Spodnji govor ruskega predsednika Vladimirja Putina leta 2007 na münchenski varnostni konferenci štejejo kot prelomno dejanje, ki je 17 let po koncu hladne vojne, demonstriralo, da svetovna ureditev ne more temeljiti na konceptu ameriške liberalne hegemonije (zaradi njenega inherentnega spodbujanja konfliktov in posledične nestabilnosti), pač pa da je svet nujno multipolaren, ureditev pa temelji na konceptu ravnovesja moči med velesilami.

Bilo je, kot da bi Putin citiral Johna Mearsheimerja in klasike. Vendar je bil govor tako revolucionaren in toliko prezgoden, da ga nihče ni razumel ali ni želel razumeti. Poslušajte oziroma preberite in boste v njem našli klasike teorije realizma v mednarodnih odnosih.

Menim, da je enopolarni model v današnjem svetu ne le nesprejemljiv, temveč tudi nemogoč. In to ne samo zato, ker vojaški, politični in gospodarski viri v današnjem – prav današnjem – svetu ne bi zadostovali za posamezno vodstvo. Še pomembnejše je, da je sam model pomanjkljiv, saj v svojem bistvu nima in ne more imeti moralnih temeljev za sodobno civilizacijo.

…

Danes smo priča skoraj neomejeni pretirani uporabi sile – vojaške sile – v mednarodnih odnosih, sile, ki potiska svet v brezno trajnih konfliktov. Posledično nimamo dovolj moči, da bi našli celovito rešitev za katerikoli od teh konfliktov. Iskanje politične rešitve postaja prav tako nemogoče.

…

In seveda je to izjemno nevarno. Povzroča namreč, da se nihče ne počuti varnega. Želim to poudariti – nihče se ne počuti varnega! Kajti nihče ne more imeti občutka, da je mednarodno pravo kot kamniti zid, ki jih bo zaščitil. Seveda takšna politika spodbuja oboroževalno tekmo.

…

Prepričan sem, da smo dosegli tisti odločilni trenutek, ko moramo resno razmisliti o arhitekturi globalne varnosti.

In to moramo storiti z iskanjem razumnega ravnovesja med interesi vseh udeležencev v mednarodnem dialogu. Še posebej, ker je mednarodna krajina tako raznolika in se hitro spreminja – spremembe v luči dinamičnega razvoja v številnih državah in regijah.

…

Ni razloga za dvom, da se bo gospodarski potencial novih središč globalne gospodarske rasti neizogibno pretvoril v politični vpliv in okrepil multipolarnost.“

Nadaljujte z branjem→

Zaradi uspešne regionalne diverzifikacije izvoza, ki jo je naredila Kitajska od začetka Trumpovega prvega mandata, je lani delež izvoza v ZDA v kitajskem BDP znašal le še 2.8 % (ni sicer jasno, ali je tukaj upoštevan bruto ali neto princip, če je upoštevan bruto princip, znaša delež izvoza v ZDA v kitajskem BDP le še okrog 1 %). Po napovedih nekaterih ekonomistov, ki jih povzema Financial Times, bi ameriške carine na uvoz iz Kitajske tako lahko odščipnile le okrog 1 % kitajskega BDP (po neto principu še bistveno manj). Seveda v najslabšem primeru, kajti kitajska podjetja lahko nadaljujejo z diverzifikacijo, tako da še več proizvodov v ZDA pošiljajo prek svojih proizvodnih obratov v ASEAN državah, Vietnamu in Mehiki.

Kitajska je imela dovolj časa, da se je prilagodila temu, kar se napovedovalo. In to prilagoditev je zelo dobro naredila. Glejte spodnje podatke, ki kažejo, da je mesečni izvoz v nezahodne države med 2019 in 2024 povečal iz 125 na 180 milijard dolarjev, izvoz v ostale razvite države brez ZDA pa iz 50 na 75 milijard dolarjev mesečno. Pa tudi  izvoz v ZDA se je v istem obdobju povečal iz 35 na 45 milijard dolarjev mesečno.

China has diversified away from the US market since Trump’s first term. Total American demand for Chinese goods now accounts for about 2.8 per cent of China’s GDP, according to Capital Economics. Its calculations suggest that an increase in the effective tariff from around 15 per cent to 60 per cent (in extremis) — as Trump has threatened — could shrink the Chinese economy by a mere 1 per cent. (Other economists end up in the same ballpark.) That’s perhaps smaller than many thought, and it is also before considering other offsetting factors.

