Če je bila novica včerajšnjega dneva, da je danska vlada dovolila lastnikom Severnega toka, da lahko začnejo s popravilom poškodovanih plinovodov, je novica današnjega dneva (Financial Times), da med najvišjimi predstavnikiEveopks ekomisije potekajo diskusije o ponovni vzpostavitvi dobav ruskega plina. Iniciativa za te diskusije je seveda prišla iz držav, ki so najbolj trpele zaradi odpovedi dobav ruskega plina (predvsem Nemčija, katere energtesko intenzivne panoge so od začetka vojne v Ukrajini upadle za več kot 15 %, celotno nemško gospodarstvo pa je že dve leti v recesiji). Dodatni razlogi za te diskusije pa so tudi v tem, da bi z omilitvijo sankcij proti Rusiji slednjo lažje spravili za pogajalsko mizo in da bi EU s tem dobila pogajalski vzvod proti Trumpu, ki je začel izsiljevati EU, da morajo kupovati več ameriškega LNG plina, sicer bodo deležne uvoznih carin. In seveda, Trumpov mirovni načrt za Ukrajino izpred nekaj dni predvideva, da bodo celotne stroške obnove Ukrajine prevzele države EU, ki pa bi lahko del prihodkov za ta namen pridobile z uvozno dajatvijo na uvožen ruski plin.

To potezo je bilo seveda vsekakor prejkoslej za pričakovati. Ker je menjava evropskih industrijskih izdelkov za ruske energente, surovine in umetna gnojila optimalna za obe strani, slednji pa so bili temelj primerjalnih prednosti Nemčija in evropske dobaviteljske verige za nemška podjetja. Zabavno pa pri vsem pa je dvoje. Prvič, pretvarjanje evropskih politikov, da lahko zdržijo brez ruskih energentov, brez da bi uničili nemško gospodarstvo in njeno evropsko dobaviteljsko verigo. Načrt EK je bil, da se do leta 2027 povsem odklopi od ruskega plina, marca letos naj bi pripravila končni načrt. In (z letošnjo prekinitvijo dobav prek Rusije) bi to skoraj uspelo (zmanjšanje iz 40 % na 5 % pri zemeljskem plinu, ne pa pri LNG). Le da je nemško gospodartvo v popolnem kolapsu, evrsko pa v stagnaciji.

Kot v tistem vicu o ciganu, ki je konja navajal, da bi namesto sena jedel žaganje – skoraj bi mu uspelo, potem pa je na žalost konj poginil.

In drugič, zaradi začetka teh diskusij so znoreli proti ruski jastrebi v EK, predvsem iz vzhodnoevropskih držav. Predstavljajte si baltske in poljske politike, ki zaradi zgodovinskih razlogov sovražijo Rusijo in ki jim ni bilo težko žrtvovati nemškega gospodarstva in njegove evropske dobaviteljske verige, da bi lahko zagodli zgodovinsko lekcijo Rusiji. Ampak kot pravijo, lahko je s tujim k. po koprivah mlatiti.

Ključno je, da se razum vrača v Evropo. In, paradoksalno, da je bil potreben Trump, da je ponovno aktiviral razum.

Nadaljujte z branjem→

Tega se sicer spomnijo samo mnogo starejši od mene, toda izraz je ostal. “Sputnik moment” je izraz za paniko, ki je nastala v ZDA, ko je Sovjetska zveza leta 1957 izstrelila prvi umetni satelit Sputnik 1 v orbito okoli Zemlje, kar je ZDA ujelo nepripravljene. Ta dogodek je sprožil vesoljsko tekmo med hladno vojno in pripeljal do tega, da so tudi ZDA leta 1958 v vesolje uspešno izstrelile satelit Explorer 1. “Sputnik trenutek” je ostal v zavesti kot točka, ko ljudje spoznajo, da so ogroženi ali izzvani, in morajo podvojiti svoja prizadevanja, da dohitijo nasprotnika.

No, ta Sputnik trenutek se je zgodil ameriškim podjetjem na področju umetne inteligence. Sam Altman, ustanovitelj in direktor OpenAI, ki je oblikoval ChatGPT, se je še lani na okrogli mizi v Indiji malce posmehoval, ko so ga indijski gostitelji vprašali, ali je možno, da bi kakšno indijsko podjetje, ki bi vložilo denimo 10 mio dolarjev, lahko naredilo napredk ali celo ujelo ameriška podjetja. Rekel je, da je verjetnost zelo majhna ali celo nemogoče, ampak naj poskusijo.

