina in hladna treznost diskusije.

Le kako bi izgledal slovenski zeleni prehod pozimi, če bi ugasnili NEK?

Sveto pismo (Knjiga prerokb 16:18)

Marko Golob

Jožetova odlična prispevka pred dnevi (Če so ZDA želele zaustaviti Kitajsko, se jim je to grdo ponesrečilo in Kako so lahko zahodni menedžerji spregledali kitajski industrijski cunami?) sta mi spet obudila spomin na aprilsko slovensko gospodarsko-politično delegacijo na Kitajsko, katere član sem bil. Spomnim se pogovora s predsednikom evropske gospodarske zbornice na Kitajskem Eurochamber in hkrati predsednika Volkswagen China, s katerim sem imel priliko sedeti v Pekingu skupaj pri kosilu. Takole je dejal (navajam po spominu):

»Pričakovali smo, da bodo mlade kitajske generacije postajale čedalje bolj pro-zahodne, pa se je izkazalo, da so bistveno bolj nacionalno zavedne kot njihovi starši. Če so njihovi starši kupovali zahodne izdelke zaradi prestiža, danes mlajši del kitajske družbe kupuje kitajske izdelke zaradi ponosa«.

Nadaljujte z branjem→

Tale najstnik (amaterski novinar) je naredil več za objektivno poročanje o incidentu v Amsterdamu kot vsi zahodni novinarji, ki bi po svoji profesionalni dolžnosti morali poiskati objektivno resnico. Vendar niso.

Spodaj je še komentar, kako so uradni mediji zlorabili ta incident za manipulacijo, da gre v Amsterdamu za podoben antisemitski napad, kot so ga bili deležni Židje v času druge svetovne vojne. Zanimivo je predvsem, da nikogar od “novinarjev”, ki sodeluje v tej propagandi ni sram. Nihče nima niti kančka sramu.

Tale komentar Thomasa Fazija je blizu temu, kar sem pisal včeraj, in sicer, da izvolitev Trumpa daje priložnost Evropi, da se osamosvoji od ZDA. Fazi dobro sklepa, da se utegne Trumpova ideja, da bo na hitro končal vojno v Ukrajini sfižiti. Trump in ZDA si ne morejo privoščiti, da bi Rusiji preveč popustili, zato bo Trump Rusiji predlagal rešitve, ki so zanjo iz strateškega vidika nesprejemljive. Predlog, ki je pricurljal v javnost, naj bi šel v smeri, (1) da se Ukrajina zaveže, da 20 let ne bo vstopila v Nato, (2) na zdajšnji frontni črti se oblikuje demilitarizirano območje, in (3) ZDA z namenom varnostnih garancij Ukrajini še naprej zagotavljajo vojaško pomoč. Putin in Rusija na tak predlog ne moreta pristati, saj s tem Rusija ni dosegla osnovnega cilja svoje vojaške operacije v Ukrajini, torej trajne nevtralnosti in vojaške ošibitve Ukrajine, da ta s pomočjo orožja Nata ne bi mogla ogrožati varnostnih interesov Rusije. In ker Rusija zmaguje v tej vojni, Rusija na ta predlog ne more pristati. Posledično bi se ZDA utegnile umakniti iz te godlje, ki so jo zakuhale pred letom 2022 z vabljenjem Ukrajine v Nato, in prevaliti breme vojaškega podpiranja nadaljevanja vojne v Ukrajini na evropske države. ZDA bi se s tem znebile finančnega bremena, Evropa pa bi ob nadaljevanju gospodarske stagnacije prevzela še polno breme financiranja Ukrajine. V to smer so včeraj razmišljali nemški politiki, ko so predlagali, da naj bi evropske države of ZDA kupovale orožje, da bi ga nato pošiljale v Ukrajino.

Seveda gre za nonsens in popolni gospodarski samomor Evrope, saj bi Evropa ostala trajno odrezana od poceni energentov in s tem obsojena na deindustrializacijo in gospodarsko depresijo, hkrati pa bi si nakopala še za okrog 1 % BDP letnih izdatkov za financiranje vojne v Ukrajini. Le kakšno korist bi Evropa lahko imela od te “rešitve”?!

No, tukaj nastopi trenutek za razum, ko bo vse večjemu številu evropskih politikov kliknilo v možganih, da z vojno v Ukrajini izgubljata samo Ukrajina in Evropa, vsi ostali pa imajo od tega koristi, in da je treba z vojno in sankcijami na uvoz energentov čim prej končati. Ta Trumpov izolacionizem je lahko tisti trigger, ki bo Evropo prisilil, da se začne spraševati o lastnih interesih in vzpostavitvi lastne varnostne infrastrukture in lastne strateške avtonomije, vključno in najprej z vojaško.

Ampak do takrat bo preteklo še veliko časa. Evropsko zunanjo politiko bodo še dolgo določali v Washingtonu.

Nadaljujte z branjem→

Huh, tale program za predsedovanje Donalda Trumpa 2025-2028, objavljen na republikanski platformi, se bere kot ekstremno radikalni program, na katerega bi bila ponosna večina evropskih desnih ekstremističnih strank. No, dobra polovica programskih točk je čisto OK, v skladu z novo prebujenim ekonomskim nacionalizmom, ko – potem, ko jih je močno prehitela Kitajska – ZDA ne ustrezata več liberalizem in globalizacija (očitno bo treba učbenike ekonomije napisati na novo). Toda točke 1, 2, 10, 16 in 18… V ZDA se obeta največja kulturna vojna po odpravi sužnjelastništva in apartheida. ZDA ne bodo več prijazne do tujcev, spolno drugačnih in dvomilcev v božansko naravo izraelskega naroda.

Ne dvomim, da se bodo po tem Trumpovem programi zgledovale mnoge evropske stranke. V “zanimivo” zgodovinsko obdobje drsimo.

Vir: GOP 2024 Platform MAGA

Tale slika spodaj nazorno kaže, kakšne galaksije ločijo normalne ljudi od ekonomistov glede razumevanja problema inflacije. Ekonomisti se ukvarjamo s stopnjami rasti inflacije, torej s spremembami spremembe cen (v matematiki je to drugi odvod ravni cen, torej pospešek cen). Naš fokus je na tem, ali stopnja inflacije pospešuje ali se umirja, torej ali postaja krivulja indeksa inflacije bolj strma ali bolj položna. Pri tem pa ekonomisti spregledamo slona v sobi: spregledamo kumulativno spremembo cen v tem času. Kot lahko vidite v spodnji sliki, postanemo ekonomisti izjemno srečni, ko se krivulja indeksa cen splošči in stopnja rasti cen pade pod 2 % na letni ravni (na vrhu krivulje), takrat je anše delo opravljeno. Toda medtem so se cene (hrane) povečale za več kot četrtino. Torej medtem, ko se mi ekonomisti miselno ukvarjamo s šraufanjem naklona krivulje indeksa cen, se je ljudem kupna moč zmanjšala za več kot četrtino.

Inflacija je bila, kot kažejo ankete, glavni razlog, da so Američani kaznovali demokratsko stranko na oblasti.

Vir: Dario Perkins, via X