Arnaud Bertrand razlaga in interpretira zanimivo analizo Maa Kejija, kitajskega analitika s pedigrejem Tsinghua University in National Development and Reform Commission (NDRC), osrednje institucije, ki usklajuje kitajsko ekonomsko planiranje in oblikovanje politik. Na kratko: Maojeva teza je, da se je Washinton že sprijaznil s primatom Kitajske in  da je zdaj spremenil strategijo – če je do sedaj aktrustično krepil Indijo z namenom, da jo uporabi kot proxy nasprotnika Kitajske, zdaj Indijo vidi kot glavnega rivala za drugo mesto, zato se je začel do nje obnašati tako agresivno. Teza je zanimiva, saj lahko pojasni, zakaj Washington nekdanjih zaveznikov ne jemlje več kot zaveznike, pač pa kot breme oziroma subjekte, iz katerih lahko črpa koristi.

Mojeva provokativna teza je, da se ZDA in Indija morda ne približujeta zavezništvu proti Kitajski, temveč stopata na pot medsebojnega rivalstva – v »bitko za drugo mesto« v svetu, kjer je Kitajska že prevzela vodilno pozicijo.

Jedro Maojeve analize izhaja iz dveh tesno povezanih dejavnikov, ki danes oblikujeta ameriško zunanjo politiko: objektivnega relativnega upada ameriške moči in subjektivne tesnobe zaradi tega upada. Po njegovem mnenju se je v Washingtonu zgodil strateški prelom – ZDA vse manj dojemajo geopolitično konfrontacijo kot naložbo in vse bolj kot strošek, ki lahko pospeši lasten zaton. Še posebej znotraj političnega tabora, ki ga uteleša gibanje MAGA, prevladuje narativ »nacionalnega preživetja«, ki zahteva zadržanost, notranjo konsolidacijo in previdnost pred dolgoročnimi zunanjimi obveznostmi.

V tem novem okvirju tradicionalni zavezniki niso več strateška prednost, temveč breme. Njihova varnost, dostop do ameriških trgov in ugoden položaj v svetovnem redu predstavljajo strošek, ki ga ZDA ne želijo več nositi, še posebej če konfrontacija s Kitajsko ali Rusijo ne obeta jasne zmage. Še več: zavezniki postajajo »sprožilci tveganj«, ki bi lahko ZDA nehote potegnili v konflikte, ki se jim želijo izogniti, hkrati pa ovirajo morebitne pragmatične dogovore z Moskvo ali Pekingom.

Nadaljujte z branjem→

Leto 2025 se bo v evropski zgodovini zapisalo kot leto, ko je Evropa globoko zakorakala v svoje »stoletje ponižanja«. Leto, ko je Evropska unija vstopila v fazo strateškega, gospodarskega in političnega zatonа – in to predvsem po lastni krivdi. Evropa danes ni žrtev zunanjih sil, temveč talec iluzij o lastni veličini, moraliziranja in strateške praznine. Nastop drugega predsedniškega mandata Donalda Trumpa je zgolj v vsej polnosti razgalil to praznino.

Težko je prešteti vsa ponižanja, ki jih letos EU morala požreti. Toda najresnejša so tri. Dvakrat je spektakularno kapitulirala pred Donaldom Trumpom. Prvič pri zahtevi, da morajo evropske države za obrambo nameniti 5 % BDP, za kar ni ekonomske utemeljitve. Evropske vlade so to zahtevo sprejele brez vsakega resnega odpora ali razmisleka o posledicah za javne finance, razvoj in socialno kohezijo. Drugič je EU kapitulirala v carinski vojni, kjer se sploh ni pogajala z amaeriško stranjo, pač pa je namesto enotnega in trdega odgovora izbrala pot popuščanja in iskanja »kompromisa«. Vendar kompromisov ni bilo, podobno kot pri vojaških izdatkih je vodstvo EU enostransko pristalo na maksimalne Trumpove zahteve.

