Ko so 28. februarja 2026 ameriški in izraelski bombniki poleteli proti Iranu, so načrtovalci v Pentagonu pričakovovali hiter in odločilen udar, ki bi za vedno spremenil ravnotežje moči v regiji. Namesto tega so sprožili verižno reakcijo, ki utegne pomeniti začetek konca ameriške globalne hegemonije.

To, kar se zdaj dogaja v Hormuški ožini, bo zgodovina najverjetneje zapisala kot prelomnico, primerljivo z letom 1956, ko je izguba nadzora nad Sueškim prekopom Britaniji dokončno pokazala, da ni več imperij, na katerem sonce nikoli ne zaide. Ko je egiptovski predsednik Naser leta 1956 nacionaliziral Sueški prekop, sta Velika Britanija in Francija v zavezništvu z Izraelom poskušali vojaško obnoviti nadzor. A ne le da nista uspeli – operacija je pospešila njun propad kot kolonialnih sil in dokončno potrdila, da sta novi velesili ZDA in Sovjetska zveza.

Danes se podobna dinamika odvija v Perzijskem zalivu. Vlogo zahajajoče velesile igrajo ZDA.

Iran je v prvih dneh vojne s kombinacijo asimetričnega bojevanja, brezpilotnih letal in raket povzročil uničenje, ki ga Washington ni pričakoval. Iran je v prvem tednu vojne sistematično uničil vseh deset velikih radarskih sistemov na Bližnjem vzhodu in tako »oslepel« ameriške sile in Izraelsko protizračno obrambo. Sistematično je uničil ameriške vojaške baze in komandne centre ter THAAD in Patriot protiraketne sisteme. S tem si je ustvaril pogoje, da lahko neovirano tako z droni kot s sodobnimi hipersoničnimi raketami neovirano raketira vse cilje na Bližnjem vzhodu. Hkrati je obe ameriški letalonosilki in spremljevalne fregate pregnal na razdaljo več kot tisoč kilometrov in sistematično uničeval vsa letališča in skladišča goriva za ameriška letala. S tem je močno poslabšal logistiko za bodoče ameriške napade.

Toda še bolj kot neposredne vojaške izgube bodo ZDA drago stale posredne. Zalivske države so desetletja gostile ameriške baze in nudile lojalnost dolarju v zameno za varnostna jamstva. Zdaj so na zelo boleč način izkusile, da Washington teh jamstev ne more izpolniti – da ne more zaščititi niti lastnih vojakov, kaj šele njihove infrastrukture. To pomeni, da ZDA niso več garant varnosti – in to dejstvo ima daljnosežne posledice.

Najbolj dramatična med njimi je potencialni konec petrodolarskega sistema. Iran je z izjemno sofisticirano strategijo ponudil odprtje Hormuške ožine pod pogojem, da se nafta plačuje v kitajskih juanih. Gre za neposreden napad na petrodolarski sistem, dogovor iz leta 1974, ko so ZDA Savdski Arabiji obljubile vojaško zaščito za fakturiranje nafte v dolarjih. Ta mehanizem je desetletja ustvarjal umetno povpraševanje po ameriški valuti, saj so morale uvoznice nafte najprej kupiti dolarje, preden so lahko kupile nafto. Ameriki je omogočal cenejše zadolževanje in financiranje proračunskih primanjkljajev.

Če države uvoznice nafte, prisiljene zaradi energetske varnosti, začnejo sprejemati takšne pogoje, se svetovna trgovina z energenti začne cepiti na dolar in juan. Petrodolar sicer ne izgine čez noč, vendar izgubi ekskluzivnost – in s tem tudi svojo geopolitično moč. Vzporedno se krepi kitajski vpliv, saj postaja Peking ključni finančni in energetski partner zalivskih držav.

Četrti element tega zgodovinskega premika ima lahko tudi eksistencialne posledice za Izrael. Brez ameriške vojaške zaščite in z okrepljenim iranskim raketnim potencialom se strateško ravnotežje v regiji radikalno spreminja. Iranske oblasti odkrito napovedujejo degradacijo izraelske vojaške in infrastrukturne moči do te mere, da država ne bo več sposobna izvajati ofenzivnih operacij. V kombinaciji z morebitno jedrsko eskalacijo se odpira vprašanje dolgoročnega obstoja Izraela kot države v takšnem okolju.

Vsaka vojna ima zmagovalce in poražence. Tokrat so poraženci očitni: ZDA, ki so izgubile vojaško kredibilnost, baze in finančno prevlado; Izrael, ki je ostal brez zaščitnika; in evropske države, ki se soočajo z dvigom cen energije in hrane, saj skozi Hormuz ne teče le petina nafte in utekočinjenega plina, ampak tudi tretjina svetovne trgovine z gnojili.

Zmagovalci so prav tako jasni. Iran, ki je dokazal, da lahko kljubuje najmočnejši vojaški sili na svetu in z nadzorom nad Hormuško ožino pridobil neposreden vpliv na svetovne cene nafte in vir prihodkov. Rusija, ki ji visoke cene nafte polnijo proračun. In Kitajska, ki brez enega samega strela dosega cilj mednarodne vloge svoje valute in strateški oprijem v zalivskih državah.

Vojna v Iranu bo v zgodovino vojaške strategije vstopila kot ena najslabše pripravljenih intervencij in kot največja strateška napaka zadnjega pol stoletja. ZDA so se z nepremišljeno intervencijo znašle v položaju, kjer so sprožile procese, ki jih ne morejo več nadzorovati.

Na koncu se tako izrisuje nova geopolitična realnost. ZDA so izgubile nadzor nad Bližnjim vzhodom. Iran si je z zmago zagotovil strateški nadzor nad petino svetovne trgovine, ukinitev sankcij in “pravico do atomske bombe”. Izrael pa je izgubil zaščitinika in mu grozi popolna degradacija. Tudi morebitna jedrska eskalacija ne bi spremenila razmerja moči, saj bi Iran po ocenah analitikov ohranil sposobnost povračilnega – tudi jedrskega – napada.

Napad na Iran se tako vse bolj kaže kot tisti zgodovinski trenutek, ko sta ZDA in Izrael, zaslepljena z objestnostjo, torpedirala sama sebe. Vprašanje ni več, ali se bo ameriška hegemonija končala, ampak kako hitro in s kakšnimi posledicami za preostali svet. Izrael pa je v še slabši situaciji, zdaj se bo moral boriti za golo preživetje.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku