Kdor je od napovedovanega govora ameriškega predsednika Donalda Trumpa v sredo zvečer stavil na deeskalacijo in ameriški umik iz vojne v Iranu, se je uštel. Trump je z napovedjo, da bo z močnim bombardiranjem Irance »poslal nazaj v kameno dobo, kamor spadajo« napovedal efektivni globalni gospodarski kolaps.
Dejstvo je, da ZDA vojaško ne morejo poraziti Irana. Iran je ogromna gorata trdnjava s 100 milijoni prebivalcev, zaprta iz vseh strani z visokimi gorskimi verigami, na kateri so si doslej vsi polomili zobe. Rimski cesar Valerijan pred skoraj 2.300 leti, ki je bil z vojsko okoli 60–70 tisoč vojakov poražen s strani perzijskega kralja Šapurja (Valerijan je bil ujet živ, umrl je v perzijskem ujetništvu, njegovo kožo naj bi ustrojili in obesili na zid). In nazadnje, ko se je iraški napad na Iran leta 1980, kjer je Sadamova vojska štela med 200 in 240 tisoč vojakov, končal z iraškim umikom in v kateri je umrlo po ocenah med 105 in 200 tisoč iraških vojakov.
Brez kopenske invazije ZDA ne morejo premagati Irana in zamenjati režima, vendar pa kopenske invazije glede na sedanje stanje priprav ni mogoče pričakovati. Po ocenah ameriških vojaških analitikov bi ZDA za kopensko invazijo na Iran potrebovale najmanj pol milijona vojakov in ogromno logistično verigo. V ameriškem napadu na Irak leta 2003 je sodelovalo približno 467.000 ameriških vojakov, približno 863 vojaških letal in pet letalonosilk (tri v Perzijskem zalivu in dve v Sredozemlju). Danes imajo ameriške sile v regiji le okoli 20 tisoč vojakov v bojni pripravljenosti in izurjenih za specialne akcije, ostale ameriške sile, ki so bile pregnane iz 13 ameriških vojaških baz v Zalivu, se skrivajo pred iranskimi droni po hotelih. V regiji je ena sama letalonosilka, ki pa se skriva 1.300 kilometrov stran od Irana za omanskimi gorami.
Zato je pričakovati omejeno zračno invazijo na obalne predele Irana in načrtno uničevanje celotne energetske in vodne infrastrukture ter industrijske baze Irana. Toda težava obeh ameriških »aktivnosti« je, da sta bodisi obsojeni na uspeh ali pa vodita v katastrofalne posledice za regijo in svet. Ameriški padalski desant na otok Kharg globoko na severozahodu Perzijskega zaliva, kjer je glavni iranski naftni terminal, ne more biti uspešen. Morda lahko ameriški padalci začasno prevzamejo nadzor nad orokom, vendar ga ne morej vzdržavati, saj nimajo ne letalske in ne pomorske logistične podpore niti ustrezne obrambe pred iranski droni in raketami.
Če bi želela ameriška vojska efektivno nadzirati Hormuško ožino, bi morala zasesti gorati pas v dolžini okrog 100 km in z globino okrog 20 km. Za to pa bi potrebovala okrog 200 tisoč vojakov, ki pa jih ZDA nimajo. Da bi obdržali nadzor nad ožino in zagotavljali prost prehod, bi morali uničiti vse iranske kapacitete v zaledju za izstreljevanje dronov in raket, podmornice, motorne čolne in podvodne drone. ZDA tega niti teoretično ne morejo zagotoviti. Kar pa še ne pomeni, da ne bodo poskušali z omejeno akcijo.
Bistveno večji problem pa sledi iz druge načrtovane ameriške akcije. Iranske oblasti so se na Trumpovo grožnjo, da bo uničil vso energetsko in vodno infrastrukturo in industrijo, že pred dvema tednoma odzvale z napovedjo in listo tarč energetske in vodne infrastrukture ter industrije v zalivskih državah in Izraelu. Torej, če bodo ZDA »poslale Iran v kameno dobo«, bo Iran enako naredil z zalivskimi državami in Izraelom.
Ob humanitarni katastrofi za celotno regijo pa to pomeni tudi katastrofalne posledice za svetovno gospodarstvo. To pomeni, da se ne pogovarjamo več o dolžini šoka – o tem, ali bo zaradi zaprtja Hormuške ožine 6, 8 ali 12 tednov zmanjkalo med 14 in 20 % svetovne ponudbe nafte. Pač pa o tem, da bo trajno zmanjkalo 20 % svetovne ponudbe nafte in utekočinjenega zemeljskega plina, ena tretjina globalne ponudbe umetnih gnojil in helija, skoraj polovica žvepla in dobra desetina ključnih materialov, kot so aluminij in plastične mase.