Kontrast s Kitajsko je v tem pogledu boleč. Kitajska je Trumpa učinkovito stisnila ob zid z izvoznimi dovoljenji za redke zemlje – ključno strateško surovino za sodobno industrijo in obrambo. Namesto moraliziranja ali praznih izjav je uporabila realno vzvodje moči. Rezultat je bil hiter umik ZDA in začetek pogajanj pod pogoji, ki jih je narekoval Peking. Evropa takšnih vzvodov nima – ali pa jih ne zna uporabljati. In to ni naključje, temveč posledica desetletij zanemarjanja industrijske politike, strateških surovin in tehnološke suverenosti.

Tretje največje ponižanje je EU doživela z novo ameriško varnostno strategijo, s katero so se ZDA de facto odpovedale Evropi. Evropa v tej strategiji ni več obravnavana kot ključen zaveznik, temveč kot regija v civilizacijskem, demografskem in gospodarskem zatonu, ki ne zmore več nositi lastnega bremena. Ameriški fokus se je jasno preusmeril proti Pacifiku in notranji konsolidaciji, Evropa pa je degradirana v periferno območje.

Nadaljujte z branjem→

V osovraženi komunistični nekdanji Jugoslaviji smo imeli zloglasni 133. člen Kazenskega zakonika, ki je državno ureditev in oblast varoval pred javnim izražanjem mnenja državljanov. Najbrž nihče leta 1991, ko smo se demokratično odločili za demokracijo, ni pomislil, da bomo dobrih 30 let kasneje – kot člani evropske demokratične skupnosti – ponovno deležni podobnega omejevanja svobode govora.

Od februarja 2022 se je v EU vzpostavil vzorec sistematičnega zoževanja prostora svobode govora, ki se vse težje skriva za jezikom »odgovornosti« in »zaščite demokracije«. Poleg prepovedi ruskih medijev RT in Sputnik ter pritiska na platforme prek DSA (Digital Services Act se od 2024 dalje polno uporablja za velike platforme in jim nalaga obveznosti glede odstranjevanja nezakonitih vsebin, ukrepov proti “sistemskim tveganjem” in posebnih pravil za volilno integriteto in oglaševanje) smo bili priča tudi neposrednim političnim pritiskom, kot je zahteva do Elona Muska, naj cenzurira intervju z Donaldom Trumpom na družbenem mediju X – kar pomeni poseg v politični diskurz pred volitvami. Hkrati so bile proti več kot 45 novinarjem in medijskim ustvarjalcem uvedene sankcije ali omejitve zaradi poročanja o vojni v Gazi in Ukrajini, vedno brez sodnih postopkov in z ohlapnimi utemeljitvami o »dezinformacijah«. Vse to ustvarja okolje, v katerem ni več ključno, ali je informacija resnična ali relevantna, temveč ali je politično sprejemljiva. EU tako postopoma prehaja iz varuha svobode izražanja v regulatorja dovoljenega mišljenja, kar je nevaren precedens za družbo, ki se še vedno rada imenuje liberalna demokracija.

No, v teh okoliščinah so ameriške sankcije proti petim osebam iz EU, na čelu z nekdanjim “komisarjem za resnico” Thierryjem Bretonom, prišle kot šok za evropsko politično elito (pustimo zaenkrat ob strani problematičnost tega ameriškega ukrepa in hipokrizije za njim). Ta ukrep je šokiral evropsko elito, ki je živela v prepričanju, da ima monopolno moč nad resnico. Kar je sicer, kot nazorno ilustrira spodnji orkestrirani odziv evropskih politikov, kamuflirala v visoko leteče izjave o odgovornosti za zaščito državljanov, demokratične diskusije in pravnega reda:

Regulating digital platforms to protect citizens, democratic debate and the rule of law is not censorship. It is responsibility.