No, Indijci niso bili dovolj pogumni in smeli. Kitajci pač. Toda ne katero izmed petih velikih kitajskih podjetij, pač pa neznan startup DeepSeek. In to na manj naprednih čipih Nvidie, zgolj v dveh mesecih treniranja in za samo 5.6 mio dolarjev vložka. To je pognalo strah v kosti ameriškim tehnološkim podjetjem, kajti ko se v to področje zaženejo kitajski tehnološki velikani (Alibaba je pravkar sporočil, da začenja), bodo pobrali globalni biznis pri komercializaciji UI storitev, ki so si jih obetala ameriška podjetja.

Tekma na področju umetne inteligence se šele začenja.

___________

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki so prešpricali zgodovino in predvsem zgodovino trgovinskih vojn, naj za lažje razumevanje dogajanja glede napovedanih ameriških carin za tajvanske čipe in zdravila in kasneje tudi za izdelke iz ostalih držav (Mehika, Kanada, Kitajska, EU) uvodoma osvežim spomin, kako so se v 1980-ih letih ZDA odkrižale Japonske kot glavnega gospodarskega tekmeca.

Japonska je bila po drugi svetovni vojni najhitreje rastoča država skozi štiri desetletja. Bila je industrijsko najbolj konkurenčna država. Japonska podjetja so serijsko izvajale prevzeme v ZDA – od železarn do holivudskih studijev.

Ker je po naftni krizi avtomobilsko industrijo v ZDA ogrožala priljubljenost cenejših japonskih avtomobilov z manjšo porabo goriva, je Reaganova administracija leta 1981 s “sporazumom” o “prostovoljni omejitvi izvoza” japonskim podjetjem omejila izvoz na 1,68 milijona avtomobilov v ZDA letno. Sporazum je vplival na vsa japonska vozila, izvožena v ZDA, vendar ni vključeval japonskih znamk, izdelanih v Združenih državah. … Japonska avtomobilska industrija se je odzvala z ustanovitvijo sestavnih obratov oziroma preselitvijo proiavodnje v ZDA.

Ker je bila japonska industrijska dominacija v začetku 1980-ih let za ZDA preveč nevarna tudi na drugih področjih, je Reaganova administracija zagnala kampanjo glede nepoštene konkurence. Japonska naj bi igrala nepošteno, ker naj bi manipulirala svojo valuto in s tem umetno spodbujala konkurenčnost izvoza. ZDA so Japonsko, Nemčijo, Francijo in V. Britanijo leta 1985 prepričale v podpis t.i. Plaza accord, ki je slednje zavezal, da bodo njihove valute aprecirale napram dolarju. Posledična apreciacijska recesija je Japonsko najprej poslala v velik kapitalski in nepremičninski balon, ki se je nato razvil v globoko in dolgo finančno krizo in 3 in pol desetletja izgubljene rasti, iz katere se Japonska ni več rešila. Če se je leta 1989 32 japonskih podjetij uvrstilo na seznam 50 največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji, je do danes med prvih 50 ostala le še Toyota. 

No, ZDA so danes v podobni krizi identitete, le da jih tokrat ogroža predvsem Kitajska, ostale države pa so kolateralna škoda. Ker je ogrožena tehnološka, gospodarska in politična globalna hegemonija ZDA, se je že pod Obamo začela ameriška vojna za ohranitev dominacije (carine na uvoz kitajskih solarnih panelov, forsiranje novih trgovinskih sporazumov z EU in pacifiškimi državami), zaoostrilo se je s Trimpov trgovinsko in tehnološko vojno proti Kitajski, se dodatno zaostrilo z Bidnovo trgovinsko in tehnološko vojno proti Kitajski in z “nepoštenim” subvencioniramim privabljanjem tujih tehnoloških podjetij v Ameeriko (Chip Act, IRA). Zdaj pa se zaostruje do skorajda skrajne meje s Trumpovimi napovedmi carin na praktično vse trgovinsko močno povezane države (Mehika, Kanada, Kitajska, EU) in na koncu še z napovedjo carin na uvoz čipov in zdravil iz Tajvana.

