Thomas Fazi v UnHerd kritično obravnava pobudo Evropske komisije imenovano European Democracy Shield, ki naj bi po uradni razlagi ščitila svobodo govora, volitev in civilno družbo pred »dezinformacijami« in tujim vmešavanjem. Po njegovem mnenju gre v resnici za orodje nadzora in omejevanja svobode izražanja, ki pod pretvezo zaščite demokracije uvaja mehanizme za nadzor informacij in kaznovanje odklonskih mnenj. Osrednji del predloga je ustanovitev nadzornega centra za prepoznavanje in odstranjevanje »lažnih vsebin« z interneta, kar po Fazijevih besedah odpira nevarna vprašanja o tem, kdo določa, kaj je resnica.

Drugi element pobude je mreža “neodvisnih” preverjevalcev dejstev, ki bi delovali v vseh uradnih jezikih EU. Fazi poudarja, da izraz “neodvisen” v Bruslju pogosto pomeni ravno nasprotno, saj so te organizacije finančno odvisne od Komisije, ki jih financira prek obsežnih razpisov in programov. Demokratični ščit naj bi tako razširil pristojnosti že obstoječega Evropskega observatorija za digitalne medije (EDMO), ki je bil doslej deležen več deset milijonov evrov evropskega denarja, s čimer se, po mnenju Fazija, ustvarja zaprt sistem povratnih informacij, v katerem EU financira akterje, ki nato potrjujejo in širijo njene lastne narative.

Nadaljujte z branjem→

Ko iščem razlago za evropski gospodarski samomor, še vedno niham med neumnostjo in med načrtno sabotažo. Preveč sem racionalen za teorije zarote, da bi se nagnil v smer načrtne sabotaže, toda tudi neumnost ne more biti tako globoka in tako široko razpredena. Ko vidiš, da sedanje energetske in podnebne politike vodijo v tvojo lastno gospodarsko razgradnjo, razgradnjo temelja evropske blaginje, medtem ko koristijo tvojima največjima konkurentoma (Kitajski in ZDA), ko vidiš, da sankcije škodijo samo tebi, koristijo pa Rusiji, Kitajski in ZDA, potem je težko zagovarjati, da gre samo za navadno neumnost. Tako neumen, da načrtno uničuješ samega sebe, leto za letom, in da končno tega ne sprevidiš  in ne prenehaš to početi, je preprosto težko biti.

Europe just became the only region on Earth planning to use less natural gas — not because it “went green,” but because its industries are dying. The Green New Deal didn’t decarbonize Europe… it de-industrialized it. And the elites still call this “a success.”

Every region rises. North America up.

Asia up. Middle East up. Africa up.

Eurasia stable and expanding. Only Europe collapses double digits.

This isn’t climate leadership. It’s the unmistakable signature of a project that was never about saving the planet, but about dismantling Europe’s industrial capacity, one sanction package and one ideological decree at a time.

The moment Europe cut itself off from cheap Russian pipeline gas, the clock started ticking. What followed was not an energy transition but an energy suicide pact. The continent that once powered global manufacturing now runs on wishful thinking, imported LNG priced like liquid gold, and punitive regulations written by people who’ve never worked a day in a factory.

Nadaljujte z branjem→

Če karikiram, ob zadnjem nastopu Ursule bon der Leyen v evropskem parlamentu je še pes ni prišel poslušat (če odštejemo osebje parlamenta in kamermana).

THE DAY EUROPE STOPPED LISTENING TO URSULA VON DER LEYEN

The empty Parliament says more than any speech she has ever given.

European Parliament was EMPTY during her speech.

Not half-empty.

 Empty.

This is not a scheduling issue.

This is not an accident.

This is a political message:

👉 Von der Leyen has lost all authority.

Even her own Parliament no longer takes her seriously.

Nadaljujte z branjem→

Moja travma zadnjih 25 let je spremljanje »kitajskega šoka« – gospodarskega vzpona Kitajske po letu 2000. Nekaj med nejevero in čudenjem nad sistematičnostjo oblikovanja lastnih verig vrednosti od surovin do pametnih končnih izdelkov in strahom pred tem, kdaj nas bo ta vlak pregazil in zibelko industrijske revolucije spremenil v industrijski muzej na prostem.

Kitajska je svoj delež v svetovni industrijski proizvodnji povečala z 6 % leta 2000 na današnjih 33 %, po ocenah UNIDO pa bo do leta 2030 dosegla kar 45 % – skoraj polovico svetovne industrije. Hkrati se bo delež držav z visokimi dohodki prepolovil (s 75 % na 38 %), delež ZDA pa padel z 25 % na 11 %, kar pomeni najglobljo prerazporeditev industrijske moči v sodobni zgodovini.