Ob tem se postavlja temeljno vprašanje, zakaj demokracija potrebuje zaščito pred javno diskusijo. Toda zadeva je veliko globlja, kaže na tipične oblastniške manipulacije, ki so problematične, ker z jezikovnim preokvirjanjem in moraliziranjem zakrijejo dejstvo, da gre za dejanske posege v svobodo izražanja, ter kritike vnaprej diskreditirajo kot neodgovorne ali protidemokratične. S tem se javna razprava ne zapre neposredno s prepovedjo, temveč z nadzorom narativa, kjer oblast določa, kaj je dovoljeno misliti in povedati – kar dolgoročno spodkopava samo bistvo svobodne demokratične razprave.

Glejte spodaj zelo dobro analizo te oblastniške manipulacije.

Nadaljujte z branjem→

Lepe in mirne božične praznike vsem.

Javier Vinós, španski znanstveni publicist in podnebni analitik, v zadnji kolumni plastično pravi, da tako kot bela kraljica v “Alice v čudežni deželi” želi, da verjamemo nemogočim stvarem, tudi evropske oblasti poskušajo, da verjamemo v šest nemogočih trditev o podnebnih spremembah in energetski tranziciji — in mnogi v njih kljub vsemu resnično verjamejo.

1. To, da imamo ljudje nadzor nad podnebjem

Prva nemogoča trditev je prepričanje, da ljudje nadziramo ali bomo lahko v bližnji prihodnosti nadzirali podnebje in vremenske pojave do te mere, da bi lahko preprečevali ali zmanjšali intenzivnost orkanov, poplav, suš ali dvig morske gladine. Po Vinósu gre za idejo, ki je povsem izven realnosti in ki pomeni, da je mogoče ljudi prepričati skoraj v karkoli, če je sporočilo dovolj pogostokrat ponovljeno in moralno zapakirano.

2. To, da je podnebje odvisno le od koncentracije toplogrednih plinov

Druga nemogoča trditev je, da je podnebje – izjemno kompleksen sistem s številnimi povratnimi zankami in naravnimi cikli – v celoti odvisno od ene same spremenljivke, to je koncentracije toplogrednih plinov. Vinós opozarja, da sicer dobro razumemo fizikalne lastnosti CO₂, vendar imamo bistveno slabše razumevanje celotnega podnebnega sistema, vključno z vlogo oceanov, oblakov, sončne aktivnosti in naravnih oscilacij. Po njegovem mnenju ni empiričnih dokazov, da bi ena sama spremenljivka lahko determinirala obnašanje tako kompleksnega sistema.

3. To, da poteka energetska tranzicija

Tretja nemogoča trditev je, da poteka ali bo kmalu potekala resnična energetska tranzicija. Vinós poudarja, da v zgodovini človeštva ni bilo primera, ko bi novi energetski viri nadomestili stare. Namesto tega se je vedno povečevala skupna poraba vseh virov hkrati. Biomasi se je pridružil premog, nato nafta, plin, jedrska energija in nazadnje obnovljivi viri, pri čemer nobeden od starih virov ni izginil. Tudi danes poraba fosilnih goriv dosega rekordne ravni, obnovljivi viri pa so močno odvisni od fosilnih goriv za proizvodnjo, namestitev in vzdrževanje.

Nadaljujte z branjem→

Do leta 2026 naj bi, po napovedi profesorja Guya McPhersona, človeška rasa zaradi podnebnih sprememb izumrla. Napoved je podal leta 2023.

Guy McPherson je sicer upokojeni univerzitetni profesor (Univerza v Arizoni), ki je postal znan predvsem kot radikalen okoljski alarmist in zagovornik teze, da bo človeška rasa zaradi podnebnih sprememb in okoljskega kolapsa izumrla v zelo kratkem času (sprva do leta 2030, kasneje celo do 2026).

00:47: Climate change vs abrupt climate change and why McPherson believes we’re in the midst of abrupt climate change