Source: Financial Times

Praktično vsi komentarji, ki sem jih prebral glede govora J.D. Vancea, ameriškega podpredsednika, na münchenski varnostni konferenci, so si edini v tem, da so dogajanje v prejšnjem tednu označili kot zgodovinski moment, ki je Evropo izločil kot pomembnega igralca v globalni geopolitični ureditvi. Neposredni pogovor ameriškega in ruskega predsednika v torek, govor ameriškega sekretarja za obrambo Peta Hegsetha v sredo na srečanju obrambnih ministrov Nata in govor ameriškega podpredsednika J.D. Vancea v petek so vsi tako neposredno kot simbolno demonstrirali, da ZDA Evrope ne jemljejo več niti kot pomembnega igralca v urejanju mednarodnih zadev, kaj šele kot partnerja pri tem. Ne jemljejo je več kot pomembnega igralca niti pri urejanju diplomatske rešitve vojne na meji z Evropo.

Vsi trije nastopi najvišjih ameriških političnih predstavnikov so Evropo zreducirali na to, kar je – ostarela dama, ki predseduje kokošnjaku nezrelih političark in politikov brez realne moči in ki nima ničesar, s čimer bi svoj kokošnjak lahko ubranila pred lisico ali da se kokoši ne skljuvajo med seboj.

Evropa se je seveda v to situacijo spravila sama. Sama se je ekonomsko ubila z restriktivnimi skupnimi politikami, s pretirano, neživljenjsko regulacijo, z evrom, z varčevalnim fiskalnim okvirjem, s samomorilsko zeleno agendo in sankcijami proti Rusiji. Sama je kriva, da ni izgradila lastne varnostne arhitekture z lastnimi obrambnimi kapacitetami. Sama se je po prvem Trumpovem mandatu, ki je bil opozorilo, da ZDA ne bodo več plačevale za zaščito Evrope, v Bidnovem mandatu še dodatno politično podredila ameriškemu diktatu glede ameriške proxy vojne v Ukrajini. Sama je tako močno zaostrila retoriko proti Rusiji in kakršnikoli možnosti diplomatske rešitve vojne, da se je izločila iz morebitnih pogajanj o mirovni rešotvi vojne. Putin Evrope ne bo želel za pogajalsko mizo, ZDA tudi ne, ker bi lahko zminirala sama pogajanja. Evropa se je sama tehnološko invalidirala, ker s pretirano regulacijo, brez politike spodbujanja tehnološkega razvoja v velikem obsegu in brez razvoja kapitalskega trga za tehnološka podjetja ni omogočila oziroma celo ni dopustila razvoja in rasti domačih velikih tehnološkig podjetij. Sama se je podredila ameriškim interesom glede hladne vojne s Kitajsko in se namesto strateškega partnerstva s Kitajsko, ki bi Evropi omogočilo vsaj možnost diverzifikacije platform, podredila ameriškemu tehnološkemu monopolu nad vsemi platformami.

Evropa je out. In sama je to naredila. Zato je govoričenje predsednice evropske komisije, ki je nihče ni nič vprašal niti omenil prejšnji teden, da Evropa mora biti za pogajalsko mizo glede Ukrajine, skrajno patetično. Enako kot izjava indolentne nemške zunanje ministrice na odhodu na smetišče zgodovine, da Nemčija nasprotuje Trumpovemu predlogu, da Rusija postane članica G8. Ne samo, da Nemčija, ne zdaj in ne v naslednjih letih, glede tega ne bo imela nobene besede, pač pa je sama skupina G7 sama po sebi postala zgodovinski artefakt. G7 je passe, nova globalna realnost je G3. Danes obstajajo tri globalne velesile, to so ZDA, Kitajska in Rusija. Države z največjim strateškim vplivom zaradi kombinacije svoje gospodarske, tehnološke in vojaške prevlade.

Seveda bi bilo nujno, da bi bila Evropa zraven, ko se bo postavljala nova globalna ureditev. Predvsem na trgovinskem področju prek ohranitve ali preoblikovanja pravil WTO. Kajti na prosti trgovini je temeljila povojna rast in vzpon EU. Na tem področju ima Evropa enake interese kot Kitajska, da prepreči ameriško razmontiravanje pravil mednarodne trgovine, ki so se postavljala skoraj 80 let.

Vendar je dejstvo, da Evropa te vloge pomembnega igralca nima več. Ker si jo je sama vzela s svojimi samodestruktivnimi politikami v zadnjih treh desetletjih.

Ponavljam, prišli smo v evropsko stoletje ponižanja.

In za to je kriva politična elita, ki je Evropo vodila v zadnjih treh desetletjih. Ko Draghi, v sosednjem članku, govori o nujnosti radikalnih sprememb v Evropi, je ključna radikalna sprememba, ki je predpogoj za vse ostale spremembe, v zamenjavi sedanjih centrističnih nedoraslih in nesposobnih političnih sil v Evropi. Spremembe se v Evropi lahko zgodijo šele, ko bodo na oblast prišle politične sile, ki prihodnost Evrope vidijo v suverenosti in strateški avtonomiji. Gospodarski, tehnološki in vojaški.

Nadaljujte z branjem→

Mario Draghi, nekdanji predsednik ECB in italijanske vlade, je imel včeraj dobro kolumno v Financial Timesu. Pravi: Pozabite ZDA, Evropa je uspešno nabila carine sama sebi. V kolumni pravi, da se je neumno ozirati proti ZDA, če pa EU zaustavlja samo sebe. Pri tem navaja dejavnike tako na strani ponudbe kot povpraševanja. Pri ponudbi pravi, da je EU s pretirano regulacijo ali z ohranitvijo nacionalnih regulacij močno omejila medsebojno trgovino. Navaja podatke IMF, da so evropske notranje ovire enake 45-odstotni carini za proizvode in 110-odstotni carini za storitve. Te ovire krčijo trg, na katerem delujejo evropska podjetja, pri čemer je trgovina med državami EU za polovico manjša kot med zveznimi državami ZDA. Prav tako je EU je uvedla strogo regulacijo najbolj inovativnega dela storitev – digitalnim storitvam – kar ovira rast evropskih tehnoloških podjetij in preprečuje gospodarstvu, da bi na ta način spodbudilo rast produktivnosti.

Pri povpraševanju se je EU samoomejila z restriktivnim fiskalnim okvirjem, ki preprečuje spodbujanje agregatnega povpraševanja in s tem gospodarske rasti. Za primerjavo: 27 držav EU je od finančne krize do lani (2009-2023) imelo kumulativni proračunski deficit v višini 6,200 milijard evrov, za tretjino manjše ZDA pa za 2.5-krat več – v višini 15,650 milijard evrov (Draghi navaja precej nižje številke za EU). Približno tolikšna je tudi razlika v kumulativni rasti med EU in ZDA od takrat. Ker je bilo domače povpraševanje prenizko, so države EU stavile predvsem na izvoz, kar se kaže v povečanem izvoznem presežku.

Draghi pravi, da sta obe pomanjkljivosti – ponudba in povpraševanje – večinoma posledici same Evrope. Pretirana regulacija je zavrla rast produktivnosti, pretirana restriktivnost fiskalne politike pa je zavirala rast BDP, pri čemer ni prinesla boljše fiskalne situacije (države EU delujejo v nasprotju z makroekonomskimi zakonitostmi, da se dolg hitreje zmanjšuje ob višji rasti BDP). 

Nadaljujte z branjem→

Če je kaj dobrega v Vanceovem govoru včeraj, je to, da je okrcal evropske politike glede izvajanja politične represije in da jih je dovolj šokiral, da bodo končno začeli delati na evropski strateški avtonomiji in suverenosti.

Really hard not to make the parallel between JD Vance’s speech right now at the Munich Security Conference and Putin’s 2007 speech at the very same podium.

https://twitter.com/business/status/1890421715747918219/video/1

Both were watershed moments that fundamentally transformed the existing consensus. Putin at the time delivered the speech that marked the beginning of the end of the unipolar moment. JD Vance’s speech will probably be remembered as the speech that marked the beginning of the end of the post-WW2 Western alliance.

As a European, I’m in two minds about what Vance said about Europe.

He is of course right about many things. For instance Europe’s attitude with respect to Romania’s elections was beyond appalling and unequivocally antidemocratic. I myself called it out repeatedly on this platform.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnji govor J.D. Vancea, ameriškega podpredsednika, na mümchenski varnostni konferenci je evropske voditelje šokiral. Upravičeno. Po eni strani jim je nastavil ogledalo v svojem bistvu nedemokratičnega omejevanja svobode govora (cenzuriranje spletnih medijev, obsodbe in zaporne kazni za spletne zapise) in svobode politične izbire (anuliranje predsedniških volitev v Romuniji, grožnja anuliranja volitev v Nemčiji, politični pritiski Evropske komisije na desne vlade v Madžarski, Romuniji, Slovaški, Italiji). To politično omejevanje svobode govora in politične izbire je seveda posledica tega, ker vsaj polovica evropskega prebivalstva ne sledi družbenemu progresivizmu, ki ga forsira evropska politična elita. Predvsem glede migracij, spolne identitete, splava in kulture, pa tudi glede vojne v Ukrajini. Dobra ilustracija tega je lanska škandalozna otvoritev Olimpijskih iger v parizu. Vance je evropski politični eliti očital, da izvaja represijo nad vsaj polovico prebivalstva, ki deli bolj tradicionalne vrednote. 

In Vance je imel absolutno prav, ko je evropske politike okrcal, da izvajajo represijo nad necentrističnimi političnimi gibanji in strankami – nad “skrajno” levico in “skrajno” desnico. Dobra ilustracija tega je spet Francija, kjer “skrajno” levi in desni stranki kljub zmagi na volitvah nista dobili možnosti, da bi smeli sestaviti vlado. Enako se dogaja v Nemčiji glede napovedi izničenja volitev, če bi zmagala AfD.

To je bilo res šokantno za evropske politike, ki tako radi hodijo po svetu in predavajo vsem o demokraciji, človekovih pravicah in svobodi govora. Bolj rečeno, svoj pogled na svet in svoje vrednote vsiljujejo vsem ostalim.

Toda Vanceov govor je bil tudi zelo kontradiktoren. Po eni strani zato, ker je o spoštovanju demokracije predaval predstavnik konzervativnega in populističnega krila republikanske stranke, ki je spet prišla na oblast v ZDA, in ki zavrača demokratične institucije, ki ji stojijo na poti (sodišča) in ki zavrača mednarodni pravni red (od trgovinskega do pravnega). Po drugi strani pa zato, ker so še dober mesec dn nazaj evropski politiki zgolj sledili agendi, vrednotam in narativi prejšnje ameriške administracije. Bidnova administracija je bila prva, ki je obsodila predsedniške volitve v Romuniji, češ da je prihajalo do ruskega vmešavanja (kar se je izkazalo kot absolutna izmišljotina). In Bidnova administracija je bila tista, ki je prek USAID in NED plačevala tako velike mainstream medije kot “neodvisne” medije in “nevladne” organizacije, da so širili ameriško vladno narativo in vrednote, ki so tuje vsaj polovici Evropejcev.

In tretjič, Vanceov govor je seveda treba razumeti tudi v smislu discipliniranja evroskih politikov. EU je ameriška vazalna politična tvorba, evropsko zunanjo politiko so od ustanovitve evropske integracije vedno določali v Washingtonu. Vance je preprosto prišel jasno in glasno povedat, kakšna je nova ameriška narativa in da naj se evropski voditelji priklonijo novemu gospodarju. Evropski politiki bodo seveda nekaj časa kot brezglave kokoši kokodakali in skakali po zraku, na to pa – kaj? Se bodo priklonili novemu gospodarju? Ali pa bodo, kar si vsi, ki imamo Evropo res radi, najbolj želimo, začeli delati na tem, da Evropo tehnološko, gospodarsko in politično osamosvojijo od ZDA? Da končno naredijo suvereno Evropo.

Spodaj je dober komentar Thomasa Fazija.

