Igor Emri

Slovenija je v treh desetletjih samostojnosti zamenjala številne vlade, politične obraze in programe. A kljub temu ostajajo temeljna vprašanja presenetljivo podobna: kako zagotoviti rast življenjskega standarda, kako ohraniti naravo in okolje ter kako ustvariti družbo enakih možnosti.

Morda težava ni v tem, kdo vlada, temveč v tem, kako je politika sploh organizirana.

Demokracija brez vsebine?

Demokracija temelji na volji ljudi. To je njena največja vrednota in hkrati njena največja ranljivost. Volimo redno, a pogosto med možnostmi, ki niso rezultat dolgoročnega razmisleka, temveč trenutnih razmerij moči, retorike ali ideoloških delitev, ki so v veliki meri zgodovinske.

Politika se je v tem procesu pogosto spremenila v poklic. Izkušnje in znanje so pomembni, vendar pogosto manj kot pripadnost, lojalnost ali komunikacijska spretnost. Posledica so kratkoročne odločitve, utrujenost volivcev in občutek, da se družba vrti v krogu.

Ali je mogoče demokracijo nadgraditi, ne da bi jo omejili?

Ločitev politike in strokovne odgovornosti

Ena od možnosti je razmislek o jasnejši ločitvi med strokovnim razvojnim razmislekom in politično odločitvijo.

Predstavljajmo si sistem, v katerem obstaja neodvisni strokovni svet, sestavljen iz uglednih posameznikov z različnih področij – gospodarstva, znanosti, okolja, družbenih dejavnosti. Ključna omejitev:

člani tega sveta ne smejo kandidirati na volitvah in ne smejo vstopati v politiko.

Njihova naloga ni oblast. Njihova naloga je odgovornost.

Vizija namesto improvizacije

Za posamezne regije ali državo kot celoto bi tak strokovni svet pripravil razvojno vizijo za obdobje osmih let, torej za dva parlamentarna mandata. Ne ideološko, temveč razvojno:

kaj so ključne priložnosti, kje so omejitve, katera znanja in izkušnje so nujna.

Na tej podlagi bi identificiral področja, kjer je napredek ključen, ter predlagal posameznike, ki so se na teh področjih že izkazali s konkretnimi rezultati. Izključno po strokovnih in etičnih kriterijih, ne glede na pretekle politične delitve.

Če bi se ti posamezniki s kandidaturo strinjali, bi sodelovali na volitvah.

Končno odločitev imajo vedno volivci.

Sistem zgolj skrbi, da je izbira smiselna in odgovorna.

Politika kot javna služba, ne kot kariera

Pomemben element takega razmisleka je tudi časovna omejenost političnega delovanja. Predstavljajmo si, da je opravljanje poslanske funkcije omejeno na največ dva mandata.

Po tem se posameznik ne vrača v politični aparat. Lahko pa – če je s svojim delom dokazal odgovornost in zrelost – sodeluje v strokovnem svetu. Tako se izkušnje vračajo v družbo, ne pa v zakulisne strukture moči.

Politika ponovno postane to, kar bi morala biti: začasna javna odgovornost.

Tri skupne prioritete

Tak razmislek ni ideološki. Izhaja iz treh ciljev, ki jih deli večina prebivalcev Slovenije:

1. Rast osebnega standarda, utemeljena na znanju, ustvarjalnosti in delu.
2. Ohranjanje narave in okolja, kot nujnega pogoja dolgoročnega razvoja.
3. Enake možnosti za vse, kar pomeni pošten dostop do izobraževanja, dela in sodelovanja v družbi.

To niso levi ali desni cilji. To so razvojni cilji.

Odrasla demokracija

Takšen model ne ukinja politike, niti ne zmanjšuje pomena volitev. Nasprotno: politiko ščiti pred strokovno praznino, stroko pa pred politično zlorabo.

Gre za razmislek o odrasli demokraciji – demokraciji, ki poleg pravice do izbire vključuje tudi odgovornost do posledic.

Morda Slovenija danes ne potrebuje še ene stranke.

Morda potrebuje novo politično kulturo.