Slednji ukrep je zanimiv predvsem, ker je Bidnova administracija najprej prisilila največjega proizvajalca čipov TSMC, da investira v obrate v ZDA, zdaj pa želi v ZDA pritegniti vso tajvansko proizvodnjo čipov za ameriški trg. Ker so čipi daleč največji izvozni produkt Tajvana, lahko seveda preselitev velikega dela proizvodnje v ZDA povzroči globoko gospodarsko krizo na Tajvanu.

Kot je rekel Henry Kissinger:

“To be an enemy of America can be dangerous, but to be a friend is fatal.”

Bine Kordež

Kot lahko spremljamo poslovanje bank v Sloveniji, so v zadnjem letu še izboljšale rezultate poslovanja. Dobiček pred obdavčitvijo je do oktobra 2024 že presegel milijardo eur, kar je dvakrat več, kot so bili celoletni rezultati bank v letih 2021 ali 2022. Takšno visoko izboljšanje profitabilnosti je v gospodarstvu praviloma rezultat kakšnih razvojih prebojev ali novih inovativnih produktov. Banke v zadnjih letih seveda niso naredile kakšnih posebnih preskokov v inovativnosti, le centralne banke so s ciljem znižanja inflacije, dvignile nivo obrestnih mer in s tem tudi prihodke bančnega sistema.

Čeprav imamo v Sloveniji kar precej bank, bi njihovo delovanje lahko ocenili kot oligopolno. Zaradi ugodnih tržnih razmer banke namreč niso šle v kak konkurenčni boj, da bi si s zniževanjem posojilnih ali višanjem depozitnih obrestnih mer prevzemale kliente, temveč so preprosto same pobrale učinke zvišanja obrestnih mer. Če je bila pred  tremi leti donosnost bančnega kapitala še okoli 10-odstotna, bo letos okoli 17 %. In to kljub dodatnemu davku za poplavno obnovo in višjim plačilom davka na dobiček, sicer bi banke dosegle 20-odsotno dobičkonosnost kapitala.

Nadaljujte z branjem→

DeepSeek je šokiral Nasdaq. Delnice Nvidie, glavnega proizvajalca čipov za umetno inteligenco in glavnega zmagovalca lanskega hypa glede umetne inteligence, so v predtrgovanju padle za več kot 12 %. Ostale delnice na Nasdaqu so podobno usmerjene na jug. Obeta se divji teden na borzah.

Spodaj je dobra nit, kakšno revolucijo je povzročil kitajski DeepSeek. Kitajci so na podlagi inovativnih poenostavitev (ker zaradi sankcij niso imeli dostopa do najnaprednejših Nvidij in so morali delati na manj zmogljivih) močno zmanjšali procesorski čas in obremenitev procesorjev, kar posledično pomeni, da je mogoče podobne ali boljše rezultate glede modelov umetne inteligence doseči z manj procesorji in z manj zmogljivimi procesorji. Zadeva spominja na pogovor izpred časa z Markom Golobom glede njihove dejavnosti, kjer so Kitajci prav tako namesto perfekcije uporabili koristne poenostavitve, ki pa še vedno dajejo super rezultate, in s tem dosegli ogromne prihranke pri stroških.

Pomembno je, kaj ta revolucija pomeni glede pričakovanj o povpraševanju po naprednih zmogljivih čipih in kaj to pomeni glede projekcij o možnostih komercializacije modelov umetne inteligence. Kitajska podjetja so spet dokazala svojo disruptivnost in da lahko vse skopirajo in nato to naredijo boljše in nekajkrat ceneje. Strašljivo.

_____________

Let me break down why DeepSeek’s AI innovations are blowing people’s minds (and possibly threatening Nvidia’s $2T market cap) in simple terms…

0/ first off, shout out to @doodlestein who wrote the must-read on this here:

The Short Case for Nvidia Stock All the reasons why Nvidia will have a very hard time living up to the currently lofty expectations of the market. https://youtubetranscriptoptimizer.com/blog/05_the_short_case_for_nvda

1/ First, some context: Right now, training top AI models is INSANELY expensive. OpenAI, Anthropic, etc. spend $100M+ just on compute. They need massive data centers with thousands of $40K GPUs. It’s like needing a whole power plant to run a factory.