Nadaljujte z branjem→

Drago Bbaič

Mednarodno gospodarsko in politično okolje se hitro spreminja. Značilen je hiter vzpon Kitajske, ki je s pospešeno urbanizacijo in industrializacijo postala največja svetovna proizvajalka materialnih dobrin, saj letno proizvede okoli 28 do 30% vseh industrijskih proizvodov. Že leta 2010 je v tem prehitela ZDA, ki se je v zadnjem času preusmerila iz klasične industrijske proizvodnje v visokotehnološke storitve, kjer je danes (še) vodilna v svetu. Vendar jo Kitajska tudi tu ogroža. Na ključnem področju umetne inteligence, s programom »DeepSeek« dokazuje, da lahko z bistveno manjšim vložkom in predvsem hitreje doseže podobne rezultate, kot so jih v zadnjih letih ustvarili ameriški in obenem svetovni visokotehnološki velikani (Open AI, Google, IBM, Tesla, Microsft, Meta, itd.).

Zaradi hitrega napredka Kitajske se ZDA počutijo ogrožene in vedno bolj živčno in agresivno branijo svoj dosedanji vodilni svetovni geopolitični položaj.

Vojna v Ukrajini je tipičen rezultat te taktike, kjer so Američani želeli z eno potezo onemogočiti Evropi in Rusiji, da s tesnejšim sodelovanjem, ki se je nakazovalo v preteklih letih in ki bi se lahko razvilo v oblikovanje močne geopolitične sile, ogrozijo njihov vodilni geostrateški položaj. Podrobnejši načrt je predvideval najprej razbitje te povezave, nato podrejanje Evrope in izčrpavanje, če ne razkosanje in obvladovanje  Rusije. Prvi del je uspel, Evropa je ponižana in podrejena, skregana z Rusijo. Drugi del načrta pa ni uspel, saj se je Rusija z vojaško zmago v vojni v Ukrajini okrepila  in se (na žalost ZDA) tesneje povezala s Kitajsko, s katero je skupaj še z drugimi velikimi državami oblikovala nov svetovni blok, imenovan BRICS, ki odkrito napada svetovno prevlado ZDA.

Nadaljevanje ameriške strategije lahko prepoznamo v vojni s carinami proti Kanadi in Mehiki, v grožnjah o zavzetju Panamskega prekopa in priključitvijo Grenlandije, pričakujemo lahko še močnejše zaostrovanje, tudi vojaško, okrog Taiwana.  

Nadaljujte z branjem→

Ključni zadržek, ki ga imajo, praktično brez izjeme, vsi mainstream ekonomisti glede Trumpovih carin, je, da ne razumejo, kako bi carine lahko koristile Ameriki. Uvozne carine v teoriji in praksi pomenijo dvig uvoznih cen proizvodov, čemur sledijo še cene istovrstnih domačih proizvodov. Prizadeti so potrošniki teh izdelkov, saj zdaj plačujejo iste izdelke dražje. In če so carine uvedene na surovine oziroma vmesne proizvode, se zaradi tega podražijo inputi za domačo industrijo, kar naredi podjetja, ki uporabljajo te inpute, manj konkurenčne. 

Seveda pa dejanski cenovni učinek uvoznih carin ni enoznačen. Kajti učinek je odvisen od cenovne elastičnosti ponudbe in povpraševanja po teh izdelkih, pripravljenosti tujih ponudnikov, da znižajo izvozne cene, od učinka na vrednost valute (apreciacija/depreciacija) itd.

No, tako daleč pride konvencionalni mainstream pogled ekonomije na carine. Obstaja pa še manj znan, nekonvencionalni pogled na carine. Yanis Varoufakis, nekdanji grški finančni minister in predavatelj teorije iger, je predstavil, kakšno ekonomsko logiko naj bi uporabljal Donald Trump v svoji krusadi glede uvajanja carin. Varoufakis se je poglobil 4 desetletja nazaj v Trumpovo logiko razmišljanja. Pravi, da Trumpova obsesija s carinami temelji na prepričanju, da ostale države zlorabljajo dolar kot globalne rezervne valute, ki naj bi bil sicer izjemni privilegij ZDA. Zgodba “zlorabe dolarja” je po Trumpovem prepričanju v tem, da druge države, ki so neto izvoznice v ZDA, s tem, ko izvozne presežke v Ameriko plasirajo v nakupe ameriških obveznic, dejansko vplivajo na apreciacijo dolarja. Natančneje, ker centralne banke velikih neto izvoznic v ZDA celotnih izvoznih presežkov ne zamenjajo v domačo valuto, pač pa kot varner naložbe kupujejo ameriške državne obveznice, s tem zadržujejo rast vrednosti svojih valut nasproti dolarju. Če bi celotne izvozne presežke zamenjale v domače evre, juane in jene, bi te valute morale aprecirati nasproti dolarju, kar bi zmanjšalo konkurenčnost njihovega izvoza v ZDA in povečalo konkurenčnost ameriškega izvoza.