To lahko pomeni globalno katastrofo. Skoraj 80 % nafte Japonska dobiva iz Zaliva, Južna Koreja skoraj polovico, Kitajska in Indija okrog 40 %. Rezervnih kapacitet nafte v svetu ni. Indija je življenjsko odvisna od umetnih gnojil iz Zaliva, ostale države, tudi evropske, pa so krirtično odvisne. Če ob setvi in po njej ne bo gnojil, lahko po napovedih analitikov pridelek upade za polovico. To pomeni nevarnost lakote za okrog 2 milijardi svetovnega gospodarstva.
Tajvanski, korejski in japonski proizvajalci polprevodnikov imajo zalog helija, ki se uporablja za hlajenje v proizvodnji, za manj kot en mesec. Izpad proizvodnje polprevodnikov pomeni zaustavitev avtmobilske in elektro proizvodnje, pomeni zaustavitev rasti podjetij, ki ponujajo storitve umetne inteligence in pomeni kolaps tehnoloških borzznih indeksov. Izpad žvepla pomeni zaustavitev industrij, ki uporabljajo žvepleno kislino pri procesiranju ključnih materialov za sodobne tehnologije – bakra, kobalta, niklja, litija in mineralov redke zemlje.
In tukaj še nismo začeli govoriti o učinku teh trajnih motenj na cene energentov in vhodnih inputov ter po verigi navzgor na cene proizvodov in storitve, ki so transportno in energetsko intenzivne in ki uporabljajo te ključne inpute. Oxford Economics v primeru dolgotrajnega konflikta napoveduje dvig cen nafte na blizu 200 $/sodček. Nismo še začeli govoriti o učinku na inflacijo in posledični zaostritvi monetarne politike centralnih bank z dvigom obrestnih mer, kar se po pravilu konča s stagnacija ali recesijo. Oxford Economics v primeru črnega scenarija napoveduje porast globalne inflacije na 7.7 %, rast BDP v ZDA bi padla na okrog 1.5 %, evro območje bi padlo v recesijo. V zalivskih državah bi BDP lahko padel za 8 %.
Pred nami je lahko zelo črn scenarij. Govorimo o scenariju stagflacije iz začetka 1980-ih zastoja gospodarstev kot v času Covida. Vprašanje je le, ali se mu je še mogoče izogniti glede na objestnost in nepremišljenost ameriškega predsednika.
Edini kredibilen način, da se izognemu temu črnemu scenariju je kredibilna grožnja z možnostjo uporabe jedrske opcije na strani Irana. Iran najbrž že poseduje jedrske konice, toda bolj verodotojno bi bilo, če bi Kitajska ali Rusija prek diplomatskih kanalov ZDA obvestili o tem, da sta Iranu posredovali jedrske konice, ki jih lahko Iran potencialno uporabi za napad na Izrael. Izrael je država, ki – kot pravijo – jo uniči ena jedrska bomba. Ta grožnja je edini kredibilen način, da ZDA in Izrael deeskalirata in se trajno odpovesta vojaškim akcijam proti Iranu. In to je, kot kaže, edina resna možnost, da se svet izogne gospodarskemu kolapsu.
_________
* Izvorno objavljeno v Dnevniku
DAMIJAN blog 
Menim da se ne Rusiji niti Kitajski ni treba izpostavjati z grožnjami o dobavi jedrskih konic Iranu, Ti dve državi sta goreči privrženki miru, in bi jedrske konice raje poslale Iranu preko Severne Koreje. Kaj bi si mazale ime, če ni treba. Po enem mesecu bi se v svetovnem merilu že postavljala druga vprašanja, vzniknile nove prioritete. Tako zanimive, da za ostale probleme ne bi bilo prostra, vsaj v demokratičnem PR-u ne.
Bolj pa je zanimivo drugo vprašanje. Vse javne uslužbence (zlasti policija, davkarija, vojska, sodstvo) nagovarjajo k poštenosti, objektivnosti, itd., skratka k privrženosti etičnimi vrednotam. Po vsem svetu tako. Tudi navadni vojaki morajo vedeti da se borijo (in umirajo) za »just cause«. Za Irak so jih prepričali da ima ta država orožje za množično uničevanje. Da ga ni bilo, nikogar več ne zanima, vsaj demokratično ne. Tu v iranski zadevi naj bi šlo za zamenjavo režima, vsaj do sedaj naj bi bil to cilj. Imeti morajo namreč demokratičega.