Nadaljujte z branjem→

Evropska unija je mojster paradoksov in samomorilskih akcij. Svoja dejanja želi temeljiti na moralnih in “visokih” vrednotah, ki pa se nato z izvedbenimi politikami prelevijo v svoje nasprotje. Tako je bilo s skupnim evropskim trgovm, tako je bilo s skupno valuto evrom, tako je s politiko glede Ukrajine (da o hipokriziji glede Izraela ne govorimo), tako je z njeno energetsko politiko in tako je z njenimi podnebnimi politikami. Najbolj cinično je to, da lahko te evropske paradokse, ki vodijo v samouničenje, pokažeš na tako preprost način – zgolj s prikazom dostopnih podatkov. Ni potrebna nobena fancy ekonometrija ali brskanje za težko dostopnimi podatki, paradoks in samouničevalnost evropskih (samomorilskih) politik se tako preprosto pokaže z uporabo prosto dostopnih podatkov. Poglejte spodnji evropski podnebni paradoks oziroma kako EU s svojo podnebno politiko zvišuje globalne emisije, namesto da bi jih zniževala.

Poglejte spodnje štiri grafe iz Our World in Data in jasno kot dan boste videli paradoks evropske podnebne politike. Evropska unija danes ustvari le okoli 7,3 % globalnih emisij CO₂, kar pomeni 2,74 mrd ton letno (2022). Kitajska sama jih proizvede 11,71 mrd ton (31 %), celotna Azija pa kar 22,24 mrd ton, torej skoraj 60 % vseh svetovnih izpustov. ZDA prispevajo 5,06 mrd ton, Indija 2,83 mrd ton. EU tako danes prispeva manj kot četrtino emisij Kitajske in zanemarljiv delež v primerjavi s celotno Azijo. 

A čeprav je evropski delež v svetovnih izpustih nizek, je EU z najstrožjim sistemom emisijskih kuponov (EU ETS), dragimi cenami elektrike in prepovedjo uvoza cenejšega ruskega plina močno podražila industrijsko proizvodnjo. Posledica je, da energetsko intenzivne industrije – jeklarstvo, aluminij, cement, kemija – zapirajo obrate in proizvodnjo selijo v regije, kjer energije in emisij nihče ne kaznuje: na Kitajsko in širše po Aziji.

Zanimivo v spodnjem grafu je, da sta EU in Kitajska imeli leta 2001 identičen delež v globalnih izpustih CO2 (14 %), nakar je EU v dveh desetletjih svoj delež prepolovila (za 7 o.t.), Kitajska pa ga je več kot podvojila (za 17 o.t.), ker je postala svetovna tovarna. Podobno je pri ZDA – zmanjšanje deleža v globalnih izpustih CO2 za 10 o.t. (zaradi deindustrializacije). Torej s to selitvijo proizvodnje se globalne emisije niso zmanjšale, pač pa so se zgolj preselile v Kitajsko (oziroma Azijo) in se đe dodatno povečale zaradi povečane kitajske proizvodnje in njenega bolj umazanega načina proizvodnje istih izdelkov.

Nadaljujte z branjem→

Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, je ponovno dala eno svojih tradicionalno butastih izjav, ki hkrati niso resnične.

Ne, podnebna akcija EU in konkurenčnost ne gresta skupaj. CO2 kuponi drastično povišujejo stroške evropske energetsko intenzivne industrije in hkrati povišujejo cene elektrike. Oboje skupaj pa negativno vpliva na stroškovno konkurenčnost evropske industrije in jo sili v zapiranje obratov in selitev proizvodnje v tujino. V države brez te regulacije in v države z nižjo ceno energije.

ZDA in Kitajska te podnebne akcije in bedastih kuponov nimata, zato jima evropska neumna politika daje dodatno prednost. EU komisija je sama ustrelila svojo industrijo v kolena, da ta ne bi mogla biti konkurenčna.

Celotna EU proizvede letno 6.3 % globalnih CO2 emisij, ZDA 12.7 % in Kitajska 31.8 %, preostala Azija brez Kitajske pa še dodatnih 29 %. Evropsko samokaznovanje in samožrtvovanje ne rešuje ničesar. Z uničevanjem lastne industrije zgolj seli izpuste v Azijo. V EU lahko povsem ubijemo industrijo in pobijemo vso govedo (da ne bi spuščalo plinov) in lahko se povrnemo v srednji vek (brez industrije, z nizko porabo energije), toda tudi če zmanjšamo teh 6.3 % globalnih emisij na ničlo, s eglobalne emisije CO2 ne bodo zmanjšale, pač pa se bodo povečale za več kot 10 odstotnih točk. Ker na Kitajskem in v azijskih državah te iste produkte, katerih proizvodnjo mi ubijamo in jo selimo v Azijo, proizvajajo bistveno bolj ogljično intenzivno. S tem, ko ubijamo čisto evropsko industrijo, negativno vplivamo na globalne izpuste.

Kateremu bedaku to ni jasno?

Spodaj je reklama za knjigo Gorazda Hladnika (z zgornjim naslovom), ki se mi zdi zanimiva. 

Knjiga Dobro jutro, Evropa je angažiran in drzen pogled na razkroj evropske civilizacije pod pritiski globalne oligarhije, neoliberalnih dogem ter kulturne in moralne erozije. Z analitično ostrino in politično jasnostjo razkriva, kako se izgubljata evropska suverenost in etična koherenca – in ponuja konkretne scenarije za civilizacijski preporod.

Avtor, z dolgoletnimi izkušnjami v mednarodnem menedžmentu, politiki in institucionalnem sodelovanju, opisuje mehanizme manipulacije, propad zaupanja in zaton vrednot. Knjiga poziva k obnovi odgovorne solidarnosti, strateške avtonomije in človeške integritete v multipolarnem svetu.

Priporočilo

» Dobro jutro, Evropa je široka politična analiza tega, v kaj sta se preoblikovala Evropska unija in njene države članice. Ponuja ostro kritiko nekoč plemenitih idealov, ki so se sčasoma spremenili v prazne obljube, napihnjeno birokracijo in aroganco—ter razkriva, kako institucionalizirano lobiranje in korporativna moč zatreta upanje ‘malih’ državljanov. Hkrati je to tudi poziv k rešitvam—neposredni demokraciji, modularni federaciji in varnostni deeskalaciji.«

— Pascal Lottaz, izredni profesor, Univerza v Kyotu

Nadaljujte z branjem→

Weijian Shan je ena najvplivnejših osebnosti sodobnih azijskih financ in nekdo, ki Kitajsko razume iz notranjosti, ne skozi zahodno optiko. Njegovo življenjsko pot je zaznamovala kulturna revolucija, ki jo opisuje v eni najboljših avtobiografij o sodobni Kitajski, knjigi Out of the Gobi. To delo ni le osebna pripoved, temveč tudi zgodovinski ključ za razumevanje generacije današnjih kitajskih voditeljev, ki so odraščali v obdobju revščine, političnih pretresov in ideološkega preobrata poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Shan, danes izvršni predsednik in soustanovitelj zasebno-kapitalske družbe PAG, v svojih drugih knjigah Money Games in Money Machine natančno razčlenjuje mehanizme globalnih trgov in kapitala. To je prednost njegove pravkar objavljene, še čisto sveže analize o paradoksu “nizke produktivnosti” Kitajske, ki jo je objavil na strani svetovalne družbe Gavekal Dragonomics – v njej je prepletel vse: zgodovinsko razumevanje, praktično finančno znanje in redko sposobnost, da preseže zahodne zmote o kitajskem gospodarstvu.

Njegova analiza je razgalitev epistemološke slepote Zahoda, ki kljub očitni prevladi Kitajske v proizvodnji še vedno vztraja pri prepričanju, da je kitajska industrija neučinkovita. Da kitajska prednost izhaja iz nizke cene delovne sile. Shan prepričljivo pokaže, da je ta domnevna neučinkovitost zzgolj rezultat napačnih meritev, napačnih pojmovanj in napačnih kategorij, ki jih uporabljajo mednarodne institucije in analitiki, ujeti v lastne metodološke okvirje.

Kitajska danes predstavlja svetovno jedro industrijske proizvodnje, saj ustvari okoli 30 % globalne dodane vrednosti v industriji in več kot dve tretjini fizične proizvodnje v sektorjih, kot so ladjedelništvo, električna vozila, baterije, droni in sončne celice. Z več kot 30.000 pametnimi tovarnami, od katerih številne delujejo popolnoma avtomatizirano, ter z gostoto industrijskih robotov, ki je za 50 % višja kot v ZDA, se zdi, da je Kitajska uresničila vizijo četrte industrijske revolucije. Toda skoraj vse ekonomske raziskave hkrati trdijo, da je kitajska delovna produktivnost v industriji še vedno za nekajkrat nižja od ameriške. Kako je to mogoče? Shan plastično razloži, da gre za napačne metodološke primerjave – ne za realni zaostanek v produktivnosti.

Nadaljujte z branjem→