2/ DeepSeek just showed up and said “LOL what if we did this for $5M instead?” And they didn’t just talk – they actually DID it. Their models match or beat GPT-4 and Claude on many tasks. The AI world is (as my teenagers say) shook.

3/ How? They rethought everything from the ground up. Traditional AI is like writing every number with 32 decimal places. DeepSeek was like “what if we just used 8? It’s still accurate enough!” Boom – 75% less memory needed.

Nadaljujte z branjem→

Ukrajinski spletni časopis Strana je včeraj objavil Trumpov 100-dnevni mirovni načrt za Ukrajino (glejte spodaj), po katerem, naj bi bilo premirje doseženo do Velike noči (20. aprila), mirovni sporazum pa do Dneva zmage (9. maj). Ne vem, ali res temelji na dejanskem predlogu, ki cirkulira, ampak običajno Strana objavlja dokaj točne podatke. Na prvi pogled se zdi mirovni načrt v grobem plavzibilen, čeprav nikomur izmed vpletenih ne bo všeč.

Prvič, Ukrajina se efektivno odreče zasedenim ozemljem, nikoli ne bo v Natu in morala bo razglasiti neodvisnost v zameno za določena varnostna jamstva. V zameno dobi članstvo v EU do leta 2030 in da ji EU obnovi porušeno državo. Toda Ukrajincev itak ne bo nihče nič vprašal, kot jih nihče ni vprašal, ali želijo to vojno. “Navadnim” Ukrajincem pa mir seveda prinaša konec nesmiselnega umiranja v vojni, ki je ne morejo zmagati niti v sanjah, in perspektivo članstva v EU ter vseh blagodeti obnove in kasnejših transferjev iz evropskih strukturnih skladov.

Drugič, Rusija in Putin s takšnim mirovnim načrtom seveda tudi ne moreta biti zadovoljna. Rusija sicer dobi ukrajinsko nevtralnost, obdrži vsa zasedena ozemlja in sprostijo se ji ključne sankcije glede izvoza energentov. V zameno bi morala pristati na to, da bodo ZDA še naprej dajale vojaško pomoč Ukrajini in da bo v Urajini stacionirani evropski vojaki. Če bi jaz bil v Putinovi koži, tega predloga ne bi sprejel. Ker mu ni treba. Vztrajal bi na popolni ukinitvi sankcij, na omejenem številu ukrajinske vojske in da v Ukrajini ni in ne bo vojakov Nata. Ampak o tem se da pogajati v okviru tega predloga.

In tretjič, najbolj nezadovoljni pa bodo evropski politiki, ki so tri leta forsirali narativo, da mora Ukrajina bojevati to “pravično vojno” do končne zmage in popolnega pregona ruskih čet iz celotnega ukrajinskega ozemlja, da bi tako dosegla “pravični mir”. Tudi Evropejcev sicer ne bo nihče nič vprašal, države EU bodo naredile to, kar jim bo naročila Trumpova adminsitracija. In pri tem je glavni cukrček za evropske politike, da jim je Trump naložil, (1) da Ukrajino sprejmejo v EU do leta 2030, (2) da Ukrajino obnovijo (skupen znesek obnove je bil pred dvema letoma ocenjen na okrog 500 milijard evrov) in (3) da v Ukrajino napotijo mirovne čete.Še posebej zanimiv cukrček v tem predlogu je, da države EU “smejo” uvažati ruske energente, vendar naj bi na njega nabile uvozne carine, iz katerih prihodkov bi nato plačevali za obnovo Ukrajine. Torej, obnovo bodo plačali Evropejci prek višjih cen plina in naftnih derivatov. No, v primerjavi s 4-krat dražjim ameriškim LNG plinom, je ruski plin, četudi povečan za 100-odstotne carine, še vedno ugodnejša varianta.