Prav, ampak tudi v vojski po tihem razmišljajo z lastno glavo. Že pred časom so odšli visoki vojaški poveljniki, ki so pokazali, da se z razlogovanjem domače »elite« ne strinjajo. Ali pa so jih odstavili. Tudi v zadnjem času se omenjajo zamenjave samo na višjih mestih. Kot da na nižjih, do navadnega vojaka, o ciljih njihove uporabe ne razmišljajo. V Vietnamu so si bili enotni na vseh ravneh (izjeme pač vedno obstajajao), da je treba ustaviti širjenje komunizma. V sedanji vojni se vojaki tudi sprašujejo, zakaj gredo v vojno, v nevarnost. Postavljeni so v položaj najboljše pištole na svetu v rokah gangsterja, lopova. Ki samo kvalitetno strelja, razmišljajo pa drugi. Vedno pravilno. Takega razlogovanja, ki je sicer (tiha in zaželena) praksa v vseh vojskah, ni več. V ameriški zagotovo ne. In to se bo neizogibno poznalo v primeru, ko bi do kopenskega napada na Iran prišlo. Upajmo, da ne pride do tega. Poznalo se bo v učinkih ključnih posameznikov in končnem porazu celotne odprave.
P.S. Beseda »elita« je v narekovaju. Besedno sicer pomeni »odličniki«, nekaj boljšega in etično višjega. No, tu brez narekovaja ne gre. Je pa za odločujočo kasto ta izraz običajen. Ne samo v Ameriki.
Všeč mi jeVšeč mi je
“Ta grožnja je edini kredibilen način, da ZDA in Izrael deeskalirata in se trajno odpovesta vojaškim akcijam proti Iranu. In to je, kot kaže, edina resna možnost, da se svet izogne gospodarskemu kolapsu.“
Ni govora! Odgovor Izraela in Amerika bi bil v tem primeru dostava jedrskih konic Ukrajini in Tajvanu (in Južni Koreji). S “plausible deniability ” vred. Si lahko zamislite ukrajinske fanatične nacionaliste z jedrsko bombo? Da se razumemo, niti ne rabijo jedrske bombe. Ukrajinci imajo preizkušene sovjetske jedrske načrte, vse kar rabijo, je visoko obogaten uran ali plutonij. Plutonija imajo v preostalih jedrskih reaktorjih na tone (kritčna masa je 5 kg). Edina stvar, ki jim manjka, so jedrski obrati za predelavo plutonija. Če bi ga imeli, bi ga Rusi uničili z vsem orožjem kar ga imajo v naslednjih trenutkih, ko bi zvedeli zanj.
Zelo verjetno Iran posreduje jedrsko orožje. Pred kratkim je bivši ameriški generalštabni (v resnici američani nimajo generalštaba, ampak koordinacijo samostojnih vej oboroženih sil) ) polkovnik Wilkerson v pogovoru z norveškim profesorjem Diesen-om ocenil verjetnost jedrskega spopada med Iranom in Izraelom med 75% in 80%. Catch Irana je v tem, da ne vemo koliko konic ima. Če jih ima premalo, je rožljanje s tem, vojaški samomor, saj daje alibi napadalcu. Verjetno lahko iranci dobijo severno korejske dizajne za termonuklearne jedrske bombe za katere ne rabiš toliko jedrskega materiala (tu je uran ali plutonij predvsem vžigalnik). In obstajajo menda tudi napredni dizajni s podkritičnimi masami.
In drugo, predčasno razkritje bi vplivalo na iransko politično pozicijo žrtve v svetu. Last but not least, s temi stvarmi je tako, da ne veš, kako se lahko razvijejo. Iluzija je, da lahko v pogojih absolutne eksistenčne grožnje zanesljivo napoveš reakcijo nasprotnika. Kaj ti pomeni “zmaga” v jedrski vojni? Pirovo zmago? Jedrsko orožje je predvsem orodje odvračanja.
Z jedrskimi velesilami je drugače. Te imajo za sabo desetletja preigravanja scenarijev, medsebojnih pogajanj ,medsebojnega nadzora in dobro (vsaj upamo lahko) se zavedajo nevarnosti. Ne pozabimo, da se je cela veja matematike – teorija iger – razvila na teh problemih.
Seveda pa vse to temelji na racionalnosti akterjev. Se upate to trditi za sedanjo izraelsko ali ameriško administracijo?
Všeč mi jeVšeč mi je