Na twitterju (ja, X) se je razvila zanimiva diskusija po tem, ko je francoski predsednik Macron napovedal, da bo Francija namenila 70 milijonov evrov, da pritegne tuje strokovnjake za umetno inteligenco.
Diskusanti so padli po Macronu in mu rekli, da je klovn, saj je samo en Amazon lani namenil 200 milijard dolarjev za naložbe v umetno inteligenco.
Nakar je Macron odgovoril z grafom, kjer je pokazal, da je Francija prva na svetu po naložbah v podatkovne centre (glejte spodaj).
Spet je sledil odgovor, da to nima zveze s francoskimi investicijami v umetno inteligemco, saj gre za naložbi dveh tujih podjetij (iz ZAE in Kanade), ki sta kupili zemljo v Francciji, da bi investirali v podatkovne centre v Evropi.
No, in iz tega sledi naslovno vprašanje: Zakaj so tuji investitorji za naložbe v podatkovne centre uporabili Francijo namesto Nemčije?
Odgovor: Ker ima Francija za polovico nižje cene elektrike.
Zakaj ima Francija za polovico nižje cene elektrike od Nemčije?
Ker namesto vetrnic, sončnic in premoga 70 % elektrike dobi iz jedrskih elektrarn, ki proizvajajo najbolj poceni in najbolj nizkoogljično elektriko, kar je možno.
Je obnovljivim zelenašem zazvonil zvonec?
Umetna inteligenca je danes to, kar je bil parni stroj za industrijsko revolucijo. Umetna inteligenca sloni na ogromnih podatkovnih centrih, ki so ekstremno veliki porabniki elektrike. Za primerjavo: če upoštevamo, da 500-MW podatkovni center pri neprekinjenem obratovanju porabi približno 4,4 TWh elektrike na leto, je to okoli 2,7-krat več od letne porabe Mestne občine Ljubljana, ki znaša približno 1,6 TWh/leto. NEK Krško letno proizvede približno 5,5 TWh elektrike, vendar Sloveniji pripada le polovica, torej okoli 2,75 TWh/leto. To pomeni, da bi en sam 500-MW podatkovni center porabil približno 1,6-krat več elektrike, kot je celotna letna proizvodnja NEK, ki pripada Sloveniji. Trije takšni podatkovni centri pomenijo letno porabo enako sedanji porabi elektrike v Sloveniji. Ta primerjava zelo jasno pokaže, da so veliki podatkovni centri energetsko primerljivi z največjimi nacionalnimi porabniki in hitro presežejo zmogljivosti posameznih ključnih proizvodnih virov.
Zamagovalke v tej tehnološki in gospodarski revoluciji bodo države z veliko ponudbo poceni elektrike. In to niso države, ki so vložile stotine milijard evrov v vetrnice in sončnice ter stotine miljard evrov v subvencije zanje, pač pa države, ki so vložile 10-krat manj sredstev v gradnjo jedrskih in hidro elektran (ki jih ni treba subvencionirati in ljudi ni treba siliti, da si na strehe postavljajo sončnice, v klet pa baterije).
Zamagovalke v sodobni tehnološki in gospodarski revoluciji bodo države z jedrsko in hidro energijo oziroma države, ki danes vlagajo ogromna sredstva v jedrsko energijo. Ostale države čaka usoda držav, ki so tehnološko in industrijsko revolucijo prespale ali bile hendikepirane (denimo z ideologijo ali nesuverenostjo).