Od tod Trumpova fiksacija, da marajo ZDA zmanjšati trgovinski deficit in odtod ideja, da bodo ameriške carine zmanjšale ameriški uvoz. Vendar so carine le del zgodbe. Drugi del zgodbe se nanaša na spodbujanje ameriškega izvoza (kar bi tudi vplivalo na zmanjšanje deficita). To pa želi Trump doseči s prisilo, da evropske države kupujejo več ameriškega utekočinjenega plina in nafte, da kupujejo več ameriškega orožja, da nemška industrija preseli svojo prozivodnjo v ZDA in da Tajvan preseli svojo proizvodnjo čipov v ZDA itd. To zmanjšanje ameriškega deficita prek zmanjšanja uvoza (prek carin) in povečanja izvoza (prek prisile) bi posledično zaradi manjših izvoznih presežkov držav izvoznic in njihovih manjših nakupov ameriških obveznic lahko vplivalo na depreciacijo dolarja nasproti glavnim trgovinskim partnerjem.

Nadaljujte z branjem→

Pogovor med predsednikoma Rusije in ZDA izpred dveh dni glede ureditve konca vojne v Ukrajini potrjuje povratek Mearsheimerjevega koncepta realizma v mednarodnih odnosih oziroma koncepta ravnovesja moči. John Mearsheimer iz univerze v Chicagu je, kot sem tukaj že večkrat prikazoval, nazadnje v knjigi “The Great Delusion: Liberal Dreams and International Realities“, dokazoval, da je mednarodna ureditev na osnovi liberalne hegemonije, ki so jo forsirale ZDA po koncu hladne vojne, inherentno bolj nestabilna in vodi k stalnim vojnam, ker hoče liberalni hegemon vsiljevati svoje vrednote celemu svetu. Za razliko od koncepta ravnovesja moči med velesilami.

In ameriški predsednik Donald Trump se je očitno odločil, da prekine z modelom liberalne hegemonije in ZDA usmeri nazaj k strategiji ravnovesja moči. Najbolj zanimivo, ali ironično, pa je, da je o realizmu in “hard power politics” pred dvema dnevoma moral obrambne ministre Nata podučevati donedavni voditelj na televizijski mreži FOX News Pete Hegseth, ki zdaj opravlja funkcijo ameriškega ministra za obrambo. Povedal jim je, da “se ne da streljati vrednot, ne da se streljati močnih govorov”. In da ni zamenjave za “trdo silo”. Priceless.

Da Trump misli resno s povratkom na “stari” koncept ravnovesja moči, pa je njegov predlog, da bi tri velesile – ZDA, Kitajska in Rusija – usklajeno zmanjšale vojaške izdatke za polovico. Axios:

President Trump said Wednesday he’s going to meet with Chinese President Xi Jinping and Russian President Vladimir Putin to discuss slicing all three countries’ military budgets in half.

Za Trumpa to ne bo težko, če bo ukinil polovico izmed 600+ vojaških baz, ki jih imajo ZDA po svetu. Toda Kitajska ima relativno nizke vojaške izdatke in glede na stopnjevanje hladne vojne med njo in ZDA je težko verjetno, da se ne bo vojaško dobro pripravila na “vzdrževanje hladnega miru”. Kot je očitno, samo ravnovesje moči (govorimo o jedrskih konicah in nadzvočnih raketah za njihovo uporabo) lahko vzdržuje svet pred eskalacijo. Če Rusija ne bi imela velike prednosti v številu jedrskih konic in superiornosti njenih nadzvočnih raket, se Trump s Putinom ne bi pogovarjal o miru v Ukrajini.

Če bi jih imela EU, bi morda lahko sedela za pogajalsko mizo. Vendar jih nima, pač pa je zgolj podarila svoje ozemlje, na katerih imajo Američani svoje jedrske konice (vendar brez nadzvočnih raket, kar daje prednost Rusiji). Zato je Evropa pač lahko samo tiho in naredi to, kar ji ukažejo v Washingtonu. Basta.