Razvojni paradoks Slovenije: visoka raven blaginje brez ustrezne razvojne dinamike, ki bi omogočala ohranjanje sedanje ravni blaginje tudi jutri

Članek (s kolegom Dragom Babičem) v Sobotni prilogi Dela:

Slovenija se še vedno rada vidi kot zgodbo o uspehu: kakovost življenja je visoka, socialna varnost solidna, neenakosti razmeroma nizke. A Poročilo o razvoju 2025 razkriva neprijetno resnico – ta blaginja vse bolj stoji na mestu, brez razvojne dinamike, ki bi jo lahko dolgoročno ohranila. Produktivnost že več kot desetletje zaostaja, investicije v znanje, digitalizacijo in ljudi so prenizke, tehnološko prestrukturiranje prepočasno, realna konvergenca z EU pa se po letu 2020 ustavlja. Slovenija se je ujela v paradoks: visoko raven blaginje financira predvsem s prerazporejanjem, ne z ustvarjanjem nove dodane vrednosti.

Nizka (in še pešajoča) gospodarska rast je posledica predvsem nizke rasti produktivnosti, ta pa je posledica nizke investicijske in inovacijske dinamike. Obstoječa gospodarska struktura je zapadla v trajno nizko investicijsko depresijo (investicije glede na BDP so danes za 5 % BDP nižje kot v povprečju let 1995-2008 in celo nižje kot leta 1995.  Slovenija danes ni med tehnološko vodilnimi državami in ne ustvarja lastnih globalno prepoznavnih tehnoloških prvakov; uspešni startupi so redki, po pravilu so zgodaj prodani tujim lastnikom ali se v fazi rasti preselijo v razvojno bolj podporna okolja. Razlog ni pomanjkanje znanja ali talentov, temveč strukturna razdrobljenost inovacijskega sistema, ki ne zagotavlja neprekinjenega toka od izobraževanja in raziskav do gospodarstva, financiranja in rasti.

Potrebna je reforma inovacijskega sistema, ki mora prinesti prehod k zavestnemu oblikovanju sistema, ki spodbuja ustvarjalnost kot temeljni družbeni proces. To zahteva dolgoročno usklajevanje izobraževalne, raziskovalne, gospodarske in finančne politike ter jasno vlogo države kot povezovalnega arhitekta, ki omogoča neprekinjen prehod od ustvarjanja idej do dodane vrednosti. Šele inovacijski sistem, ki ustvarjalnost prepozna kot skupno družbeno infrastrukturo in ne jemlje inovacij kot stranski produkt trga, lahko Sloveniji zagotovi trajno konkurenčnost in ohranjanje blaginje.

Več v Sobotni prilogi Dela.

En odgovor

  1. Zelo dober članek. Bravo Jože in Drago! Vsekakor lahko služi kot osnova za resno razvojno politiko. Vendar pa je načrt take politike še najmanjši problem.

    Problem te države je operativna nesposobnost državne uprave kot št. ena in kot drugo odsotnost koherentnih strategij.

    Last but not least, mogoče kot primarni izvor problemov, je pomanjkanje močne ambicije in volje za izvedbo takega programa. Primarni motiv slovenskih političnih elit je politično preživetje, vse ostalo je drugotnega pomena.

    Kot sem povedal že mnogokrat na tem blogu in iz lastnih izkušenj, Slovenija lahko naredi nek razvojni preboj samo ob pogoju radikalne spremembe svojih političnih elit, tako levih kot desnih. Brez tega tudi dober osnutek kot je predstavljen s strani Jožeta in Dragota nima možnosti za uspeh.

    Žal!

    Liked by 5 people