Nadaljujte z branjem→

Dogaja se nekaj še pred dvema letoma nepredstavljivega. Če smo nekako osvojili, da kitajski avti danes niso več tista zelo pocenska kopija evropskih izpred 15 let, če smo nekako sprejeli, da sodobna kitajska konkurenca pri standardnih električnih avtomobilih tako cenovno kot glede kvalitete premaguje evropsko, azijsko in ameriško konkurenco, pa je pravi šok, da kitajski avti že drugo leto zapored izrinjajo najbolj prestižne nemške premijske avtomobile. Nemška prodaja luksuznih mercedesev, bmwejev, audijev in porschejev na Kitajskem je zadnji dve leti v prostem padu. Lani so denimo na Kitajskem prodali 3-krat več kitajskega Huawei M9 kot nemškega BMW X5. Pazite, Huawei je (med drugim, vendar predvsem) proizvajalec pametnih telefonov, ki je pred nekaj leti vstopil na avtomobilski trg – z modeloma, ki sta vzela sapo (M5 in M9), BMW pa je proizvajalec s stoletno tradicijo in neizmernim imidžem glede statusa in kvalitete.

Ko boste videli spodnja videa, boste razumeli, kakšni svetovi so med obema avtomobiloma – Huawei M9 in BMW X5. Tako opremljen BMW X5, kot je testni Huawei M9, bi v Nemčiji stal čez 200 tisoč evrov (če bi BMW seveda sploh ponujal vse to, kar ponuja Huawei – povsem samovozeči avto, platno in kinoprojektor, luksuzni sedeži, integrirani zabaviščni sistem itd.). No, Huawei M9 s polno opremo stane le med 55 in 72 tisoč dolarjev. In v videu ni bilo omenjeno, da priključni hibrid BMW X5 zmore skupni doseg največ okrog 800 km, Huawei M9 pa s 1,400 km skoraj dvakrat več.Torej, zakaj bi petični Kitajci še kupovali prestižne nemške avtomobile, če za bistveno višjo ceno dobijo bistveno manj?

Pravo vprašanje je, kdaj bo ta Huawei M9 mogoče preizkusiti na slovenskem trgu?

Načeloma seveda velja, da umetna inteligenca daje odgovore na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo. Torej na osnovi podatkov, na katerih je natrenirana in do katerih ima dostop. Nekateri špekulirajo, da imajo zato ameriški boti bolj pro-zahodne “poglede”, kitajski pa bodo imeli bolj uravnotežene “poglede”. No, če obema glavnima protagonistoma med boti umetne inteligence (ameriški OpenAI GPT-4o in kitajski DeepSeek) zastavite vprašanje “What are the causes of the war in Ukraine?” in zahtevate povzetek v 500 besedah, dobite zelo podobne odgovore. Oba sta korektno povzela zgodovinske razloge, ekspanzijo Nata v Ukrajino in geopolitično tekomovanje med Rusijo in ZDA, konflikte v vzhodni Ukrajini, Euromaidan in kasnejšo rusko aneksacijo Krima.

Razlike so v niansah odgovorov. Večja razlika je morda zgolj v tem, da OpenAI GPT čisto na koncu omenja še rusko “full scale” invazijo iz leta 2022, ki naj bi jo “vodili strateški cilji preprečiti integracijo Ukrajine z zahodnimi obrambnimi strukturami in ponovno uveljaviti prevlado v regiji“. Medtem ko DeepSeek čisto na koncu omenja, da so bila “diplomatska prizadevanja za rešitev spora, kot so dogovori iz Minska in pogajanja med Rusijo in Zahodom, večkrat neuspešna. … Ruske zahteve po varnostnih jamstvih in ukrajinsko vztrajanje pri suverenosti pa so se izkazale za nezdružljive.”

Sklep obeh botov pa je skorajda identičen v prvem stavku:

• OpenAI GPT: “In summary, the war in Ukraine is the result of a complex interplay of historical ties, geopolitical ambitions, national identity struggles, and failed diplomatic efforts.”
  
• DeepSeek: “In summary, the war in Ukraine is the result of historical ties, geopolitical competition, and failed diplomacy.“

Torej, ameriška in kitajska umetna inteligenca sta zelo poenoteni glede multiplih vzrokov za začetek vojne v Ukrajini in upoštevata zgodovinski in geopolitični kontekst ter ekspanzijo Nata na vzhod, kar je v popolnem nasprotju, kako zahodni mainstream mediji ponazarjajo vojno v Ukrajini in vzroke zanjo. Ne spomnim se, da bi v katerem velikem zahodnem mediju videl tako uravnotežen prikaz vzrokov za vojno v Ukrajini, kot jo podaja ameriški OpenAI GPT. Za kitajske medije ne morem reči, ker jih seveda ne spremljam.

Nadaljujte z branjem→